Jedro

Razveljavitev odločbe o priznanju pravice do pokojnine v smislu 6. odstavka 129. člena ZPIZ Republike Hrvaške in izdaja nove odločbe o pokojnini ne pomeni, da je bila zavarovancu za nazaj pravica odvzeta. Z novo odločbo se odmeri nova pokojnina na podlagi pravice, ki je bila sicer že priznana (s prvo odločbo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo odločb (pravilno: odpravilo odločbi) tožene stranke pod št. 4032717 z dne 16. 11. 2001 in z dne 22. 11. 2002 ter za priznanje pravice (pravilno: odločilo o pravici) do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 7. 1998 dalje. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izda nov upravni akt o odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine tožeči stranki.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo navedenih odločb in za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine zavrnilo. Stališča sodišča prve stopnje, da je bila tožnici priznana pravica do predčasne pokojnine z odločbo z dne 22. 3. 1993 ni sprejelo, ampak je po opravljeni obravnavi v pritožbenem postopku ugotovilo, da je tožnica pridobila pravico do predčasne pokojnine že s 1. 5. 1990, to je pred datumom 8. 10. 1991, na katerega se nanaša 36. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (v nadaljevanju: Sporazum, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 21/97).

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložila revizijo tožnica, ki uveljavlja revizijska razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je državljanka Republike Slovenije in državljanka Republike Hrvaške in je bila pretežni del svoje zavarovalne dobe zavarovana pri toženi stranki. V rednem delovnem razmerju je bila vse do 31. 12. 1992, nazadnje od 1. 7. 1978 neprekinjeno pri istem slovenskem delodajalcu. Pravice do predčasne pokojnine, ki jo je hrvaški nosilec pokojninskega zavarovanja tožnici priznal z odločbo z dne 5. 9. 1990, ni pričela koristiti, saj se je predčasno upokojila šele s 1. 1. 1993. Hrvaški nosilec pokojninskega zavarovanja ji je z odločbo z dne 22. 3. 1997 priznal od tega dne dalje pravico do predčasne pokojnine na podlagi 32 let in 11 mesecev pokojninske dobe ter odpravil odločbo z dne 5. 9. 1990. Dne 21. 2. 1995 ji je hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja odmeril starostno pokojnino namesto predčasne, dne 1. 3. 1995, pred sklenitvijo Sporazuma, pa je tožnica vložila zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine pri toženi stranki. Tožena stranka je njeno zahtevo zavrnila z obrazložitvijo, da je pridobila pravico do hrvaške pokojnine s 1. 5. 1990, kar pa ne drži. Tožnica pred 8. 10. 1991 ni uveljavila in pridobila nobenih dajatev iz pokojninskega zavarovanja pri hrvaškem nosilcu in na podlagi odločbe z dne 5. 9. 1990 ni pridobila pravice do hrvaške starostne pokojnine. V letu 1990 se ni želela upokojiti, ampak je zahtevala le informativni izračun, ki je bil narejen z odločbo z dne 5. 9. 1990. Ne glede na to, ali sodišče šteje navedeno odločbo za informativni izračun ali ne je bistveno, da pravice po tej odločbi ni uveljavila in je ni pričela koristiti, torej je ni izčrpala, saj je z delom nadaljevala vse do 31. 12. 1992. Odločba ni imela nobenih pravnih posledic in učinkov, ne za hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja in ne za tožnico. Zato meni, da je še vedno upravičena uveljavljati pravico do sorazmernega dela pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja po prvem odstavku 37. člena Sporazuma. Tožnica je imela pravico na podlagi določb ZPIZ iz leta 1992 pri toženi stranki kot državljanka Republike Slovenije samostojno uveljavljati pravico do starostne pokojnine po pretežnem delu svoje zavarovalne dobe. V času, ko še ni bil uveljavljen