Jedro

Preozko je stališče tožnice v pritožbi, da mora stranka za odškodninsko odgovornost toženke, ki je izrazito subsidiarna, uporabiti zgolj vsa redna in izredna pravna sredstva, ki so ji v posamezni zadevi na voljo. Pravna teorija poudarja, da je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče sanirati sodniško napako.

S tem, ko je tožnica opustila vložitev nadaljnjega možnega pravnega sredstva, je bila vzročna zveza med očitano kršitvijo pri postopanju sodišča in zatrjevano škodno posledico prekinjena oziroma ne obstaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 382,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 20.480,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2019 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče ugotovilo protipravnost ravnanja Višjega sodišča v Kopru pri odločanju v zadevi II Cpg 49/2018, a je kljub temu tožničin zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da bi morala vložiti ustavno pritožbo zoper citirano sodbo in v njej zatrjevati kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Drži sicer načelno stališče prvostopenjskega sodišča, da je odškodninska odgovornost toženke izrazito subsidiarna in da je tako v teoriji kot sodni praksi ustaljeno stališče, da mora stranka uporabiti vsa redna in izredna pravna sredstva, ki so ji v posamezni zadevi na voljo, če želi odškodnino zahtevati od države. Vendar ne v teoriji ne v sodni praksi ni zaslediti stališča, da je za obstoj vzročne zveze v tovrstnih primerih nujno, da stranka izkoristi in vloži tudi posebna pravna sredstva, kot sta ustavna pritožba in pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice. Po mnenju pritožnice je v sodbi citiranih odločitvah Vrhovnega sodišča moč razbrati stališče, da je za obstoj vzročne zveze v tovrstnih odškodninskih zadevah nujno, da stranka izkoristi redna in izredna pravna sredstva, tako da doseže vsebinsko odločanje o zatrjevanem očitku protipravnega ravnanja državnega organa v temeljnem postopku. Tudi v drugih zadevah Vrhovnega sodišča RS, na katere se pritožba sklicuje, ni moč najti argumenta, da je za obstoj vzročne zveze nujno, da stranka (oškodovanec) vloži ustavno pritožbo ali drugo podobno posebno pravno sredstvo. Pritožnica še izpostavlja, da ustavna pritožba ni pravno sredstvo za saniranje odločitev sodišč prve in druge stopnje, temveč je posebno sredstvo za zagotavljanje varovanja človekovih pravic, ki ga določa sama Ustava RS. V kolikor bi obveljalo stališče prvostopenjskega sodišča, bi bilo uresničevanje pravice oškodovancev po 26. členu Ustave RS prekomerno oteženo. Tožnica zato meni, da je izkoristila vsa pravna sredstva, ki so ji bila na voljo v pravdnem postopku, saj je vložila predlog za revizijo in zatem tudi revizijo v zvezi z dopuščenimi vprašanji. Drugega ustreznega rednega in izrednega pravnega sredstva na matičnem področju ni imela.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženke povrnitev premoženjske škode zaradi protipravnega ravnanja Višjega sodišča v Kopru, zaradi česar je tožnici nastala premoženjska škoda. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je odločitev tega sodišča v sodbi II Cpg 49/2018 napačna v delu zahtevka, ki se je nanašal na prenehanje pravnih učinkov in razveljavitev dednega dogovora glede nepremičnine ID znak 0000-000/1-0, kar med pravdnima strankama ni sporno. V obrazložitvi sodbe je namreč očitno napačno povzelo podatke sklepa o dedovanju in na podlagi deležev, opisanih pri navedeni parceli v zemljiški knjigi, očitno napačno zaključilo, da je tožnica svoj dedni delež na sporni nepremičnini odstopila A. A. in ne B. B. Z dokončno odločitvijo višjega sodišča, ki je napačno zavrnilo zahtevek zoper toženko B. B. in ker revizija glede tega vprašanja ni bila dopuščena, je toženka ostala brez sodnega varstva glede bistvene nepremičnine, čeprav je bilo njeno materialnopravno stališče pravilno. Navedeno je v obrazložitvi sodbe potrdilo tudi revizijsko sodišče.1

