Jedro

Tožnik je vpisan v obrtni register in zato dolžan plačati članarino OZS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril plačilo članarine OZS za leto 2008 v skupnem znesku 240 EUR po načinu plačila iz tabele ter odločil, da neplačana članarina zapade v plačilo takoj oziroma na dan vročitve te odločbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik od dne 6. 3. 1995 dalje vpisan v obrtni register, ki ga vodita Območna obrtno podjetniška zbornica Jesenice in Obrtno podjetniška zbornica Slovenije (OZS). V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na določbe 31. in 39. člena Obrtnega zakona. Na podlagi 31. člena Obrtnega zakona se pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost ali domačo oziroma umetnostno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združenja združijo v OZS po sedežu obrata oziroma firme v območne obrtno podjetniške zbornice. Na podlagi 6. odstavka 39. člena Obrtnega zakona način plačevanja članarine Obrtno podjetniški zbornici Slovenije določi Skupščina OZS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Način plačevanja članarine OZS za leto 2008 je bil določen s Sklepom o načinu plačevanja članarine OZS od 1. 1. 2008 dalje (v nadaljevanju Sklep), ki ga je skupščina OZS sprejela na redni seji dne 18. 12. 2007 in je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 120/07 z dne 27. 12. 2007. V skladu s 1. točko Sklepa plačujejo članarino člani OZS s statutom fizične ali pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji kot obrtno, obrti podobno ali domačo in umetnostno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja. V skladu s 4. odstavkom 39. člena Obrtnega zakona se obračuna članarina glede na velikost podjetja - člana oziroma števila zaposlenih pri članu mesečno, na podlagi podatkov, pridobljenih od pristojnih organov. Tako je za mesec januar OZS obračunala članarino tožnika po podatkih AJPES (na dan 31. 12. 2006), od meseca februarja dalje pa na podlagi podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS (ZZZS). Na podlagi podatkov ZZZS na dan 31. 12. 2007 je OZS v mesecu februarju 2008 uskladila članarino tudi za mesec januar. V skladu z navedenim je bila ugotovljena tožnikova obveznost iz naslova članarine OZS za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008, pri čemer je bilo po uradni dolžnosti ugotovljeno, da tožnik ni poravnal članarine mesečno, v skladu s prejetim obvestilom in je zato njegova obveznost iz naslova članarine za leto 2008 na dan izdaje odločbe že v celoti zapadla v plačilo. V kolikor tožnik ne bo poravnal zapadle neplačane članarine po predmetni odločbi, bo v skladu z 289. členom ZUP podan predlog za začetek postopka upravne izvršbe pristojnemu organu. Vložena pritožba ne zadrži izvršitve plačila članarine za leto 2008. Zoper odločbo prvostopenjskega organa se je tožnik pritožil. V pritožbi navaja, da nikoli ni bil član nobene obrtne zbornice in nikoli ni podpisal nobene pristopne izjave ter je k temu prispevalo nekorektno delovanje Obrtne zbornice na Jesenicah. Navaja, da mu nobena obrtna zbornica ni izdala nobenega obrtnega dovoljenja, temveč si je za opravljanje dejavnosti praženja kave pridobil odločbo Sekretariata za gospodarstvo na Jesenicah št. 301-1/93-1 z dne 25. 11. 1993. Kasneje je družba kot osnovno dejavnost opravljala dejavnost trgovine in je zato sedaj član Trgovske zbornice Slovenije.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil tožnik z dnem 6. 3. 1995 vpisan v obrtni register, ki ga vodita OZS in Območna obrtno podjetniška zbornica po sedežu tožnika. Po podatkih obrtnega registra je razvidno, da ima tožnik registrirano kot glavno dejavnost 10.830 - predelava čaja in kave, ki je po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/2008, v nadaljevanju Uredba) opredeljena kot obrti podobna dejavnost, po prej veljavni klasifikaciji je bila ta (ista) dejavnost označena kot 15.860. Ta dejavnost tožnika uvršča med obrtnike, ki so skladno s 5. in 6. členom Obrtnega zakona obvezno vpisani v obrtni register. Odločba o vpisu v obrtni register je bila tožniku vročena dne 22. 