Jedro

Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 459,00 EUR, pod izvršbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica s tožbo v tej pravdi zahteva odškodnino zaradi sodniške napake v zadevi Pg 349/2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V tožbi navaja, da je v omenjeni pravdi Višje sodišče v Ljubljani napačno povzelo podatke sklepa o dedovanju in na podlagi deležev, opisanih pri parceli v zemljiški knjigi, napačno zaključilo, da je tožnica svoj dedni delež na sporni nepremičnini odstopila materi in ne sestri. Z dokončno odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani, ki je napačno zavrnilo zahtevek zoper sestro, in ker revizija glede tega vprašanja ni bila dopuščena, je tožnica ostala brez sodnega varstva glede nepremičnine, čeprav je bilo njeno materialnopravno stališče pravilno.

2. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu s toženkama, materjo in sestro, sklenila dedni dogovor, s katerim se je odpovedala svojemu dednemu deležu na zapustnikovih nepremičninah v korist sestre (ta je prejela še 1/3 delež tožnice). Nad tožnico je bil kasneje začet postopek osebnega stečaja, v katerem je stečajna upraviteljica zoper mater in sestro tožnice vložila tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj tožnice v zadevi Pg 349/2016. Sodišče prve stopnje je tam tožbenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi toženk in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev sodišča druge stopnje je temeljila na napačnem povzetku sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kopru opr. štev. D 81/2015 z dne 14. 4. 2015 in v zemljiški knjigi vpisanih solastninskih deležev, saj je sodišče druge stopnje nepravilno ugotovilo, da tožnica dednega deleža ni odstopila sestri, posledično pa je napačno zaključilo, da je bil tožbeni zahtevek zoper sestro napačno vložen. V tem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo. Kljub temu pa je po zaključku sodišča prve stopnje tožničin odškodninski zahtevek v tej pravdi neutemeljen, saj tožnica ni vložila ustavne pritožbe. Iz načela subsidiarnosti odškodninskega varstva po 26. členu Ustave RS pa izhaja zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje oblastnega organa. Odškodninska odgovornost za oblastno protipravnost je odvisna od razpoložljivih pravnih sredstev, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje in njegove posledice. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu to omogoča, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni oziroma je ne bi odpravila, ob nadaljnjem pogoju, da nezakonitost dosega pravni standard protipravnosti iz 26. člena Ustave RS. Če stranka ne izkoristi vseh pravnih sredstev, je vzročna zveza pretrgana in zato predpostavke odškodninske odgovornosti niso izpolnjene. V konkretnem primeru pa tožnica zatrjuje potencialno kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zato bi morala glede na zatrjevano (očitno) kršitev, ki ne terja posebnega strokovnega utemeljevanja, uporabiti vsa možna pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem, da bi tako stanje odpravila. Poudarja, da od sodišča, ki je odločalo o pravnem sredstvu, lahko utemeljeno pričakujemo, da bi protipravnost (očitno in hudo napako) odpravilo. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče sanirati sodniško napako.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot preozko je ocenilo predlagateljičino stališče, da mora izkoristiti le redna in izredna pravna sredstva – izkoristiti mora vsa možna pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo, kadar je to mogoče. Soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, zakaj bi Ustavno sodišče v konkretnem primeru napako tudi odpravilo.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali je pravno pravilen materialnopravni zaključek sodišča v predmetni zadevi, da mora oškodovanec v primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost, vložiti tudi ustavno pritožbo, da se izogne učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo?“ **Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** **Navedbe revizije**

