Jedro

Pravna ureditev osebnega vročanja tožbe po prvem odstavku 142. člena ZPP varuje pravico toženca do izjave v postopkih in pravico tožnika do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na drugi strani.

Za javne listine pa velja domneva (224. člen ZPP), da dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa, torej tudi samo vročitev in datum vročitve.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 687,75 EUR, stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke pa v znesku 839,05 EUR, v primeru zamudnega plačila obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 28. 3. 2003 izdano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) in toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 11,621.133,41 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2002 do plačila in pravdne stroške v znesku 275.816,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2003 dalje do plačila.

2. Po razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti navedene zamudne sodbe s sklepom Okrožnega sodišča v Celju P 829/2002 z dne 12. 12. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Cp 115/2020 z dne 6. 5. 2020, je toženka zoper zamudno sodbo 19. 6. 2020 vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in zamudna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrže, podredno, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje v letu 2003 toženki tožbo vročalo na naslov ..., ki ga je tožnik navedel v tožbi, vendar pa na njem toženka že od leta 1998 dalje ni živela. Iz navedenega naslova se je po razvezi zakonske zveze namreč odselila 11. 11. 1998. To je razvidno tudi iz uradno dostopnih podatkov, to je potrdila upravnega organa o prijavljenih stalnih prebivališčih toženke, iz katerega je razvidno, da je imela stalno prebivališče na naslovu ... do 11. 11. 1998, v času od 11. 11. 1998 do 11. 4. 2008 pa je živela na naslovu.... Za tem se je preselila na naslov ... kjer stanuje še danes. Vročitev tožbe je bila tako toženki opravljena napačno, česar ne more ovreči niti okoliščina, da je v spisu vročilnica o vročitvi tožbe, ki bi jo naj podpisala sama toženka. Vendar slednja na naslovu vročanja, kjer v času vročanja ni prebivala že nekaj let, tega ni mogla storiti. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v sklepu z dne 12. 12. 2019 o nepravilni vročitvi zamudne sodbe toženki v letu 2003 postavlja v dvom pravilnost vročitve tožbe v letu 2003 toženki na isti naslov. V tožbi in sodbi je toženka označena z imenom N. A., čeprav je njeno uradno ime N. A.. Oseba s takšnim imenom pa na naslovu vročanja nikoli ni prebivala. Slednjega sodišče prve stopnje pred vročitvijo tožbe in izdajo zamudne sodbe samo tudi ni preverilo. Zato pa je vročitev tožbe bila opravljena na napačen način, toženka pa je bila prikrajšana za možnost sodelovanja v postopku. Sicer pa tožnik svojega tožbenega zahtevka in tožbenih navedb ni izkazal z nobenim drugim dokazom kot pogodbo z dne 27. 7. 1998. V tožbi pa ni navedel, na kakšen način naj bi toženka kršila pogodbene obveznosti, kdaj je prišla v zamudo s plačevanjem svoje obveznosti, ali je bila v zvezi s tem predhodno opozorjena in da je tožnik od sklenjene kreditne pogodbe predhodno odstopil. Odstop od sklenjene pogodbe je predpostavka za vračilo nevrnjenega posojila. Tako tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen in izkazan, saj tožnik ni predložil nobenega relevantnega dokaza, da mu toženka dolguje zahtevani znesek. Sicer pa je tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazom, priloženim v tožbi, to je 27. 7. 1998 sklenjeno pogodbo, drugih dokazov pa tožnik ni podal. Slednje pa pomeni podanost absolutne bistvene kršitve. Toženka je v dokaz svojih pritožbenih trditev predlagala vpogled v tožbo tožnika in sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 12. 2019, ki sta v spisu, ter sliko potrdila upravnega organa o prejšnjih stalnih prebivališčih toženke in kopijo osebne izkaznice, ki ju je priložila pritožbi.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo navajal, da so neutemeljeni pritožbeni očitki toženke. Zatrjevanje, da na naslovu ... v času vročitve tožbe ni imela prijavljenega prebivališča, je brezpredmetno. Vročitev sodnih pisanj naslovniku se lahko opravi kjerkoli, pomembno je le, da se naslovniku vročijo tako, da se z njimi lahko seznani. Iz ugotovitev sodnega izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave rokopisov in podpisov dr. B. R., ki ga je v predmetnem pravdnem postopku v zvezi s predlogom toženke za obnovo postopka pridobilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da je bila tožba vročena toženki osebno, saj je po mnenju tega sodnega izvedenca s stopnjo popolne gotovosti toženka na vročilnici napisala datum vročitve, s stopnjo visoke verjetnosti pa je sama podpisala vročilnico. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah ZPP tako niso utemeljeni. Pritožbeni očitki o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa so nedopustni in neupoštevni. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povračilo od toženke.

