Jedro

Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bil izključni vzrok nastanka škode tožnikova nepravilna namestitev obroča v kavelj mimo varovalke. Podana je objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca bremena z avtodvigala. Ker je toženec odgovoren na podlagi pravil objektivne odgovornosti, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni posebej ukvarjalo, ali je njegova odškodninska odgovornost podana na podlagi krivdne odgovornosti zaradi ravnanja njenega delavca, upravljalca avtodvigala D., ker naj bi ta kršil ukrepe varstva pri delu (op. ker naj tožnika ne bi opozoril, da se umakne iz nevarnega območja;).

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sta toženca nerazdelno odgovorna za tožniku v škodnem dogodku dne 13. 12. 2005 nastalo škodo v višini 50 %.

II. Sicer se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca zavrneta.

III. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da sta toženca nerazdelno odgovorna za dne 13. 12. 2005 tožniku nastalo škodo v višini 20 %.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sta toženki nerazdelno 100 % odgovorni tožniku za nastalo škodo z dne 13. 12. 2005, toženec pa tako, da ni odgovoren za škodni dogodek. Obe stranki zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gotovega vzroka za padec opažnega elementa z verigo ni mogoče ugotoviti, saj obstajata dva možna vzroka, od katerih je eventualno hibno stikalo v domeni odgovornosti toženca, namestitev elementa mimo varovalke v kavelj pa v domeni delovanja tožnika. Takšna ugotovitev dokazuje 100 % odgovornost tožencev. Imetnik nevarne stvari je namreč prost svoje odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno ali delno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Dokazno breme glede ekskulpacijskih razlogov je na tožencema. Toženca pa nista dokazala, da bi tožniku nastala škoda izključno zaradi njegovega ravnanja, niti morebitnega njegovega soprispevka. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da vzroka padca bremena ni moč ugotoviti, je vseeno zaključilo, da je tožnikov soprispevek v višini 80 % v tem, da se očitno po pripetju tovora ni umaknil izpod njega ter da ni ustrezno usposobljen za delo, ki naj bi ga opravljal. Zaključek sodišča, da se ni umaknil izpod bremena je napačen in tudi v nasprotju s fotografijami v spisu in izpovedjo priče O. in tožnika. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ki ureja obveznosti upravljalca dvigala. Delavec drugega toženca D. je v nasprotju s pravili o dvigovanju in prenašanju bremen z dvigali, prenašal breme preko glav delavcev. Takšno ravnanje je bilo na gradbišču izrecno prepovedano. To potrjuje izjava priče G. in sodnega izvedenca G. Že dejstvo, da je breme padlo na tožnika dokazuje, da delavec ni ravnal v skladu s svojimi obveznostmi. Vodja dvigala mora skladno z določbo 186. člena Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali (v nadaljevanju Pravilnik) ravnati po določbah pravilnika oziroma po navodilih izdelovalca dvigala. Drugo toženec bi moral izdelati navodilo, ki bi obsegalo pristojnosti in odgovornosti upravljalca. Toženec ni predložil navodil, kljub zahtevi tožnika. Če toženec navodil nima, je podana njegova odgovornost zaradi te opustitve. O teh navodilih pa se ni izjasnil niti izvedenec G.. Kot primer kaj morajo obsegati takšna navodil, je tožnik že v postopku pred sodišče prve stopnje predložil Navodila o varnem upravljanju dvigal podjetja T., iz katerih izhaja, da mora upravljalec dvigala pred in med premikanje pazljivo spremljati gibanje bremena in opozoriti druge delavce, da se umaknejo iz nevarnega območja, preveriti pa tudi delovanje varnostnih naprav. Delavec drugega toženca D. očitno ni ravnal v skladu s temi dolžnostmi, saj ni spremljal gibanja bremena in opozoril delavce, da se umaknejo iz nevarnega območja. Za ravnanje svojih delavcev pa je odgovoren