Jedro

Bistveno za pravilno/zakonito opravljeno vročitev (po 140., 141. in 142. členu ZPP) je, da naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev dejansko stanuje (ni dovolj, da ima tam formalno registrirano prebivališče oziroma da je tam veljavno prijavljen). Pojem stanovanja se namreč ne pokriva s pojmom prebivališča. Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu, zato je za vročanje odločilen kraj dejanskega bivanja.

V primeru, če je očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga (pogodbi zvesta) stranka vselej razdre pogodbo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke plačati stroške revizijskega postopka v znesku 854,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo z dne 16. 10. 2002 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati 11,621.133,41 SIT (sedaj 48.494,13 EUR), ker ji ni vrnila izposojenega zneska po Pogodbi o kreditu, ki sta jo sklenili 27. 7. 1998. 2. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 11,621.133,41 SIT (sedaj 48.494,13 EUR) z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno direktno revizijo zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker je bila tožba vročena na naslovu, na katerem toženka že dalj časa ni prebivala (kar izhaja tudi iz uradnih evidenc o njenem stalnem prebivališču), poleg tega je v tožbi in zamudni sodbi napačno zapisan toženkin priimek (Au... namesto pravilno Av....), pri čemer se do slednjega sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo. Ne glede na dejstvo, da se v sodnem spisu nahaja podpisana vročilnica, ki naj bi jo podpisala toženka, vztraja, da vročilnice ni podpisala in da je bila prikrajšana za možnost sodelovanja v sodnem postopku. Meni tudi, da sodišče ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja grafologa, ker je bilo izdelano (šele) po izdaji zamudne sodbe. V nadaljevanju trdi, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica namreč ni izkazala, da toženka svojih obveznosti iz pogodbe z dne 27. 7. 1998 v roku ni izpolnila (saj je bil med pravdnima strankama dogovorjen rok za vračilo do leta 2005, tožba pa je bila vložena že v letu 2002, kar je tri leta pred potekom roka za vračilo obveznosti). Iz tožbenih navedb (in dokazov) pa tudi ne izhaja, da je tožnica od pogodbe z dne 27. 7. 1998 predhodno odstopila, kar je predpostavka za vračilo posojila. Ne strinja se namreč z zaključkom sodišča druge stopnje, da je tožnica z vložitvijo tožbe izpolnila pogoje iz 130. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša še revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki in stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke. Slednji je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

**O vročanju**

7. V prvem odstavku 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 je določeno, da se tožba vroča osebno stranki. Če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140. člena ZPP, pod pogoji, navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje (tretji odstavek 142. člena ZPP). Če vročitev sporočila iz prejšnjega odstavka na način, določen v prejšnjem odstavku, ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih (četrti odstavek 142. člena ZPP). Če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. členu oziroma 141. členu ZPP in velja, da je s tem vročitev opravljena (peti odstavek 142. člena ZPP).

8. Navedeno pomeni, da se poseben način vročanja po 142. členu ZPP t. i. osebna vročitev povezuje z načini vročanja po 140. členu ZPP (ki ureja nadomestne vročitve) in 141. členu ZPP (ki ureja obvestilo o sodnem pisanju v poštnem predalčniku). Ob tem velja poudariti, da je bistveno za pravilno/zakonito opravljeno vročitev (po 140., 141. in 142. členu ZPP), da naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, dejansko stanuje (ni dovolj, da ima tam formalno registrirano prebivališče oziroma da je tam veljavno prijavljen). Pojem stanovanja se namreč ne pokriva s pojmom prebivališča. Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu, zato je za vročanje odločilen kraj dejanskega bivanja. Če želi stranka naknadno dokazovati, da na naslovu, na katerem ji je bila opravljena nadomestna vročitev, dejansko ni stanovala, mora stranka podati dokaze, kje konkretno je v tistem času stanovala. Vendar slednjega v obravnavanem primeru toženka ni dokazala (kot bo obrazloženo v naslednji točki te sodbe). Upoštevati pa je treba tudi načelo dobre vere v procesu.

9. Iz podatkov sodnega spisa je razvidno, da je bila v obravnavani zadevi pošiljka s tožbo, skupaj s pozivom na odgovor na tožbo, toženki vročena po pošti s povratnico, iz katere izhaja, da je (po dne 14. 2. 2003 puščenem obvestilu naslovnici o zanjo prispeli pošiljki) to sodno pošiljko 17. 2. 2003 toženka tudi osebno prevzela (primerjaj list št. 10 sodnega spisa, ki je pripet k listu št. 3 sodnega spisa). Navedeno pomeni, da je bila sporna vročitev toženki opravljena na naslovu, kjer je ta tedaj dejansko bivala/stanovala, v skladu z četrtim odstavkom 142. člena ZPP, in da je naslovnica sporno pisanje dejansko tudi sprejela. Ne drži namreč trditev revidentke, da vročilnice ni podpisala, saj je sodni izvedenec za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave rokopisov in podpisov B. B. v nivoju popolne gotovosti potrdil, da je toženka sama na vročilnici (povratnici) zapisala datum in letnico vročitve, v nivoju visoke verjetnosti pa, da je toženka sama napisala podpis na vročilnici, s katerim je kot prejemnica potrdila prejem pošiljke. Glede revidentkine teze, da sodišče izvedenskega mnenja grafologa ne bi smelo upoštevati, ker je bilo izdelano po izdaji zamudne sodbe, pa zadostuje odgovor, da se pravilnost vročanja, tudi prek dokazovanja z izvedencem, vedno ugotavlja za nazaj.