Sporazum, je izpolnjevala vse pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po pretežnem delu zavarovalne dobe. Zato se zastavlja vprašanje, ali se lahko tožena stranka pri zavrnitvi tožničinega zahtevka sploh sklicuje na določbo 36. člena Sporazuma. Vprašanje je tudi, kako se citirani Sporazum uporablja za slovenske državljane, kadar ti uveljavljajo pravice pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja. Meni, da se lahko 36. in 37. člen Sporazuma uporabljata, kadar državljan Hrvaške, ki je uveljavil pravico iz pokojninskega zavarovanja pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, uveljavlja svoje pravice iz pokojninskega zavarovanja pri slovenskem nosilcu in obratno. Ne uporablja pa se, kadar državljan Slovenije, ne glede na kraj bivanja, uveljavlja pravice iz pokojninskega zavarovanja pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja. Poleg zmotne uporabe materialnega prava revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče druge stopnje presojalo vsebino odločbe z dne 5. 9. 1990, čeprav je to listina, ki je sestavljena v tujem jeziku in ni prevedena. Take listine sodišče ne more uporabiti kot dokaz, saj v nasprotnem primeru to pomeni bistveno kršitev določb postopka po 337. členu ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje oziroma spremembo izpodbijane sodbe.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Sodišče druge stopnje s tem, ko naj bi presojalo neprevedeno listino (odločbo z dne 5. 9. 1990) ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka z zatrjevano nepravilno uporabo 337. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi sodišče druge stopnje oprlo sodbo na dejstva in dokaze, ki bi jih stranka navajala šele v pritožbenem postopku, pa ne bi izkazala, da jih ni mogla navajati oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. V pritožbi niso bila navedena nobena nova dejstva in predloženi novi dokazi. Listina (odločba z dne 5. 9. 1990) ni bila predložena šele v pritožbenem postopku, pa tudi sicer je sodišče druge stopnje ni uporabilo kot dokaz. Vsebina te odločbe je zajeta v pravočasno predloženi in prevedeni odločbi z dne 22. 3. 1993, ki je bila v postopku v skladu z določbami ZPP uporabljena kot dokaz.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Po določbi 36. člena Sporazuma dajatve, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice do 8. 10. 1991 priznal po pravnih predpisih nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju: SFRJ) z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, ostanejo obveznost pogodbenega nosilca države pogodbenice, ki je te dajatve priznal. Pred letom 1991, ko Republika Slovenija še ni bila samostojna in neodvisna država, sta temeljno načelo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci in država plačevali prispevke, vsebovala Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 23/82 in naslednji) in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-83, Ur. l. SRS, št. 27/83). Po prvem odstavku 75. člena ZTPPIZ je zavarovanec pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavljal v skupnosti, v kateri je bil nazadnje zavarovan ali v skupnosti, v kateri je dopolnil pretežni del zavarovalne dobe. Pravico do izbire skupnosti je bilo mogoče po četrtem odstavku 75. člena ZTPPIZ uveljaviti samo enkrat. V tem primeru so bile dajatve, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal pred 8. 10. 1991 – tega dne se je iztekel moratorij iz Brionske deklaracije (Ur. l. RS, št. 5/91) – priznane po predpisih nekdanje SFRJ. Pokojninska doba, osebni dohodek in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, so se po 79. členu ZTPPIZ pri uveljavljanju upoštevali ne glede na to, na območju katere zavarovalne skupnosti so bili doseženi.

10. Pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal po 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, pa se na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma po uradni dolžnosti odmerijo po določbah Sporazuma (prvi odstavek 37. člena Sporazuma). Iz določb 36. in 37. člena Sporazuma torej izhaja, da je kriterij za njuno uporabo dajatev, priznana s strani pristojnega nosilca ene od pogodbenic z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih druge pogodbenice. Zato ni pomembno, ali tožnica kot državljanka Republike Slovenije uveljavlja pravico v Republiki Sloveniji. Pomembno je, da ji je bila pravica priznana v Republiki Hrvaški tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih Republike Slovenije. Zato dvom, ali je Sporazum v tožničinem primeru sploh mogoče uporabiti, ni utemeljen.

11. Bistveno in sporno v tem socialnem sporu je vprašanje, kdaj je tožnica pridobila pravico do predčasne pokojnine: z dnem 1. 5. 1990 na podlagi odločbe z dne 5. 9. 1990 ali z dnem 1. 1. 1993 na podlagi odločbe z dne 22. 3. 1993. Od tega je odvisno, ali je tožena stranka tožničino zahtevo utemeljeno zavrnila na podlagi 36. člena Sporazuma, ali pa bi morala uporabiti 37. člen Sporazuma.

12. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je hrvaški nosilec zavarovanja prvo odločbo izdal 5. 9. 1990 na podlagi tožničine zahteve. Tožnica je po izdaji odločbe nadaljevala z delom in pravice do predčasne pokojnine ni izkoristila. Na podlagi nove zahteve, ki jo je vložila po prenehanju delovnega razmerja z dnem 31. 12. 1992, je hrvaški nosilec zavarovanja dne 22. 3. 1993 izdal novo odločbo, pri kateri je upošteval do 31. 12. 1992 napolnjeno delovno dobo in ji odmeril nov znesek pokojnine za čas od 1. 1. 1993 dalje. V tej odločbi se hrvaški nosilec zavarovanja sklicuje na odločbo z dne 5. 9. 1990, ki jo hkrati tudi razveljavlja. Postopanje hrvaškega nosilca zavarovanja z odločbo z dne 5. 9. 1990 kaže na to, da le ta ni predstavljala zgolj informativnega izračuna, pač pa odločitev o pravici do predčasne starostne pokojnine.

13. Iz prevoda odločbe z dne 22. 3. 1993 izhaja, da je s to odločbo odpravljena odločba z dne 5. 9. 1990. Tolmač je besedo „ukida“ prevedel kot „odpravlja“. Kljub temu je sodišče druge stopnje, za razliko od sodišča prve stopnje, ki je sledilo prevodu, pojem „ukida“ tolmačilo pravilno. Ne glede na to, da je sodni tolmač ta pojem prevedel kot „odpravi“, je njegov pravilen pomen „razveljavi“. Pri razlagi pojma se sodišče druge stopnje ni zadovoljilo le s prevodom, ampak je iskalo njegov pomen v predpisih, ki jih je uporabil hrvaški nosilec zavarovanja. Pojem „ukida“ je v hrvaškem Zakonu o splošnem upravnem postopku (Zakonu o općem upravnom postupku, Narodne novine 53/91 in naslednji) uporabljen kot „razveljavi“, kar pokaže primerjava med skoraj identičnimi določbami tega in slovenskega Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji): npr. določba člena 217/3 hrvaškega ZUP in identična določba člena 221/3 slovenskega ZUP, določba člena 263/1 hrvaškega ZUP in identična določba člena 274/1 slovenskega ZUP, določba člena 266/1 hrvaškega ZUP in identična določba člena 278/1 slovenskega ZUP, določba člena 269/2 hrvaškega ZUP in identična določba člena 281/2 slovenskega ZUP itd. Hrvaški nosilec zavarovanja je pri izdaji odločbe z dne 22. 3. 1993 sledil določbi šestega odstavka 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Republike Hrvaške (Zakona o mirovinskom i invalidskom osiguranju, ZOMIO, „Narodne novine“, št. 26/83 in naslednji), ki ureja primere, ko zavarovanec po podani zahtevi in izdaji odločbe pravice ne izkoristi, ampak nadaljuje z delom. Iz te določbe izhaja, da se čas, prebit v zavarovanju po izdaji prve odločbe in osebni dohodek, prejet do prenehanja delovnega razmerja, upoštevata pri odmeri starostne pokojnine (med katere po prvem odstavku 33. člena ZOMIO sodi tudi predčasna pokojnina), če zavarovanec po prenehanju delovnega razmerja poda novo zahtevo za odmero pokojnine. Z odločbo o zavarovančevi zahtevi se razveljavi prejšnja neizvršena odločba o pokojnini. Glede na to, da je bila tožnici s pravnomočno odločbo z dne 5. 9. 1990 priznana pravica do predčasne pokojnine, ji z razveljavitvijo glede na določbo drugega odstavka 269. člena ZUP Republike Hrvaške (določba je identična drugemu odstavku 281. člena slovenskega ZUP) ta pravica ni bila odvzeta (in nato z odločbo z dne 22. 3. 1993 ponovno priznana). Na podlagi odločbe z dne 5. 9. 1990 bi tožnica pravico do pokojnine lahko kadarkoli uveljavila. To pa pomeni, da ji je bila pravica priznana od 1. 5. 1990 dalje, na podlagi dodatne pokojninske dobe pa ji je bila pokojnina na njeno zahtevo na novo odmerjena s 1. 1. 1993. Tožnici je bila pravica in pokojnina kot dajatev priznana pred 8. 10. 1991 (kar povsem jasno izhaja tudi iz obrazložitve odločbe z dne 22. 3. 1993) in je bila s 1. 1. 1993 le na novo odmerjena. Zato je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka utemeljeno izhajala iz 36. člena Sporazuma in ne iz 37. člena Sporazuma, pravilna.

14. Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo na podlagi 377. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.