delodajalec. Opažni element ni padel med samim dvigovanjem, temveč njegovim prenašanje, kar je razvidno iz fotografij v spisu in fotografij, priloženih k pritožbi. Opažni elementi, ki jih je bilo treba prenesti, so se nahajali 10 metrov stran od kraja nesreče. Do pripenjanja je prišlo za stebrom in hruško, kar je 10 m proč od kraja nesreče. Fotografije potrjujejo, da je upravljalec dvigala tožnika dobro videl, kar je tudi sam potrdil. Zato ne drži, da upravljalec dvigala D. tožnika ni videl. Sicer pa tudi v primeru, da je do padca bremena prišlo med njegovim dvigovanjem, upravljalec dvigala ne bi smel začeti z dvigovanjem, dokler se bodisi privezovalec ne bi umaknil na varno območje, bodisi sam upravljalec prepričal, da v manipulacijskem območju ni nikogar. Tožnik in tudi tovor sta bila v vidnem polju upravljalca, tako da je upravljalec s prenašanjem bremena očitno začel prehitro in celo tako, da ga je prenašal preko glave tožnika. Priča O. je res izpovedal, da je element padel v območje, kjer se je dvigovalo, vendar pa sodišče ni upoštevalo njegove nadaljnje izpovedi, da je tožnik že krenil z mesta privezovanja, kar pa potrjuje, da je tovor padel med prenašanjem in ne dvigovanjem. Tožnik opozarja, da neustrezna usposobljenost ni vzrok za nastanek poškodbe, kar sicer omenja kot možen vzrok izvedenec G.. Ni mogoče zgolj domnevati, da bi bila lahko neustrezna izobrazba ali usposobljenost vzrok za zatrjevano posledico. Verigo je na bremenski kavelj pripenjal upravljalec dvigala, kar je potrdila priča O., znano pa je tudi M. S., ki ga sodišče kljub pravočasnemu predlogu ni zaslišalo, tožnik pa je tudi pojasnil v zvezi s čim naj se ga zasliši. Da bi do škodnega dogodka prišlo zaradi napačne namestitve obroča na kavelj s strani privezovalca tudi ni dokazano, saj izključnega vzroka padca opažnega elementa ni bilo mogoče ugotoviti. Ne glede na to pa tožnik meni, da je bil verjetnejši vzrok nesreče hibno končno varnostno stikalo, kar potrjuje inšpektor za delo N.. Tudi izvedenec v kazenskem postopku Z. je prišel do podobnih ugotovitev, ki je kot bistveno manj verjeten vzrok navedel nestrokovno namestitev obroča na kavelj mimo varovalke s strani privezovalca. Ker je inšpektor za delo po nezgodi opravil ogled in izdelal poročilo imajo njegove ugotovitve večjo težo od ugotovitev izvedenca N. v pravdni zadevi. Sicer pa bi tudi izvedenec N. ugotovil, da se obroča na kavelj dvigala ne more namestiti napačno, če bi opravil rekonstrukcijo, kar je predlagal tožnik. Ni namreč možno, da bi se tovor, če bi bil nameščen na rob kavlja, kakorkoli dvignil, še manj za par metrov kot v škodnem dogodku. Nenazadnje pa bi bilo za popolno ugotovitev dejanskega stanja smotrno pridobiti vse fotografije, ki se nahajajo pri inšpektorju za delo N., policijski postaji T., predvsem pa video posnetek nadzorne kamere. Sodišče pa tudi ni zaslišalo inšpektorja, njegovo zaslišanje bi bilo lahko zelo pomembno. Ker sodišče omenjenih dokazov ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb. 4. Toženec v pritožbi navaja, da je kritičnega dne z avtodvigalom last drugo toženca, ki je bilo zavarovano pri prvi toženki, upravljal delavec drugo toženca D. Dvigoval je kovinske elemente. Dela je opravljal izključno po nalogu privezovalca in signalista, kar je bil v konkretnem primeru tožnik. Ko je bil kovinski element privezan, mu je tožnik dal signal za pričetek delovne operacije dvigovanja. Nobenega dvoma ni, da je bil tožnik v času nastanka delovne nesreče privezovalec in signalist kovinskega elementa. To potrjujejo dokazi iz kazenskega spisa in izjave prič O., D. A. in H., G. in tudi iz zapisnika o poškodbi pri delu. O., tožnikov predpostavljeni, je tožniku določil, da opravi delo privezovalca in signalista. Privezovanje je tožnik opravil v nevidnem polju upravljalca dvigala D., ki je bil zato odvisen od tožnikovih ročnih signalov. Brez dvoma predstavlja delo z avtodvigalom delo z nevarnim sredstvom, zaradi česar je treba uporabiti kriterije objektivne odgovornosti. Vendar pa je drugi toženec razbremenjen odgovornosti, če dokaže, da škodni dogodek izvira iz ravnanja samega tožnika in nastanka dogodka ni bilo mogoče pričakovati in se mu izogniti ali odvrniti. Prvi vzrok za nastali škodni dogodek je, da končno stikalo v kritičnem trenutku ni delovalo. Vendar pa po mnenju toženca nedelovanje stikala ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, to je s posledico padanja kovinskega elementa. Iz izvedenega dokaznega postopka in sicer izpovedi priče D. izhaja, da je operacijo padanja bremena videl, ko se je le to nahajalo na višini cca 7 m ter tedaj sunkovito reagiral in potegnil vzvode za dvig dvigovalne vrvi in roke. Roka avtomobilskega žerjava je bila dvignjena in iztegnjena na višini 15 m, kovinsko varovalo na kavlju pa nepoškodovano. To izhaja iz zapisnika o ogledu kraja delovne nesreče. Da varovalo ni bilo poškodovano, izhaja tudi iz izpovedi D., B. P. in izvedenca Z. kot tudi mnenja izvedenca G.. Ker je tako breme padlo na tla bistveno prej preden je sploh prišlo v bližino območje končnega stikala, je iskati vzrok za nastanek škode izključno v tožnikovi nepravilni namestitvi obroča pomožne varovalne verige mimo varovalke. Da bi varovalo kavlja zagotovo v celoti zadržalo breme kovinskega elementa, ugotavlja izvedenec G., to je potrjeno tudi s pisnim mnenje B. P.. Ker je varovalo kavlja narejeno tako, da v nobenem primeru obroč dvokrake kratke verige ne more izpasti iz kavlja, je na mestu, da nedelovanje končnega stikala ne more biti v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tako je gotovi vzrok iskati v nepravilni namestitvi obroča na kavelj mimo varovalke s strani tožnika. Tožnik je očitno menil, da bo z dvigovanjem tovora obroč sam odrinil varovalo in vskočil v vznožje kavlja, kar pa se ni zgodilo. Drugo toženec zato meni, da je razbremenjen vsakršne odgovornosti, saj dogodek izvira iz samega ravnanja tožnika. Nastalega dogodka pa toženec tudi ni mogel pričakovati ali se mu izogniti. Toženec v pritožbi še navaja, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi tožnik potem, ko je privezal tovor, opravil delo signalista, kot to zahteva Pravilnik. Tožnik bi se moral umakniti v varno območje in iz te razdalje dajati signale. Očitno pa se je nahajal v neposredni bližini bremena. Tožnik je po poklicu tesar in očitno ni vajen tega dela. To dejstvo ugotavlja tudi inšpektor N., kot izvedenec G., ki opozarja, da se zatrjevane delovne izkušnje ne morejo smatrati za primerno usposobljenost za delo z dvigali. Delo privezovalca signalista opravljalo le ustrezno usposobljeni delavci, kar tožnik ni bil. Tožnik kot signalist bi moral dati znak za prenos bremena šele, ko bi bili izpolnjeni pogoji za varen dvig in prenos bremena. Če bi tožnik ravnal pravilno, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Toženec še opozarja, da iz sodbe ni razvidno na podlagi katerih zaključkov je sodišče ocenilo odgovornost tožene stranke v višini 20 %. Sodišče sicer navaja, da ni izključena možnost, da je zaradi hibnosti dela dvigala tovor padel, kar je v domeni imetnika stvari, vendar pa tak zaključek ni dokazan, saj je D., upravljalec dvigala, izpovedal, da je pred škodnim dogodkom opravil več dvigov in da je bilo vse v redu, vsak dan pa je tudi pregledal dvigalo in ni ugotovil napak. Toženec sicer obžaluje, da je prišlo do škodnega dogodka, vendar meni, da je prost odgovornosti. Opozarja še, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ni zaslišalo priče P., ki si je po nesreči ogledal avto dvigalo in bi lahko potrdil, kar je zapisal v svojem mnenju z dne 16. 09. 2009. Ravno tako ni zaslišalo toženca, ki bi lahko potrdil, da nedelovanje končnega stikala ni bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in je vzrok iskati v napačni namestitvi obroča verig v kavelj.