10. Revidentka tudi ne more uspeti z navedbo, da je njen (toženkin) priimek v tožbi in zamudni sodbi zapisan napačno (Au.... namesto pravilno Av....). Gre namreč za očitno pomoto, ki jo lahko kadarkoli popravi s sklepom o popravi sodnik sodišča prve stopnje2 (kot je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje). Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se pri nekaterih soglasnikih izgovor razlikuje od zapisa, kar velja zlasti za črko v, ki jo lahko izgovarjamo kot v ali u, kar je bil verjetno razlog za napačen zapis toženkinega priimka. Vendar to na vsebinsko odločitev o glavni stvari ne more vplivati.

11. Vse navedeno pomeni, da je bila tožba toženki pravilno vročena v odgovor in da je bila toženki dejansko dana možnost sodelovanja v sodnem postopku.

**O sklepčnosti tožbe**

12. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

13. Ureditev zamudne sodbe temelji na sistemu pozitivne (afirmativne) litiskontestacije. Vzpostavlja se domneva, da toženec, ki na tožbo ne odgovori, priznava tožnikove trditve, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek. To pa ne velja glede tožnikove pravne kvalifikacije. Sodišče mora tudi pri zamudni sodbi presoditi, ali iz tožnikovih trditev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (ali je tožba sklepčna).

14. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da sta s toženko 27. 7. 1998 sklenili kreditno pogodbo, s katero si je toženka od tožeče stranke izposodila znesek 99.390,48 DEM in se zavezala, da bo kredit vrnila v 84-ih enakih mesečnih obrokih po 1.183,22 DEM, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 14. 7. 1998, vsi naslednji vsakega štirinajstega dne v mesecu, zadnji pa 14. 4. 2005. Vendar toženka do vložitve tožbe (16. 10. 2002) ni vrnila oziroma vračala izposojenega zneska. Dejstvo je, da že več let ne odplačuje obrokov po kreditni pogodbi. Večletno neodplačevanje obrokov po navedeni kreditni pogodbi pa daje tožeči stranki nedvomno pravico, da odstopi od pogodbe, torej da jo razdre, pri čemer jo razdre tudi glede vseh bodočih obveznosti, saj je iz okoliščin konkretnega primera jasno, da tudi bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene (129. člen ZOR). Zato tožeča stranka zahteva vrnitev danega posojila po pogodbeno dogovorjenem preračunu v tolarski znesek na dan vložitve tožbe, ki znaša 11,621.133,14 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

15. Toženka v reviziji ugovarja, da je tožeča stranka tožbo vložila preuranjeno oziroma, da tožeča stranka od kreditne pogodbe ni predhodno odstopila, kar naj bi bila predpostavka za vračilo.

16. Razveza pogodbe zaradi neizpolnitve je urejena v členih od 124. do 132. ZOR. V 128. členu ZOR (ki ureja razvezo pogodbe pred iztekom roka) je določeno, da, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka razdre pogodbo in zahteva povrnitev škode. V prvem odstavku 129. členu ZOR (ki ureja razvezo pogodbe z zaporednimi obveznostmi) pa je določeno, da, kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku razdre pogodbo glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene. Navedeno pomeni, da v primeru, če je očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga (pogodbi zvesta) stranka vselej razdre pogodbo. Dolžnost obveščanja nasprotne stranke o razdrtju pogodbe oziroma o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, pa je urejena v 130. in 268. členu ZOR, pri čemer je namen sporočanja v tem, da druga stranka izve za pomembno dejstvo oziroma za razdrtje pogodbe. Način in oblika sporočila v zakonu nista določena, pomembno je, da doseže naslovnika.

17. Vse navedeno pomeni, da iz trditev tožeče stranke izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. ZOR namreč daje tožeči stranki (kot pogodbi zvesti stranki) pravico, da (pri pogodbi z zaporednimi obveznostmi tudi pred iztekom roka za izpolnitev) odstopi od pogodbe in jo tako razdre. Posledice razdrte pogodbe pa ureja 132. člen ZOR. Ob tem velja še odgovoriti, da posledice razdrte pogodbe nastopijo ne glede na to, kdaj in na kakšen način je tožeča stranka toženko obvestila o odstopu od pogodbe. Ta (morebitna) okoliščina bi bila pomembna le v primeru, da bi toženka uveljavljala plačilo škode zaradi neupravičenega odstopa od pogodbe. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre.

**Odločitev o reviziji**

18. Revizija toženke torej ni utemeljena. Zato je revizijsko sodišče toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. in 154. člena ZPP. Ker toženka z revizijo ni uspela, mora stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

**Sestava senata in glasovanje**

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 ZPP, ki se je uporabljal 14. in 17. 2. 2003, ko se je toženki vročala sporna tožba. 2 Glej 328. člen ZPP.