5. Revidentka navaja, da revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava (370. člen v zvezi s 383. členom in 341. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in primarno sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi in v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka (tudi pritožbenih in revizijskih stroškov), v 15 dneh od vročitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Podrejeno pa predlaga, da s sklepom v celoti razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje pred spremenjenim senatom oz. da s sklepom v celoti razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Poudarja, da v teoriji in sodni praksi ni primera, ki bi se ukvarjal s pravnim vprašanjem, ali mora pravdna stranka, da bi se izognila učinku pretrgane vzročne zveze, izkoristiti vsa pravna sredstva in tako vložiti tudi ustavno pritožbo. Odgovor je treba poiskati na podlagi ustaljenih metod razlage 26. člena Ustave RS in v sodni praksi izoblikovanih predpostavk tovrstne odškodninske odgovornosti zaradi sodniške napake. Treba je upoštevati tudi splošna ustavna načela in načela odškodninskega prava. Sodna praksa je predpostavko protipravnosti natančno razdelala in jo strogo razlaga; krivdo je utemeljila na objektivni vzročnosti; s škodo se teorija in praksa nista posebej ukvarjali, glede vzročne zveze pa obstajajo le odločitve Vrhovnega sodišča, ki jih citira. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo za saniranje odločitev sodišč, temveč gre za posebno pravno sredstvo za zagotavljanje varovanja človekovih pravic, ki ga določa Ustava RS. To sredstvo tako ne spada v okvir ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Gre za poseben postopek, ki ni vezan na odločanje posameznega sodišča na njegovem matičnem področju. Smiselno je treba uporabiti načela, ki jih je Ustavno sodišče razvilo v zvezi z dopustnostjo vložitve ustavne pritožbe, kot določa 51. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Zahteva po izčrpanosti pravnih sredstvih pomeni, da mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe formalno izkoristiti vsa dovoljena pravna sredstva. Pomeni pa tudi, da mora stranka pravna sredstva izčrpati po vsebini (t. i. materialno izčrpanje). Torej mora v pravnih sredstvih uveljavljati tako vsebinske kot tudi procesne kršitve. Izčrpanost pravnih sredstev ne pomeni le izčrpanja klasičnih pravnih sredstev z običajnimi pojmovanji (npr. pritožba, ugovor, revizija), temveč izčrpanje vsake procesne možnosti, ki jo pravni red v določenem postopku zagotavlja in ki daje udeležencu v postopku učinkovito možnost, da uveljavlja pomembne očitke. Sodišči druge in prve stopnje svoja stališča temeljita le na članku Jana Zobca in na odločitvah Vrhovnega sodišča RS (opr. št. II Ips 220/2017 ter II Ips 879/2008). Avtor ne omenja vložitve posebnih pravnih sredstev, iz citiranih odločb Vrhovnega sodišča pa tudi ni mogoče razbrati stališča, da bi moral oškodovanec obvezno vložiti tudi posebno pravno sredstvo – ustavno pritožbo. Iz navedenih odločb izhaja zgolj stališče, da je za obstoj vzročne zveze v tovrstnih odškodninskih zadevah nujno, da stranka izkoristi redna in izredna pravna sredstva, tako da doseže vsebinsko odločanje o protipravnem ravnanju državnega organa v temeljnem postopku. Tudi v zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 31/2020, II Ips 350/2017, III Ips 108/2016, II Ips 448/2010, II Ips 275/2016, II Ips 1014/2007, II Ips 49/2017, III Ips 105/2007 in II Ips 872/2008 ni mogoče zaslediti argumenta, da je za obstoj vzročne zveze nujno, da stranka vloži ustavno pritožbo. Stališči sodišč prve in druge stopnje predstavljata neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse. Tudi v odločbi II Ips 220/2017 Vrhovno sodišče pojasni, da je pogoj za obstoj vzročne zveze le, da stranka izčrpa pravna sredstva na matičnem področju. Vrhovno sodišče bi v navedenih zadevah prav gotovo izpostavilo, da je vzročna zveza pretrgana v vsakem primeru, kjer stranke niso vložile ustavne pritožbe, saj v nobeni izmed citiranih odločb takšnega pravnega sredstva stranke niso vlagale.

