Jedro

Tožnik je s posredovanjem lažnih podatkov glede svojega prebivališča toženo stranko oškodoval, naklepoma je kršil prepoved škodljivega ravnanja in obveznost obveščanja, tako da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2007 in da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, od 29. 9. 2007 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo v bruto mesečni višini 2.246,43 EUR in ostale prejemke iz delovnega razmerja, od 29. 9. 2007 pa do ponovnega nastopa dela ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov, izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožeča in tožena stranka sami trpita svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni zakonito izvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožniku pisno obdolžitev in vabilo na zagovor vročila 21. 9. 2007, zagovor sam pa je potekal v ponedeljek 24. 9. 2007, torej naslednji delovni dan. Ne glede na to, da veljavni ZDR res ni določil minimalnega roka, ki mora preteči med vročitvijo obdolžitve in zagovora pa je jasno, da je tak rok neustrezen. Tožnik se med vikendom ni mogel posvetovati o zadevi in se tudi ustrezno pripraviti na obrambo. Tožnik se je z vsebino poročil in fotografij detektiva seznanil šele na zagovoru samem in se seveda glede njih tudi ni mogel ustrezno izreči. Tožnik sicer ni zanikal, da se v obdobju med 28. 8. 2007 in 7. 9. 2007, torej 9 delovnih dni, res zadrževal v stanovanju na naslovu L. 1 v Ljubljani, vendar pa je hkrati pojasnil, da se je v tem času pripravljal na zahteven izpit na podiplomskem študiju, za kar je predložil tudi dokaze. Zaradi navedenega se je tožnik zadrževal v stanovanju v Ljubljani, kjer je urejena hitrejša internetna povezava, v Ljubljani pa je tudi lažje sodeloval s sošolci. Stanovanje na naslovu L. 1 ni primerno za bivanje, saj ni ustrezno vzdrževano, zato v stanovanju ni možno daljše bivanje in je zaradi navedenega tožnik, vse od leta 2002 do julija 2007, živel v V. pri svoji mami, kjer je imel sobo in kopalnico. Navedbe tožene stranke, da se je tožnik, vse od 2. 7. 2007 vozil na delo iz Ljubljane, niso resnične in so predvsem špekulativne in z ničemer dokazane. V zvezi z navedbami detektiva, da tožnika v V. ljudje niso poznali pa tožnik poudarja, da detektiva v ta namen nista predložila nobenih konkretnih imen in priimkov oseb, ki bi naj tako izpovedale. Dejstvo je, da je tožena stranka ves čas vedela, da ima tožnik stanovanje v Ljubljani, v katerem ne živi, vendar se iz tega naslova ne more odjaviti. Že samo dejstvo, da ima tožnik v Ljubljani stanovanje pomeni, da je moral večkrat v stanovanju preveriti ali je vse v redu in pobrati pošto, kar pa ne pomeni, da je tam tudi živel. Prav tako kršitev, ki se očita tožniku ni takšne narave, da bi mu bilo mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, saj je izredna odpoved skrajno sredstvo in je zato predvidena le za najhujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, kar pa očitana kršitev zagotovo ni. Tožnik je prepričljivo in povsem razumno pojasnil, zakaj se je v spornem obdobju nahajal v Ljubljani, pa tudi sicer okoliščina, da je tožnik le 9 delovnih dni prihajal na delo iz Ljubljane in ne iz naslova navedenega v pogodbi o zaposlitvi, ne more predstavljati razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnika v pritožbi in predlagala, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev nadaljnjih stroškov postopka. Navedla je, da so neutemeljene navedbe tožnika glede kršitve postopka izredne odpovedi in tožnik tudi ne pojasni, v čem bi bila njegova obramba na zagovoru drugačna, če bi bil daljši rok od vročitve obdolžitve do zagovora. Tudi če bi bil ta rok res prekratek, to dejstvo samo po sebi ne vpliva na izid postopka. Sicer pa je tožena stranka tožniku poslala vabilo na zagovor že dne 14. 9. 2007, vendar je tožnik pošiljko dvignil šele 21. 9. 2007. Tožnik tudi ni zaprosil za podaljšanje roka, saj je očitno imel dovolj časa za pripravo svojega zagovora. Tožena stranka je bivanje tožnika v Ljubljani dokazala tako s fotografijami in poročili detektivov, kot tudi z njihovim neposrednim pričanjem. Poleg tega je tožnik sam priznal, da je v času, od 28. 8. 2007 do 7. 9. 2007, res bival v Ljubljani na naslovu L. 1 in njegove navedbe, da je to stanovanje neprimerno za daljše bivanje je v nasprotju s tem priznanjem. Enajstdnevno bivanje v določenem prostoru namreč ni mogoče brez ustreznih bivalnih razmer, prav tako tudi intenziven študij, ki naj bi ga opravljal tožnik v tem času, brez ustreznih bivalnih razmer, ni mogoč. Glede na to, da je tožnik v tem stanovanju opravljal tudi dežurstva, ki so trajala od 17. ure do 7. ure naslednjega dne in da je z dopisom z dne 24. 9. 2007 sam predlagal, da naj se ta naslov šteje za njegovo dejansko bivališče je jasno, da je to stanovanje povsem primerno za bivanje. Tožnik je pri toženi stranki opravljal zelo odgovorno delo, povezano z občutljivimi in za delodajalca vitalnimi podatki, za opravljanje katerega se zahteva velika stopnja zaupanja delodajalca. Glede na to, da je tožnik delodajalcu naklepno, kar dvakrat, navajal lažne podatke o njegovem stalnem bivališču (najprej, da biva v V., nato da biva v D.), z namenom pridobiti protipravno premoženjske koristi je jasno, da ne more uživat zaupanja, ki je potrebno za tovrstno delo in to ne glede na ustrezno strokovnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne bistvene kršitve, na katere se sklicuje pritožba, pri čemer pritožba uveljavlja postopkovne kršitve zgolj pavšalno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bil tožniku v postopku onemogočen zagovor glede na to, da je tožena stranka tožniku pisno obdolžitev in vabilo na zagovor vročila 21. 9. 2007, medtem ko je sam zagovor potekal dne 24. 9. 2007. Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od delodajalca neopravičeno pričakovati, ali če delavec zagovor odkloni ali se neupravičeno ne odzove vabilu nanj. Iz 1. odstavka 177. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti kraj in čas, kjer delavec lahko poda svoj zagovor. Delavec, ki mu delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršenja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja mora vedeti, kaj mu delodajalec očita. Zato mu mora vročiti pisno obdolžitev. V konkretnem primeru, iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da med strankama ni sporno, da je bila tožniku pisna obdolžitev zaradi izredne odpovedi delodajalca z dne 14. 9. 2007, ki vsebuje tudi vabilo na zagovor za dne 24. 9. 2007, vročena 21. 9. 2007. Tožnik se je zagovora dne 24. 9. 2007 udeležil in tudi podal ustni zagovor, o katerem je bil opravljen tudi zapisnik. Zakon o delovnih razmerjih ne določa izrecno roka, ki bi moral poteči od vročitve pisne obdolžitve do trenutka zagovora, kar je razumljivo, saj ne gre za formalen postopek pri delodajalcu, temveč za poseben predpogoj za veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi okoliščin konkretnega primera je potrebno presojati ali je bil delavcu zagovor omogočen, kar ne izključuje možnosti zagovora že naslednji dan. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik zagovor zavrnil zaradi prekratkega roka, oziroma prekratkega časa za pripravo na zagovor, temveč je zagovor podal, zato se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka svojo zakonsko obveznost glede zagotovitve zagovora izpolnila.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je delavec naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2., 6. in 7. alinei 14. člena, 2. in 15. točki 1. odstavka 19. člena in 2. odstavku 29. člena Pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 11. 2003. S posredovanjem lažnih podatkov glede svojega dejanskega prebivališča je tožnik toženo stranko oškodoval in s tem naklepoma kršil prepoved škodljivega ravnanja po 35. členu Zakona o delovnih razmerjih. Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno, da sta izpolnjena dva pogoja: da je podan eden od odpovednih razlogov, ki jih določa zakon (1. odstavek 111. člena ZDR) in da, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje zakaj ni verjelo tožnikovi izpovedi glede bivanja v V. in prav tako ne na naslovu V., ter je upravičeno zaključilo, da je tožnik, vse od leta 2003 dalje, živel na naslovu L. 1, Ljubljana, saj je na tem naslovu imel tudi pristop na internet preko ADSL priključka, katerega stroške je plačevala tožena stranka. Šlo je za službeni stacionarni ADSL priključek, ki je bil namenjen delavcem zaradi potreb dela in so ga napeljali na domač naslov zato, ker določeni delavci delajo tudi v dežurstvih izven delovnega časa in v tem primeru morajo dobiti tak priključek, da lahko od doma dostopajo do sistema. Tožnik je tudi sam izpovedal, da je dežural izven delovnega časa, od 17. ure do 7. ure zjutraj in da je dežurstva izvajal na naslovu L. 1, kjer je imel vso računalniško infrastrukturo, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izpovedba tožnika dokazuje, da je na naslovu L. 1 ne samo dežural, temveč tudi ves čas dejansko prebival. Nelogično bi namreč bilo, da bi si služben ADSL priključek, kot pogoj za izvajanje dežurstva, zagotovil v stanovanju, ki sicer ni primerno za bivanje.

Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj je s posredovanjem lažnih podatkov glede svojega dejanskega prebivališča, toženo stranko tudi oškodoval in je tožnik naklepoma kršil prepoved škodljivega ravnanja (35. člen ZDR in 6. alinea 14. člena pogodbe o zaposlitvi) in obveznost obveščanja (34. člen ZDR in 29. člen pogodbe o zaposlitvi) in s tem ni upošteval zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in tudi ni spoštoval standardov kodeksa poslovne etike in podjetniške kulture delodajalca glede poštenosti. Priči D.V. in J.Š. sta izpovedala, da je bilo zaradi tožnikovega zavajanja, glede naslova bivanja, zaupanje med strankama popolnoma porušeno, pri čemer je bilo zaupanje tožene stranke v tožnika še posebej pomembno, saj je tožnik delal z zelo zaupnimi poslovnimi podatki. Tožnik je namreč delal v službi za vzdrževanje informacijskih sistemov tožene stranke in je spadal med delavce, ki so imeli največjo odgovornost, saj je vzdrževal enega od pomembnejših informacijskih sistemov. Tako je imel pri svojem delu dostop do „backup“ sistema, kjer se vsi dnevni podatki in do sistema za omrežni inventar, pri katerem bi v primeru napake, prišlo do blokade poslovanja tožene stranke. Ker gre za vitalne podatke tožene stranke, bi moral tožnik uživati veliko zaupanje vodstva sektorja, njegovo zaupanje pa se je zaradi lažnega prikazovanja bivališča popolnoma porušilo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podan resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in da delovnega razmerja tudi ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj je bilo razmerje zaupnosti med tožnikom in toženo stranko, zaradi tožnikovega ravnanja, povsem porušeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik z pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.