6. 1995 in se tožnik zoper to odločbo ni pritožil. Članstvo tožnika v OZS ni prostovoljno ali pogodbeno pogojeno, temveč obvezno glede na opravljanje in registracijo njegove dejavnosti. Vsled temu pristopna izjava tožnika za vpis v obrtni register ni potrebna. Drugostopenjski organ se sklicuje na določbe 31. in 39. člena Obrtnega zakona. Tožnik je z vpisom v obrtni register v skladu z 31. členim Obrtnega zakona postal obvezen član OZS in področne zbornice in je v skladu z 39. členom Obrtnega zakona dolžan plačevati članarino OZS. Način plačevanja članarine in višina članarine za leto 2008 sta bila določena s Sklepom, ki je bil objavljen v Uradnem listu in se je višina članarine obračunala na podlagi podatkov o številu zaposlenih pri tožniku, kar je bilo ugotovljeno pri pristojnih organih, kot je navedel že prvostopenjski organ. Pravico do opravljanja obrtne ali obrti podobne dejavnosti namreč pridobi gospodarski subjekt z vpisom v obrtni register in vse dokler je podjetje vpisano v obrtni register, ima pravico opravljati obrti podobno dejavnost ter je zavezano k plačilu predpisane članarine. Ker je bil tožnik 6. 3. 1995 vpisan v obrtni register in ima od tedaj dalje pravico opravljati obrtno dejavnost za katero je registriran, je skladno z 39. členom Obrtnega zakona dolžan plačati celotno članarino za leto 2008, določeno v izpodbijani odločbi. Višina članarine, ki jo določa 4. odstavek 39. člena Obrtnega zakona, je bila pri izračunu višine članarine upoštevana. Tožnikova navedba, da je član Trgovinske zbornice Slovenije, ni relevantna za njegovo članstvo v OZS, ker gre za dva neodvisna pravna subjekta, katerih članstvo se medsebojno ne izključuje. Glede na navedeno drugostopenjski organ meni, da so navedbe pritožnika neutemeljene in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je bilo potrebno njegovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na pravico opravljanja dejavnosti praženja kave. Navaja, da si je dne 25. 11. 1993 pridobil odločbo za dejavnost praženja kave. Na podlagi te odločbe je to dejavnost tudi opravljal, nato pa registriral tudi trgovinske dejavnosti, vključno z dejavnostjo upravljanja bencinskih servisov, vedno kot družba z omejeno odgovornostjo in nikoli kot obrtnik. V letu 1997 je bil s strani takratne SDK obveščen, da se pripravlja blokada njegovega žiro računa, ker naj ne bi bil poravnan določen znesek kot članarina občinski Obrtni zbornici Jesenice. Dejanska blokada računa nikoli ni bila izvršena, čeprav dejansko tudi nikoli ni bila poravnana nobena članarina omenjeni zbornici, ker tožnik nikoli ni prejel odločbe o vpisu v obrtni register. Tožnik je dne 20. 7. 2010 na območni Obrtni zbornici skušal preveriti določeno dokumentacijo v zvezi z vpisom v register, vendar tedaj prisotna uslužbenka v zvezi s tem ni našla nobene dokumentacije; kasneje, to je 29. 7. 2010, pa je sekretarka te zbornice tožniku osebno izjavila, da ne more biti član Obrtne zbornice, če ne želi plačevati članarine, hkrati pa mu je izročila listino, ki naj bi dokazovala, da je tožnik že leta 1995 nasprotoval razvrstitvi praženja kave med obrtne dejavnosti in da je bil do leta 2007 v registru naveden napačen tožnikov naslov. Ta zapis pa potrjuje dejstvo, da tožnik ni prejel sporne odločbe v letu 1995, ker je bila poslana na napačen naslov. Tožnik poudarja, da nikoli ni koristil nobenih uslug ali storitev tožene stranke in da je bil ves čas v prepričanju, da mu za praženje kave zadostuje odločba upravnega organa. Tudi kasnejša širitev dejavnosti družbe po odločbi Upravne enote Jesenice št. 301-25/97 z dne 4. 7. 1997, ko je družba prevzela v upravljanje tudi bencinski servis, je dejavnost praženja kave postavila v povsem podrejen položaj, saj danes praženje kave predstavlja zgolj odstotek ali dva v primerjavi s trgovinsko dejavnostjo in tako praženje kave ne predstavlja prevladujoče dejavnosti družbe. Tožnik sodišču predlaga, da po ponujenih dokazih razsodi tako, da se ga izbriše iz članstva obrtnega registra, ker nikoli niso bili izpolnjeni predpisani pogoji za vpis v članstvo oziroma v zbornico. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnik formalno pritožuje na odločbo o zavrnitvi njegove pritožbe v zvezi z odmero članarine za leto 2008, po vsebini in naslovu tožbe pa dejansko zahteva izbris iz obrtnega registra. Dalje tožena stranka navaja, da je bila tožniku dne 6. 3. 1995 izdana odločba o obrtnem dovoljenju, ki mu je bila dne 22. 6. 1995 tudi vročena in mu je bilo obrtno dovoljenje izdano za dejavnost „izdelovanje drugih živil“, kamor je sodila tudi dejavnost, ki jo tožnik opravlja še danes in ki jo ima registrirano kot svojo glavno dejavnost in sicer 10.830 - predelava čaja in kave. Po določbi 3. odstavka 5. člena Obrtnega zakona je obrti podobna dejavnost pridobitna dejavnost, ki je tradicionalno povezana z obrtjo in ki jo kot glavno dejavnost trajno opravljajo samostojni podjetniki-posamezniki in gospodarske družbe, ki spadajo pod majhne družbe po določbah zakona, ki ureja gospodarske družbe, razen dejavnosti trgovine, finančnega posredništva in poslovanja z nepremičninami, svetovalne dejavnosti, dejavnosti zdravstva in socialnega varstva ter dejavnosti prometa in zvez. Obrti podobne dejavnosti so določene z Uredbo o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti, pred tem pa so bile določene z Uredbo o določitvi obrtnih dejavnosti in mojstrskih nazivov in obrti podobnih dejavnosti. Glede na podatek poslovnega registra je razvidno, da je glavna dejavnost tožeče stranke obrti podobna dejavnost pod šifro 10.830, to je predelava čaja in kave. Glavna dejavnost oziroma način določitve šifre glavne dejavnosti ureja Uredba o vodenju in vzdrževanju poslovnega registra Slovenije, ki v 11. členu določa, da je glavna dejavnost lahko le ena od registriranih dejavnosti poslovnega subjekta ali dejavnost določena z zakonom ali drugim predpisom, s katerim je ustanovljen poslovni subjekt. Glavna dejavnost poslovnega subjekta (samostojnega podjetnika ali gospodarske družbe) je dejavnost, s katero poslovni subjekt ustvarja pretežni del dodane vrednosti. Če podatka o dodani vrednosti ni, se namesto tega upošteva dejavnost, ki zaposluje največje število oseb. Če državni organ, upravljalec javnih zbirk podatkov ali uporabnih podatkov ugotovi, da podatek o šifri glavne dejavnosti enote poslovnega registra ne ustreza dejanskemu stanju, o tem obvesti upravljalca registra. Če upravljalec registra ugotovi, da se podatki razlikujejo od podatkov v poslovnem registru, v sodelovanju s poslovnim subjektom uskladi podatke v poslovnem registru z dejanskim stanjem. To pomeni, da določitev glavne dejavnosti ni prepuščena prosti izbiri gospodarskih subjektov, ampak mora gospodarski subjekt pri njeni določitvi upoštevati navedena kriterija. Tožnik je bil s strani tožene stranke večkrat pozvan, da mora, v kolikor šifra dejavnosti 10.830 ni več njegova glavna dejavnost, spremeniti glavno dejavnost tako, da bo le-ta ustrezala dejanskemu stanju, česar pa tožnik ni storil. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo za izbris iz obrtnega registra zavrže, ker niso bili izčrpani vsi postopki po Zakonu o upravnem postopku, saj tožena stranka vloge za izbris tožnika iz registra ni nikoli prejela in zato o njej tudi ni nikoli odločala; glede odločitve o članarini pa vztraja pri svoji odločitvi in obrazložitvi iz odločbe z dne 14. 6. 2010. Tožnik v popravi tožbe z dne 21. 7. 2011 sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo Obrtno podjetniške zbornice odpravi ter podrejeno oziroma dodatno, da mu je tožena stranka dolžna povrniti vsa z rubežem odvzeta denarna sredstva skupaj s stroški rubežnega postopka, ki je bil vezan na izpodbijano odločbo in da se tožnik izbriše iz članstva obrtnega registra, ker nikoli niso bili izpolnjeni pogoji za vpis. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2010 navaja, da je še vedno prepričan, da nikoli ni prejel odločbe o obrtnem dovoljenju in tudi nikoli ni dobil natančnih pojasnil v zvezi s to odločbo, čeprav se je večkrat zglasil na sedežu območne Obrtne zbornice. Navaja, da je že v letu 1995 izrazil pomisleke v zvezi z opravljanjem obrtne dejavnosti, saj po njegovem videnju praženje kave nima nobene obrtne tradicije, saj so bile pražarne do leta 1991 izključna domena nekaterih državnih podjetij, samo praženje pa tudi nima nič skupnega z opisom obrtniških del. V zvezi z navedbami tožene stranke, ki opisuje še glavne dejavnosti oziroma način določanja dejavnosti, s katero poslovni subjekt ustvarja pretežni del dodane vrednosti in navaja, da se v primeru če podatka o dodani vrednosti ni, upošteva dejavnost, ki zaposluje največje število oseb, tožnik pojasnjuje, da je bilo območni Obrtni zbornici in tudi drugim dobro znano, da je tožnik v letu 1997 razširil svoj obseg dejavnosti, da je registrsko sodišče izdalo sklep o novih dejavnostih in da so bile te nove dejavnosti tudi objavljene v Uradnem listu RS, št. 12 z dne 19. 12. 1998 in da tako državnemu organu verjetno ne bi bilo težko ugotoviti spremembe. K temu tožnik dodaja, da je bilo takrat v družbi zaposlenih šest delavcev, ki so vsi opravljali dejavnost na bencinskem servisu in da za praženje kave družba nikoli ni imela nobenega redno zaposlenega, kar je razvidno iz IBON obrazcev, ki jih tožnik tudi prilaga in ki kažejo, da tožnik v letu 1996 ni imel zaposlenih in da je družba tedaj ustvarila za 7,8 mio SIT prihodkov, v letu 1998 pa je imel šest zaposlenih na bencinskem servisu in za 86,4 mio SIT prihodkov, kar je deset krat več kot pred širitvijo dejavnosti. Ker je navedbe tožene stranke glede na njen zapis mogoče razumeti tako, da je državnemu organu in ne gospodarskemu subjektu prepuščena določitev glavne dejavnosti, je povsem kontradiktorna, nekorektna in neresnična navedba v naslednjem odstavku (tožene stranke), ko navaja, da je bil tožnik z njene strani večkrat pozvan, da spremeni svojo glavno dejavnost in da tega ni hotel storiti. Tožnik ponovno poudarja, da je bil večkrat na sedežu Območne zbornice in da mu nikoli ni bil omogočen vpogled v spis in tudi na njegovo pisno zaprosilo ni bilo neposrednih odgovorov. Namesto pojasnil je tožena stranka v času po že vloženi tožbi predlagala še drug izvršilni postopek, ki naj bi preko državne carinske uprave od tožnika izterjal v tožbi citiran znesek.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavnem primeru je odločitev prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bila tožniku odmerjena članarina za članstvo v OZS za leto 2008. V konkretnem primeru je med strankama sporno ali je tožnik vpisan v obrtni register in ali je posledično dolžan plačati članarino OZS za leto 2008. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, da je tožnik vpisan v obrtni register in zato dolžan plačati članarino OZS za leto 2008, pravilna. Pravilnost takšne odločitve podatki v spisu namreč potrjujejo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik vpisan v obrtni register dne 6. 3. 1995 in da ima kot glavno dejavnost registrirano dejavnost predelave čaja in kave, ki je po Uredbi opredeljena kot obrti podobna dejavnost. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo o plačilu članarine za leto 2008. Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na to, da mu odločba z dne 6. 3. 1995 o vpisu v obrtni register ni bila vročena, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da mu je bila vročena dne 21. 6. 1995 kot to pravilno navaja tožena stranka. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožnik opravlja pretežno dejavnost trgovine, saj iz podatkov obrtnega registra izhaja, da ima kot glavno dejavnost registrirano dejavnost praženje čaja in kave kot je to pravilno ugotovila tožena stranka. Po določbah Pravilnika o postopku izdaje obrtnega dovoljenja in o obrtnem registru mora vsako spremembo podatkov v obrtni register predlagati obrtnik sam. Tožnik v tožbi ne zatrjuje in ne izkazuje, da bi predlagal vpis spremembe glavne dejavnosti v obrtni register.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ob zavrnitvi tožbe sodišče tudi ni imelo podlage za ugoditev nadaljnjim zahtevkom tožnika v tožbi. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.