Jedro

Toženec - voznik kolesa z motorjem, ki se je z nizko hitrostjo bližal zaznamovanemu prehodu za pešce, je prost odgovornosti za prometno nesrečo, ker je tožnica - pešakinja stala bočno obrnjena proti prehodu in dajala vtis, da ceste ne bo prečkala, nato pa nenadoma stopila na vozišče v trenutku, ko toženec glede na bližino in reakcijski čas ni imel realne možnosti preprečiti prometno nesrečo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, za povrnitev materialne in nematerialne škode ter plačilo rente na račun škode, ki jo je utrpela zaradi prometne nesreče, v kateri je bila udeležena dne 23.5.1995. Prvostopno sodišče je odločilo, da je toženec, ki je v trenutku prometne nezgode upravljal kolo z motorjem, oproščen objektivne odgovornosti za škodo na podlagi 2. odst. 177. čl. ZOR, ker je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanke, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi najprej opozarja na nesporno dejstvo, da je toženec vozil motor, to je nevarno sredstvo v prometu. Na drugi strani pa je bila tožnica udeležena v prometu kot pešec, ko je hotela prečkati cesto na za to posebej označenem prehodu. Izvedeniško mnenje, ki ga je v postopku podal izvedenec sicer res toženca deloma eskulpira glede njegove odgovornosti, nikakor pa ne velja izključitev odgovornosti v celoti. Izvedeniško mnenje je potrditvah pritožbe polno nedoslednosti, nerazumnosti in nestrokovnosti in je le natolcevanje. Pritožnica je zato dodatno naročila izdelavo izvedeniškega mnenja drugemu izvedencu, iz mnenja slednjega pa izhaja, da s strani sodišča postavljeni izvedenec sploh ni ugotovil mikrolokacije trka na vozišču in so zato vsa njegova nadaljnja izvajanja pavšalna. Za pridobitev ustreznih podatkov bi po mnenju pritožbe bila potrebna rekonstrukcija dogodka, ki jo je tožnica že predlagala sodišču, a jo je sodišče zavrnilo. Izvedenec tudi ni upošteval podatka iz policijskega zapisnika, da je bilo mesto trka 1,7 m levo od desnega roba vozišča in v nadaljevanju pritožbe še oporeka strokovnim zaključkom glede tožničine hitrosti hoje. Razdalja, na kateri je toženec lahko opazil tožnico, je zato tudi bistveno večja od tiste, ki jo je ugotovil v postopku postavljeni izvedenec. Navaja še, da toženec ob nezgodi svojega motorja ni izpustil iz rok, marveč ga je čvrsto držal, zato je zaradi njegove teže motor drsel na bistveno manjši razdalji kot bi, če bi ga toženec izpustil iz rok po trku s tožnico. Tudi zato je bila toženčeva hitrost višja od ugotovljene s strani izvedenca. Izvedenec tudi napačno zaključuje, da je bil v trenutku nezgode promet gost. Edini udeleženci prometa v kritičnem trenutku so bili tožnica, toženec ter priča P.A. Dejstvo pa je, da so na avtobusni postaji ob kiosku stali toženčevi znanci in več kot očitno je, da je toženec v določenem trenutku vso svojo pozornost naklonil njim, bodisi jim kaj zaklical ali pomahal v pozdrav. V vsakem primeru pa je po mnenju pritožbe potrebno opraviti rekonstrukcijo dogodka. Pritožba ni utemeljena. Okoliščino, da je toženec kot imetnik kolesa z motorjem objektivno odgovoren za škodo nastalo v zvezi z uporabo nevarne stvari ter na drugi strani dejstvo, da je bila tožnica v prometu pešakinja in da je do prometne nezgode prišlo na zaznamovane prehodu za pešce, je prvostopno sodišče v zadevi upoštevalo, le da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je toženec prost odgovornosti, ker je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je škoda nastala zaradi dejanja tožnice - oškodovanke, ki ga pa toženec ni mogel pričakovati oz. se njegovim posledicam izogniti (2. odst. 177. čl. ZOR). Pritožbena trditev, da so vsa izvajanja izvedenca povšalna, nedokazana, nepreverjena in natolcevanja, pa so neresna, saj je izvedeniško mnenje odgovorilo na vsa ključna vprašanja v zadevi, potem ko je izvedenec opravil ogled kraja prometne nezgode, analizo prometne situacije in proučil podatke v pravdnem spisu. Iz tistega dela izvedeniškega mnenja, v katerem izvedenec povzema ugotovitve ob ogledu kraja prometne nesreče pa povsem jasno izhaja, da je za opredelitev lege kolesa z motorjem in za ugotovitev načina toženčeve vožnje opravil tudi vse potrebne izmere. Iz mnenja tudi jasno izhaja, da je upošteval skico prometne nezgode, ki so jo izdelali policisti in po ogledu in preverjanju posameznih izmer ugotovil, da je policijska skica kraja dogodka narisana korektno. V svojem mnenju je izrecno zapisal, da je upošteval podatek iz policijskega zapisnika, da sta bili sledi drsenja oddaljeni 1,7 m od desnega roba vozišča, iz česar je izvajal nadaljnje zaključke o oddaljenosti toženčeve vožnje od desnega roba vozišča. V delu, v katerem pritožba izračunava hitrost tožničine hoje pred nezgodo, pritožbeno sodišče opozarja le na oceno izvedenca, da je pri normalni hoji, kot je svojo hojo opisala tožnica, za prehojeno dolžino potrebovala čas 0,7 sekunde, kar je ugotovitev, ki je povsem identična z ugotovitvijo izvedenca cestnoprometne stroke V.J., ki ga je le-ta podal v kazenski zadevi ter da se vse bistvene ugotovitve o poteku prometne nezgode v obeh izvedeniških mnenjih povsem ujemajo. Nobeden od izvedencev tudi ni pogojeval pravilnosti svojih ugotovitev z rekonstrukcijo prometne nesreče, zato tudi pritožba ni uspela prepričati pritožbenega sodišča, da bi bila izvedba tega dokaza nujno potrebna za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja. Za pritožbeno trditev, da toženec svojega motorja po trku ni izpustil iz rok in da je zato njegov motor drsel na bistveno manjši razdalji kot bi, če bi ga toženec izpustil iz rok po trku, v spisu ni najti nobene podlage. Zaslišane priče so le povedale, da je motorist po nezgodi vlekel oz. pobral motor na pločnik, ne pa tudi, da naj ga pred tem ne bi niti izpustil. Sicer pa je dolžina sledi drsenja podatek, ki je razviden iz policijskega zapisnika. Isto velja tudi glede ugotovitve o gostoti prometa. Povsem navržena pa je pritožbena trditev, da naj bi toženec pozornost namenjal svojim znancem, ki so stali na avtobusni postaji, ne pa prometni situaciji. Do prometne nezgode ni prišlo na tistem delu, kjer je avtobusna postaja, temveč kot izhaja iz spisovnih podatkov, pri drugem križišču. Upoštevaje potek prometne nezgode, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, pa je po oceni pritožbenega sodišča bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na to, da je bila tožnica bočno obrnjena proti prehodu za pešce, zaradi česar je dajala vtis, da ceste ne bo prečkala, glede na nizko hitrost toženčeve vožnje in ugotovitve dveh izvedencev, da je nenadoma stopila na vozišče v trenutku, ko je bil toženec od nje oddaljen okoli 5 - 6 m ter da je bila hitrost njenega pomika do mesta trčenja na izteku reakcijskega časa voznika kolesa z motorjem, toženec ni imel realne možnosti preprečiti prometno nesrečo. Na podlagi 2. odst. 177. čl. ZOR je zato toženec oproščen odgovornosti za škodo, ki jo je v prometni nezgodi utrpela tožnica. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/1977)