Jedro

Izpodbijana sodba temelji na zaključku, da vzroka za nesrečo ni mogoče ugotoviti, revizijsko sodišče pa je na ta zaključek vezano. Zato je trditev, da vzrok predstavlja nepravilno pripetje tovora in vsi argumenti, s katerimi jo drugi toženec utemeljuje, nedovoljena. Drugemu tožniku je sicer treba pritrditi, da se škodni dogodek ne bi zgodil, če bi se tožnik umaknil z nevarnega območja, a to iz razlogov, navedenih ob obravnavi tožnikove revizije, ne more privesti do popolne razbremenitve toženih strank: njuna odgovornost je objektivna, zato bi se lahko v celoti ekskulpirala le iz razlogov iz prvega odstavka 153. člena OZ (če bi škoda izvirala iz vzroka, ki je izven nevarne stvari in učinka tega vzroka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti), ki ga toženi stranki nista niti zatrjevali, ali iz razlogov iz drugega odstavka istega člena OZ (če bi dokazali, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga nista mogli pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti), ki jih nista izkazali. Ko drugi toženec graja stališče pritožbenega sodišča, da tožnikova neusposobljenost ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka pa prezre, da je bila presoja izpodbijane sodbe še strožja: tožnik bi moral vedeti, da se mora umakniti z nevarnega območja, čeprav za delo privezovalca in signalista ni bil posebej usposobljen, saj bi to moral vedeti vsak povprečno skrben - tudi neusposobljen - delavec.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Tožnik se je dne 13. 12. 2005 - tedaj je bil zaposlen pri družbi A. A. o. o., ki je opravljala gradbena dela na gradbišču v C. - hudo telesno poškodoval: opažna plošča dimenzij 135x270 cm in težka 210 kilogramov, ki jo je z avto-dvigalom v lasti drugega toženca A. A. dvigoval njegov delavec B. B., je z dvigala padla nanj. Zaradi posledic poškodbe je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo in zahteval odškodnino zanjo.

2. Ker je bil le-ta sporen, je sodišče prve stopnje najprej odločilo o temelju odškodninske odgovornosti toženih strank z vmesno sodbo. Razsodilo je, da sta toženi stranki nerazdelno odgovorni za 20 % tožnikove škode. Drugostopenjsko sodišče je vmesno sodbo delno spremenilo in odločilo, da znaša odgovornost toženih strank 50 %.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta revizijo vložila tožnik in drugi toženec. Njuni reviziji sta bili vročeni ostalim strankam postopka, ki nanjo niso odgovorile.

4. Reviziji nista utemeljeni.

5. Revizijo je mogoče vložiti le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nekaterih procesnih kršitev, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato je revizijsko sodišče vezano na tiste dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katerih temelji izpodbijana sodba. Konkretna z revizijama napadena sodba temelji na dejanskih zaključkih: da je opažno ploščo na avto-dvigalo pritrdil tožnik, ki je na dan škodnega dogodka opravljal delo privezovalca in signalista in da ne drži trditev tožnika, da naj bi ploščo na avto-dvigalo pritrdil A. A.; da je plošča padla že v fazi dvigovanja s tal in ne šele pri prenašanju z enega mesta na drugo nad glavami delavcev, kot je trdil tožnik; da vzroka, zaradi katerega je plošča padla, zanesljivo ni mogoče ugotoviti zaradi pomanjkljivosti pri raziskavi delovne nesreče; da sta možna dva vzroka: hiba dvigala ali nepravilna pričvrstitev plošče, vendar ni mogoča ugotovitev, da bi bil kateri od teh vzrokov izključen vzrok; da tožnik za delo privezovalca in signalista ni bil usposobljen; da je potem, ko je ploščo pripel, dal žerjavistu D. znak, da jo lahko dvigne, ni pa se (dovolj) odmaknil od mesta, s katerega je žerjavist ploščo dvigoval; da plošča ne bi padla nanj, če bi se (dovolj) odmaknil (prav v tem, da se ni (dovolj) odmaknil z nevarnega območja, je po presoji sodišč prve in druge stopnje tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka, le, da ta po oceni prvostopenjskega sodišča znaša 80 %, po oceni drugostopenjskega pa 50 %).

