Jedro

Stvari, ki jih poganja motor, so nevarne stvari, ker delovanje motorja lahko povzroči škodo neodvisno od človekovega ravnanja. Zato je po ustaljeni sodni praksi kolo z motorjem nevarna stvar, iz katere izhaja objektivna odgovornost njenega imetnika.

Tožničin položaj na pločniku, ko je bila bočno obrnjena na prehod za pešce in je po svoji izpovedi nekaj časa stala, tožencu ni narekoval še počasnejše vožnje. Glede na tak tožničin položaj toženec ni bil dolžan predvidevati, da bo tožnica nenadoma s pločnika stopila na prehod za pešce in zato tudi ne temu ustrezno ukrepati. Ko pa je tožnica neprevidno stopila na prehod za pešce, toženec glede na ugotovljene konkretne okoliščine, nesreče ni mogel preprečiti. Zato je do škode prišlo izključno zaradi tožničine krivde in da se je zato toženec uspel oprostiti objektivne odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec sam trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Tožnica se je 17.5.1994 v Kopru telesno poškodovala v prometni nesreči, v kateri jo je kot pešca na prehodu za pešce zadel toženec kot voznik kolesa z motorjem. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem poteku prometne nesreče tožničin odškodninski zahtevek v celoti zavrnilo, ker se je toženec uspel ekskulpirati na podlagi ugotovljenih okoliščin iz drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede samega obstoja temelja odškodninskega zahtevka. Zato predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bi moralo uporabiti tretji in ne drugi odstavek 177. člena ZOR, saj je toženec kot imetnik nevarne stvari vsaj delno kriv za nesrečo, do katere je prišlo zaradi obratovanja kolesa z motorjem. Sodišče ni ustrezno presodilo toženčevega ravnanja, za presojo pričakovanosti tožničinega ravnanja pa je uporabilo precej blag kriterij. Toženec je videl pešce, videl je tudi tožnico, da je stala ob prehodu. Ne glede na to, kam je bila obrnjena, bi moral pričakovati, da bo stopila na prehod. Zmotna je ocena, da tega ni mogel pričakovati, ker naj bi tožnica dajala vtis, da do tega ne bo prišlo. Res je, da se ni bil dolžan ustaviti in tega zakon od njega ne zahteva, zahteva pa, da se prehodu za pešce približuje z zadosti zmerno hitrostjo, da ne ogroža pešcev, ki so že stopili ali stopajo na prehod. Ker toženec ni predvidel, da bo tožnica stopila na cesto, čeprav bi to moral, tudi vožnje ni ustrezno prilagodil. S tem je kršil zakonsko normo in v določeni meri prispeval k nastanku škode. Res je tožnica kršila določbo prvega odstavka 107. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), toženec pa je kršil določbo tretjega odstavka 110. člena istega zakona, saj njegova hitrost ni bila zadosti zmerna, da ne bi spravil v nevarnost pešcev, ki so stopali na prehod. Očitno je bila hitrost 33 km/h previsoka, saj znaša pri taki hitrosti pot ustavljanja kar 13 metrov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi toženec na razdalji 5 metrov ustavil, če bi vozil s hitrostjo do 16 km/h. Ker tožničino ravnanje ni bilo nepričakovano in ker bi toženec z ustrezno nižjo hitrostjo lahko preprečil nastanek škode, je toženec vsaj v določeni meri odškodninsko odgovoren.

Revizija je bila vročena tožencu in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977; v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo se o njej ni izjavilo, toženec pa v odgovoru na revizijo meni, da tožnica nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, da je zmotno stališče o kolesu z motorjem kot nevarni stvari, saj zanj ni predpisano obvezno zavarovanje odgovornosti. Tudi če bi šlo za nevarno stvar, pa je sodišče ugotovilo, da je do nesreče prišlo po izključni krivdi tožnice, to pa je po toženčevem stališču tudi dejanska ugotovitev. Zato predlaga zavrženje oziroma zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Materialnopravno pravilno je stališče obeh sodišč in tožnice v reviziji, da je treba odgovornost voznika v nesreči, v kateri sta udeležena voznik kolesa z motorjem in pešec, presojati po pravilih o vzročni ali objektivni odgovornosti. Opredelitev pojma nevarne stvari ima podlago v določbah ZOR in zato nanjo ne vplivajo predpisi o obveznem zavarovanju v prometu, kot zmotno meni toženec. Stvari, ki jih poganja motor, so nevarne stvari, ker delovanje motorja lahko povzroči škodo neodvisno od človekovega ravnanja. Zato je po ustaljeni sodni praksi kolo z motorjem nevarna stvar, iz katere izhaja objektivna odgovornost njenega imetnika (173. člen in prvi odstavek 174. člena ZOR).

