41.Pri presoji obravnavanega merila, na način kot je določen v javnem razpisu, je treba upoštevati tudi dejstvo, da se koncesija iz javnega razpisa ne dodeljuje le za primer pojava suma kužnih bolezni, temveč tudi za sistematično spremljanje stanja pri kužnih boleznih s preiskavami in vakcinacije živali, ki jih vsako leto odredi minister. Te dejavnosti javne veterinarske službe, ki se prav tako dodeljujejo z obravnavano koncesijo, so dejavnosti, ki se stalno izvajajo, medtem ko sta sum pojava kužnih bolezni in izbruh bolezni živali kot že izhaja iz odgovora na tožbo bodoče negotovo dejstvo, do katerega lahko pride ali pa ne, od tega pa je odvisno, ali je treba izvesti aktivacijo načrtov ukrepov. Glede na navedeno pa ni jasno, zakaj javni razpis daje večjo težo merilu o zmožnosti veterinarske organizacije zagotoviti na večjem območju izvajanje enotnih ukrepov, ki jih morebiti ne bo treba izvesti.

11.Po tožničinem mnenju materija iz Uredbe, ki je precizirana v javnem razpisu, po svoji naravi pomeni omejitev oziroma poseg v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 15. člena Ustave, saj je omejitev svobodne gospodarske pobude predpisana s podzakonskim predpisom namesto z zakonom. Tožnica trdi, da bi bila mreža javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali lahko povsem učinkovito organizirana na način, da bi vsi verificirani ponudniki dejavnosti imeli enake možnosti ponujati dejavnosti na trgu. Lastnik živali oziroma rejec bi lahko prosto izbiral, kdo od njih bo to storitev iz najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali dejansko opravil in temu bi država plačala. Iz Uredbe, javnega razpisa in odločbe ni razvidno, zakaj bi bilo nujno koncesijo na posameznem območju podeliti le eni veterinarski organizaciji, prav tako ni pojasnjen namen takšne ureditve.

Jedro

42.Zmotno je stališče tožene stranke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da to merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe pa izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organizacij, ki ne predložijo sporazuma, določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost. Navedeno kaže na to, da so navedena merila bolj pomembna od same pokritosti večjega območja.

28.V zvezi s tožničinimi navedbami o neustavnosti ZVet-1, nezakonitosti in neustavnosti četrtega in petega odstavka 3. člena Uredbe ter s tem povezanima VII. in VIII. poglavjem javnega razpisa glede prednostnim meril zaradi kršitve načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave, sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče v 18. in 19. točki obrazložitve zadeve U-I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024 sprejelo stališče, da ZVet-1 ni v neskladju z Ustavo, saj v skladu z legalitetnim načelom ni potrebna posebna podlaga v ZVet-1, ki bi določala oziroma opredeljevala merila za izbor koncesionarjev. To stališče utemeljuje s tem, da prednostna merila iz Uredbe izhajajo iz strokovnih ocen v zvezi s potrebami izvajanja veterinarske službe, ki terjajo strokovno presojo in očitno zadevajo vprašanja njenega operativnega načrtovanja, kar predpostavlja široko polje presoje izvršilne veje oblasti, zato so zahteve legalitetnega načela manj stroga. To pomeni, da niso utemeljene tožničine navedbe o neskladnosti Uredbe z Ustavo in ZVet-1, ker ureja zakonsko materijo, saj zaradi manj strogih zahtev načela legalitete Uredba ne potrebuje posebne podlage v ZVet-1 za opredelitev meril za izbor koncesionarjev.

Povzetek odgovora na tožbo

Diskriminatorno je tako ovrednotenje kot je določeno v obravnavanem javnem razpisu, saj daje bistveno prednost le določeni zmožnosti oziroma sposobnosti posamezne veterinarske organizacije, s čimer posredno daje prednost večjim veterinarskim organizacijam, saj se le te lahko prijavijo na večje območje (tj. območje cele upravne enote) le, če imajo zadostne kadrovske zmogljivosti.

43.Glede na navedeno je merilo kadrovskih zmogljivosti eno izmed odločilnih meril v primeru izenačenosti dveh veterinarskih organizacij po merilih iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa, zato ni jasna trditev tožene stranke, da ni namen javnega razpisa v prevladi prednostnega merila kadrovskih zmogljivosti nad ostalimi prednostnimi merili, zaradi česar je seštevek točk po tem merilu omejen z zgornjo mejo petih točk. Še toliko manj pa je jasno, zakaj je najvišja omejitev pri ovrednotenju merila iz VII. poglavja javnega razpisa določena na 14 točk, kar je skoraj trikratnik zgornje omejitve ovrednotenja meril iz 5. in 8. točke VIII. poglavja javnega razpisa in kako naj bi bilo takšno ovrednotenje v skladu z namenom javnega razpisa.

12.V odgovoru na tožbo tožena stranka nasprotuje tožbenim navedbam glede nezakonitosti in neustavnosti javnega razpisa, Uredbe in ZVet-1, saj meni, da Uredba na podlagi drugega odstavka 66. člena ZVet-1 le podrobneje ureja zakonske določbe ZVet-1 o tem, katera merila se upoštevajo pri izbiri in katere pogoje mora izpolnjevati koncesionar. Uredba, ki je v veljavi že od 17. 6. 2008, je podrobneje urejala pogoje in prednostna merila že pri javnem razpisu iz leta 2010.