7. Ob upoštevanju stališča sodišč prve in druge stopnje bi bilo uresničevanje pravice oškodovancev po 26. členu Ustave RS prekomerno oteženo. Stranka bi morala vložiti ustavno pritožbo, tudi če ta ne bi imela resnih izgledov za uspeh in čeprav bi bilo na prvi pogled jasno, da je sodišče ravnalo očitno protipravno, nastali bi dodatni stroški, sama odločitev ustavnega sodišča pa ne bi v večji meri pripomogla k rešitvi nastale škode. Lahko bi se izpostavilo, da mora oškodovanec, ko zahteva odškodnino zaradi sodniške napake, predhodno vložiti tudi pritožbo na ESČP, tako da bi izčrpal prav vsa posebna pravna sredstva, da bi si zagotovil obstoj vzročne zveze. Stranki bi bila tako odvzeta pravica do dostopa do sodišča. Takšnega pravila tudi zakonodajalec ne bi mogel sprejeti, saj bi v nasprotju z Ustavo RS skoraj povsem onemogočil izvrševanje pravic, ki gredo posameznikom na podlagi 26. člena Ustave RS. Treba je smiselno uporabiti test neposredne subsumpcije spornega pravnega stališča pod Ustavo (t.i. Schumannova formula). Omenjena omejitev tudi ne prestane strogega testa sorazmernosti, saj ni ne nujna, ne sorazmerna glede na cilj, ki bi se ga s takšno omejitvijo doseglo.

**Navedbe v odgovoru na revizijo**

8. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Navaja, da tožnica v reviziji uveljavlja argumente, ki po svoji vsebini nasprotujejo njenemu predhodnemu ravnanju. Svojo tožbo je namreč utemeljila na očitku kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Kljub temu pa sedaj zastopa stališče, da naj bi bila zahteva, da za izčrpanje pravnih sredstev izkoristi tudi ustavno pritožbo, prestroga. Uveljavljala je postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je tako očitala le protispisnost. Vrhovno sodišče revizije v tem delu ni dopustilo, se je pa z očitkom seznanilo, vendar očitane kršitve ni ocenilo kot revizijsko pomembne. Očitek glede protispisnosti tudi ne zadostuje za konstituiranje kvalificirane napačnosti.

9. Vrhovno sodišče je tudi izpostavilo, da je podlaga za vknjižbo tožnice sklep o dedovanju, ki v delu, v katerem so njegovi učinki ostali v povezavi z dogovorom o solastniških deležih dedinj, deklarira lastninsko pravico tožnice. Sklepa o dedovanju sodišče torej ni razveljavilo, temveč je razveljavilo le dedni dogovor. Neutemeljen je torej tožbeni zahtevek, tudi če bi se štelo, da je izčrpala vsa potrebna pravna sredstva.

10. Tožnica tudi ni obrazložila, zakaj naj bi bila odločitev višjega sodišča arbitrarna in zakaj naj bi bila izdana sodba zunaj z zakonom predvidenega postopka in zakaj naj bi to predstavljalo sodniško samovoljo, ki se navzven kaže kot očitna napačnost. Sodna praksa je tudi pojem nerazumnega odstopanja od jasnih določb vezala na zakonske določbe in ne na sodne odločbe, saj je njihova vsebina predmet preverjanja s pravnimi sredstvi.

11. Revidentka se tudi moti, da naj bi predpostavko krivde v odškodninski odgovornosti po 26. členu Ustave RS teorija utemeljila na objektivni vzročnosti. Prav nasprotno, saj je v tem okviru pomemben tudi element krivde.

12. Ker je odškodninsko varstvo po 26. členu Ustave RS skrajno sredstvo, mora tožeča stranka izkoristiti vsa pravna sredstva, ki omogočajo razveljavitev oz. spremembo sodne odločitve. Zato ne drži, da bi ustavna pritožba ne bila pravno sredstvo za saniranje odločitev sodišč. Ustavno sodišče nima le reformatoričnih temveč tudi kasatorična pooblastila. Nemalokrat celo poseže v dejansko stanje. Ustavno pritožbo lahko vloži tudi stranka sama brez sodne takse in zato varstvo pred Ustavnim sodiščem ni prekomerno oteženo. Nasprotno pa se lahko revizijo in tudi predlog za dopustitev revizije taksira in jo lahko vloži le pooblaščenec, ki je odvetnik oz. če ima sama stranka opravljen pravniški državni izpit, ne glede na verjetnost uspeha z ustavno pritožbo.

13. Prav tako ni jasno, zakaj tožnica zatrjuje, da odločitev Ustavnega sodišča ne bi v večji meri pripomogla k rešitvi nastale škode, ko pa obenem očita kršitev ustavnih pravic. Razveljavitev na podlagi vložene ustavne pritožbe bi škodo, ki jo zatrjuje, torej lahko odpravila. Tožnica protipravnost očita zgolj pritožbenemu sodišču. Tudi sama ugotavlja, da je bil izpodbit le dedni dogovor, ne pa tudi sklep o dedovanju, ki je postal pravnomočen. Dedni deleži so bili tako pravnomočno določeni. Izpodbijana prvostopenjska sodba je glede opisa lastninske pravice zgolj sledila sklepu o dedovanju, s katerim je bil njen delež pravnomočno ugotovljen in določen.

**Presoja utemeljenosti revizije**

14. Revizija ni utemeljena.

**Ustavnopravna izhodišča**

15. V konkretnem primeru mora Vrhovno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je opustitev vložitve ustavne pritožbe v okoliščinah primera preusmerila tek vzročne zveze med zatrjevano škodo in očitanim protipravnim ravnanjem na način, da škode ni mogoče pripisati v breme države.

16. Odgovor na dopuščeno vprašanje je zato treba iskati v naslednjih smereh - kakšen pomen ter mesto ima pravica iz 26. člena Ustave RS, tudi v luči konkretnega primera, ter v zvezi s tem, kakšne omejitve te pravice so še lahko ustavno skladne oziroma dopustne v zvezi z zahtevo po izčrpanju pravnih sredstev - na eni strani, in v opredelitvi, kakšno pravno sredstvo predstavlja ustavna pritožba v sistemu zagotavljanja sodnega varstva v naši ureditvi - na drugi strani.

17. Pravica do povračila škode iz 26. člena Ustave RS izhaja iz obveznosti države, da zagotavlja pravno in dejansko varnost. Pomeni eno izmed konkretizacij načela pravne države (2. člen Ustave RS), ki ga v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, ko s svojimi pravnimi akti in dejanji delujejo v razmerju do posameznikov. Ustava jasno zahteva, da morajo pravni akti in dejanja nosilcev oblasti temeljiti na ustavi, zakonu ali zakonitem predpisu (153. člen, drugi odstavek 120. člena in drugi stavek 125. člena Ustave RS). Ustava poleg tega ureja pravna sredstva, ki zagotavljajo možnost preizkusa zakonitosti in ustavnosti oblastnih posamičnih pravnih aktov in dejanj (pravica do pravnega sredstva iz 25. člena, 157. člen in tretji odstavek 120. člena Ustave RS), pa tudi posebno pravno sredstvo, tj. ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in svoboščin s posamičnimi akti v postopku pred Ustavnim sodiščem. V postopku pred Ustavnim sodiščem se (med drugim) lahko preizkuša ustavnost in zakonitost splošnih pravnih aktov (160. člen Ustave). Vse omenjene možnosti naknadnega preizkusa ustavnosti in zakonitosti posamičnih ter splošnih pravnih aktov in dejanj naj zagotovijo uresničevanje načela ustavnosti in zakonitosti delovanja oblasti ter služijo neposrednemu udejanjanju vladavine prava pri oblastnem odločanju. Šele če ta sistem odpove, pride na vrsto odškodninsko varstvo kot u_ltima ratio_ pravne države.1 Ustavno sodišče je v odločbi Up-1082/12 (14. točka obrazložitve) zavzelo naslednje stališče: „Če vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, je ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno odškodninsko varstvo.“2 Tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča je sprejeto stališče, da je odškodninska odgovornost za oblastno protipravnost skrajno sredstvo, _ultimum remedium_ (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 220/2017 z dne 17. 1.2019; 16. točka obrazložitve). Pravica do povračila škode ima v razmerju do možnosti in postopkov, ki naj neposredno zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundaren pomen. Primaren pomen navedenih pravnih sredstev v kontekstu pravice do povračila škode utemeljuje možnost, da se z njimi odvrne škoda, ki izvira iz protipravnega ravnanja oblasti, in s tem hkrati izniči tudi potreba po odškodninskem varstvu posameznika. Povedano drugače, v primeru opustitve vložitve pravnega sredstva nastale škode ne gre pripisati zgolj delovanju ene stranke3

