Jedro

Tožnica je pri hrvaškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobila pravico do predčasne pokojnine z odločbo z dne 5. 9. 1990 (pred 8. 10. 1991). Iz tega razloga pogoji za preračun predčasne pokojnine (tako da bi ji sorazmerni del pokojnine za dobo, prebito v Sloveniji, priznal toženec, določeni v 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško) niso izpolnjeni, četudi je tožnica po letu 1990 nadaljevala z delom, saj ji je bila z odločbo hrvaškega nosilca z dne 22. 3. 1993 na novo določena pokojnina ponovno priznana le za naprej (od 1. 1. 1993 dalje), odločba za dne 5. 9. 1990 pa z odločbo z dne 22. 3. 1993 tudi ni bila odpravljena, temveč razveljavljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16.11.2001 in iste opravilne številke z dne 22.11.2000 ter da se ji prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine in povrnejo stroški postopka, se zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu tožbenemu zahtevku, s katerim zahteva, da se odpravita izpodbijani odločbe tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, izdani pod opr. št. ... z dne 16.11.2001 in z dne 22.11.2002 (pravilno 2000) in se ji prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1.7.1998 dalje, ugodilo (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločilo, da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izdati nov upravni akt o odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine ter s 3. točko izreka, da je toženec dolžan tožnici v 15 dneh povrniti stroške tega postopka v višini 684,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila odločba odpravljena z učinkom za nazaj, kot da ne bi nikoli obstajala. Meni, da bi v zvezi z ugotovitvijo učinka v odločbi z dne 22.3.1993 „ovim rješenjem ukida se rješenje od 5.9.1990“ moralo sodišče upoštevati učinek takšne navedbe, kot izhaja iz hrvaških predpisov o upravnem postopku, saj je bila odločba izdana s strani hrvaškega nosilca zavarovanja. Tako pravne posledice poništavanja in ukidanja določa 269. člen Zakona o opčem upravnem postopku (št. 53/91). Iz tega pa izhaja nasprotno, kot je sodišče prve stopnje povzelo iz prevoda sodnega tolmača. Pri tem ne gre za napako v prevodu, ampak za vprašanje pravilne uporabe tujega materialnega prava, ki tvori določene pravne učinke, glede na pojme, navedene v odločbi tujega nosilca zavarovanja, izdani v upravnem postopku. Termin ukidanje ima učinek ex nunc, kot to jasno izhaja iz navedenega določila. V kolikor bi veljalo obratno, da bi odločba iz leta 1993 imela učinek ex tunc in sicer tako, da odločba iz leta 1990 ne bi nikoli obstajala, pa bi odločba iz leta 1993 morala vsebovati termin „poništava“. Iz navedenega izhaja, da odločba iz leta 1990 ni bila odpravljena, temveč razveljavljena. Toženec pa zaključuje, da odločba iz leta 1990 ima oziroma je imela pravni učinek in je z njo bila priznana pravica pred 8.10.1991. Tako tožnica nima pravice do odmere pokojnine po sporazumu v skladu s 37. členom. Vztraja, da gre pri pravnem aktu hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 5.9.1990 za odločbo o priznanju pravice, ker to izhaja že iz izreka te odločbe, jasno pa to izhaja tudi iz obrazložitve odločbe tujega nosilca zavarovanja z dne 22.3.1993, ki se nahaja v spisu v overjenem prevodu. Iz overjenega prevoda odločbe iz leta 1993 izhaja tudi vsebina odločbe iz leta 1990. V primeru odločbe, izdane 5.9.1990, ne gre za informativni izračun. Z izpodbijano sodbo je bila priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, za kar pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali ima tožnica dopolnjen del slovenske zavarovalne dobe. Po 37. členu sporazuma se preračunajo pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8.10.1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po predpisih druge države pogodbenice. Sicer je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da je bilo v odločbi hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 22.3.1993 ugotovljeno, da je bila tožnica v rednem delovnem razmerju neprekinjeno vse od 1.2.1960 do 31.12.1992, od tega 18 let in 8 mesecev v Sloveniji. Takšnega dejstva pa v odločbi z dne 22.3.1993 ni zaslediti. Prav tako pa podatki o slovenski dobi niso razvidni iz zapisov v matični evidenci zavarovancev. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnica s tožbo izpodbijala dokončno odločbo toženca št. 4032717 z dne 16.11.2001 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 22.11.2000, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za preračun njene starostne pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 21/97, v nadaljevanju sporazum) z obrazložitvijo, da je tožnica pridobila pravico do hrvaške pokojnine že 1.5.1990, to je pred 8. 10.1991. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 1823/2001 z dne 3.2.2005, s katero je tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 16.11.2001 in z dne 22.11.2000 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovni postopek. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 103.656,00 SIT v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe. Postavilo se je na stališče, da je hrvaški nosilec zavarovanja tožnici pokojnino priznal od 1.1.1993, to je po 8.10.1991. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo toženca, s sklepom opr. št. Psp 155/2005 z dne 21.9.2006 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V omenjenem sklepu je poudarilo, da je v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožnici pravica do predčasne pokojnine priznana že z odločbo z dne 5.9.1990, potrebno razčistiti, ali je bila z odločbo z dne 22.3.1993, odločba z dne 5.9.1990 odpravljena ali razveljavljena, bodisi z zaslišanjem prevajalca ali na drug način in ugotoviti, kakšen pravni učinek ima uporabljeni institut v konkretnem primeru, hkrati pa je potrebno dokazno oceniti tudi obrazložitev omenjene odločbe z dne 22.3.1993, ker je bila edino ta odločba prevedena v slovenski jezik.