44.Tako po presoji sodišča ovrednotenje prednostnega merila iz VII. poglavja javnega razpisa na način, kot je določeno v javnem razpisu, ni v razumni povezavi s predmetom urejanja, ni sorazmerno urejeno v primerjavi z ostalimi prednostnimi merili in dopušča diskriminatorno obravnavo. Na tak način ni mogoče zasledovati namena, ki ga tožena stranka zatrjuje v odgovoru na tožbo; to je izbiro najustreznejšega koncesionarja, ki bo delo izvajal učinkovito, kvalitetno in pravočasno, saj s takšno ureditvijo daje absolutno prednost sposobnosti enotnega ukrepanja posamezne veterinarske organizacije na večjem območju pred njenimi sposobnostmi kvalitetnega in učinkovitega izvajanja nalog v okviru javne veterinarske službe, ki se ugotavljajo na podlagi meril iz VIII. poglavja javnega razpisa.

Zmotno je stališče tožene stranke, da že sama Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Ovrednotenje merila pokritja večjega območja mora biti določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe.

29.V zvezi z javnim razpisom je Ustavno sodišče v 12. in 13. točki obrazložitve navedene odločbe ugotovilo, da ZVet-1 ne krši legalitetnega načela na področju upravnega prava s tem, ko prepušča Upravi določanje meril v javnem razpisu, saj je javni razpis akt poslovanja, s katerim uprava ni oblastno odločala, koncesija pa je pravica oblastnega organa, ki je mešane pravne narave, zato ima oblastni organ v primeru koncesij širše polje lastne presoje o podelitvi koncesije, načinu ureditve postopkovnih pravil izbire koncesionarja in pravil koncesijskega odnosa med javnim in zasebnim partnerjem. Načelo legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave torej ni kršeno s tem, da je zakon prepustil ureditev meril za izbiro javnemu razpisu, javni razpis pa ni neustaven in nezakonit le zato, ker vsebuje prednostna merila brez podrobnejše pravne podlage v zakonu v smislu zahteve legalitetnega načela.

45.V zvezi z merilom iz 5. točke VIII. poglavja javnega razpisa sodišče pojasnjuje, da je iz tožbenih navedb razvidno, da je tožnica s tem merilom in s tem povezanim dejanskim stanjem utemeljevala razloge o neustavnosti in nezakonitosti prednostnega merila iz VII. poglavja javnega razpisa. Sodišče pa se ni opredelilo do posplošeno zatrjevane neustavnosti in nezakonitosti omejitve ovrednotenja prednostnega merila iz 5. točke VIII. poglavja javnega razpisa na 25. strani tožbe, saj iz tožničinega trditvenega gradiva niso razvidni razlogi, zaradi katerih tožnica meni, da je to prednostno merilo neustavno in nezakonito.

13.Tožena stranka trdi, da prednostna merila niso diskriminatorna, saj je treba glede na namen ZVet-1 pri izbiri koncesionarja upoštevati najustreznejšega kandidata za določeno območje z vidika zagotavljanja učinkovitega, pravočasnega in kvalitetnega najmanjšega obveznega obsega varstva živali pred kužnimi boleznimi. To varstvo živali obsega tudi dolgotrajne in obsežne ukrepe za zatiranje bolezni in ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni, v zvezi s katerimi je treba vsakodnevno sodelovati in imeti pretok informacij s koncendentnom. Izbruh bolezni živali je vezan na območja občin in upravnih enot. Takšna razdelitev in organiziranost se odraža tudi v organiziranosti koncedenta, ki mora določiti kužne kroge in ogrožena območja. Po navedbah tožene stranke prevelika razdrobljenost onemogoča enotnost ukrepanja, nadzora nad izvršenimi deli, različno razumevanje med različnimi izvajalci, ko je v dogodkih hitrega in učinkovitega ukrepanja treba izvajati tudi s strani EU določene postopke, enotne pristope po določbah za omejevanje premikov in prometa z živalmi in njihovimi proizvodi in živili.

Izrek

46.Sodišče je v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je tožena stranka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča in pri ponovnem odločanju ne sme upoštevati prednostnega merila iz VII. poglavja javnega razpisa.

30.Iz stališča Ustavnega sodišča, ki ga je sprejelo v 15. točki obrazložitve v zadevi U‑I-377/22-14 z dne 1. 2. 2024, izhaja tudi, da je namen meril omogočiti primerjavo med prijavami in določiti, katere okoliščine so pomembne pri izbiri koncesionarja. Določanje meril zasleduje javni interes in preprečuje arbitrarno dodeljevanje koncesij. Pri tem pa merila za izbiro koncesionarja ne smejo biti v nasprotju z zakonom in ustavo, zato sta Uredba in javni razpis lahko predmet sodnega nadzora.

14.Namen meril je izbrati najustreznejšo veterinarsko organizacijo za izvajanje javne veterinarske službe na določenem območju, kar izhaja tudi iz ZVet-1. Po navedbah tožene stranke ni v javnem interesu velikost javne veterinarske organizacije, temveč je pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje ter kadrovske zmogljivosti, bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas, zagotavljanje nepretrgane veterinarske dejavnosti, dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij, delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev. Ta prednostna merila so stvaren in razumen razlog za razlikovanje med veterinarskimi organizacijami, saj so izključno povezana z izvajanjem javne veterinarske službe. Iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da Uredba daje največjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. V skladu s VII. poglavjem javnega razpisa se pokritje večjega območja, za katerega se prijavitelj prijavlja, upošteva glede na celotno vlogo prijavitelja, ker se ocenjuje prijavitelja kot celoto. Izbrani koncesionar je za pokritje večjega območja dobil 2 točki več, saj glede na prijavo lahko pokriva upravno enoto Ljubljani, tožnica pa le 6 občin.