18. Kakšno vlogo in pomen pa ima ustavna pritožba v kontekstu omenjene zahteve po izčrpanju pravnih sredstev? Že na prvi pogled je jasno, da ustavne pritožbe ni mogoče uvrstiti v okvir 25. člena Ustave RS, ki kot ustavno pravico določa pravico do pravnega sredstva, ter 158. člena Ustave RS, ki daje podlago za uzakonitev pravice do izrednega pravnega sredstva v vseh postopkih, končanih s pravnomočno sodno ali upravno odločbo4. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo za saniranje odločitev sodišč (prve in druge stopnje), temveč gre za posebno sredstvo za zagotavljanje varovanja človekovih pravic, ki ga določa sama Ustava RS.5 Ta se lahko vloži, ko so izčrpana vsa predvidena redna in izredna pravna sredstva (51. člen Zakona o ustavnem sodišču; v nadaljevanju ZUstS). Stranka mora pravna sredstva izčrpati ne le formalno temveč tudi po vsebini (t. i. materialno izčrpanje)6. Izčrpanost pravnih sredstev ne pomeni le izčrpanja klasičnih pravnih sredstev (npr. pritožba, ugovor, revizija), temveč izčrpanje vsake procesne možnosti, ki jo pravni red v določenem postopku zagotavlja in ki daje udeležencu postopka učinkovito možnost, da uveljavlja pomembne očitke.7 Opustitev vložitve pravnega sredstva v kontekstu 26. člena Ustave RS lahko preusmeri tek vzročne zveze med zatrjevano škodo in očitanim protipravnim ravnanjem. To pomeni, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali bi vložitev določenega (dovoljenega) pravnega sredstva upoštevajoč okoliščine primera ob normalnem teku stvari lahko odvrnila ali omilila škodo. Če bi bila tako sodniška napaka odpravljiva in bi se stranka s pravnim sredstvom škodi izognila (ne samo hipotetično), ni odškodninske obveznosti.8 Pomembno je, da je možnost odstranitve ali omilitve škode s pravnim sredstvom, razumno predvidljiva.

19. Kot pravna sredstva je torej treba obravnavati vsa razpoložljiva pravna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče sanirati sodniško napako.9 To bi kazalo na to, da je ustavna pritožba, kot posebno pravno sredstvo za varstvo človekovih pravic,10 (lahko) _conditio sine qua non_ za (uspešno) uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ko očitek sodniške napake sloni na očitku, da je bilo z odločitvami sodišč protipravno poseženo v kakšno z ustavo zagotovljeno človekovo pravico.

**Sodna praksa Vrhovnega sodišča v zvezi s problematiko dopuščenega vprašanja**

20. Revidentka se sklicuje na po njenem prepričanju že ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, oblikovano v zvezi z dopuščenim vprašanjem, na katero bi morala biti sodišča vezana. V reviziji citiranih odločbah pa se Vrhovno sodišče (še) ni posebej opredelilo do vprašanja, ali je vložitev ustavne pritožbe nujno potrebna procesna faza pred vložitvijo odškodninskega zahtevka iz 26. člena Ustave RS.11 Naštete odločbe sicer res omenjajo izčrpanje rednih in izrednih pravnih sredstev, ne izpostavijo pa za to pravdo ključnega vprašanja - ali je opustitev vložitve ustavne pritožbe v okoliščinah konkretnega primera _conditio sine qua non_ za uveljavljanje odškodninskega zahtevka po 26. členu Ustave RS. Tudi siceršnji pregled sodne prakse glede morebitnih drugih objavljenih odločb v elektronski sodni bazi ne pokaže sprejetih stališč v smeri, za katero se zavzema revidentka.