Opredelitev ravnanja udeležencev prometne nesreče kot delno ali izključno krivdnega ravnanja je materialnopravne narave, res pa ima taka opredelitev dejansko podlago v konkretno ugotovljenem ravnanju posameznega udeleženca. Toženčevo stališče o dejanski naravi opredelitve obeh sodišč, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo po izključni krivdi tožnice, je zato pravno zmotno, taka pa je tudi njegova opredelitev, da tožnica v reviziji nedovoljeno skuša izpodbiti pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Okoliščine, ki so bile podlaga za opredelitev obeh sodišč o izključni tožničini krivdi, so v tej pravdni zadevi naslednje dejanske ugotovitve obeh sodišč. Tožnica je stala na pločniku ob prehodu za pešce na desni strani ceste, gledano v smeri toženčeve vožnje.

Obrnjena je bila bočno na prehod. Taka dejanska ugotovitev o njenem položaju ne izhaja le iz toženčeve izpovedi, ampak tudi iz izpovedi P. A., ki je vozil za tožencem. Tožnica sama je v kazenskem postopku (v katerem je bila proti tožencu izrečena zavrnilna sodba) ocenila, da je pred prehodom stala približno pol minute. Toženec jo je videl, glede na njen položaj in dejstvo, da se je tožnici približevala neka ženska, pa je mislil, da jo tožnica čaka in zato ni pričakoval, da bo stopila na prehod. Ko je bil oddaljen od prehoda 5 do 6 metrov, je tožnica nenadoma stopila na prehod, zaradi česar je prišlo do zadetja oziroma oplaženja tožnice. Po skladnih ugotovitvah izvedencev v pravdnem in kazenskem postopku toženec v tako ugotovljeni situaciji nesreče ni mogel preprečiti. Tožnica je za pot približno 1 metra do mesta zadetja potrebovala 0,7 sekunde, torej je do zadetja prišlo ob izteku reakcijskega časa, ki ga potrebuje povprečen voznik od zaznave nevarnosti do pričetka reagiranja. Hitrost toženčeve vožnje največ 33 km/h je bila v ugotovljenih okoliščinah po mnenju obeh izvedencev in sodišča primerna. Povsem nepravilno pa je bilo tožničino ravnanje, ker se ni prepričala, ali lahko varno stopi na prehod, saj bi pred tem morala paziti na oddaljenost in hitrost vozil, ki se približujejo prehodu (tretji odstavek 108. člena ZTVCP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožničino zatrjevanje o več pešcih ni utemeljeno, saj v postopku ni bilo niti zatrjevano niti dokazano, da je v času obravnavanega dogajanja šlo čez prehod ali stalo pred prehodom več pešcev. Neutemeljeno je tudi njeno sklicevanje na ugotovitev izvedenca iz kazenskega postopka, da bi toženec nesrečo lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo do 16 km/h. Ugotovljene dejanske okoliščine tožencu niso narekovale tako počasne vožnje.

Ob materialnopravnem izhodišču, da je toženčeva odškodninska odgovornost zaradi vožnje kolesa z motorjem objektivne narave, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili tudi določbo drugega odstavka 177. člena ZOR, ki določa možnost in pogoje za oprostitev take odgovornosti. Po pravilni presoji obeh sodišč je tožencu uspelo dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi takega dejanja tožnice, ki ga toženec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Tudi po presoji revizijskega sodišča tožničin položaj na pločniku, ko je bila bočno obrnjena na prehod za pešce in je po svoji izpovedi nekaj časa stala, tožencu ni narekoval še počasnejše vožnje. Glede na tak tožničin položaj toženec ni bil dolžan predvidevati, da bo tožnica nenadoma s pločnika stopila na prehod za pešce in zato tudi ne temu ustrezno ukrepati. Ko pa je tožnica neprevidno stopila na prehod za pešce, toženec glede na ugotovljene konkretne okoliščine, hitrost 33 km/h in čas 0,7 sekunde, ki ga je tožnica potrebovala do mesta zadetja, nesreče ni mogel preprečiti. Zato je pravilna materialnopravna presoja obeh sodišč, da je do škode prišlo izključno zaradi tožničine krivde in da se je zato toženec uspel oprostiti objektivne odgovornosti.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo.

Tožnica svojih revizijskih stroškov ni priglasila. Odločitev o toženčevih priglašenih stroških revizijskega odgovora temelji na določbah prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj toženec s svojimi trditvami ni prispeval k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji.