Jedro

Terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom, in to tudi ne s kakršnokoli medsebojno terjatvijo zakoncev iz naslova skupnega premoženja.

Ker je bila veljavnost predlagane začasne odredbe vezana na pravnomočni zaključek te pravde, je potreba o njenem odločanju z današnjim dnem (z dnem potrditve prvostopenjske glavne odločitve) odpadla, zato vsebinsko pogojev za nazaj nima nobenega pomena presojati. Namena začasne odredbe za nazaj namreč ni več mogoče doseči. Okoliščina, da je bil izvedenec pred desetimi leti kratek čas mentor toženčeve sedanje zunajzakonske partnerke, ki je sicer osebno sploh ne pozna in se zasebno z njo nikoli ni srečal, ne zbuja nikakršnega dvoma v njegovo nepristranskost.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se V. tč. izreka sodbe spremeni tako, da je toženec preživnino za obe hčerki, ki mu je določena v breme v IV. točki, dolžan plačati z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka 350 EUR mesečno od 9. dne v mesecu za vsak mesec od vložitve tožbe dalje.

II. Sicer se pritožba tožnice v preostalem delu, pritožbi toženca pa v celoti zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (III., IV., V. in del VI. točke) ter sklep potrdita.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank I.), mladoletni hčerki A., roj. ... in B., roj. ..., dodelilo v vzgojo in varstvo materi, tožnici (I.), določilo je redne stike med hčerkama in očetom (tožencem), in sicer enkrat popoldne med tednom, vsak drugi vikend in polovico poletnih počitnic, preostale počitnice in praznike pa izmenično, upoštevajoč želje deklic III.), ter očetu naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer po 350 EUR mesečno za vsako od deklic, od vložitve tožbe dalje, do sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče pa do 8. dne v mesecu za tekoči mesec, sicer pa z obrestmi IV.). Višjo oz. drugače zahtevano preživnino je zavrnilo V.) in še odločilo, da vsak od roditeljev sam krije svoje pravdne stroške VI.).

2. Po izdaji sodbe je sodišče prve stopnje izdalo še sklep, s katerim je zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe za določitev stikov med njim in hčerama do pravnomočne odločitve o zadevi.

3. Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnica kot toženec, ta pa izpodbija tudi sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe.

4. Tožnica izpodbija odločitev o stikih in predlaga, da se te med očetom in hčerkama določi vsako soboto ali nedeljo od 9.00 do 18.00 ure ter en teden med poletnimi počitnicami, ostale počitnice in praznike pa po dogovoru, upoštevajoč željo obeh otrok. Glede preživnine predlaga, da toženec plačuje po 600 EUR za vsako hčerko, predlaga pa tudi, da plača tudi stroške postopka. Njen podreden predlog je razveljavitev sodbe in novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe poudarja, da sta obe dekleti jasno in odločno izrazili, da ne želita imeti stikov z očetom. Navaja, da sta s tožencem v juniju 2015 res dosegla dogovor o stikih, in sicer za vsak drugi konec tedna, da pa je kasneje prišlo do spremenjene situacije, ker sta začeli hčerki stike z očetom odklanjati. Določeni stiki so po njenem »maksimalni po sodni praksi« in ne upoštevajo posebnosti situacije, sama jih na take stike, kot so določeni, ne more pripraviti. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati željo otrok, starih 10 in 14 let. Sodišču očita, da ni napravilo ocene dokazov in da je le nekritično povzelo mnenje izvedenca T., ki ga sama ocenjuje za nestrokovnega in nepravilnega. Ta je sprva celo predlagal nekoliko manj stikov za A., kasneje pa spremenil mnenje in predlagal isti režim za obe. Opozarja, da je izvedenec sam priznal, da mu manjkajo podatki o kakovosti stikov med očetom in deklicama in da je navedel, da so stiki lahko tudi postopni. Očita, da je bil izvedenec mentor toženčeve nove partnerke, kar se je pokazalo šele na obravnavi 25. 4. 2016 in zbuja dvom v njegovo nepristranskost, novega izvedenca pa ni želela predlagati, ker bi to povzročilo dodatne stroške in škodilo otrokoma. Nadalje navaja, da sta dekleti v hudi stiski in da je to pri eni vodilo celo do načrta za samomor.

Potem tožnica izpodbija tudi določeno preživnino češ da je prenizka in ne more zadovoljiti potreb obeh deklet, ki so iz naslova prehrane, obleke, obutve, kozmetiko, življenjskih stroškov in prevozov več od 700 EUR na mesec, kot napačno ugotavlja sodišče. Očita, da se stroška elektrike ni upoštevalo. Ker naj bi bile očetove zmožnosti dosti boljše od njenih in ker je na njej glavna oz. vsakodnevna skrb za hčeri, bi bilo po njenem preživninsko obveznost treba porazdeliti drugače, in sicer 70-30, ne 50-50. Meni, da bi moral toženec od vsakega zamujenega obroka plačati tudi zamudne obresti.

5. Toženec pa predlaga, da se stiki tudi med prazniki in ostalimi počitnicami, ne le poletnimi, določijo natančno in se ne prepustijo sprotnim dogovorom, ker ti glede na visoko stopnjo konfliktnosti niso možni. Sodbi v tem delu očita nedoločenost, neizvršljivost in arbitrarnost. Le natančna določenost, kot je bila z začasno odredbo, stike zagotavlja. Sicer pa meni, da je določena preživnina glede na potrebe otrok previsoka, da za oddih ti niso konkretizirani, stroški zavarovanja hiše pa mednje ne sodijo. Nadalje navaja, da ne drži, da preživnine od vložitve tožbe dalje ne bi plačeval, saj je tožnica v te namene trošila gotovino iz skupnega sefa, 40.000,00 EUR, za kar sta se sporazumela, da se potroši za preživljanje otrok, pri čemer se sklicuje na tožničino elektronsko sporočilo. Potem pa očita še neobrazloženost odločitve glede obresti in stroškov.

6. Obe stranki sta odgovorili na nasprotno pritožbo in se zavzeli za njihovo zavrnitev ter opredelili vsaka svoje nadaljnje pritožbene stroške.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, in sicer le glede obresti od določene, zapadle in neplačane preživnine, sicer pa ne, pritožbi toženca pa nista utemeljeni.

8. Zakonska zveza pravdnih strank je razvezana, njuni skupni hčerki 14-letna A. in 10-letna B. dodeljeni v vzgoji in varstvo materi. Ta odločitev je pravnomočna; izpodbijajo se določeni stiki med dekleti in njunim očetom in pa preživnina (ter stroški).

Glede stikov

9. Pravna podlaga, da se v tej situaciji določijo stiki med očetom in obema deklicama, je v določbah 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), in sicer konkretno v 1. in 2. odst., ki se glasita: “1) Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi. 2) Tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, oziroma druga oseba, pri kateri otrok živi, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Prizadevati si mora za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev oziroma s staršema. Tisti od staršev, ki izvršuje stike, mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka.“ Omejitev stikov med staršem in otrokom, kadar ne živita skupaj, je možna, to je dopustna, samo iz zakonsko določenih razlogov, in sicer v 5. odst. 106. čl. ZZZDR: „5) Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.“

10. Sodišče je v konkretnem primeru določilo redne in relativno pogoste stike med dekletoma in očetom, nikakor pa ne zelo pogoste ali „maksimalne po sodni praksi“, karkoli naj bi to po pritožničinem mnenju pomenilo. Po presoji pritožbenega sodišča je pri tem ravnalo prav.

11. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje strokovnjaka, s katerim je preverilo, ali nemara obstajajo razlogi, da stikov ne bi bilo oz. bi bili ti manj pogosti, redki. Sámo namreč nima ustreznega strokovnega znanja, da presodi, ali so stiki v situaciji, kot je ta, otrokom v korist. Načeloma so jim sicer vedno v korist. Tu pa je situacija posebna, ker obe dekleti stike z očetom zavračata. Tega sodišče prve stopnje ni prezrlo, niti ni tega prezrl izvedenec, prav to je bilo eno temeljnih vprašanj, ki ga je moral izvedenec pojasniti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje utemeljeno zaneslo na njegovo mnenje in se nanj oprlo v celoti; korektno je povzelo njegove bistvene, odločilne poudarke in jih sprejelo kot dejansko podlago svoje odločitve, kar je prav, saj je izvedenec strokovni pomočnik sodišča za ugotavljanje dejstev, če je za to potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodba sploh nima dokazne ocene, pač pa le povzetke izvedenskega mnenja, prav nasprotno: deli izvedenskega mnenja, ki tvorijo dejansko podlago sodbe, so jasno obrazloženi ter prepričljivi.

12. Zavračanje izvedenskega mnenja zaradi domnevne pristranskosti izvedenca psihologa mag. D. T. je neutemeljeno, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno in korektno pojasnilo (glej tč. 33 na 24. str.). Tožnica ni pravočasno podala predloga za njegovo izločitev (2. odst. 72. čl. v zv. z 247. čl. ZPP), torej ne takoj, ko je izvedela (oz. bi lahko izvedela) za razlog za izločitev, pač pa šele po tem, ko je izvedenec podal mnenje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je to mnenje strokovno, temeljito, izčrpno, jasno, prepričljivo in nepristransko, skratka v celoti ustrezna podlaga za odločitev sodišča. Ex abundanti cautela pa tudi pritožbeno sodišče dodaja, da je zatrjevani razlog izvedenčeve pristranskosti tudi vsebinsko neutemeljen; okoliščina, da je bil izvedenec pred desetimi leti kratek čas mentor toženčeve sedanje zunajzakonske partnerke, ki je sicer osebno sploh ne pozna in se zasebno z njo nikoli ni srečal, ne zbuja nikakršnega dvoma v njegovo nepristranskost (6. tč. 1. odst. 70. čl. ZPP).

13. Bistvo izvedenskega mnenja glede jedra tega spora je (kot je to natančno povzeto v točkah 25 – 33 sodbe na str. 16 - 24), da je za zdrav osebnostni razvoj obeh deklic potrebna očetova prisotnost v njunem življenju in dober odnos z njim, kar je brez rednih in pogostih stikov nemogoče. Dejstvo je, da deklici stike z njim odklanjata, a tega v njuno korist ni mogoče (v celoti) upoštevati. Zavračanje stikov ni objektivno pogojeno s tem, da bile na strani očeta za deklici kakorkoli škodljive lastnosti ali okoliščine. Otroka stike z očetom zavračata zato, ker mu zamerita, da je zapustil družino (oz. nujno mater) in se navezal na novo partnerko, kar pa ne more biti utemeljen razlog, da otrok odklanja zanj koristne stike. Brez dvoma je to tudi povezano z materinim ravnanjem, za katerega je sodišče (s pomočjo izvedenca) ugotovilo, da stike spodbuja samo na deklarativni ravni („na zunaj“), v resnici pa želi, da toženec na starševskem področju doživi neuspeh in razočaranje kot kazen za to, kar je storil in hčerama na subtilen način sporoča, da je njun oče slab ter čuti zmagoslavje, ko dekleti odklanjata stike z njim. Ker, kot je ugotovljeno, deklici do matere čutita absolutno lojalnost in se počutita varno le v trdnem zavezništvu z njo, ker je vpliv matere kot preferiranega starša zelo velik, je na dlani, da očeta ne želita videvati, ker v materi nimata trdne podpore, da bi sprejeli novo situacijo na strani očeta. Brez posebnega strokovnega znanja je mogoče zaključiti, da gre tu za nedopustno povezovanje partnerskega in starševskega razmerja in da zato volje deklet, ki je v nasprotju z njuno koristjo – zdravim osebnostnim razvojem – ni mogoče upoštevati. Ne glede na to, da je ugotovljeno, da je izražena želja deklet, zlasti starejše, pristna, je ugotovljeno tudi, da ni sposobna oceniti, ali je ta želja v njeno dolgoročno korist (tč. 31 na str. 23. sodbe).

14. Res je izvedenec navedel tudi to, kar korektno povzema sodišče prve stopnje, namreč da je k odklonilnem odnosu do njega prispeval tudi oče sam in da ni naredil vsega, da bi preprečil ali omilil odtujevanje otrok, vendar to nikakor ne izpodbija pravilnosti določitve rednih in relativno pogostih stikov med njim in hčerama.

15. Redni stiki so torej ustrezno določeni, dovolj pogosto (ne pa: zelo pogosto), namreč enkrat na teden popoldne, vsak drugi konec tedna in polovico poletnih počitnic. Tako določeni nudijo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj možnosti očetu, da vzpostavi dober čustveni odnos s hčerkami, za kar se mora torej bolj potruditi tudi sam. Brez potrebe in potemtakem tudi neutemeljeno pa se toženec zavzema, da bi se preciziralo in naredilo za izvršljive tudi stike med preostalimi šolskimi počitnicami, torej krajšimi, med letom, in za druge dela proste dneve oz. praznike. Ob sicer natančno določenih stalnih, rednih stikih tekom celega leta pritožbeno sodišče ocenjuje, da je brez posebne škode te dodatne stike možno prepustiti tudi želji obeh deklet. Neposredna izvršljivost vsakega posameznega stika je glede na naravo stvari praktično nemogoča, dejstvo, da so nekateri stiki „prostovoljni“, pa brez dvoma krepi občutek slišanosti otroka oz. njegove upoštevanosti. Kot že navedeno je tudi na očetu, da si bolj prizadeva pridobiti zaupanje in naklonjenost obeh hčera. Stiki, opredeljeni v izpodbijani sodbi, so tako v celoti določeni ustrezno, to je pravilno in zakonito.

Glede preživnine

16. Obveznost staršev preživljati svoje otroke nastane z rojstvom otroka ter glede na svojo naravo dospe v plačilo vsak mesec. V sporih zaradi zakonitega preživljanja otrok je zato preživninski upravičenec upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti tako od preživninskih obrokov, ki so do dneva sojenja sodišča prve stopnje že zapadli v plačilo (od vložitve tožbe dalje (131.c ZZZDR), kot tudi od prisojenih bodočih preživninskih obrokov, ki do tega dne še niso zapadli (po 2. odst. 299. čl. Obligacijska zakonika; OZ)(1). Toženec je zato dolžan plačati tudi zahtevane obresti od zapadlih in neplačanih preživnin, in sicer od dneva njihove zapadlosti, torej od vsakega naslednjega dne po roku za prostovoljno izpolnitev v vsakem mesecu od vložitve tožbe dalje (do plačila).

17. Se pa toženec neutemeljeno zavzema za to, da mu za nazaj ne bi bilo treba nič plačati, ker naj bi tožnica denar za potrebe obeh deklet jemala iz sefa, v katerem so bili skupni prihranki (40.000 EUR). Terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom (5. tč. 316. čl. OZ), in to tudi ne s kakršnokoli medsebojno terjatvijo zakoncev iz naslova skupnega premoženja. Nasprotujoča si stališča in razlage glede tožničinega obvestila tožencu, da bo del skupnih prihrankov porabila in za kaj, se bodo zato presojala kvečjemu v okviru delitve skupnega premoženja.

18. O višini preživnine je odločeno pravilno, tako da ta pokriva dovolj zanesljivo ugotovljene in dovolj konkretno izkazane stroške življenjskih potreb obeh deklet, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila (2. odst. 129a. čl. ZZZDR). Za vse navedene postavke je seveda možno porabiti različne vsote denarja, odvisno od tega, koliko ga je na razpolago. Zmožnosti roditeljev so tiste, od katerih je odvisno, v kakšnem količinskem in kakovostnem obsegu bodo otrokove potrebe krite. V našem primeru imata oba roditelja nadpovprečne premoženjske oz. pridobitne zmožnosti in je sprejemljivo, da so potrebe deklet ocenjene relativno visoko; med njimi je tudi strošek za elektriko, ki ga tožnica neutemeljeno pogreša (znotraj zneska 150 EUR mesečno za vsako deklico kot sorazmerni del stroškov bivanja, glej 48. tč. obrazložitve sodbe na str. 31), strošek zavarovanja, nad katerim se priduša toženec, pa je v okviru istega zanemarljiv. Strošek potreb, ocenjen na 700 EUR mesečno za vsako od deklet, ni ne prenizek, da bi pokril realne potrebe dveh odraščajočih deklet, ne previsok glede na premoženjske zmožnosti obeh staršev. Ocena potreb je podana na podlagi navedb obeh strank in z njimi v zvezi izkazanih stroškov, korigirana pa glede na splošno znana dejstva o cenah življenjskih potrebščin in stroškov (216. čl. ZPP).

19. Tudi zmožnosti obeh roditeljev so korektno ugotovljene, preživninsko breme pa je ustrezno porazdeljeno med oba zavezanca. Pridobitne zmožnosti preživninskega zavezanca ne opredeljuje nujno zgolj redna mesečna plača, pač pa tudi siceršnje premoženjsko stanje, drugačen način zaslužka oz. realna, prepričljivo izkazana možnost le-tega. Očitek tožnice, da so toženčeve zmožnosti boljše od njenih, in to celo bistveno, je pavšalen in nanj ni mogoče konkretno odgovoriti.

20. Res je, da je vsakodnevno breme skrbi za hčerki na tožnici, vendar to ne narekuje drugačne porazdelitve preživninskega bremena. Če bi se stiki med dekletoma in očetom normalno redno izvajali, bi imel (utemeljeno) več stroškov v zvezi s tem tudi toženec.

21. Po obrazloženem je bilo treba tožničini pritožbi le delno ugoditi in ustrezno določiti tudi obresti od že zapadlih in neplačanih preživnin (5. al. 358. čl. Zakon o pravdnem postopku; ZPP). Sicer je bilo treba izpodbijani in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP), pritožbo tožnice pa v preostalem delu, in toženčevo v celoti, zavrniti, saj napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, senat ni ugotovil (2. odst. 350. čl. ZPP).

22. Tudi o pravdnih stroških je bilo odločeno pravilno, da jih krijeta stranki vsaka svoje in je to pravilno tudi obrazloženo (ni res, da sploh ni), in sicer po prostem preudarku (413. čl. ZPP), pri čemer se lahko upošteva tudi uspeh, za katerega sta se stranki zavzemali - a ta ni glavno merilo stroškovnih odločitev v tovrstnih sporih. Uspeh v postopkih iz razmerij med starši in otroki je vsebinsko tudi težko identificirati, saj je glavno vodilo in smoter teh postopkov otrokova korist; zato ta narekuje, da starša sama krijeta vsak svoje stroške celotnega, tudi pritožbenega postopka.

O toženčevi pritožbi zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe

23. Ker je bila veljavnost predlagane začasne odredbe vezana na pravnomočni zaključek te pravde, je potreba o njenem odločanju z današnjim dnem odpadla, zato vsebinsko pogojev za nazaj nima nobenega pomena presojati, čeravno je verjetno, da so bili podani. Namena začasne odredbe za nazaj namreč ni več mogoče doseči (pri. 1. odst. 273., 1. odst. 277 in 1. odst. 278 čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju). Posledično je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

Op. št. (1): Prim. s pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Poročilo VSS 1/86, stran 12, tako tudi praksa pritožbenih sodišč, glej npr. odločbi tukajšnjega sodišča IV Cp 2893/2005, IV Cp 3437/2015 in druge.