Jedro

Ker v obravnavanem primeru niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ni namreč ne vzročne zveze med ravnanjem toženk (drugotoženka je organizirala smučarski športni dan) in nastalo škodno posledico (tožnica si je kot učiteljica med smučanjem poškodovala nogo), niti odgovornosti (ne objektivne, pa tudi krivdne) toženk, le-ti ne moreta odškodninsko odgovarjati.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pritožbama tožencev se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu tako spremeni, da se tudi tožbeni zahtevek v preostalem delu, ki se glasi: "Toženi stranki Zavarovalnici T. in Osnovna šola G. sta dolžni nerazdelno plačati tožnici odškodnino v znesku 3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 1999 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 937.376,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 1999 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna prvotoženki povrniti njene pravdne stroške v višini 72.500,00 SIT; drugotoženki pa pravdne stroške v višini 408.992,00 SIT, vse v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženkama, da sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke. Toženkama je še naložilo, da sta dolžni povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku 937.376,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 1999 do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine prenizka, tožbeni zahtevek v znesku 2.500.000,00 SIT je namreč docela utemeljen. Tožnica je bila hospitalizirana, imela je operacije, infuzije, cevke iz kolena, mavec, šive, fizioterapijo, uporabljala je bergle, zato so bile fizične bolečine in nevšečnosti dejansko neznosne. Tožnici so ostale tudi trajne posledice nesreče, saj je tožnica, ki je sedaj s-tara 41 let zaradi nesreče zelo prizadeta. Sodišče prve stopnje je trajne posledice pravilno ugotovilo, a glede na njihovo težo bi moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, saj je odškodnina v višini 1.000.000,00 iz tega naslova zgolj simbolična. Tožnica je več kot pol leta prestajala sekundarni strah, kar opravičuje najmanj zahtevano odškodnino v znesku 300.000,00 SIT. Glede na navedeno tožnica predlaga, da Višje sodišče prizna zahtevano odškodnino v celoti, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno sojen-je.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili tudi toženki. Prvotoženka Zavarovalnica T. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-1977). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženke. Veliko število otrok na smučišču je okoliščina na katero toženka ne more vplivati. Neprimerna urejenost smučišča, oziroma ledene plošče na smučišču bi kazale kvečjemu na odgovornost upravljalca smučišča, ne pa toženke. Poleg t-ega je tožnica tudi sama odgovorna za nezgodo, ker je le-ta posledica njene nepazljivosti, saj je vedela, da je na smučišču veliko otrok, pa se kljub temu ni prepričala ali se lahko varno odrine in spusti po smučišču. Upoštevati je treba dejstvo, da je tožnica dobra smučarka, ki se je najmanj osemkrat udeležila smučarskih športnih dnevov. Zato prvotoženka meni, da njena odgovornost za nezgodo ni podana.

Podrejeno se prvotoženka pritožuje tudi glede višine odškodnine in meni, da bi bila primerna odškodnina-kvečjemu v višini 1.650.000,00 SIT. Zaradi navedenega prvotoženka predlaga, da pritožbeno sodšče tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

Drugotoženka OŠ G. se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena ZPP (1977). Ugovarja dikciji sodbe, saj meni, da bi bilo plačilo v konkretnem primeru lahko le solidarno, ne pa nerazdelno. Dalje pa zatrjuje, da je nepravilen zaključek sodišča, da je šest skupin po dvanajst otrok preveč za tako kratko smučišče. 72 otrok na smučišču ne predstavlja gneče, ob nedeljah je na tem smučišču veliko več smučarjev, pa je smučanje možno in varno. Spodnji del smučišča, na katerem -so smučali otroci i vrtca v Ljubljani, ima svoj naklon in je popolnoma ločen od smučišča po katerem so smučali otroci z gorjanske šole, tako da jih niso ovirali. Po prepričanju drugotoženke njena objektivna odgovornost za nastalo škodo ni podana. Poleg tega po prepričanju drugotoženke ni dokazano, da je tožnica padla zato, ker ji je pot prekrižal otrok, celo nasprotno, priča, ki naj bi jo videla pasti je povedala, da padca ni videla, tožnica pa tudi ni navedla kateri od otrok naj bi ji prekrižal pot. Dr-ugotoženka še navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica kritičnega dne na pošti pri prijateljici G. P. čakala, da jo je prišel iskati mož. Drugotoženka je po zaključku glavne obravnave zvedela, da je F. J. v soboto, torej en dan po športnem dnevu, videla tožničin avto, na katerem so bile smuči in sani, torej bi bilo možno, da je tožnica smučala tudi naslednji dan in da poškodba ni bila zadobljena na športnem dnevu. V tej smeri predlaga zaslišanje dodatnih pr-ič. Podrejeno drugotoženka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine, saj meni, da je previsoka, prav tako pa meni, da je potrebno oceniti tudi soprispevek tožnice k nastali poškodbi. Če bi namreč tožnica smučala počasi in previdno, je noben otrok ne bi mogel presenetiti do te mere, da bi tako hudo padla. Zaradi navedenega drugotoženka predlaga da višje sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa da sodbo razveljav-i in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 359. člena ZPP (1977) so bile pritožbe vročene nasprotnim strankam, ki nanje niso odgovorile.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbi toženk pa sta utemeljeni.

Četudi bi Višje sodišče sprejelo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, to je, da je do škodnega dogodka res prišlo 13. 1. 1995, kot zatrjuje tožnica, pritožbeno sodišče meni, da to na odločitev v obravnavani zadevi ne bi vplivalo, saj kot bo obrazloženo v nadaljevanju, odškodninska odgovornost toženk ni podana.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v 73. členu res določa, da mora delodajalec, če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Splošne predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti pa določa Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), te pa so protipravnost (škodljivo dejstvo); nedopustna škoda; vzročna zveza med škodljivim dejstvom (dogodkom) in škodo ter odgovornost. Vse predpostavke morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno, kar pomeni, da v primeru ko ena od predpostavk ni izpolnjena, odškodninska odgovornost ni podana.

Sodišče prve stopnje glede odgovornosti toženk (drugotoženke kot tožničinega delodajalca ter prvotoženke, s katero ima drugotoženka sklenjeno pogodbo o zavarovanju civilne odgovornosti) v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bilo kritičnega dne na smučišču preveč otrok, nekateri od njih niso znali dobro smučati; vreme je bilo slabo, oziroma močno vetrovno, v določenih delih smučišča, predvsem v zgornjem delu, je bilo smučišče močno zaledenelo. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je -smučanje na kratkem in delno poledenelem smučišču, kjer je prisotnih veliko število otrok, nevarna dejavnost, zato toženki za nastalo škodo odgovarjata objektivno. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je pravno zmotno. Da bi neko dejavnost šteli za nevarno dejavnost v smislu prvega odstavka 173. člena ZOR, mora namreč predstavljati takšno nevarnost, ki presega tradicionalne nevarnosti. Utemeljeno opozarja drugotoženka v pritožbi, da ob vikendih na istem smučišču smuča mnogo več smučarjev, pa je kljub temu smučanje možno in varno.

Tožnica pa je celo sama pojasnila, da so bili otroci razporejeni v skupine, eni so se vozili z vlečnico, drugi pripravljali na spust, t- retji pa že smučali, iz česar je mogoče ugotoviti, da ni šlo za neorganizirano množico otrok. Večje število otrok na smučišču samo po sebi pa nikakor ne predstavlja nevarnosti, ki bi presegala tradicionalne nevarnosti in zato ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Zaradi navedenega objektivna odgovornost toženk za nastalo posledico ni podana.

Tožnica ves čas postopka zatrjuje, da je do poškodbe prišlo, ko se je zadnjič zapeljala po bregu proti vznožju in opazila, da je eden od učencev spremenil smer vožnje in je, da se ne bi zaletela vanj, zavila v desno. Takrat je začutila bolečino v kolenu. Iz ponujenega trditvenega gradiva torej ne izhaja, da bi se tožnica poškodovala zaradi prevelikega števila otrok na smučišču, niti zaradi števila otrok v posameznih skupinah, prav tako ne zaradi vetrovnega vremena ali zaradi zaledenelosti smučišča (kar so-dišče prve stopnje zmotno šteje za enega od temeljev za objektivno odgovornost toženk), temveč, ker naj bi pred njo eden od otrok spremenil smer smučanja, tožnica pa se mu je skušala izogniti.

Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, objektivna odgovornost toženk za organiziranje smučarskega športnega dne ne obstaja. Višje sodišče pa tudi ne najde, tako kot jih ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje, nobenih razlogov, zaradi katerih bi toženki krivdno odgovarjali. Da bi obstajala njuna krivdna odgovornost bi morala biti na strani drugotoženke podana najmanj malomarnost v odnosu do nastale posledice. Drugotoženka je organizirala športni dan in po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenem postopku uspela-dokazati, da ji gled tega ni mogoče očitati nobene malomarnosti. Iz izvedenega postopka izhaja, da sprememba smeri smučanja enega izmed otrok, zaradi katerega je morala tožnica, kot sama zatrjuje, sunkovito zaviti v desno, ni okoliščina, na katero bi toženki ob še tako veliki skrbnosti lahko vplivali; zato jima za obravnavani škodni dogodek ni mogoče pripisati nobene krivde.

Višje sodišče celo poudarja, da glede na trditveno podlago, kot jo zatrjuje sama tožnica, med ravnanjem drugotoženke (organiziranje smučarskega športnega dne) ter nastalo posledico (poškodba tožnice zaradi sunkovitega umika učencu) ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza.

Ker torej v obravnavanem primeru niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ni namreč podana ne vzročna zveza med ravnanjem toženk in nastalo škodno posledico, niti odgovornost (ne objektivna, pa tudi ne krivdna) toženk, le-ti ne moreta odškodninsko odgovarjati.

Sodišče prve stopnje je, kot je bilo zgoraj obrazloženo napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da toženki odgovarjata na podlagi 173. in 174. člena ZOR, prav tako pa ni pravilno ugotovilo vseh elementov odškodninske odgovornosti, pa je kljub temu tožbenemu zahtevku ugodilo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama toženk in v skladu s 4. točko prvega odstavka 373. člena ZPP (1977) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Glede na zgoraj obrazloženo odločitev, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožeče stranke posebej ne odgovarja.

V skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZPP (1977) je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla mora toženkama povrniti njune stroške. V skladu z določbo 155. člena ZPP je sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim zakonom o sodnih taksah. Stroški prvotožene stranke predstavljajo stroške za sodne takse (12.500,00 SIT - taksa za odgovor na tožbo in 60.000,00 SIT - taksa za pritožbo) - skupaj 72.500,00 SIT. Stroški drugotožene stranke predstavljajo stroške za zastopanje in za sodne takse. V skladu z določbo 16. člena Odvetniške tarife je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (87,40), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. Sodišče je priznalo drugotoženi stranki stroške za zastopanje na prvi stopnji in v pritožbenem postopku v višini 3080 odvetniških točk (ni priznalo točk za konferenco s stranko, saj je to že upoštevano pri številu točk za- pritožbo), kar znaša 269.192,00 SIT. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika. Sodišče je priznalo tudi stroške takse za dve pritožbi ter za odgovor na tožbo (skupaj 126.500,00 SIT), stroške prič in stroške za poročilo hidrometeorološkega zavoda.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).