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku prišlo do enakega zaključka, da je tožnici hrvaški nosilec zavarovanja priznal predčasno pokojnino od 1.1.1993 in da je edino pravno veljavna odločba z dne 22.3.1993. Do takšnega zaključka je prišlo potem, ko je dodatno zaslišalo sodnega tolmača v zvezi s prevodom odločbe z dne 22.3.1993 in v tej odločbi uporabljenim institutom izrecno, ali ima beseda ukida se, pomen odprave ali razveljavitve. Poudarilo je, da nikakor ne najde pravne podlage za trditev, da je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 5.9.1990, ker je bila navedena odločba odpravljena in da to pomeni, da je pravno prenehala obstajati, kakor da ni nikoli obstajala. Razen tega se je sklicevalo na pričo M., ki naj bi potrdila tožničino izpoved, da je tožnica leta 1990 zahtevala le informativni izračun.

Ker sodišče prve stopnje vseh dokazov, ki jih je bilo v skladu z določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) dolžno izvesti, ni izvedlo, glede pomena besede ukida pa je v celoti sledilo tolmaču, ne da bi se o pomenu te besede prepričalo še na drug način, prav tako ni dokazno ocenilo obrazložitve odločbe z dne 22.3.1993, pritožbeno sodišče pa je tudi sicer dvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, je razpisalo obravnavo.

Na podlagi dokazov, izvedenih na obravnavi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je hrvaški nosilec zavarovanja na podlagi sporazuma (priloga B/2, obrazec HR/SI2) tožencu posredoval obvestilo, da je tožnica vložila zahtevo za pokojnino in da prilaga odločbo z dne 5.9.1990 (ki je pod prilogami B/3 v tujem jeziku tudi priložena). Med prilogami pod A/7 je priložena še prevedena odločba Republiškega fonda pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Hrvaške – Območna služba v ..., št. ... z dne 22.3.1993, s katero je odločeno, da se tožnici odredi od 1.1.1993 predčasna pokojnina in da se izplačilo te pokojnine začne s 1.1.1993, s to odločbo pa se odpravlja odločba pod gornjo številko z dne 5.9.1990. Iz obrazložitve navedene odločbe z dne 22.3.1993 pa izhaja, da je z odločbo pod gornjo številko z dne 5.9.1990 zavarovancu, torej tožnici priznana pravica do pokojnine s pričetkom od 1.5.1990 na podlagi pokojninske dobe 30 let in 3 mesece od pokojninske osnove, določene v višini 859,15 dinarjev in da pokojnina, povečana v skladu s sklepom o uskladitvi pokojnin, znaša na dan 1.1.1993, 54.399,00 dinarjev mesečno. Nadalje je v odločbi navedeno, da je zavarovanec oziroma tožnica nadaljevala z delom in z zahtevkom dne 3.2.1993 zahtevala, da se ji pokojnina ponovno določi po prenehanju delovnega razmerja v skladu s 6. točko 129. člena ZPIZ.