I.Tožbi se ugodi, 1., 2. in 5. točka izreka odločbe Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin številka U014‑56/2020/3 z dne 20. 7. 2020 se odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

47.V takšnih okoliščinah se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih navedb o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v zvezi s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe, o kršitvi svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave ter omejevanja konkurence z Uredbo in javnim razpisom.

15.Tožnica ima koncesijo za izvajanje ostalih del, kot je zdravljenje živali, ki se lahko nudi vsakemu imeniku živali na domu ali v veterinarski organizaciji. Obravnavana koncesija je za izvajanje del v primeru izbruhov bolezni, izvajanja preventivnih cepljenj, sistematičnega spremljanja in ukrepanja, kar mora zagotoviti RS. Podelitev obravnavane koncesije ne vpliva na svobodno gospodarsko pobudo, saj lahko tožnica prosto izvaja ostale veterinarske dejavnosti, ki niso zajete v najmanjšem obsegu zdravstvenega varstva živali.

48.Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Prisojeni znesek plača tožena stranka.

31.V obravnavani zadevi je med strankami sporno prednostno merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe o pokritosti večjega območja, ki ga je tožena stranka uredila v VII. poglavju javnega razpisa.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16.Tožena stranka trdi, da ni namen javnega razpisa, da bi prednostno merilo kadrovskih zmogljivosti prevladalo nad ostalimi prednostnimi merili, zato je najvišji možni seštevek točk iz tega naslova omejen na 5 točk. Tožnica je kandidirala le na del občin, saj za večje območje nima dovolj kadrovskih zmogljivosti.

49.Ker je bila zadeva rešena po sodniku na naroku za glavno obravnavo, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Z zahtevanim 22 % DDV (v višini 84,70 EUR) so skupni stroški postopka 469,70 EUR.

III.Zahtevo prizadete osebe s položajem stranke za povrnitev stroškov postopka v tem upravnem sporu se zavrne.

50.Obresti od zneska stroškov v tem upravnem sporu je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v sodno določenem roku za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

17.Ob sklicevanju na sprejeto stališče Upravnega sodišča v zadevi I U 1548/2010 tožena stranka navaja, da je gospodarska pobuda na področju javnih služb svobodna, vendar je omejena z javno koristjo. Z vidika zagotavljanja konkurence je treba upoštevati javni interes. Tožena stranka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-211/11-26, iz katere izhaja, da je glavni cilj, da država gospodarno in ekonomsko učinkovito in uspešno ravna z javnimi sredstvi. Sistem izbire vedno vključuje kriterije, zato meni, da Uredba in Javni razpis ne omejujeta prekomerno konkurence in da ni protiustavnosti. Razlog za ureditev, kot je določena v prvem odstavku 3. člena Uredbe, je v naravi izvajanja koncesije v okviru javne veterinarske službe. Določba zasleduje objektivno utemeljeno javno korist, da se zagotovi učinkovito zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali. Ta del dejavnosti je drugačen od dejavnosti, ki jih opravlja veterinarska organizacija na trgu, zato ne gre za poseg v tržne razmere.

32.V četrtem odstavku 3. člena Uredbe je določeno, da ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena.

51.Prizadeta stranka s položajem stranke je na naroku za glavno obravnavo priglasila stroške postopka za odgovor na tožbo v višini 2000 točk, za pristop na narok z dne 26. 8. 2024 v višini 2000 točk, 1 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

Obrazložitev

Veterinarskim organizacijam se na podlagi vloge in brez prednostnih meril podeljujejo koncesije za izvajanje reprodukcije domačih živali z osemenjevanjem, koncesije za izvajanje dejavnosti dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije, ki se ne financirajo iz proračunskih sredstev, temveč te storitve plačujejo uporabniki storitev. Gre za dejavnosti, glede katerih javni interes ne zahteva jasne razmejitve območja na način, da ne prihaja do podvajanj del na posameznih kmetijskih gospodarstvih, zato po mnenju tožene stranke ni utemeljeno sklicevanje na stališče Sodišča EU v zadevi C-323/93. Podeljevanje izključne pravice osemenjevanja živali ni primerljiva s koncesijo najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali. Predlaga zavrnitev tožbe.

52.Vprašanja povrnitve stroškov postopka prizadetih oseb s položajem stranke, ki sodelujejo postopku, ni urejeno v ZUS-1, zato je treba v zvezi s tem v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v delu, ki ureja povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka.

33.Tožena stranka je v VII. poglavju javnega razpisa uredila prednostno merilo po četrtem odstavku 3. člena Uredbe tako, da je določila: "Pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - za območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo celoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico: 14 točk; - za območje ene cele upravne enote, v kateri ima sedež ali podružnico: 12 točk; - za območje 5 občin ali več, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 10 točk; - za območje 4 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 8 točk; - za območje 3 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 6 točk; - za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele upravne enote: 4 točke. Zaokrožena celota je območje dveh ali več občin ali upravnih enot, ki mejijo ena na drugo."

Povzetek izpodbijane odločbe

Odgovor na tožbo prizadete osebe s položajem stranke

53.Prizadeta oseba s položajem stranke je imela v obravnavanem upravnem sporu interes, da sodišče zavrne tožbo in ne odpravi izpodbijane odločbe. Pravica do povrnitve stroškov prizadete osebe s položajem stranke je torej odvisna od uspeha tožene stranke v tem upravnem sporu. Tožena stranka v tem upravnem sporu ni uspela, zato je sodišče zavrnilo zahtevo prizadete stranke s položajem stranke za povrnitev stroškov tega upravnega spora.