5. Tožnik in toženec na pritožbi drug drugega nista odgovorila.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru se je tožnik poškodoval 13. 12. 2005, ko je z avtodvigala toženca (med obratovanjem), ki ga je upravljal delavec toženca D., nanj padla opažna kovinska plošča z verigo. Med pravdnima strankama ni sporno, da delo z avtodvigalom predstavlja nevarno dejavnost. Pravna podlaga odškodninskega tožbenega zahtevka so tako določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o objektivni odgovornosti za škodo od nevarnih stvari in nevarnih dejavnosti. Skladno z določbo 149. člena OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oz. dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok za nezgodo. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik oz. od nevarne stvari tisti, ki se z njo ukvarja. Nesporno je, da je lastnik avtodvigala, s katerega je padlo breme (element z verigo) na tožnika, last toženca, ki je imel pri toženki zavarovano odgovornost za škodo. Lahko pa se toženec razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Deloma pa je prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Trditveno in dokazno breme glede oprostitvenih razlogov je tako na tožencu.

8. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke tožnika, da ni bil privezovalec in signalist kovinskega elementa, ki ga je dvigoval žerjavist D. Ugotovitev, da je bil tožnik tisti, ki je pripenjal opažno ploščo in dajal signale D. za dvigovanje tovora, ima podlago v izvedenem dokaznem postopku. To izhaja ne samo iz zapisnika o poškodbi pri delu in zapisnika inšpektorja za delo N., temveč tudi iz same izpovedi O., tožnikovega nadrejenega, ki mu je odredil, da priveže opažne elemente na avtodvigalo (list. št. 67 v spisu in list. št. 9 in 60 spisa Kpd). To dejstvo pa sta potrdila tudi delovodja gradbišča G. in tudi upravljalec dvigala D.. Sam tožnik pa se dogodka niti ne spominja. Čeprav D. ni videl tožnika zavezovati tovora, mu je pa tožnik dajal signale za dvigovanje, saj razen tožnika ni bilo takrat nikogar zraven. Vse navedeno omogoča zanesljiv in prepričljiv zaključek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede navedenega popolna in pravilna v smislu 8. člena ZPP. Noben dokaz tako ne potrjuje, da bi delo privezovalca in signalista opravljal nekdo tretji. Dokaz z zaslišanjem priče S. pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj tožnik ni pojasnil o čem naj bi ta priča pričala, očividca nezgode pa ni bilo. Zato so temu nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Prepričljiva je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je do delovne nezgode prišlo pri dvigovanju bremena, in ne pri delovni operaciji prenašanja bremena, in to celo preko glav delavcev oziroma nad glavo tožnika. Ni dvoma, da je prenašanje bremen preko delavcev prepovedano in da je nasprotno ravnanje kršitev pravil, ki veljalo na gradbišču, kjer se dela z napravo za dviganje tovora. Vendar pa je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje na podlagi celovite dokazne ocene pravilno ugotovilo, da kritičnega trenutka D. ni že prenašal tovora nad glavo tožnika, pač pa je na tožnika tovor z verigo padel, ko se je to dvigovalo. Samo dejstvo, da je breme padlo na tožnika, še ne pomeni, da je upravljalec dvigala ravnal v nasprotju s prepovedjo prenašanja breme preko glav delavcev, kot to zmotno meni pritožnik, saj je ta omejen prav na ročne signale signalista, ki gleda breme in daje ukaze. Tudi sam tožnik ni osporaval trditvam, da je takrat, ko je tožnik pripenjal element in dal znak žerjavistu za dviganje, ta nato tovor dvignil in potem počakal na njegov naslednji signal, kam naj tovor prenese. Tako D. kot G. sta zanikala, da bi se v konkretnem primeru prenašalo breme preko glav delavcev. Tudi O. tega ni potrdil, saj je izjavil, da je element padel v območje, s katerega se je element dvigoval. Odredil mu je namreč kaj in kje mora delati. Res je ta priča še izpovedala, da naj bi tožnik po njegovem mnenju že krenil s tega mesta, vendar pa mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj kot je razvidno iz njegove izpovedi, takrat ko je breme padlo ni bil zraven. Takšna izpovedba tako ne more biti osnova za sklepanje, da je tovor padel na tožnika med njegovim prenašanjem nad njim.

10. Škoda, ki jo je tožnik utrpel na svojem delovnem mestu pri opravljanju nevarne dejavnosti, izvira iz te dejavnosti in je tako podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ki pa se lahko, kot že navedeno, delno ali v celoti razbremeni svoje odgovornosti, če so podani oprostitveni razlogi. Sodišče prve stopnje je glede na ugovor tožene stranke, da je tožnik izključno odgovoren za nastalo škodo, ugotavljalo vzrok padca bremena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vzroka za padec opažnega elementa na tožnika ni mogoče ugotoviti, saj obstajata dva možna razloga, in sicer nedelovanje oziroma hibnosti končnega stikala, kar je v domeni drugega toženca, in tožnikova nepravilna namestitev veznega obroča na kavelj mimo varovalke. Sodišče je imelo oporo za takšen zaključek ne samo v izvedenskem mnenju izvedenca G., postavljenega v tem postopku, pač pa tudi v mnenju izvedenca Z. v kazenskem postopku zoper toženca in v ugotovitvah inšpektorja za delo N. Vsi trije so na podlagi fotografij (1) s kraja nezgode, izjav prisotnih in zapisnika o poškodbi pri delu ter vse druge razpoložljive dokumentacije, upoštevajoč da je bila raziskava nesreče pomanjkljivo oziroma ne povsem pravilno opravljena, pojasnili, da izključnega vzroka za nastanek nesreče oziroma padca celotnega bremena na tožnika ni mogoče ugotoviti. V bistvenem skladno ugotavljajo, da sta dva možna vzroka. Noben ni z gotovostjo zatrdil, da bi bil izključni vzrok nastanka škode tožnikovo ravnanje. Sicer vsak pripisuje posameznemu vzroku večjo ali manjšo verjetnost, vendar to ne zadošča za sklepanje, da bi se le določen vzrok lahko štel kot izključen vzrok za nastanek škode. Izvedenec G. ni potrdil, da okvara končnega stikala ne bi bila vzrok nesreče, torej v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Gre za strokovno vprašanje. Izvedenec N., kot tudi ne Z., nista izključila kot možnega vzroka nedelovanje stikala. Da to ni delovalo, je ugotovil inšpektor za delo N., ki je po nezgodi preveril delovanje končnega stikala, s čimer je ovrgel, da bi le-to brezhibno delovalo. Nobeden od njih ni prepričan, da bi bil vzrok nastanka nesreče le en, saj vsi pravijo, da natančnega izključnega vzroka ni mogoče ugotoviti. Možno je sicer, da končno stikalo, kot meni toženec, ni v vzročni zvezi z nastankom škode, vendar tega ne potrdi nihče, zato obširne pritožbene trditve toženca v smeri, da je izključni vzrok v tožnikovi nepravilni namestitvi elementa v kavelj mimo varovalke, ne morejo omajati na strokovnih mnenjih temelječe ugotovitve sodišča prve stopnje o vzrokih škodnega dogodka. Tudi s sklicevanjem na mnenje P. (priloga B18), ki ga je toženec sam angažiral in iz katerega izhaja le njegovo naknadno razmišljanje glede nepravilne namestitve elementa na kavelj avtodvigala, ne more ovreči zaključkov o možnosti dveh vzrokov za nastanek nesreče. Njegovo zaslišanje v smeri potrditve, kar je zapisal v mnenju, je zato nepotrebno. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče zaslišati toženca, ki bi lahko potrdil, da nedelovanje končnega stikala ni v vzročni zvez s škodnim dogodkom, pa sodišče druge stopnje odgovarja, da gre pri ugotavljanju vzročne zveze za strokovno vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo s pomočjo izvedenca. Pri tem je dodati, da toženec na ugotovitve izvedenca G. o možnosti, da je vzrok nesreče lahko tudi hibno končno stikalo, ni imel pripomb, kar je dodatni razlog, da s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša to ovreči, ne more uspeti. Tudi tožnik ni imel pripomb na mnenje izvedenca in ni vztrajal, da naj izvedenec opravi rekonstrukcijo nesreče. Tudi ni predlagal, da naj to opravi izvedenec s področja avtodvigal. Ker posnetek varnostne kamere ni jasen, tako inšpektor N., ga sodišče utemeljeno ni moglo uporabiti (list. št. 26 Kpd spisa). Nasprotne pritožbene navedbe pritožnikov v smeri izključnega vzroka za padec bremena so tako neutemeljene.

