Jedro

Določba 2. odstavka 153. člena ZGO-1 pogojuje izdajo inšpekcijske odločbe s pravnomočnostjo zavrnilne odločbe o gradbenem dovoljenju in ne z izčrpanjem vseh – tudi izrednih – pravnih sredstev v sodnem postopku.

Ugovor, da gre za objekt oziroma poslovne prostore iz 3. odstavka 197. člena ZGO-1, bi bil predmet obravnavanja le v postopku izdaje inšpekcijske odločbe iz 1. odstavka 153. člena ZGO-1 z dne 3. 10. 2007, v kateri je bilo ugotovljeno, da gre za neskladno gradnjo in v kateri je bilo tožniku naloženo, da pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje. Zato se v tem postopku po 2. odstavku 153. člena ZGO-1 o vprašanju, ali gre za neskladno gradnjo ali ne, ne razpravlja več.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odredila, da v postavljenem roku na lastne stroške odstrani v izreku navedene dele žage, stoječe na zemljišču parc. št. 313/2 k.o. ..., ki so zgrajeni v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. ... z dne 7. 11. 1986, nadalje da sanira odprtino, izdelano na JZ strani objekta, in da vzpostavi stanje, ki bo skladno z navedenim gradbenim dovoljenjem. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku 3. 10. 2007 izdana inšpekcijska odločba zaradi neskladne gradnje in v njej med drugim naloženo, da mora v roku 1 meseca zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 7. 11. 1986. Tožnikova zahteva za gradbeno dovoljenje za legalizacijo neskladno zgrajenega objekta je bila v nadaljnjih postopkih zavrnjena. O zadevi je odločalo tudi Upravno sodišče in izdalo sodbo z dne 12. 3. 2009, s katero je zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je s tem zavrnitev postala pravnomočna, je upravni organ v skladu z določbo 2. odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izdal izpodbijano odločbo in z njo odredil odstranitev dela objekta, zgrajenega v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, in vzpostavitev stanja, ki je določeno v gradbenem dovoljenju.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim ugotovil, da je bil za izdajo izpodbijane odločbe izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 153. člena ZGO-1 s tem, ko je z vročitvijo sodbe tega sodišča opr. št. U 1868/2008-11 z dne 12. 3. 2009 postala pravnomočna odločitev, da se zavrne tožnikova zahteva za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja. Vložena revizija na navedeno nima nikakršnega vpliva, saj inšpekcijski organ ni vezan na dokončno odločitev o vprašanju legalizacije gradnje. Zavrnil je tudi tožnikovo sklicevanje na uporabo 1. in 3. odstavka 197. člena ZGO-1, pri čemer pritožbeni organ ugotavlja, da je enake pritožbene navedbe obravnaval že v odločbi z dne 7. 11. 2007 in se sklicuje na njene razloge kot tudi na sodbo tega sodišča opr. št. U 2472/2007-9 z dne 19. 2. 2009, v kateri je sodišče potrdilo ta stališča. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral prvostopenjski organ počakati z izdajo izpodbijane odločbe do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji, vloženi v zvezi z zavrnjeno vlogo za legalizacijo neskladno zgrajenega objekta. Po njegovem mnenju bi bilo šele s tem dokončno odločeno v zadevi pridobivanja dovoljenja za gradnjo in na tej podlagi utemeljeno odrejena odstranitev delov objekta. To je še toliko bolj pomembno, ker bi z realizacijo izpodbijane odločbe v primeru, da bi se objekt v drugem postopku legaliziral, nastala nepopravljiva škoda, odpadla pa bi tudi podlaga za izvršitev izpodbijane odločbe. Nadalje meni, da bi morala biti v zadevi uporabljena določba 3. odstavka 197. člena ZGO-1. Pri sporni gradnji gre namreč za poslovne prostore, ki so bili rekonstruirani pred letom 1996, kar potrjuje tudi leta 1986 izdano gradbeno dovoljenje in potrdilo takratnega lastnika A.A. iz leta 1989, da se strinja s postavljeno stavbo v stanju in z enakim odmikom, kot je postavljena danes. Ne strinja se, da ni izkazal, da je bil objekt rekonstruiran pred letom 1996, saj se prostori uporabljajo za opravljanje tožnikove dejavnosti najmanj od leta 1989. Ker imajo gradbeno dovoljenje in so evidentirani v zemljiškem katastru, zanje velja domneva iz 197. člena ZGO-1, da imajo uporabno dovoljenje, zaradi česar se zanje tudi ne zahteva skladna gradnja ampak zgolj to, da so zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bila tožniku 3. 10. 2007 izdana inšpekcijska odločba zaradi neskladne gradnje in da je bila njegova zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 7. 11. 1986 pravnomočno zavrnjena. Kot sta to navedla že oba upravna organa, je s pravnomočnostjo zavrnilne odločbe za spremembo gradbenega dovoljenja nastopil položaj iz 2. odstavka 153. člena ZGO-1 (navedeni člen določa inšpekcijske ukrepe pri neskladni gradnji), po kateri mora gradbeni inšpektor v primeru, ko je pristojni upravni organ za gradbene zadeve pravnomočno zavrnil zavezančevo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, odrediti, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. Navedena določba ZGO-1 torej pogojuje izdajo odločbe, ki je izpodbijana tudi v tem upravnem sporu, s pravnomočnostjo zavrnilne odločbe o gradbenem dovoljenju in ne z izčrpanjem vseh – tudi izrednih – pravnih sredstev v sodnem postopku. Dejstvo, da je bila vložena revizija, zato na izpodbijano odločitev ne more vplivati, prav tako pa tudi ne ostali razlogi, zaradi katerih tožnik meni, da bi moral prvostopenjski organ počakati z odločitvijo.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 197. člen ZGO-1, ki določa primere, ko se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo objekti uporabno dovoljenje po samem zakonu. Tožnik namreč meni, da gre v njegovem primeru za objekt oz. poslovne prostore iz 3. odstavka 197. člena ZGO-1, ki imajo uporabno dovoljenje po samem zakonu, zaradi česar je brez podlage ugotavljanje, ali gre (torej tudi v njegovem primeru) za objekt, ki je neskladno zgrajen – zadostuje namreč, da je zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja in evidentiran v zemljiškem katastru.

