Jedro

Ni ne objektivne ne subjektivne odgovornosti šole, ki je organizirala športni dan s smučanjem, tožnica pa si je kot učiteljica poškodovala koleno, ko je morala ostro zaviti, ker je prednjo nenadno zapeljal učenec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju v tej odškodninski zadevi razsodilo, da morata toženki nerazdelno plačati 3,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je objektivno odgovornost tožene stranke, saj se je tožnica poškodovala v močno vetrovnem vremenu na ozkem, kratkem in delno poledenelem smučišču polnim otrok, kar je šteti kot povečano nevarnost. Tožnica ni padla iz lastne nerodnosti, marveč da bi se izognila otroku, ki ga je sicer imela na skrbi, ki pa ji je prečkal pot. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, pritožbama toženk pa ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v prisojenem delu, tožnici pa naložilo, naj toženkama povrne njune pravdne stroške. Zavzelo je stališče, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Ni šlo za nevarno dejavnost v smislu prvega odstavka 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj večje število otrok na smučišču samo ob sebi ne predstavlja nevarnosti, ki bi presegala tradicionalne nevarnosti. Tožnica se ni poškodovala zaradi slabega vremena, prevelikega števila otrok in zaledenelosti terena, marveč zato, ker je pred njo eden izmed otrok spremenil smer smučanja. Zato je zavila v desno in takrat začutila bolečino v kolenu. Ni niti krivdne odgovornosti, saj toženki ob še tako veliki skrbi ne bi mogli vplivati na to, da otrok ne bi sunkovito zavil. Končno niti ni relevantne vzročne zveze med organiziranjem smučarskega športnega dne ter poškodbo tožnice zaradi sunkovitega umika učenca.

Tožnica sama je vložila revizijo proti tej sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da je prvo sodišče priznalo, da smučanje na poledenelem smučišču predstavlja nevarne okoliščine, sodišče druge stopnje pa ne. To "tudi ni posebej odgovarjalo na njene navedbe glede na obrazloženo odločitev z dne 1.12.1999".

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz skope revizije bi se dalo sklepati, da tožnica uveljavlja tudi procesno kršitev, storjeno na drugi stopnji sojenja, ker da ni bilo odgovorjeno v instančni odločbi na njene navedbe (ne pove, katere). Vendar takšne kršitve ni. Če meri revidentka na kršitev določbe prvega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977)), po kateri mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, se moti. Tožnica pritožbe ni vložila glede temelja, marveč sta to storili nasprotni stranki. Le-tema pa je bilo odgovorjeno, saj je bilo pritožbama ugodeno in prvostopna sodba je bila spremenjena. Če pa meri revidentka na kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), ker naj bi šlo za odločbo, ki se je ne da preizkusiti, spet nima prav. Že v prvi instančni odločbi II Cp 181/98 je bilo pojasnjeno, da je treba zato, ker delodajalec odgovarja delavcu za škodo pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti upoštevati pravila ZOR bodisi o krivdni bodisi o objektivni odgovornosti. Prav to stališče pa je ponovilo v izpodbijani sodbi (na koncu tretje in v začetku četrte strani). S tem je bilo odgovorjeno na stališče, ki ga je tožeča stranka smiselno najprej zastopala v tej pravdi, da je za odgovornost delodajalca že dovolj, da je prišlo do škode delavca na delu ali v zvezi z delom. Odgovorjeno pa je bilo tudi na stališče, ki ga je zavzemala v drugem sojenju, da je odškodninska odgovornost podana zaradi vremenskih in snežnih razmer in razmer na smučišču glede na število smučarjev.

Na slednje stališče je bilo obsežno odgovorjeno in prepričljivo pojasnjeno, da takratne dejanske okoliščine, kot so bile ugotovljene na nižjih stopnjah sojenja in na katere je vezano revizijsko sodišče, ne dajejo podlage za objektivno odgovornost (173. člen ZOR) za organiziranje smučarskega športnega dne. Tožnica se je namreč, kot je bilo že omenjeno, poškodovala le zato, ker je eden izmed otrok nenadno spremenil smer pred njo. Ni šlo niti za krivdno odgovornost druge tožene stranke (prvi odstavek 154. člena in 158. člen ZOR), ker ta ob še tako veliki skrbnosti ne bi mogla preprečiti sunkovitega zavijanja šolarja. Z opisanim pravnim sklepanjem se strinja tudi revizijsko sodišče, prav tako pa tudi s stališčem, da sploh ni pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem druge tožene stranke in nastalo škodno posledico.

Materialno pravo je bilo potemtakem pravilno uporabljeno in tako se pokaže, da tudi drugi revizijski razlog, ki ga uveljavlja tožnica, ni podan. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP (1977)).