Jedro

Vrhovno sodišče je razvilo ustaljeno sodno prakso, po kateri je glede na to, da ZDR (Ur. l. RS, št. 42/02) ne določa minimalnega časa za pripravo zagovora, treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera, ali je bil delavcu zagovor omogočen.

ZDR niti uspešne priprave na zagovor niti podaje zagovora ne pogojuje s tem, da bi si moral delavec pri tem zagotoviti pomoč odvetnika.

Tožnik je posredoval toženi stranki lažne podatke o dejanskem prebivališču. S tem jo je tudi oškodoval, saj mu je ta obračunavala in izplačevala višje stroške prevoza na delo in iz dela, kot bi mu sicer pripadali. S svojim ravnanjem je kršil tako določila pogodbe o zaposlitvi (glede na 6. točko 14. člena se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki materialno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca; v 29. členu je izjavil, da so podatki, ki jih posreduje delodajalcu za uresničevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, resnični) kot tudi določili 34. člena ZDR o obveznosti obveščanja in 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2007 nezakonita. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik je v obdobju od 2. 7. 2002 dalje dajal toženi stranki neresnične podatke o dejanskem prebivališču, s katerega je dnevno prihajal na delo. Tožena stranka mu je ob upoštevanju teh podatkov izplačevala stroške prevoza na delo in z dela, zato si je tudi pridobil neupravičeno premoženjsko korist. Zaradi popolnoma porušenega zaupanja v tožnika delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu ni bil omogočen razumen rok za pripravo na zagovor. Ugotovitev sodišča, da je od leta 2003 dalje živel na naslovu L. 1, v Ljubljani, je v nasprotju z vsebino zapisnikov in izjav strank v postopku. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da so bile izjave detektivov, ki jim je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo, pavšalne. Tožnik se glede takšnih izjav ni mogel izreči, s čimer mu je bilo onemogočeno enakopravno sodelovanje v postopku. Navedbe, na katere je sodišče oprlo ugotovitev o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, so v nasprotju z vsebino zapisnika o tožnikovi izpovedbi. Dejstvo, da je tožnik v obdobju od 28. 8. 2007 do 7. 9. 2007 bival v Ljubljani in o tem ni obvestil tožene stranke, lahko predstavlja kvečjemu podlago za izdajo opozorila pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

6. Revizija očita, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da so bile izjave detektivov, ki jim je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo, pavšalne. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP je sodišče druge stopnje dolžno v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje dokaznega zaključka o tem, da je tožnik v spornem obdobju živel na L. 1 v Ljubljani, ni oprlo le na izpovedbi detektivov, temveč tudi na izpovedbo tožnika, na njegovo elektronsko sporočilo z dne 24. 9. 2007 in na ugotovitev, da je imel na L. 1 pristop na internet preko ADSL priključka, katerega stroške je plačevala tožena stranka. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb o pavšalnih izjavah detektivov resda ni izrecno opredelilo, vendar to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je dokazna ocena sodišča prve (in druge) stopnje o kraju bivanja tožnika utemeljena tudi v drugih izvedenih dokazih. Brezpredmetno je zato tudi revidentovo zatrjevanje, da se glede nekonkretiziranih izjav detektivov (za tožnika so sporna predvsem imena oseb, s katerimi sta detektiva govorila) ni mogel izreči, s čimer mu je bilo onemogočeno enakopravno sodelovanje v postopku.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Revizija napačno zatrjuje, da tožniku ni bil dan ustrezen rok za pripravo na zagovor. Novela ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007), na katero se sklicuje revident, in ki je določila, da je treba delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, je pričela veljati šele 28. 11. 2007. Ker je bila tožniku pogodba odpovedana dne 28. 9. 2007, je treba njegovo pravico do zagovora presojati glede na tedaj veljavno določilo drugega odstavka 83. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002), v skladu s katerim je moral delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR (torej mu vročiti pisno obdolžitev, ter določiti čas in kraj, kjer lahko poda zagovor). V zvezi s tem določilom je Vrhovno sodišče razvilo ustaljeno sodno prakso (1), po kateri je glede na to, da ZDR ne določa minimalnega časa za pripravo zagovora, treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera, ali je bil delavcu zagovor omogočen. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta bila tožniku pisna obdolžitev in vabilo na zagovor vročena 21. 9. 2007 (petek). Dne 24. 9. 2007 (ponedeljek) je podal ustni zagovor in le-tega ni odklonil zaradi prekratkega roka za pripravo. Ob upoštevanju navedenega, in ker očitana kršitev od tožnika tudi ni terjala posebnih priprav na obrambo v smeri zbiranja dokazov in ugotavljanja dejstev, čas od vročitve pisne obdolžitve do dneva zagovora ni bil prekratek, ne glede na to, da sta bili vmes sobota in nedelja (2). Revizija neutemeljeno navaja, da tožnik v tem času (med vikendom) ni mogel dobiti ustrezne pravne pomoči s strani odvetnika. ZDR niti uspešne priprave na zagovor niti podaje zagovora ne pogojuje s tem, da bi si moral delavec pri tem zagotoviti pomoč odvetnika (3). Neuspešno je tudi zatrjevanje, da se je tožnik šele na zagovoru seznanil z vsebino poročil in s fotografijami detektivov. Kot je bilo že pojasnjeno, dokazna ocena sodišča ne temelji le na ugotovitvah detektivov. Poleg tega ZDR ne zahteva, da bi moral delodajalec ob v pisni obdolžitvi opisanih očitkih kršitev pred odpovedjo seznaniti delavca z vsemi dosedanjimi ugotovitvami, poročili in izvedenimi dokazi (ne gre za nek formalni oziroma dokazni postopek s posebnimi pravili), temveč le, da mu vroči pisno obdolžitev in mu omogoči zagovor (4). Ob upoštevanju obrazloženega je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila zakonsko obveznost glede zagotovitve zagovora.

9. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Izpodbijana sodba ugotavlja, da je tožnik posredoval toženi stranki lažne podatke o dejanskem prebivališču, saj je vse od leta 2003 dalje živel na naslovu L. 1, v Ljubljani, in ne Vinjah ter V. R.. S tem je toženo stranko tudi oškodoval, saj mu je ta obračunavala in izplačevala višje stroške prevoza na delo in iz dela, kot bi mu sicer pripadali. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija navaja, da je ugotovitev o tem, da je tožnik od leta 2003 dalje živel na naslovu L. 1, v Ljubljani, ker naj bi imel tam pristop na internet preko ADSL priključka, v nasprotju z vsebino zapisnikov in izjav strank v postopku (kot izhaja iz revizije, je mišljen zapisnik o zaslišanju tožnika). Ta navedba je po svoji vsebini usmerjena v izpodbijanje dokazne ocene (tožnik želi doseči, da bi sodišče verjelo njegovi izpovedbi in nanjo oprlo odločitev), kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil tako določila pogodbe o zaposlitvi (glede na 6. točko 14. člena se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki materialno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca; v 29. členu je izjavil, da so podatki, ki jih posreduje delodajalcu za uresničevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, resnični) kot tudi določili 34. člena ZDR o obveznosti obveščanja in 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da tožnikovo ravnanje predstavlja kvečjemu podlago za podajo pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (prvi odstavek 83. člena ZDR). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne temelji le na očitku, da je tožnik od 28. 8. 2007 do 7. 9. 2007 bival v Ljubljani in o tem ni obvestil tožene stranke, kar je izpostavila revizija, temveč mu je bilo očitano ravnanje, kot izhaja iz obrazložitve 9. točke te sodbe. Pri presoji utemeljenosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče mimo ugotovitve sodišča prve stopnje (pritožbeno sodišče pa je tako ugotovljeno dejansko stanje štelo za pravilno in popolno), da je tožnik dne 30. 7. 2007 toženi stranki po elektronski pošti sporočil naslov novega začasnega bivališča, na katerem naj bi živel od 6. 7. 2007, t. j. V. R. XX.. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni tu nikoli prebival in se s tega naslova vozil na delo, bi pa, kot je izpovedala priča D. V., upoštevanje tega bivališča predstavljalo veliko povečanje stroškov za prevoz. Da naj se pri obračunavanju potnih stroškov kot njegovo prebivališče upošteva naslov L. 1, Ljubljana, je tožnik predlagal toženi stranki šele dne 24. 9. 2007 v elektronskem sporočilu, ki ji ga je poslal po opravljenem zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je torej posredoval toženi stranki resnični podatek o dejanskem prebivališču šele tekom postopka izredne odpovedi, ki ga je tožena stranka vodila zoper njega prav zaradi posredovanja lažnih podatkov o bivališču. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da tožnikovo ravnanje predstavlja naklepno hujšo kršitev, ki je podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

11. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik delal z zelo zaupnimi poslovnimi podatki (vzdrževal je enega od pomembnejših informacijskih sistemov; imel je dostop do backup sistema; v primeru napake bi lahko prišlo do blokade poslovanja tožene stranke), zato bi moral uživati veliko zaupanje vodstva sektorja, vendar se je zaupanje vanj zaradi lažnega prikazovanja bivališča popolnoma porušilo. Glede na tako ugotovljene okoliščine je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Revizijska navedba, da je ugotovitev okoliščin, na katere je sodišče oprlo presojo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, v nasprotju z vsebino zapisnika o izpovedbi tožnika, predstavlja izpodbijanje dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog.

12. Ker je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbi VIII Ips 215/2004 z dne 12. 10. 2004, VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006, idr.

Op. št. (2): Prim. sodba VIII Ips 382/2007 z dne 5. 11. 2008. Op. št. (3): Prim. sodba VIII Ips 382/2007. Op. št. (4): Prim. sodba VIII Ips 474/2007 z dne 24. 3. 2009.