Z odločbo z dne 22.3.1993 je torej hrvaški nosilec zavarovanja tožnici na podlagi njene zahteve z dne 3.2.1993 pokojnino ponovno določil in upošteval starost, dopolnjeno 25.2.1992 in pokojninsko dobo, dopolnjeno do 31.12.1992, na novo določeno pokojnino pa priznal od 1.1.1993, torej le za naprej, ne pa tudi za nazaj. Že na podlagi teh dejstev, je obstajal utemeljen dvom v to, ali je hrvaški nosilec zavarovanja z zadnjim stavkom v izreku odločbo z dne 5.9.1990 odpravil tako, kot je prevedena in kot je zaključilo sodišče prve stopnje.

Toženec v pritožbi očita sodišču prve stopnje nepravilno uporabo tujega materialnega prava in ne le napačen prevod tolmača. Vztraja, da ima glede na pojme, določene v Zakonu o upravnem postopku, ki je bil podlaga za odločanje pri hrvaškem nosilu zavarovanja, pravni termin „ukidanje“ pravni učinek ex nunc. V kolikor pa bi odločba iz leta 1993 imela učinek ex tunc in sicer tako, kot da odločba ne bi nikoli obstajala, pa bi morala vsebovati termin „poništava“.

Ker je nepravilna uporaba tujega materialnega prava, ki jo očita pritožba, šteti za nepravilno pravno presojo (takšno stališče je zavzel tudi J.J.), se je pritožbeno sodišče v skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP) ter določbo 4. odstavku 12. člena tega zakona o vsebini oziroma pomenu besede ukida na drug ustrezen način prepričalo, da ima beseda ukida pomen razveljavitve (Upravni postopek in upravni spor, V.A.). Torej ima izdana odločba le učinek za naprej, pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, se ne odpravijo, ne morejo pa nastati iz odločbe, ki je nehala veljati, nobene nadaljnje pravne posledice.

Vendar pa tudi ne glede na takšen pomen besede ukida, že iz obrazložitve odločbe z dne 22.3.1993 jasno izhaja, da je hrvaški nosilec zavarovanja tožnici pravico do predčasne pokojnine priznal z odločbo z dne 5.9.1990. Na to odločbo se hrvaški nosilec zavarovanja v obvestilu (priloga B/2) izrecno sklicuje oziroma jo je tudi priložil, ni se pa skliceval na odločbo z dne 22.3.1993 in v obvestilu tudi ni navedel, da jo prilaga. Teh dejstev v sporu, ko gre za vprašanje uporabe mednarodnega sporazuma, ni mogoče spregledati. Razen tega navedb tujega nosilca zavarovanja v odločbi z dne 22.3.1993 ni mogoče razlagati tako, da je tožnica leta 1990 zahtevala le informativni izračun in da ji pravica do pokojnine z odločbo z dne 5.9.1990 ni bila priznana.

Po 37. členu sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8.10.1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerja po določbah tega sporazuma. Medtem, ko dajatve, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice do 8. oktobra 1991 priznal po pravnih predpisih nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, glede na določbo 36. člena sporazuma, ostanejo obveznosti pristojnega nosilca države pogodbenice, ki je te dajatve priznal. Ker je tožnica pravico do predčasne pokojnine pridobila z odločbo z dne 5.9.1990, to je pred 8.10.1991, pogoji, določeni v 37. členu sporazuma za preračun predčasne pokojnine niso izpolnjeni.

Pritožbeno sodišče je po izvedenem dokaznem postopku postopalo v skladu z določbo 8. člena ZPP in vestno ter skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot sodišče prve stopnje, zaradi česar je v skladu s 1. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot je razvidno v izreku in s tem pritožbi toženca ugodilo.