Jedro

Za organizacijo delovnega procesa je odgovoren delodajalec, zato mnenje posameznih delavcev, ki glede na zaposlitev ne zagotavljajo dela, ne more biti odločilno pri ugotavljanju obsega potrebe po določenem delu. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem teh delavcev, ko je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Četudi je tožnik ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejel ponudbo za novo zaposlitev, ki ni ustrezna (gre za zaposlitev s krajšim delovnim časom od polnega), je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo le utemeljenost odpovednega razloga in ne zakonitost odpovedi v celoti. Zaradi dejstva, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena za neustrezno zaposlitev, je tožnik upravičen le do sorazmernega dela odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 8. 2006 tožene stranke nezakonita in se razveljavi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 7. 2009 ni prenehalo in še traja ter je tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom (prvi in drugi odstavek 1. točke izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo za nedoločen čas s polnim delovnim časom in ga za čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi za polovični delovni čas dne 6. 7. 2009 do vrnitve na delo za polni delovni čas prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za polni delovni čas ter izroči en izvod takšne prijave in mu za čas trajanja delovnega razmerja za krajši delovni čas obračunati nadomestilo plače v višini, kot da bi delal za polni delovni čas, po odvodu prispevkov za socialno varnost in dohodninskih dajatev ter izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov, to je od vsakega 10. dne v mesecu za predhodni mesec do plačila (tretji odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter o zadevi samo odloči oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, sodišče prve stopnje je npr. samoevalvacijsko poročilo iz januarja 2010 štelo kot verodostojen dokaz utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 29. 6. 2009, pri čemer je v primerjavi z drugimi dokaznimi listinami jasno videti, da ga je sestavila ravnateljica za nazaj za potrebe odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in te pravde. Enako velja za sistemizacijo delovnih mest, ki je bila narejena za nazaj dva meseca po tem, ko je tožnik že prejel odpoved. Sodišče skoraj ni omenilo navedb tožnika in njegovih dokaznih predlogov, kaj šele, da bi jih utemeljeno zavrnilo. Sodba ima pomanjkljivosti, ki so posledica procesnih napak. Sodišče je povsem napačno presodilo utemeljenost in resnost odpovednih razlogov, kot to zahteva 88/2. člen ZDR. Sodišče je povzelo razloge, ki jih je v svoji odpovedi naštela tožena stranka, in sicer: zmanjšanje vpisa kljunaste flavte pri toženi stranki, neustrezni izobrazbeni pogoji, sprememba strukture vpisa po posameznih inštrumentih (sprememba progama vzgoje in izobraževanja, kot je navedla tožena stranka), prostorski pogoji (ta razloga sodišče obravnava skupaj z razlogom sprememba programa oziroma strukture vpisa).

Zmanjšanje vpisa kljunaste flavte pri toženi stranki ni razlog, ki bi lahko vplival na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker mu je bila podana že 29. 6. 2009, ko vpis sploh še ni bil zaključen. Po določbi 88/6. člena ZDR mora biti odpoved dana v šestih mesecih od nastanka razloga in ne pred njegovim nastankom, kot v tem primeru. Tožena stranka je z objavo drugega vpisa dokazovala, da vpis še ni zaključen. Zlasti pri vpisu za kljunasto flavto so se vedno dogajale spremembe ob avgustovskem vpisu, takšna je bila tudi dolgoletna praksa tožene stranke. V razpisu za vpis otrok v GŠ ... za šolsko leto 2009/2010 pri predmetu kljunasta flavta ni bilo natančno navedeno število prostih mest kot pri ostalih inštrumentih, ampak le „do zapolnitve prostih mest“. Neustrezni izobrazbeni pogoji tudi ne morejo biti utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik izpolnjuje vse pogoje za poučevanje predmeta kljunaste flavte. Te pogoje izpolnjuje že od samega začetka dela pri toženi stranki in nikoli ni dopolnjeval svojo učno obveznost pri tem predmetu in to poučuje redno že 20 let. Tožnikova smer ali stopnja izobrazbe v trenutku, ko naj bi nastal poslovni razlog, zaradi katerega mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni imela nikakršne zveze s poslovnim razlogom, kar potrjuje tudi 115. člen ZOFVI, ki določa kot poslovni razlog spremembo izobrazbenih pogojev, ne pa samo izobrazbeni pogoj. Sprememba strukture vpisa po posameznih inštrumentih in prostorski pogoji, kot jih zatrjuje tožena stranka tudi niso resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Okrožnica Ministrstva za šolstvo in šport z dne 23. 4. 2009 pomeni le nekakšno priporočilo, ne pa obvezo in ne more biti podlaga za strukturne spremembe, še zlasti, ker že uvodoma zapiše: „da se mora število vpisnih mest uskladiti s kadrovskimi in prostorskimi zmogljivostmi“. Število šolskih orkestrov po glasbenih šolah je omejeno s Pravilnikom o normativih in standardih za izvajanje programa glasbene šole (Ur. l. RS, št. 16/2007), ki pogojuje to število s številom individualnim oddelkov in tožena stranka je z orkestri že prekoračila omejitev pravilnika, saj ima kar štiri orkestre na 11 individualnih oddelkov, kvečjemu bi lahko imela le dva orkestra. Spremembe vpisa po posameznih inštrumentih se dogajajo vsako leto. Tudi v spornem letu 2009 je bil dokončen vpis znan šele po drugem vpisu, avgusta tega leta. Sodišče je kršilo tudi kolektivno pogodbo dejavnosti vzgoje in izobraževanja (38. in naslednji člen). Tožena stranka tudi ni dokazala objektivne izbire med dvema delavcema, ki oba poučujeta inštrument kljunaste flavte, vsak polovico delovnega časa, pri čemer imata oba popolnoma enake izobrazbene pogoje za poučevanje tega inštrumenta. Nenazadnje bi morala tožena stranka preveriti tudi vse možnosti prezaposlitve in prekvalifikacije tožnika, česar pa ni storila. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka zavrača subjektivno oceno tožnika o tem, da naj bi sodišče v zadevi neobjektivno in neenakopravno obravnavalo obe stranki. Že sama dikcija samoevalvacija – pomeni samoocenitev, kar povsem logično pomeni, da je ravnateljica sama ocenila delo šole. Samoevalvacija je narejena za preteklo obdobje, saj ni mogoče narediti ocenitve bodočega dela, dokler to delo ni opravljeno. Očitek, da naj bi bila odpoved podana prezgodaj, ni utemeljen, saj je bil redni vpis zaključen že 12. 6. 2009, podana odpoved pa je bila 29. 6. 2009. Torej očitek o preuranjenosti odpovedi ne drži. Celo tožnik sam je potrdil, da je bilo že maja 2009 znano število vpisanih na kljunasto flavto, pri čemer je dokazni postopek pokazal za nesporno, da je bil na pozavno (inštrument, za katerega učenje je ustrezno izobražen tožnik) vpisan en sam učenec. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pojasnila, da je pri odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove upoštevala določbe 11. člena ZOFVI in dovoljen obseg dopolnilne učne obveznosti strokovnega delavca. Tožeča stranka si napačno tolmači določbo 115. člena ZOFVI, ki določa razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (v povezavi s 88. členom ZDR). Navajanja, da morajo biti izpolnjeni kumulativni vsi v tem členu navedeni razlogi, niso pravilna, saj 115. člen ZOFVI določa, da se za poslovne razloge po tem zakonu štejejo spremembe programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa. Zmanjšanje števila vpisanih dijakov je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V pristojnosti ravnateljice je, da na podlagi 49. člena ZOFVI sama določa organizacijsko strukturo oziroma sistemizacijo delovnih mest. Delavec S.G. kljunasto flavto poučuje v 18 % dopolnilne učne obveznosti (še vedno v mejah dovoljenega), tožnik pa bistveno več kot S.G..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008 - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Že iz definicije delovnega razmerja (4. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) izhaja, da je za organizacijo delovnega procesa odgovoren delodajalec in zato mnenje posameznih delavcev, ki iz zaposlitve niso odgovorni za organizacijo delovnega procesa in zagotavljanje dela ne more biti odločilno pri ugotavljanju obsega potreb po del, zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko v zvezi s preverjanjem obstoja utemeljenega poslovnega razloga ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je la ta podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo navedeno odločitev. Delno zmotna uporaba materialnega prava pa ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka in tudi ni vplivala na pravilnost odločitve, čeprav je sodišče delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka, zaslišalo tožnika in ravnateljico tožene stranke J.G. ter ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2006 za nedoločen čas in s polnim delovnim časom na delovnem mestu „učitelj kljunaste flavte“. Tožnik je prejel obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju dne 30. 6. 2009 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „učitelj pozavne in kljunaste flavte“. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polovičnim delovnim časom sprejel in delo po novi pogodbi začel opravljati dne 6. 7. 2009, kar je razvidno iz fotokopije delovne knjižice. Po novi pogodbi o zaposlitvi je tožnik zaposlen za krajši delovni čas od polnega. Ob navedenem pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da predložena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „učitelj pozavne in kljunaste flavte“ s polovičnim delovnim časom (priloga A2) sicer s strani tožnika ni podpisana, vendar pri tem ugotavlja, da je tožnik že v tožbi sam navedel: „tožnik, ki mu je delo pri toženi stranki edini zaslužek, je bil sicer primoran, kljub mnenju, da je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit, podpisati pogodbo prav iz socialnih razlogov“. Ob tem je ugotoviti, da tudi med postopkom navedeno med strankama ni bilo sporno. Ob navedenem je sodišče prve stopnje po nepotrebnem presojalo v predmetni zadevi podano odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe v celoti, pri čemer je zavzelo zmotno stališče, da ker je zaposlitev po novi pogodbi neustrezna, sodišče presoja zakonitost podane odpovedi z dne 29. 6. 2009 celoti. Navedeno stališče je zmotno iz razlogov v nadaljevanju, glede na to pa pritožbeno sodišče tudi podane pritožbene razloge v tej smeri ne odgovarja.

Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe na podlagi določil 90. člena ZDR, ki določa, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 90. člena ZDR). Poudariti je, da 3. odstavek 90. člena ZDR določa, da če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom in z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca (3. odstavek 90. člena ZDR). Navedena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „učitelj pozavne in kljunaste flavte“, je neustrezna zaposlitev, saj je tožnik na podlagi 1. člena pogodbe o zaposlitvi zaposlen s krajšim delovnim časom od polnega in sicer 20 ur tedensko. Ker je tožnik sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, kot je navedel že v tožbi in kar med strankama v postopku ni bilo sporno sicer na neustreznem delu, bi tožnik na podlagi ugotovitve sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga lahko imel le odškodninske zahtevke. Ker tožnik veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi tudi ni izpodbijal torej ta še vedno velja. V predmetni zadevi bi tako sodišče prve stopnje moralo presojati le utemeljenost odpovednega razloga in ne zakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe v primeru neustreznosti nove zaposlitve. Ko je tožnik sprejel ponudbo ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem (4. odstavek 90. člena ZDR). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je glede obsega sodnega varstva po 90. členu že večkrat sprejelo stališče (sodba opr. št. VIII Ips 232/2006, opr. št. VIII Ips 194/2006), da: „na podlagi določb 3. odstavka 90. člena ZDR delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Navedena določba sicer ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določb 3. odstavka 204. člena ZDR, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presoja obstoja utemeljenega odpovednega razloga“. Četrti odstavek 90. člena ZDR določa, da v primeru neustreznosti nove zaposlitve po prejšnjem odstavku, ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Torej v konkretnem primeru, če je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi, sicer za neustrezno delo (krajši delovni čas), pri ureditvi instituta (odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove) izhaja ZDR iz izhodišča, da gre v takem primeru za spremembo ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin (47. in 48. člen ZDR). Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje prejšnje pogodbe, saj dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta veljati. To pomeni, da prejšnja pogodba o zaposlitvi ne „oživi“ že zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da utemeljenega razloga za njeno odpoved ni bilo. Delavec mora izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 94. člena OZ je pogodba izpodbojna, če so bile pri sklenitve pogodbe napake glede volje strank (kot tudi, če je bilo v zakonu tako določeno). Po določbah OZ (členi od 45 – 50) so napake volje grožnja, bistvena zmota ali prevara. Pogodba, ki je sklenjena brez napake volje, je veljavna in zavezuje pogodbeni stranki, če stranki napak volje ne uveljavljata, je očitno, da štejeta, da jih ni bilo. Tako glede sodnega varstva ni razlike med tem, ali je delavec sprejel ustrezno zaposlitev, ali neustrezno zaposlitev. Tako delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delo, ima le pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem.

Po določbi 115. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI – Ur. l. RS, št. 12/96 in nadaljnji) se za poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje sprememba programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanja obsega vpisa. V obravnavanem sporu je bil poslovni razlog izkazan v smislu te določbe z dejstvom, da se je zmanjšal vpis učencev v program, to pa je istočasno pomenilo, da je prenehala potreba po delu enega učitelja. Tožena stranka je navedeno izkazala, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je zmanjšan obseg vpisa učencev odpovedni razlog po 115. členu ZOFVI. Tožena stranka je pri tem upoštevala tudi navodila Ministrstva za šolstvo in šport z dne 23. 4. 2009, pri čemer je imela ravnateljica na podlagi 49. člena ZOFVI vse pristojnosti, da sama odloča organizacijsko strukturo oziroma sistemizacijo delovnih mest tožene stranke. Tudi Zakon o glasbenih šolah (ur. l. RS št. 19/2000 s sprem.) v 21. členu določa, da glasbena šola daje prednost vpisu bolj nadarjenih učencev ter učenju orkestralnih instrumentov in petja. Tožena stranka je upoštevala tudi Kolektivno pogodba vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ – Ur. l. RS, št. 52/94 s sprem.).

V zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je prenehala potreba po delu učitelja zaradi spremembe programa vzgoje in izobraževanja, izobrazbenih pogojev in zmanjšanja vpisa v program kljunaste flavte pri toženi stranki, upoštevaje pri tem tudi prostorske zmožnosti šole. V zvezi z navedenim so brezpredmetne pritožbene navedbe tožnika, da je bila odpoved pogodbe s ponudbo nove podana prepozno iz razloga, ker je bila narava vpisov že vrsto let enaka, prezgodaj pa iz razloga, ker vpis v šolsko leto še ni bil v mesecu juniju 2009 zaključen, saj to ni bilo predmet presoje. Sodišče je ugotovilo, da se v šolskem letu 2009/2010 zmanjšal vpis učencev za kljunasto flavto, zaradi česar je posledično prenehala tudi potreba po delu enega učitelja, po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Glede pritožbenih ugovoru o upoštevanju določil kolektivne pogodbe je sodišče ugotovilo, da ima tožena stranka na delovnem mestu „učitelj kljunaste flavte“ zaposlenega še enega delavca, in sicer S.G., za katerega je ravnateljica povedala, da je v času, ko je prevzela vodenje, poučeval le štiri učence trobente, v naslednjih letih pa je z atraktivnimi predstavitvami in načinom dela uspel pridobiti še dva učenca roga in deset učencev trobente, tako da ima v šolskem letu 2009/2010 tri učence kljunaste flavte, kar pomeni 18 % dopolnjevane učne obveznosti. S.G. poučuje instrumente, za katere je večje zanimanje s strani otrok, torej je bil pri delu bolj uspešen in tožnik tudi ni bil diskriminiran, kot je to navajal v postopku, vendar v postopku presoje ni bilo potrebno presojati uporabe kriterijev po kolektivni pogodbi, saj navedeno sodi v presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je bil podan utemeljen odpovedni razlog, saj se je zmanjšalo število otrok, kar pa predstavlja poslovni razlog iz 1. odstavka 88. člena ZDR. Po določilih 115. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 s sprem.) je poslovni razlog pod redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteti spremembe programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa, vendar ne v smislu razumevanja tožnika, da morajo biti hkrati podani vsi našteti razlogi, pač pa le eden od njih. To je tožena stranka preverila in tako tožnika skladno z določili 3. odstavka 88. člena ZDR zaposlila pod spremenjenimi pogoji in mu ponudila novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „učitelj pozavne in kljunaste flavte“ s polovičnim delovnim časom, ki jo je tožnik tudi sprejel. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da bi morala tožena stranka preveriti vse možnosti prezaposlitve tožnika skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR, je potrebno ugotoviti, da je 90. člen ZDR ureja ravno situacijo, ko delodajalec ugotovi, da je potreba po delu delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi prenehala in nato skladno z določili 3. odstavka 88. člena ZDR delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe (konkretno sicer za neustrezno zaposlitev – delovni čas krajši kot po prejšnji pogodbi o zaposlitvi).

Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da šikaniranje (mobbing) v okviru delovnega razmerja pomeni namerno povzročanje nevšečnosti, neprijetnosti, zapostavljenosti oziroma v pravnem pogledu protizakonito in nedopustno izvrševanje pravic z namenom povzročiti delavcu škodo. O šikani je mogoče govoriti le, če se dokaže (dokazno breme je na strani tožnika), da je delodajalec vodil postopek v zvezi delavčevimi pravicami in obveznostmi z namenom, da bi prizadel njegove pravice in koristi. V danem primeru tožnik zatrjuje, da je odpoved prejel prav iz razloga že dalj časa obstajajočih nesoglasij z ravnateljico. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ravnala šikanozno. Tožena stranka se je pri odločitvi o tem, kateremu izmed dveh vzgojiteljev bo podana odpoved s ponudbo nove pogodbe upoštevala veljavna zakonska določila in kolektivno pogodbo in pritožbeno sodišče se tako tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.