K reviziji tožnika:

6. Bistvene revizijske trditve tožnika, ki se nanašajo na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, so, da se toženca nista mogla razbremeniti svoje odgovornosti, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da vzroka padca ni mogoče ugotoviti, to pa pomeni, da toženi stranki nista dokazali, da bi tožnik kakorkoli prispeval k nastanku škode; da bi se moral žerjavist najprej prepričati, ali sploh lahko prične z dvigovanjem tovora; da bi moral obratovalec dolžnosti in naloge žerjavista določiti z navodili (za primerjavo se sklicuje na navodila, ki jih je izdalo podjetje C.) in da B. B. ni spremljal tovora, ni poskrbel za umik delavcev z manipulacijskega območja in ni poskrbel za brezhibnost dvigala.

7. Tožnik neutemeljeno vztraja pri stališču, da k nastanku škode sploh ni prispeval in da sta toženi stranki v celoti (so)odgovorni za njegovo škodo. Res je, da vzroka, zaradi katerega je opažna plošča padla z dvigala, ni bilo mogoče ugotoviti, to pa ne pomeni, da je ostalo nedokazano, da bi tožnik prispeval k nastanku škode: ugotovljeno je bilo, da se potem, ko je A. A. dal ročno znamenje, da lahko prične z dvigovanjem tovora, z nevarnega območja ni (dovolj) odmaknil (odmaknil se je le za meter do meter in pol) in v tem je njegov prispevek k nastanku škode, za katero sicer po pravilni presoji obeh nižjih sodišč objektivno odgovarjata toženi stranki. Po presoji revizijskega sodišča je bil v izpodbijani sodbi pravilno upoštevan velik pomen nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja delo z avto-dvigalom, pravilno pa je bil upoštevan tudi pomemben objektiven prispevek tožnika k nastanku škode ter njegova krivda kot dodaten element pri oceni stopnje razbremenitve objektivno odgovornega lastnika žerjava: čeprav ni bil usposobljen za delo privezovalca in signalista, bi moral vedeti in je vedel, da pod tovorom ne sme stati. Res sicer ni bilo ugotovljeno, da bi drugi toženec naloge žerjavista določil s posebnimi navodili, vendar je očitek, da bi se moral žerjavist najprej prepričati, ali lahko začne z dvigovanjem tovora (s čemer tožnik meri na njegovo krivdno ravnanje ali opustitev) neutemeljen ob ugotovitvi, da ob pričetku dvigovanja tovora gibanje le-tega ni mogel spremljati, ker ga ni mogel videti, pač pa je videl le tožnika; če ni imel pregleda tako nad tovorom kot nad privezovalcem, mu ni mogoče očitati, da z dvigovanjem tovora ni počakal do odstranitve tožnika z manipulativnega območja (da bi lahko presodil, ali je tožnik s premikom od metra do enega metra in pol zapustil nevarno območje, bi moral imeti pregled nad tem območjem, ta pa je bil odvisen od položaja tovora, ki je bil izven njegovega vidnega polja). Nadaljnji očitki, da A. A. ni spremljal tovora, da ni poskrbel za umik delavcev z manipulacijskega območja, da ni poskrbel za brezhibnost dvigala in podobno pomenijo nedovoljen poseg v dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

8. Procesna pravila so bila po mnenju tožnika prekršena, ker je ugotovitev, da je opažna plošča z dvigala padla že v fazi dvigovanja (in ne šele v fazi prenašanja z enega mesta na drugo) v nasprotju s fotografijami in izpovedbo priče O., zato so razlogi izpodbijane sodbe o navedeni okoliščini protispisni in ker je bilo opuščeno zaslišanje priče M. S. in vpogled v video-posnetek škodnega dogodka.