4. Stranski intervenient na strani tožeče stranke1 je v odgovoru na pritožbo navajal, da je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena, če sodno pisanje pride v roke naslovniku. Ne glede na kraj toženkinega bivanja ob vročitvi tožbe pa je bilo v postopku v zvezi s predlogom toženke za obnovo postopka z izvedeniškim mnenjem izvedenca dr. R. ugotovljeno, da je bila tožba toženki osebno vročena, saj je izvedenec s stopnjo gotovosti ugotovil, da je toženka na vročilnici zapisala datum vročitve s stopnjo visoke verjetnosti pa, da se je na povratnico tudi osebno podpisala. Vročitev tožbe je bila tako pravilna. Pri zapisu priimka toženke v tožbi in zamudni sodbi gre za očitno tiskarsko napako, zato so pravno nepomembni pritožbeni očitki o napačnem zapisu priimka toženke. Iz v tožbi navedenih dejstev pa izhaja tudi utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeni očitki toženke so tako v celoti neutemeljeni, navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa nedopustne, saj se iz tega pritožbenega razloga zamudne sodbe ne more izpodbijati. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške vloženega odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povrnitev od toženke.

5. Pritožba toženke ni utemeljena.

6. ZPP v prvem odstavku 318. člena2 določa pogoje za izdajo zamudne sodbe in sicer določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka na tožbo v 30 dneh od vročitve tožbe ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: (1.) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, (2.) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, (3.) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; (4.) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnika ali z dejstvi, ki so splošno znana. Posebnost zamudne sodbe je namreč v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno pomembnih dejstvih v tožbi sploh ne preizkuša, saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo (nevložitvijo odgovora na tožbo) priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta v tožbi opira svoj zahtevek. Sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe tako kot podlago za presojo izpoljenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe vzame dejansko stanje kot je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Zaradi takšnih izhodišč zamudne sodbe se ta ne more pritožbeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 388. člena ZPP). Na slednje so bile pravdne stranke v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Zato pa so nedopustne in neupoštevne pritožbene trditve, s katerimi toženka uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve in očitki, da tožnik z v tožbi predlaganimi dokazi ni dokazal v tožbi zatrjevanih dejstev, saj ni predložil nobenega relevantnega dokaza. Glede na zgoraj izpostavljeno mora sodišče presojati le, ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Neutemeljen pa je sicer nejasenn pritožbeni očitek, da je tožbi priložen edini dokaz, to je 27. 7. 1998 sklenjena pogodba, ker tožnik drugih dokazov ni navedel, v nasprotju s tožbenim zahtevkom.

7. Določilo prvega odstavka 140. člena ZPP v času vročanja tožbe toženki (27. 2. 2003) veljavnega ZPP je določalo, da se sodna pisanja naslovnikom vročajo v stanovanju ali na delovnem mestu ali pa na sodišču, če je naslovnik tam. Določba drugega odstavka 140. člena ZPP pa, da se s privolitvijo tistega, kateremu je treba pisanje vročiti, lahko opravi vročitev tudi ob drugem času in na drugem kraju. Po določbi prvega odstavka 142. člena ZPP pa je za vročitev tožbe bilo določeno, da se ta vroča osebno toženi stranki. Pravna ureditev osebnega vročanja tožbe po prvem odstavku 142. člena ZPP varuje pravico toženca do izjave v postopkih in pravico tožnika do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na drugi strani. Pravica do izjave v postopku je sicer eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in bistvene predpogoj za uresničevanje te pravice je vročanje. Namen vročanja je tako omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen pa lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika.

8. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila pošiljka s tožbo, skupaj s pozivom na odgovor na tožbo, toženki vročena po pošti s povratnico, iz katere izhaja, da je (po dne 14. 2. 2003 puščenem obvestilu naslovniku zanj prispeli pošiljki) to sodno pošiljko 27. 2. 2003 toženka tudi osebno prevzela. Po stališču sodne prakse ima pravilno izpolnjena vročilnica3 lastnost javne listine. Za javne listine pa velja domneva (224. člen ZPP), da dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa, torej tudi samo vročitev in datum vročitve. Gre za zakonsko domnevo, ki jo stranka sicer lahko izpodbije, a le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Toženka samo s trditvami in dokazovanjem, da je v času, ko bi naj ta vročitev bila opravljena, imela prijavljeno stalno bivališče, kjer bi naj tudi bivala, na drugačnem naslovu, kot je sicer bil naveden v tožbi oziroma na vročilnici in kamor bi se naj preselila že pred 5 leti, in kar je dokazovala (zgolj) s potrdilom upravnega organa o prijavi stalnega prebivališča toženke, ne more omajati verodostojnosti takšne vročilnice. Še zlasti tudi ne, ker iz izvedeniškega mnenja izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave rokopisov in podpisov dr. B. R., ki je bilo pridobljeno v predmetnem postopku v zvezi z toženkinim predlogom za obnovo postopka, izhaja mnenje izvedenca, da lahko na podlagi pregleda in primerjave oblikovnih, gibalnih in prostorskih pisalnih značilnosti toženke v nivoju popolne gotovosti potrdi, da je toženka sama na vročilnici (povratnici) zapisala datum in letnico vročitve, v nivoju visoke verjetnosti pa, da je toženka sama napisala podpis na vročilnici, s katerim je kot prejemnica potrdila prejem pošiljke. S takšnimi pritožbenimi trditvami pa tudi s trditvami, da je toženkin priimek v tožbi in sodbi zapisan napačno4, tako toženka ni uspela izpodbiti domneve o resničnosti same vročitve in datuma vročitve sodne pošiljke s tožbo toženki osebno, kot ta izhaja iz vročilnice. Zato pa so neutemeljeni njeni pritožbeni očitki o zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da je bila toženki tožba pravilno vročena v odgovor, ker ji je bila vročena na naslov, na katerem toženka takrat ni (več) prebivala.

9. Izpolnitev kriterija za izdajo zamudne sodbe, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, v vsebinskem smislu pomeni, da mora tožnik v tožbi navesti tista dejstva, ki izhajajo iz dejanskega stana pravne norme, ki utemeljuje zahtevano pravno posledico (uveljavljano s tožbenim zahtevkom). Tožnik je v tožbi navajal, da sta s toženko 27. 7. 1998 sklenila posojilno pogodbo, s katero si je toženka od tožnika izposodila 99.390,48 DEM in se zavezala, da bo posojeni znesek vrnila v 84 enakih mesečnih obrokih po 1.183,22 DEM, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačila 14. 7. 1998, zadnji pa 14. 4. 2005. Ker pa toženka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila in tožniku do vložitve tožbe (16. 10. 2002) ni vrnila izposojenega zneska, več letno neodplačevanje obrokov po citirani pogodbi kar kaže, da tudi v bodoče zapadlih obročnih obveznosti ne bo izpolnila, tožnik na podlagi zakonskega pooblastila iz 129. člena OZ odstopa od pogodbe in zahteva vrnitev danega. Zato zahteva vrnitev danega posojila po pogodbeno dogovorjenem preračunu v tolarski znesek na dan vložitve tožbe, ki znaša 11.621.133,14 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Iz takšnih tožbenih navedb izhaja kakšne pogodbene obveznosti je toženka kršila in kdaj je prišla v zamudo z izpolnjevanjem svoje obveznosti. Iz navedene tožbene trditvene podlage pa glede na določila 124., 128., 129. in 130. člena ZOR (enako tudi 103., 107., 108. in 109. člen OZ) izhaja tudi utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker daje upniku ob dolžnikovem neizpolnjevanju obveznosti ob pogojih iz 128. in 129. člena ZOR pravico do odstopa že sam zakon, upnik pa lahko to svoje upravičenje izrazi z izjavo volje, ki jo uresniči z vložitvijo tožbe, pomeni takšna vložitev tožbe tudi obvestilo dolžniku, da je pogodba prenehala (130. člen ZOR). Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve, da bi tožnik moral v tožbi zatrjevati še dodatna dejstva v zvezi s predhodnim odstopom od pogodbe.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov, pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožniku in stranskemu intevenientu na strani tožnika pa je dolžna povrniti njune pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožnika in stranskega intervenienta predstavljajo stroški vloženih odgovorov na pritožbo in znašajo 687,75 EUR za tožnika in 839,05 EUR za stranskega intervenienta. Glede na v odgovorih na pritožbo priglašene stroškovnike namreč znašajo stroški odgovora na pritožbo tožnika 687,75 EUR, kolikor znaša nagrada za sestavo odgovora po tar. št. 21/I OT v višini 1125 točk OT in materialni stroški v znesku 21,25 točk, torej skupaj 1146,25 točk (1 točka je 0,6 EUR) oz. 687,75 EUR. Stroški odgovora stranskega intervenienta pa znašajo enake stroške njegove sestave in 22 % DDV v znesku 151,30 EUR, kar skupaj znaša 839,05 EUR.

1 Sodišče prve stopnje je stransko intervencijo tega dopustilo s sklepom 9. 7. 2020. 2 In navedena določila so veljala že v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. 3 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 322/2007, II Ip 325/2011, II Ips 75/2019 in druge. 4 Napake v zapisu imena stranke v sodbi lahko kadarkoli popravi s sklepom o popravi sodnik sodišča prve stopnje (328. člen ZPP).