Jedro

Revizija ponavlja svoje pritožbene razloge in sploh ne napada razlogov odločitve sodišča druge stopnje. To je obrazložilo, da tožnica s tožbenimi in pritožbenimi navedbami, da so se ji glavoboli pojavili v letu 2000, ob hkratni tožbeni navedbi, da je bila izvensodna poravnava sklenjena leta 2001, negira svoje tožbene navedbe o novi škodi. Teh razlogov tožnica v reviziji ne izpodbija, pač pa zgolj spremeni svoje navedbe tako, da sedaj zatrjuje, da ji je nova škoda nastala po podpisu poravnave v letu 2001, s čimer navaja nova dejstva, kar pa v reviziji ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ne očita pa sodišču druge stopnje na primer, da je zmotno povzelo njene tožbene ali pritožbene navedbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter odločilo o stroških postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči 6. 4. 1997 in da je utrpela udarnino glave, zvin vratne hrbtenice in odrgnine obeh kolen ter da je dne 24. 1. 2001 podpisala poravnalno ponudbo toženke kot popolno poravnavo vse škode. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnici znana „morebitna nova škoda“ že vsaj leta 2003, zato je do vložitve tožbe minilo več kot pet let, posledično pa je tožbeni zahtevek zastaral (drugi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika). Tožnica je tudi navajala, da je nova škoda posledica pretresa možganov, ki naj bi ga utrpela v prometni nesreči, vendar je tožnica takrat utrpela zgolj udarec v glavo, zato zatrjevana nova škoda ni v vzročni zvezi z dotično prometno nesrečo. Ugotovilo je tudi, da je bolj verjetno, da je bilo bolezensko stanje v zvezi z glavoboli tožnici znano že pred podpisom izvensodne poravnave in torej ne gre za novo škodo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da tožnica v pritožbi očitno pozabi na tožbene trditve, da je do izvensodne poravnave, sklenjene s toženko, prišlo 24. 1. 2001 (in ne v letu 2000) ter da je posledično pritožbena trditev, da so se pri tožnici v letu 2000 pojavile hude migrene kot posledica pretresa možganov, v bistvu negacija trditve o nastanku nove škode. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da zastaranje še ni nastopilo, ker se je tožnica ves čas zdravila in se še zdravi. Čas zdravljenja je pomemben pri ugotavljanju obsega povzročene škode, pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti za novo škodo pa je pomembno, ali je tožnica ob sklenitvi izvensodne poravnave vedela ali mogla vedeti za novo škodo, pri čemer ni mogoče mimo tožbenih trditev o zatrjevani novi škodi v letu 2000, kar ob sklenitvi izvensodne poravnave v letu 2001 jasno pomeni, da ne gre za novo škodo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Nižjima sodiščema očita, da sta storili bistveno kršitev določb postopka, ker jo nista zaslišali in se tako prepričali o tem, da si je zdravstveno stanje po sklenitvi poravnave bistveno poslabšalo in da ji je nastala nova škoda, ki ji ob podpisu poravnave ni bila znana. Pri tožnici so se v letu 2001 kot posledica pretresa možganov pojavile tako hude migrene, da je izgubila službo, ker ni mogla več delati. Zdravila se je v Nemčiji in Makedoniji, kjer so ugotovili, da ima poškodbo živčevja v glavi in ji od takrat dalje predpisujejo zdravila ..., ki stanejo mesečno 196,00 EUR. Tožnica takega poslabšanja zdravstvenega stanja ob podpisu poravnave ni pričakovala. Ta nova škoda pa je v vzročni zvezi s prometno nesrečo z dne 6. 4. 1997, ko je utrpela udarec v glavo. Glede ugotavljanja vzročne zveze bi moralo sodišče postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nasprotuje stališču nižjih sodišč glede zastaranja, saj se je tožnica ves čas zdravila in se še vedno zdravi.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija ponavlja svoje pritožbene razloge in sploh ne napada razlogov odločitve sodišča druge stopnje. To je obrazložilo, da tožnica s tožbenimi in pritožbenimi navedbami, da so se ji glavoboli pojavili v letu 2000, ob hkratni tožbeni navedbi, da je bila izvensodna poravnava sklenjena leta 2001, negira svoje tožbene navedbe o novi škodi. Teh razlogov tožnica v reviziji ne izpodbija, pač pa zgolj spremeni svoje navedbe tako, da sedaj zatrjuje, da ji je nova škoda nastala po podpisu poravnave v letu 2001, s čimer navaja nova dejstva, kar pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ne očita pa sodišču druge stopnje na primer, da je zmotno povzelo njene tožbene ali pritožbene navedbe. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo tožnice, saj se z dokazi dokazujejo zgolj zatrjevane trditve, te pa so bile v obravnavnem primeru nesklepčne. Ker že navedeno zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka, revizijskemu sodišču ni potrebno odgovoriti na druge revizijske navedbe v zvezi z zastaranjem in vzročno zvezo.

7. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona).