Jedro

Napačno je stališče, da zastaranja zahtevka ni, ker se je tožnica ves čas zdravila in se še zdravi. Čas zdravljenja je namreč pomemben pri ugotavljanju obsega povzročene škode, pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti za „novo škodo“ pa je pomembno, ali je tožnica ob sklenitvi izvensodne poravnave s toženko za t. i. novo škodo vedela ali mogla vedeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji toženka plača 50.000,00 EUR s pripadki ter ji posledično naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 20,00 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica nove škode (škode, ki bi ji nastala po tem, ko je glede škode, ki jo je utrpela v prometni nesreči 6. 4. 1997 in glede katere je 27. 1. 2011 s toženko sklenila izvensodno poravnavo, dne 16. 2. 2011 pa umaknila tožbo v zadevi pod opr. št. III P 683/97 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in ji ob podpisu izvensodne obravnave še ni bila in ni mogla biti znana), ni dokazala, poleg tega pa ji je bila zatrjevana nova škoda, ki jo vtožuje, znana vsaj že leta 2003, vsekakor pa več kot pred petimi leti pred vložitvijo tožbe, v posledici česar je obveznost toženke, tudi če je glede nove škode obstajala, postala naturalna (neiztožljiva) upoštevajoč toženkin ugovor zastaranja.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP (Zakona o pravdnem postopku) in napačne uporabe materialnih predpisov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Poudarja, da se ji je stanje po sklenitvi poravnave po letu 2000 bistveno poslabšalo in ji je nastala nova škoda, ki ob podpisu poravnave v letu 2000 še ni bila znana. Pri tožnici so se pojavile v letu 2000 tako hude migrene, kot posledice pretresa možganov, da je celo izgubila službo, saj ni mogla več delati. Zdravila se je tudi v Nemčiji in Makedoniji, kjer so zdravniki ugotovili, da ima poškodbo živčevja v glavi in ji od takrat dalje predpisujejo zdravila Olazemllin. Tožnica takega poslabšanja stanja ob podpisu poravnave ni pričakovala, zato gre za novo škodo, ki je v vzročni zvezi s prometno nesrečo z dne 6. 4. 1997. Ker se je tožnica ves čas zdravila in se še zdravi, zastaranje ni podano. Sodišče bi tudi moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil vzročno zvezo med poškodbami ob nesreči in sedanjimi zdravstvenimi težavami, ker pa tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih trditev najprej izpostavlja, da tožnica očitno spregleda (ali pozabi) na tožbene trditve (popravljena tožba), to je da je do izvensodne poravnave, sklenjene s toženko, prišlo 24. 1. 2001 (in ne v letu 2000) ter da je posledično pritožbena trditev, da so se pri tožnici v letu 2000 pojavile tako hude migrene, kot posledica pretresa možganov, da je celo izgubila službo, saj ni mogla več delati, v bistvu negacija trditev o navedenih posledicah kot „novi škodi“. V nasprotju z navedenim je tudi jasno pritožbena trditev, da zatrjevanega poslabšanja tožnica ob podpisu poravnave ni pričakovala. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da zastaranja zahtevka ni, ker se je tožnica ves čas zdravila in se še zdravi. Čas zdravljenja je namreč pomemben pri ugotavljanju obsega povzročene škode, pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti za „novo škodo“ pa je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pomembno, ali je tožnica ob sklenitvi izvensodne poravnave s toženko za t. i. novo škodo vedela ali mogla vedeti, pri čemer jasno ni mogoče mimo tožbenih trditev o zatrjevani „novi škodi“ v letu 2000, kar ob sklenitvi izvensodne poravnave s toženko v letu 2001 jasno pomeni, da ne gre za „novo škodo“. Izpodbijana sodba je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba pa povsem neutemeljena (pritožbeno sodišče kakšnih navrženo zatrjevanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5. Predlog tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj tožnica s pritožbo ni uspela, odločitev pa je obsežena v izreku o zavrnitvi tožničine pritožbe.