6. Sodišče prve stopnje je v točkah 6 in 7 obrazložitve sodbe pravilno in v celoti navedlo materialnopravni okvir za odločitev. Pravica do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja sodišča je ustavno zajamčena (26. člen Ustave RS). Sodna praksa je enotna, da ima v primerih odškodninske odgovornosti države za sodniške napake standard protipravnosti ravnanja drugačno vsebino kot v primeru splošnega civilnega delikta. Ta je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni, ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Odločilno je, ali je sodnik v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe, oziroma ali je v danih okoliščinah mogoče njegovo konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo.2 Med ostalim je podana protipravnost lahko tudi v primerih sodniškega ravnanja, ki se navzven kaže kot očitna napačnost in ki pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7. Predpostavka za odškodninsko odgovornost države zaradi protipravnega ravnanja sodišča pa je, da je oškodovanec vložil vsa pravna sredstva, s katerimi bi lahko preprečil škodne posledice. Če je sodniška napaka odpravljiva in bi se stranka s tem škodi izognila, ni odškodninske obveznosti. Ravnanje oškodovanca, ki je opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča. Kot pravno sredstvo je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče sanirati sodniško napako.3 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru II Cpg 49/2018 v spornem delu vložila predlog za dopustitev revizije, ki pa ni bila dopuščena glede vprašanja pravilnosti presoje sodišče druge stopnje o tem, ali je bila pri oblikovanju tožbenega zahtevka glede nepremičnine z ID znakom 0000-000/1-0 narejena napaka. O tem vprašanju se revizijsko sodišče zato ni izrekalo. Glede na trditveno podlago tožnice o očitni napačnosti sodne odločbe in njenih posledicah pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodbe, da tožnica s tem ni izčrpala vseh pravnih sredstev, da bi dosegla odpravo te odločitve, ker je imela že zaradi zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave možnost vložiti ustavno pritožbo kot ustrezno pravno sredstvo po izčrpanih rednih in izrednih pravnih sredstev. Te pravne poti pa ni izkoristila. Po oceni pritožbenega sodišča je preozko stališče tožnice v pritožbi, da mora stranka za odškodninsko odgovornost toženke, ki je izrazito subsidiarna, uporabiti zgolj vsa redna in izredna pravna sredstva, ki so ji v posamezni zadevi na voljo. Pravna teorija poudarja, da je treba v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče sanirati sodniško napako.4 Tudi sodna praksa omenja, da bi morala stranka uporabiti vsa pravna sredstva, vključno s pravico do presoje Ustavnega sodišča.5 Prvostopenjsko sodišče je glede tega tudi pravilno obrazložilo, zakaj bi bilo v konkretnem primeru od ustavnega sodišča moč pričakovati, da bi kršitve ustavnih pravic in s tem napačno sodno odločbo odpravilo. Pritožbeno sodišče zato soglaša tudi z zaključkom sodbe, da je bila s tem, ko je tožnica opustila vložitev nadaljnjega možnega pravnega sredstva, vzročna zveza med očitano kršitvijo pri postopanju sodišča in zatrjevano škodno posledico prekinjena oziroma ne obstaja.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti potrebne stroške za vložitev odgovora na pritožbo (kar je skladno z Odvetniško tarifo 625 točk za sestava odgovora na pritožbo in 12,5 točk za materialne stroške, skupaj ob upoštevanju vrednosti točke 382,50 EUR). Priznane stroške mora tožnica plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), če zamudi, pa gredo od tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sodba VSRS II Ips 11/2019. 2 O tem se je Vrhovno sodišče RS izreklo že večkrat, na primer v odločbah II Ips 36/2018, II Ips 90/2016, II Ips 79/2014, II Ips 195/2012, II Ips 448/2010, II Ips 200/2010, II Ips 257/2015. 3 Jan Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 206 in 207. 4 J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str. 206. 5 VSRS sodba II Ips 879/2008.