V zvezi s tem ugovorom sodišče najprej ugotavlja, da gre po vsebini za ugovor, ki bi bil lahko predmet obravnavanja le v postopku izdaje inšpekcijske odločbe iz 1. odstavka 153. člena ZGO-1 z dne 3. 10. 2007, v kateri je bilo ugotovljeno, da gre za neskladno gradnjo in v kateri je bilo tožniku naloženo, da pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje. V tem postopku se torej o vprašanju, ali gre za neskladno gradnjo ali ne, ne razpravlja več.

Zato sodišče le dodaja, da tudi sicer tožnik svoje stališče utemeljuje le z delno vsebino 3. odstavka 197. člena ZGO-1, ki sicer določa, da veljajo določbe 1. odstavka tega člena tudi za posamezna stanovanja in poslovne prostore v etažni lastnini, rekonstruirane na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi dosedanjih predpisov, ter za objekte, ki so se pred 9. novembrom 1996 lahko zgradili na podlagi priglasitve po 46. členu ZGO, če so v uporabi in se jim namembnost po tem datumu ni spremenila. V zadevi ni bilo ugotovljeno in tožnik tega ne zatrjuje, da naj bi šlo za objekt, ki se je pred 9. 11. 1996 lahko zgradil na podlagi priglasitve, niti ne zatrjuje, da gre za poslovne prostore v etažni lastnini (ki so bili rekonstruirani na podlagi gradbenega dovoljenja). Pri tem pa besedna zveza „na podlagi gradbenega dovoljenja“ ne pomeni zgolj formalne zahteve, da investitor razpolaga z dovoljenjem, ampak vključuje tudi zahtevo po skladnosti gradnje z gradbenim dovoljenjem. V skrajnem primeru bi pristanek na zgolj formalno imetništvo odločbe pomenil, da je zakonodajalec podelil uporabno dovoljenje tudi objektom, katerih dejanska izvedba nima dosti skupnega s pogoji izdanega upravnega dovoljenja.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.