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 66. člena Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1) in javnega razpisa za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev (Uradni list RS, številka 8/20; v nadaljevanju javni razpis), dodelila koncesijo za območje občine Dobrova-Polhov Gradec, ki spada v območje upravne enote Ljubljana, veterinarski organizaciji A., d. o. o. (v nadaljevanju izbrani koncesionar ali prizadeta oseba s položajem stranke; 1. točka izreka); za to območje je zavrnila tožničino zahtevo in zahtevo veterinarske organizacije B., d. o. o. (2. in 3. točka izreka). Tožena stranka je določila obseg izvajanja koncesije (4. točka izreka) in veterinarje, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost (5. točka izreka). Odločila je še, da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020, in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2030 (6. točka izreka), ter da niso nastali posebni stroški postopka (7. točka izreka).

19.Po mnenju izbranega koncesionarja ni bilo poseženo v pravico do gospodarske pobude z Uredbo in Javnim razpisom, saj je v skladu z drugim odstavkom 74. člena Ustave izvajanje gospodarske dejavnosti omejeno, če to zahteva javna korist. Povzema 6. in 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-141/01-17 z dne 20. 5. 2004 in v zvezi s tem navaja, kaj je zakonodajalec uredil v 45., 52., 53., 54., 63., 66. in 75. členom ZVet-1, s čimer je omejil pravico do svobodne gospodarske pobude. Omejitev svobodne gospodarske pobude je določena v ZVet-1, ki ga dopolnjuje ZJZP. Opravljanje nekaterih veterinarskih dejavnosti je pridržano državi, ki jih lahko v okviru javne veterinarske službe opravljajo le veterinarske organizacije s pridobljeno koncesijo. Določitev mreže javne veterinarske službe in opredelitev pogojev za pridobitev koncesije je po zakonskem pooblastilu pridržana Vladi z uveljavitvijo Uredbe. Ta uredba torej ne ureja pravnih razmerij samostojno, temveč zakon dopolnjuje tako, da je dosežen njegov cilj zagotavljanja nemotenega opravljanja vseh veterinarskih dejavnosti vključno z javno veterinarsko službo. Mreža javne veterinarske službe je v zakonu vsebinsko opredeljena, zato ni pravne podlage za uporabo "exceptio illegalis".

Primerjaj 15. točko obrazložitve Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 26/2023 z dne 3. 4. 2024 in 14. točko obrazložitve Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022.

34.Ni sporno, da je izbrani koncesionar na podlagi navedenega merila prejel 12 točk zaradi prijave na območje cele upravne enote Ljubljana, kjer ima sedež, tožnica pa 10 točk za prijavo na območju 6 občin. V zvezi s tem je med strankami sporno tudi vprašanje diskriminatornega ovrednotenja prednostnega merila o pokritosti večjega območja iz VII. poglavja javnega razpisa.

Primerjaj 17. točko obrazložitve Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022.

20.V zvezi s tožbenimi navedbami o diskriminatornosti prednostih meril izbrani koncesionar citira četrti in peti odstavek 3. člena Uredbe ter navaja, da je sodišče že večkrat odločalo v primerljivih zadevah in ni ugotovilo diskriminatornosti prednostnega merila iz četrtega in petega odstavka 3. člena Uredbe. Meni, da so prednostna merila iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa v skladu z Uredbo. Glede tožbenega ugovora o preveliki teži v točkovanju po posameznem merilu izbrani koncesionar opozarja na stališče sodišča, da je vrednotenje prednostnih meril v pristojnosti Uprave, kar določi v javnem razpisu.

2.Iz obrazložitve izhaja ugotovitev tožene stranke, da sta tožnica in izbrani koncesionar vložila vlogo tudi za območje občine Dobrova-Polhov Gradec, ki spada v upravno enoto Ljubljana. Na podlagi prednostnih meril iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa je izbrani koncesionar dosegel 37 točk za območje občine Dobrova-Polhov Gradec, tožnica pa 35 točk. Izbrani koncesionar je za pokritje območja cele upravne enote Ljubljana, v kateri ima sedež, prejel 12 točk v skladu z drugo alinejo VII. poglavja javnega razpisa, tožnica pa je na podlagi tretje alineje VII. poglavja javnega razpisa prejela 10 točk za pokritje območja 6 občin (Medvode, Vodice, Dobrova - Polhov Gradec, Horjul, Brezovica, Log - Dragomer), ki so zaokrožena celota. Po ostalih prednostnih merilih iz VIII. poglavja javnega razpisa sta obe veterinarski organizaciji prejeli enako število točk. Tožena stranka je še ugotovila, da je izbrani koncesionar zbral največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa za območje občine Dobrova-Polhov Gradec, zato mu je bila dodeljena koncesija.

Glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1250/2020 z dne 8. 7. 2024., 24. točka obrazložitve.

21.V nadaljevanju glede prekomernega omejevanja konkurence izbrani koncesionar navaja, da je predmet javnega razpisa in izpodbijane odločbe koncesijska dejavnost, ki je negospodarska javna služba. Zanjo se ne uporabljajo pravila prava EU o notranjem trgu in konkurenci, saj se ta pravila PDEU ne nanašajo na negospodarske storitve splošnega pomena. Dodaja, da ni podana kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj v primeru negospodarskih javnih služb, med katerimi je tudi javna veterinarska služba, država ne more prepustiti izvajanja dejavnosti tržnim razmeram.