11. Sodišče druge stopnje se glede na navedeno strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bil izključni vzrok nastanka škode tožnikova nepravilna namestitev obroča v kavelj mimo varovalke. Podana je objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca bremena z avtodvigala. Ker je toženec odgovoren na podlagi pravil objektivne odgovornosti, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni posebej ukvarjalo, ali je njegova odškodninska odgovornost podana na podlagi krivdne odgovornosti zaradi ravnanja njenega delavca, upravljalca avtodvigala D., ker naj bi ta kršil ukrepe varstva pri delu (op. ker naj tožnika ne bi opozoril, da se umakne iz nevarnega območja; sicer pa o tem več v nadaljevanju). Zato so vse pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na krivdno odgovornost toženca, za odločitev nepomembne.

12. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode, zaradi česar se je toženec delno razbremenil svoje odgovornosti (3. odst. 153. člena OZ). Prepričljiva je dokazna ocena o tem, da se je tožnik po pripetju tovora ni dovolj umaknil izpod njega, ampak je že dal signal za dviganje, čeprav je ostal skoraj povsem na mestu. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so izčrpni in celoviti, pri čemer velja poudariti, da se tožnik dogodka sploh ne spominja, zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, da se je umaknil v varno območje oziroma izpod tovora 10 metrov proč. Da bi bilo temu tako, ne potrjujejo niti fotografije, kot zmotno meni tožnik. Sicer pa je tudi inšpektor za delo N. na podlagi fotografij v zvezi delovno nesrečo pojasnil, da se tožnik ob dviganju plošče ni dovolj umaknil iz nevarnega območja. Da se mora privezovalec signalist umakniti iz območja dvigovanja, ko da znak za to operacijo, je potrdila tudi priča O., nadrejeni tožnika, kar naj bi tožnik tudi vedel. Sodišče prve stopnje tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da žerjavist tovora (na tleh) ni videl, da pa je videl tožnika, ki mu je zato dal znak za dviganje tovora, saj ta temelji na prepričljivi izpovedi upravljalca, ki je ne morejo omajati fotografije, saj te ne izkazujejo, da je upravljalec, ki je bil oddaljen od tovora oz. mesta dvigovanja, v fazi privezovanja in začetni fazi dvigovanja v celoti videl tovor. V takšni situaciji pa je žerjavist odvisen od znakov privezovalca signalista (2). Na podlagi celovite dokazne ocene je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik očitno ni umaknil iz območja dvigovanja, potem, ko je dal žerjavistu signal za dvigovanje. Sodišče druge stopnje pritrjuje tožnikovi pritožbeni trditvi, da njegova strokovna neusposobljenost (oziroma pomanjkljiva usposobljenost) za delo signalista (3) ne more biti v vzročni zvezi z nastankom škode (4), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. (5). Ne strinja pa se z njim, da ni z ničemer prispeval k nastanku škode. Že od povprečno skrbnega (neusposobljenega) delavca se namreč pričakuje, da se pravočasno umakne (dovolj) proč izpod bremena, ker lahko tudi privezan element pade, pri čemer je tožnik v konkretnem primeru sam dal signal, da se tovor lahko dvigne. Glede na omenjeno nepravilno ravnanje tožnika, glede katerega dokazni postopek ni potrdil, da bi bil to izključni vzrok za nastanek nezgode, sodišče druge stopnje v razmerju do nevarne dejavnosti, iz katere izvira zatrjevana škoda, ocenjuje, da je tožnik s svojim nepazljivim ravnanjem v zvezi z umikom izpod bremena prispeval k nastanku škode v višini 50 %.

13. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je pri oceni soprispevka tožnika napačno uporabilo materialno pravo. Glede na vse navedeno je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da sta toženca nerazdelno odgovorna za tožniku nastalo škodo v škodnem dogodku v višini 50 % (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Sicer sta pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca neutemeljeni (353. člen ZPP), saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek odstavek 350. člena ZPP) niso podani. Na pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah četrtega odstavka 163. in 164. člena ZPP.

(1) Vse fotografije (11) kraja nezgode se nahajajo v albumu fotografij PP T. in L. (list. št. 45 v spisu Kpd) in to so slike, ki so bile na voljo izvedencem in inšpektorju NX.; te fotografije je naredila inšpektorica N. P..

(2) Iz določbe 187. in 188. člena Pravilnika je razvidno, da mora privezovalec signalist pri manipulaciji z bremenom na dvigalu, na katerem vodja ne more v celoti spremljati premikanja pri dviganju, dajati vodji ročne znake.

(3) Tožnik z ničemer ni dokazal, da bi bil z delom v zvezi z dvigali ustrezno usposobljen. Tožnik sam je izpovedal, da za takšno delo nima opravljenih izpitov, po mnenju izvedenca G. pa zahtevane usposobljenosti ne morejo nadomestiti delovne izkušnje. V skladu s 175. členom Pravilnika mora biti delavec za delo signalista strokovno usposobljen.

(4) Smisel varstva pri delu je sicer preprečevanje (oz. zmanjševanje) nesreč pri nevarnejših delovnih operacijah (kot npr. delo s stroji, v nevarnih razmerah itd), tam, kjer skrbi za lastno varnost ni mogoče prepuščati delavcu samemu, vendar pa je že povprečno skrben delavec dolžan paziti v takih okoliščinah tudi na svojo varnost. (5) Za škodo, ki izvira iz nevarne stvari oz. dejavnosti pa sicer poleg toženca v razmerju do tožnika solidarno odgovarja tudi tožnikov delodajalec (M., d.o.o.) zaradi opustitve ustreznih ukrepov za varstvo pri delu z nevarnimi stvarmi (prim, 4. odst. 153. člena in 186. člen OZ).