**Ožja presoja konkretnega primera**

21. Vse do sedaj povedano kaže na to, da je odločilno, ali zahteva tožnica odškodnino zaradi kršitve kakšne z ustavo zagotovljene človekove pravice. Za končni odgovor na dopuščeno vprašanje je torej ključna vsebina spodnje premise zadeve Pg 349/2016, iz katere izvira očitana procesna kršitev, povzeta iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje v 2. točki te revizijske odločbe.

22. V teoriji je bilo sicer zavzeto stališče, da vsaka procesna kršitev ni obenem kategorično tudi ustavna kršitev. Vselej je treba pretehtati, katere procesne kršitve v sodnih postopkih so obenem tudi kršitve kakšne od z ustavo varovanih človekovih pravic.12 Ni mogoče spregledati, da v pravdi Pg 394/2016 očitana procesna kršitev (iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - protispisnost) obenem predstavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS (pravica do enakega obravnavanja v sodnem postopku), kot sta obrazložili sodišči prve in druge stopnje. Da bi šlo za dovoljeno ustavno pritožbo, kaže že vrsta in višina vrednosti tožbenega zahtevka v pravdi Pg 394/2016, (primerjaj določbo 55.a člena ZUstS13). Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila storjena sodniška napaka, ki je samovoljna oziroma arbitrarna (glej o tem 10. točko sodbe sodišča prve stopnje ter 6. in 7. točko sodišča druge stopnje), torej gre za kršitev človekove pravice, ki bi imela hujše posledice za tožnico, ki nedvomno (_prima facie_) izkazuje tudi pravni interes za vložitev ustavne pritožbe. Sodišče druge stopnje je po presoji sodišč prve in druge stopnje v tem odškodninskem sporu nepravilno, v nasprotju z njegovo vsebino o tem, kateri sodedinji je tožnica odstopila svoj delež na nepremičnini, povzelo sklep Okrajnega sodišča v Kopru opr. štev. D 81/2015 z dne 14. 4. 2015, na to oprlo svojo odločitev ter s tem preprečilo vrnitev odstopljene nepremičnine. Gre za očitno napačnost sodne odločbe v navedeni zadevi, ki kaže na razumno predvidljivost, da bi Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in o njej lahko odločilo v tožničino korist (primerjaj določbo 55.b člena ZUstS).14

23. Tožnica se sklicuje tudi presojo na podlagi Shummannove formule in strogega testa sorazmernosti. Tudi na teh podlagah poskuša utemeljiti nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena in 26. člena Ustave RS. Njene zahteve po uporabi omenjenih metodoloških orodij pa niso utemeljene. Sodišča so se namreč do utemeljenosti tožničinega zahtevka in njenih pravnih sredstev v zvezi s tem v zadevi Pg 349/2016 vsebinsko opredelila (primerjaj podatke omenjenega spisa). Tako v njeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ni bilo poseženo, niti ji ni bila s strani sodišča preprečena uveljavitev pravice do odškodnine iz 26. člena Ustave RS. Tožnica je pretrgala vzročno zvezo s tem, ko nadaljnje možnosti odprave škode z vložitvijo ustavne pritožbe ni izkoristila, čeprav je po vsebini zatrjevala kršitev z ustavo zagotovljene človekove pravice iz 22. člena Ustave RS (primerjaj o tem ugotovitve v 10. točki sodbe sodišča prve stopnje). Zato je bila - iz razlogov na njeni strani - neuspešna tudi pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka v tej pravdi. Časovna komponenta (neizogibno podaljšanje postopka v primeru vložitve ustavne pritožbe) ne more pretehtati subsidiarnega značaja odškodninskega varstva po 26. členu Ustave RS. Nasprotna (drugačna) presoja bi izvotlila obrazloženi mesto in pomen ustavne pritožbe.

24. Odgovor na dopuščeno vprašanje je v konkretnem primeru ob povedanem pozitiven. Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.