35.Upravno sodišče je v zadevi I U 1563/2010 z dne 8. 11. 2011 sprejelo stališče, da je Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS, številka 54/08) Veterinarski upravi Republike Slovenije dala pooblastila, da sama ovrednoti posamezno prednostno merilo in ji je zato treba dopustiti prosto presojo pri tem, kako bo ovrednotila posamezno merilo. Vendar je tožena stranka kljub navedeni prosti presoji pri določanju in ovrednotenju meril vezana na ustavo in zakon. Po stališču Vrhovnega sodišča iz 12. točke obrazložitve sodbe X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022 je namreč javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev, pri čemer ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, zato se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa. Ustavno sodišče pa je v 20. točki obrazložitve zadeve U‑I‑377/22-14 z dne 1. 2. 2024, ki se nanaša na obravnavani javni razpis, sprejelo stališče, da je tožena stranka pri določanju meril za izbor koncesionarjev vezana na določila oziroma temeljna načela ZJZP, ki naj zagotovijo preglednost, konkurenčnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva. Ta merila sodoločajo okvir možnih meril na posameznih področjih dodeljevanja koncesij ter na splošno izhajajo že iz temeljnih ustavnih zahtev, zlasti v zvezi z enakostjo pred zakonom iz 14. člena Ustave in podjetništvom iz 74. člena Ustave. Samo ovrednotenje merila je po presoji sodišča del vsebine in podrobnejše določitve merila v javnem razpisu. Zato mora sodišče ustavnost in zakonitost v javnem razpisu določenih meril vključno z njihovim ovrednotenjem presojati v skladu z načeli iz ZJPZ.

Povzetek tožbenih navedb

V javnem razpisu je ovrednoteno z eno točko merilo iz 2.a) točke VIII. poglavja, iz prve alineje 3. točke VIII. poglavja, prva alineja 6. točke VIII. poglavja, prva alineja 7. točke VIII. poglavja.

Povzetek pripravljalnih vlog

3.Tožnica je vložila tožbo zoper 1., 2. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče navedene točke izreka spremeni tako, da ugodi tožničini zahtevi za dodelitev koncesije za območje občine Dobrova-Polhov Gradec, ki spada v Upravno enoto Ljubljana. Podrejeno predlaga sodišču, da 1., 2. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek z navodilom, da v ponovnem postopku ne sme uporabiti nezakonitih in protiustavnih prednostnih meril iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa v zvezi z Uredbo o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS, številka 54/08; v nadaljevanju Uredba) in ZVet-1. Priglaša stroške v tem upravnem sporu z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Omejitev na največ pet točk je določena v 5. točki VIII. poglavja in 8. točki VIII. poglavja.

36.V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZJPZ javni partner po načelu enakosti zagotovi, da med kandidati v vseh elementih in fazah postopka sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva ni razlikovanja in ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno, osebno diskriminacijo kandidatov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo izvaja kandidat, ali drugo diskriminacijo. Enakopravno obravnavanje pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZJZP sme po načelu sorazmernosti javni partner v postopku sklepanja in pri izvajanju javno-zasebnega partnerstva uporabiti le tiste ukrepe za dosego z zakonom (ali na njegovi podlagi izdanim predpisom) določenega cilja, ki: - objektivno vodijo do tega cilja, - najmanj omejijo oziroma prizadenejo zasebnega partnerja oziroma predstavljajo najblažji ukrep za dosego tega cilja in so po svojem obsegu in posledicah primerljivi s pomenom cilja.

22.Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da se v pravu EU pojem gospodarske dejavnosti in negospodarske javne službe razlaga ozko in da obravnavana storitev ne spada med negospodarske javne službe v smislu prava EU. Po mnenju tožnice gre v obravnavani zadevi za dejavnost, ki bi jo bila na trgu zmožne ustrezno opravljati tudi neizbrane veterinarske organizacije, država pa na posameznem območju omejuje izvajanje te dejavnosti le na enega izbranega koncesionarja, ki se financira iz proračunskih sredstev. Pri takšnih dejavnostih ni izključena uporaba pravil varstva konkurence o prepovedi omejevanja konkurence z oblastnimi akti in dejanji.

Iz IV. poglavja javnega razpisa je razvidno, da je pogoj za prijavo na določeno območje, na katerem želijo veterinarske organizacije opravljati dejavnost, da imajo zaposlenega najmanj enega veterinarja z veljavno licenco, za polni delovni čas, na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev, ki redijo rejne živali na območju, ki ga uveljavljajo.

4.Iz tožbenih navedb izhaja, da je protiustavna zakonska podlaga Uredbe, da sta nezakonita in neustavna četrti in peti odstavek 3. člena Uredbe, na kateri temeljijo prednostna merila v javnem razpisu, ter izpodbijana odločba, saj Uredba originarno ureja materijo, ki bi morala biti pridržana zakonu. Uredba v četrtem in petem odstavku 3. člena ureja prednostna merila za izbor koncesionarja, kljub temu da nima vsebinske opore v Zakonu o javno - zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP) ali ZVet-1, zato ni skladna z načelom delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, načelom legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave in hierarhijo pravnih aktov iz tretjega odstavka 153. člena Ustave. Iz teh razlogov prav tako ni zakonit in ustaven javni razpis ter izpodbijana odločba. Protiustavna je tudi zakonska podlaga Uredbe, ker drugi odstavek 66. člena ZVet-1 opredelitev meril v celoti prepušča javnemu razpisu, 75. člen ZVet-1 ne določa vsebinskih meril, na podlagi katerih bi Vlada določila mrežo javne veterinarske službe, in 53. člen ZVet-1 ne vsebuje vsebinskih usmeritev glede vprašanja, katera merila morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, ki naj bodo del javne veterinarske službe, medtem ko 36. člen ZJZP le splošno določa, da podzakonski predpis v celoti opredeli postopek izbire koncesionarja.