9. Revizijski razlog procesnih kršitev tožnik uveljavlja neutemeljeno. Za protispisnost, to je za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi; v konkretnem primeru, ko naj bi bila dejanska ugotovitev o nastanku škodnega dogodka že v fazi dvigovanja tovora v nasprotju s fotografijami izpovedbo priče O. take procesne kršitve ni, saj se ne zatrjuje, da bi katero od nižjih sodišč napačno povzelo vsebino posameznih dokazov, pač pa se tožnik zavzema za drugačno oceno dokazov in za drugačne dejanske zaključke od tistih, na katerih temelji izpodbijana sodba. To pomeni, da tožnik v resnici izpodbija dejanske ugotovitve, kar v reviziji ni dovoljeno.

K reviziji drugega toženca:

10. Drugi toženec tudi še v reviziji vztraja pri prepričanju, da se je v celoti ekskulpiral zaradi ravnanja tožnika. Meni, da je sodba v delu, v katerem je ugotovljena njegova odgovornost, materialnopravno zmotna. V zvezi s tem trdi, da tožnik ni bil usposobljen za delo privezovalca in signalista. Če bi ravnal po predpisih, bi se umaknil iz nevarnega območja. Stališče pritožbenega sodišča, da tožnikova neusposobljenost ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka je zmotno. Če bi se tožnik umaknil, se škodni dogodek ne bi zgodil. Naslednje ključno vprašanje pa je, zakaj je tovor padel. V zvezi s tem vprašanjem drugi toženec pojasnjuje, da je vzrok v nepravilnem pripetju tovora in navaja argumente za takšno prepričanje.

11. Dejanska ugotovitev razloga, zaradi katerega je tovor padel, bi nedvomno lahko vplivala na odločitev o temelju. Toda izpodbijana sodba temelji na zaključku, da vzroka ni mogoče ugotoviti, revizijsko sodišče pa je na ta zaključek vezano. Zato je trditev, da vzrok predstavlja nepravilno pripetje tovora in vsi argumenti, s katerimi jo drugi toženec utemeljuje, nedovoljena. Drugemu tožniku je sicer treba pritrditi, da se škodni dogodek ne bi zgodil, če bi se tožnik umaknil z nevarnega območja, a to iz razlogov, navedenih ob obravnavi tožnikove revizije, ne more privesti do popolne razbremenitve toženih strank: njuna odgovornost je objektivna, zato bi se lahko v celoti ekskulpirala le iz razlogov iz prvega odstavka 153. člena OZ (če bi škoda izvirala iz vzroka, ki je izven nevarne stvari in učinka tega vzroka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti), ki ga toženi stranki nista niti zatrjevali, ali iz razlogov iz drugega odstavka istega člena OZ (če bi dokazali, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga nista mogli pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti), ki jih nista izkazali. Ko drugi toženec graja stališče pritožbenega sodišča, da tožnikova neusposobljenost ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka pa prezre, da je bila presoja izpodbijane sodbe še strožja: tožnik bi moral vedeti, da se mora umakniti z nevarnega območja, čeprav za delo privezovalca in signalista ni bil posebej usposobljen, saj bi to moral vedeti vsak povprečno skrben - tudi neusposobljen - delavec.

12. Tudi drugi toženec uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil. V zvezi s tem navaja, da je žerjavist D., ki tovora na tleh ni videl, spremljal tožnikove ročne signale. Ko je bil tovor 7 metrov visoko - tedaj ga je že videl - je opazil, da le-ta pada. Okoliščina, da je bil tovor dvignjen 7 metrov visoko, je ključna za pravilno ugotovitev vzroka padca, vendar se sodišči nižjih stopenj do takšne trditve drugega toženca nista opredelili, pritožbeno sodišče pa prav tako ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka o drugotoženčevi 50 % odgovornosti.

13. Tudi ta očitka sta neutemeljena. Prvi zato, ker v resnici izpodbija dejanski zaključek o nemožnosti ugotovitve vzroka padca tovora, drugi pa zato, ker je pritožbeno sodišče navedlo domnevno izostale razloge - pojasnilo je, da sta toženi stranki objektivno odgovorni, da se njuna odgovornost zniža za prispevek tožnika in da je ta prispevek ocenilo na 50 %.

14. Po obrazloženem sta obe reviziji neutemeljeni in ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).