**Odločitev o reviziji**

25. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče, skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo, zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela mora toženki povrniti stroške, ki jih je ta imela s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je toženki priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 750 točk in materialne izdatke za stranko (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 2 % od nagrade, kar znese 9,00 EUR. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6o EUR znašata nagrada 450,00 EUR in izdatki za stranko 9,00 EUR, skupaj torej 459,00 EUR. Navedeni znesek mora tožnica povrniti toženki v 15 dneh, pod izvršbo.

**Sestava senata in glasovanje**

27. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe, odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP). Vrhovni sodnik mag. Matej Čujovič je izdelal pritrdilno ločeno mnenje.

1 Primerjaj Jadek Pensa D.v Komentar Ustave RS (k 26. členu), 2011, Fakulteta za državne in evropske študije, stran 295. 2 To stališče je Ustavno sodišče ponovilo v odločbah U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16. 3 Primerjaj Jadek Pensa D., Prav tam, stran 300. O tem, da je navedena odškodninska odgovornost države sekundarno pravno varstvo in da je povrnitev škode na nek način _ultima ratio_ pravne države glej še v: Možina D. v Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta;Ljubljana 2019; stran 257, točka 9/II. 4 Primerjaj Jerovšek T. in Kovač P. v Komentar Ustave RS (k 26. členu), 2011, uredil Avbelj M.; Fakulteta za državne in evropske študije; stran 392 in naslednje ter stran 1405 in naslednje. 5 Primerjaj Nerad S. v Komentar Ustave RS (k 160. členu), 2011, Fakulteta za državne in evropske študije; stran 1446 in naslednje. 6 Primerjaj Odl. Us. XIV, 108 Up-705/03, Ur. l. RS, št. 110/05. 7 Primerjaj Zobec J. v Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, stran 206, Pravni letopis 2013. Avtor navaja: "Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva, s katerimi je bilo mogoče sanirati sodniško napako, tako formalna kot neformalna, če so v praksi utrjena in običajna (npr. ustno ali pisno opozorilo na napako, neformalen ugovor, predlog - 286.b člen ZPP).“.Primerjaj tudi Nerad S., Prav tam. V praksi Ustavnega sodišča primerjaj: Odl. Us. XIV 45, Up-758/04 z dne 25. 1. 2005, Odl. Us. XII 59, Up– 320/01, Ur. l. RS, št. 36/03; 8 Primerjaj Zobec J., Prav tam, stran 206. 9 Primerjaj Zobec J., Prav tam, stran 206. 10 Primerjaj Testen F. v Komentar Ustave RS, uredil Šturm L.; Fakulteta za državne in evropske študije; Ljubljana 2002, stran 1100. Avtor navaja: „Ustavna pritožba ne spada med redna in tudi ne med izredna pravna sredstva, ki jih urejajo procesni predpisi z različnih pravnih področij, je pa vendarle posebno pravno sredstvo za varstvo človekovih pravic.“. 11 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS: III Ips 31/2020 z dne 13. 10. 2020, II Ips 305/2017 z dne 7. 2. 2019, III Ips 108/2016 z dne 12. 2. 2018, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, II Ips 275/2016 z dne 13. 9. 2018, II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011, II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018, III Ips 105/2007 z dne 24. 3. 2009 in II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012. 12 O tem več v teoriji Galič A. v Meje presoje ustavne pritožbe: o razmejitvi med protiustavnostjo in protizakonitostjo, Odvetnik štev. 2, letnik 2016, stran 10 do 15. 13 Člen 55.a med drugim določa: Ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika (prvi odstavek člena). Šteje se, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za pritožnika, kadar gre za posamične akte:- izdane v sporih majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, oziroma v drugih sporih, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek,- če se z ustavno pritožbo izpodbija le odločitev o stroških postopka,- izdane v sporih zaradi motenja posesti,- izdane v zadevah prekrškov. 14 Po tem členu se med drugim pritožba zavrže, če pritožnik nima pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi (druga alinea prvega odstavka člena). Ustavna pritožba pa se sprejme v obravnavo – če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alinea drugega odstavka člena).

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA mag. MATEJA ČUJOVIČA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2022090815244293 "Povezava na pdf dokument")