Vrhovno sodišče je v 17. točki obrazložitve zadeve X Ips 357/2015 z dne 5. 4. 2017 sprejelo stališče, da so javni razpisi namenjeni obveščanju in ne določanju splošnih in abstraktnih norm, kar pomeni, da v javnem razpisu navedenih pravil, ki nimajo podlage v predpisu, ni mogoče upoštevati in na njihovi podlagi sprejeti odločitve. To izhaja iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS. To stališče Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi pomeni, da je glede na ugotovitev sodišča, da je tožena stranka z merilom pokritja večjega območja v VII. poglavju javnega razpisa, na način kot ga je določila, kršila načelo diskriminacije in sorazmernosti po ZJZP, to merilo na način kot je v javnem razpisu opredeljeno nima pravne podlage v ZJZP in ga ni mogoče upoštevati.

23.Tožena stranka trdi, da na področju veterinarstva v primeru koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe ne gre za zagotavljanje materialnih javnih dobrin v smislu proizvodov in storitev. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, za kakšno vrsto dejavnosti gre in kaj se v tem okviru izvaja, in navaja, da ni pomembno sklicevanje tožnice na Sporočilo Komisije o uporabi pravi EU o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ker se dejavnost v okviru mreže javne veterinarske službe ne opravlja v tržnem okolju, blago in storitve se ne ponujajo na trgu in ker gre za izvajanje javnih pooblastil.

37.Iz ZVet-1 in Uredbe je razvidno, da je cilj določitve mreže javne veterinarske službe zagotavljanje nemotenega opravljanja veterinarskih dejavnosti v okviru javne veterinarske službe. Za dosego navedenega cilja je tožena stranka objavila obravnavani javni razpis. Predmet tega javnega razpisa je bila dodelitev koncesije veterinarskim organizacijam za območja posameznih upravnih enot ali občin za izvajanje predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju Republike Slovenije v tekočem letu (letna odredba), ki se opravlja v okviru mreže javne veterinarske službe in se financira iz proračuna tožene stranke, razen za izvajanje posebnih koncesij; ukrepov, ki jih odredi uradni veterinar veterinarske organizacije ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali in nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko delo kužnih bolezni, za katere je treba ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina. Namen tega javnega razpisa je izbrati za koncesionarja najustreznejšo veterinarsko organizacijo za določeno območje, ki zagotavlja učinkovit, pravočasen in kvaliteten najmanjši obvezen obseg varstva živali. Z namenom izbire najustreznejšega koncesionarja so v četrtem in petem odstavku 3. člena Uredbe določena prednostna merila, ki se upoštevajo, če za isto območje kandidira več veterinarskih organizacij. Ta prednostna merila pa so v VII. in VIII. poglavju javnega razpisa podrobneje opredeljena in ovrednotena, saj so v Uredbi pomensko odprta.

5.Tožnica trdi, da so z Uredbo in javnim razpisom določena prednostna merila diskriminatorna in niso skladna z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Uredba v četrtem odstavku 3. člena daje prednost večjim veterinarskim organizacijam oziroma zmožnosti zagotavljanja dejavnosti na širšem območju brez razumnega oziroma stvarnega razloga, ki ni v nikakršni vsebinski povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja in avtomatično izključuje manjše veterinarske organizacije pri dostopu do javnih sredstev in pridobivanju pravice do izvajanja nalog javne veterinarske službe. V VII. poglavju javnega razpisa je prav tako urejen razlikovalni kriterij, ki temelji izključno na velikosti veterinarske organizacije oziroma zmožnosti zagotavljanja dejavnosti na širšem območju in omogoča podelitev koncesije enim in istim veterinarskim organizacijam, zato je to prednostno merilo arbitrarno in krši načelo enakosti iz 14. člena Ustave. To prednostno merilo iz VII. poglavja javnega razpisa nima stvarne, razumne oziroma vsebinske povezave s sposobnostjo oziroma primernostjo za opravljanje nalog javne veterinarske službe, pri čemer je bila velikost veterinarske organizacije z vidika sposobnosti za opravljanje veterinarske službe vrednotena v skladu s IV. poglavjem javnega razpisa. Po mnenju tožnice javni razpis v prvi alineji VII. poglavja ni ustaven in zakonit, saj vsebinsko ne temelji na Uredbi.

Enako tudi načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja 1/2006, str.7 ).

Presoja tožbe

Enako stališče ima tudi Vrhovno sodišče RS, ki ga je sprejelo v zadevah I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

6.V zvezi z vrednotenjem prednostnega merila iz VII. poglavja javnega razpisa tožnica navaja, da je bistveno višje ovrednoteno v primerjavi z drugimi prednostnimi merili iz VIII. poglavja javnega razpisa, zato je merilo pokritosti večjega območja dan pretirano visok in arbitraren ponder v primerjavi z drugimi merili. Veterinarska organizacija lahko pridobi po merilu iz VII. poglavja javnega razpisa največ 14 točk, v VIII. poglavju javnega razpisa pa je devet prednostnih meril, v okviru katerih se ocenjuje sposobnosti oziroma kvaliteto posamezne veterinarske organizacije, vendar je najvišje število možnih točk večinoma 2 za posamezno merilo. V podkrepitev navedb o arbitrarnosti vrednotenja prednostnega merila po VII. poglavju javnega razpisa tožnica primerja navedeno merilo z merilom kadrovske zmogljivosti iz 5. točke VIII. poglavja javnega razpisa, po katerem je najvišji možni seštevek vseh točk pet. Trdi, da je merilo kadrovskih zmogljivosti dejansko stvarno povezano s predmetom koncesije in ima omejeno število točk, medtem ko velikost veterinarske organizacije ni v vsebinski zvezi z ustreznostjo in primernostjo za opravljanje koncesijske dejavnosti, vendar je kljub temu odločilno merilo za izbiro koncesionarja in ima večjo težo od kadrovskih zmogljivosti. Takšna asimetrija po tožničinem mnenju ni ustavna in zakonita. Čeprav ima manjša veterinarska organizacija na določenem območju ustrezne kapacitete za opravljanje dejavnosti glede na v IV. poglavju javnega razpisa razpisane pogoje ali celo boljše reference po prednostnih merili iz VIII. poglavja ter je bolj primerna za opravljanje dejavnosti na tem območju, bo imela glede na vrednotenje iz VII. poglavja javnega razpisa v primerjavi z VIII. poglavjem javnega razpisa neprimerljivo in nerazumno prednost večja veterinarska organizacija. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je izbrani koncesionar prejel dve točki več kot tožnica iz naslova pokrivanja večjega območja, kar po mnenju tožnice pomeni, da je bila velikost veterinarske organizacije ključno merilo za izbor na javnem razpisu. Na arbitrarnost takšnega vrednotenja kaže tudi dejstvo, da je lokacija tožničine veterinarske organizacije bližje območju občine Dobrova-Polhov Gradec kot lokacija izbranega koncesionarja.

24.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, in prilogo sodnega spisa A3, ki jih je v soglasju s strankami štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo.

38.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila, da v primeru pojava kužnih bolezni v najmanjši obvezen obseg varstva živali sodijo tudi dolgotrajni in obsežni ukrepi za zatiranje bolezni in ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni, ki so vezani na območja občin in upravnih enot. Na teh območjih, ki so določena kot kužni krogi in ogrožena območja, je treba zagotoviti enotne, hitre in učinkovite ukrepe ter enotne pristope. Po presoji sodišča so izbira kvalitetnega in učinkovitega koncesionarja za določeno območje ter pravočasni, učinkoviti in enotni ukrepi v javnem interesu.

-------------------------------

7.Neenakost iz drugega odstavka 14. člena Ustave je po tožničinem mnenju podana tudi v razmerju med več enako velikimi veterinarskimi organizacijami, ki se prijavljajo za opravljanje dejavnosti v različnih občinah ali upravnih enotah. V upravni enoti, kjer je veterinarska organizacija, ki se prijavlja za izvajanje dejavnosti v celotni upravni enoti, bo praviloma izločena veterinarska organizacija, ki se prijavlja za izvajanje dejavnosti le v eni ali nekaj občinah. Po drugi strani bo manjša veterinarska organizacija v upravni enoti, kjer ni večje veterinarske organizacije, lahko z drugimi veterinarskimi organizacijami konkurirala le na podlagi kriterijev iz VIII. poglavja javnega razpisa. Merilo po VII. poglavju javnega razpisa je oblikovano z namenom razlikovanja med subjekti različnih velikosti, ki ni utemeljeno na objektivno nujnih pogojih za izvajanje koncesijske dejavnosti.

K I. točki izreka:

Zveza:

39.Z namenom izbire najustreznejšega kandidata so v petem odstavku 3. člena Uredbe kot prednostna merila določena tista strokovna merila, ki se nanašajo na sposobnost in primernost za opravljanje nalog javne veterinarske službe. Ta merila je tožena stranka podrobneje določila v VIII. poglavju javnega razpisa. S podrobnejšo določitvijo meril v tem poglavju je določila tudi ovrednotenje posameznega merila. Tako so lahko prijavljene veterinarske organizacije po teh merilih prejele od ene točke do največ pet točk po posamezni točki tega poglavja javnega razpisa. Merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe daje podlago za ugotavljanje zmožnosti prijavljenih veterinarskih organizacij zagotoviti enotno ukrepanje na kužnih območjih in ogroženih območjih v primeru pojava kužnih bolezni. To zmožnost vsake posamezne veterinarske organizacije pa tožena stranka ugotavlja s pokritostjo oziroma zmožnostjo zagotavljanja koncesije na večjem območju. Navedeno merilo je v javnem razpisu določeno v VII. poglavju, v katerem je tožena stranka prijavo na območje dveh zaokroženih občin ovrednotila s štirimi točkami, območje dveh upravnih enot pa s štirinajstimi točkami. Kljub temu, da se z merili iz VIII. poglavja javnega razpisa ovrednoti druge sposobnosti posamezne veterinarske organizacije kot z merilom iz VII. poglavja javnega razpisa, je iz navedene primerjave ovrednotenja posameznih meril iz obeh poglavij jasno razvidno, da je tožena stranka s takšnim ovrednotenjem teh meril dala bistveno prednost in večjo težo merilu iz VII. poglavja v primerjavi z ostalimi merili iz VIII. poglavja javnega razpisa. To pomeni, da je v skladu s prvim odstavkom 12. člena ZJPZ diskriminatorno tako ovrednotenje, kot je določeno v obravnavanem javnem razpisu, saj daje bistveno prednost le določeni zmožnosti oziroma sposobnosti posamezne veterinarske organizacije, s čimer posredno daje prednost večjim veterinarskim organizacijam, saj se le te lahko prijavijo na večje območje (tj. območje cele upravne enote) le, če imajo zadostne kadrovske zmogljivosti.

8.Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da Uredba in javni razpis omejujeta konkurenco, saj dopuščata možnost podelitve izključne koncesije v skladu s prvim in četrtim odstavkom 3. člena Uredbe, zato v tem delu Uredba, prvi odstavek VI. poglavja javnega razpisa in odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi o izbiri le ene veterinarske organizacije niso ustavni in zakoniti. ZVet-1 v VII. poglavju ne določa omejitev v zvezi s številom podeljenih koncesij in ne daje podlage za režim izključne koncesije, medtem ko iz Uredbe in javnega razpisa ni razviden namen oziroma nujnost izključne koncesije. Podeljevanje izključnih koncesij je hud poseg v svobodno gospodarsko pobudo in konkurenčna razmerja na trgu, ki je izjemoma dovoljen, če je z zakonom predpisan, kar izhaja tudi iz drugega odstavka 39. člena ZJZP. ZVet-1 ne daje podlage za podelitev izključne koncesije, zato je javni razpis nezakonit.

Zakon o veterinarstvu (2001) - ZVet-1 - člen 66 Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (2006) - ZJZP - člen 12, 12/1, 14, 14/1

25.Tožba je utemeljena.

Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) - člen 3, 3/4, 3/5

9.Uredba, javni razpis in odločba so nezakoniti, ker so v nasprotju s 106. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Prednostna izbira izključno enega koncesionarja na območju večjega števila občin pomeni umetno ustvarjanje monopolnega položaja in preprečevanje konkurence. Z javnim razpisom in odločbo tožena stranka na tem geografskem trgu uvaja monopol, kljub temu da za tak poseg ni zakonske podlage, zato gre po tožničinem mnenju za poseg v 74. člen Ustave in kršitev 106. člena PDEU.

26.V tem upravnem sporu je predmet presoje odločitev tožene stranke, da koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi določb 66. člena ZVet-1 in 3. člena Uredbe, za območje občine Dobrova-Polhov Gradec dodeli izbranemu koncesionarju in zavrne tožničino vlogo.

40.V zvezi s tem ni jasno, zakaj prevelika razdrobljenost onemogoča enotnost ukrepanja in enotne pristope v primeru suma pojava kužnih bolezni, saj že iz odgovora na tožbo izhaja, da je koncendent (torej tožena stranka) pristojen izvajati nadzor nad izvršenimi deli, določiti kužne kroge in ogrožena območja, skrbeti za sprejem enotnih ukrepov ter enotnih pristopov po njenih odločbah za omejevanje premikov in prometa z živalmi in njihovimi proizvodi in živili, zaradi česar je treba v primeru aktivacije načrtov ukrepov sodelovati in vsakodnevno komunicirati s koncendentom. To po presoji sodišča pomeni, da izbrani koncesionar naloge javne veterinarske službe, ki so predmet obravnavane koncesije, izvaja na terenu, vendar lahko ustrezne ukrepe izvede le z odobritvijo tožene stranke, ki mora skrbeti za to, da se izvedejo enotno na določenem kužnem ali ogroženem območju. Glede na navedeno pa sodišče ne najde razumnega razloga za to, da bi moralo imeti merilo pokritosti na večjem območju večjo težo oziroma bi moralo biti ovrednoteno nesorazmerno višje v primerjavi z ostalimi prednostnimi merili.

Pridruženi dokumenti:*

10.V zvezi s prepovedjo državnega omejevanja konkurence iz prvega odstavka 106. člen PDEU tožnica trdi, da gre za kršitev, če država brez objektivne utemeljitve ustvari prevladujoč položaj podjetja na relevantnem trgu. Tožena stranka je v Uredbi in javnem razpisu brez objektivne utemeljitve ustvarila sistem izključnih koncesij za opravljanje dejavnosti in z odločbo podelila izključno koncesijo. V Uredbi, javnem razpisu in odločbi ni naveden opravičljiv razlog, zakaj bi izključno koncesijo morala dobiti le tista veterinarska organizacija, ki zbere največ točk po prednostnih merilih iz javnega razpisa. S tem je ustvarila prevladujoč položaj izbranega koncesionarja in kršila 106. člen PDEU.

27.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 298/2017 z dne 20. 9. 2017 sprejelo stališče, da tožnik s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi na način, da pove, kaj je zanj sporno. S tem opredeli obseg želenega sodnega varstva, zato je to njegov tožbeni predlog. V skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. V obravnavani zadevi tožnica v tožbi predlaga odpravo 1., 2. in 5. točke izpodbijane odločbe, iz tožbenih navedb pa je razvidno, da izpodbija le odločitev tožene stranke, ki se nanaša na dodelitev obravnavane koncesije izbranemu koncesionarju in zavrnitev tožničine zahteve za dodelitev obravnavane koncesije, kar je v tej zadevi tožbeni predlog, na katerega je sodišče vezano. Zato je sodišče opravilo presojo zakonitosti izpodbijane odločbe le v navedenem delu in odločilo le o navedenih točkah izreka izpodbijane odločbe.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.