Jedro

Pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa so vložile neupravičene osebe, saj izpodbijana odločba ne posega v njihove pravice ali pravne koristi.

Revidenti zaradi ukinitve statusa javnega dobra navedenim nepremičninam (in ukinitve kategorizacije javne poti JP 799256 in dela javne poti JP 799255) niso ostali brez povezave z javno prometno infrastrukturo in nimajo onemogočenega dostopa do javnega cestnega omrežja, na navedenih nepremičninah pa tudi niso pridobili posebne pravice uporabe iz tretjega odstavka Stvarnopravnega zakonika.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov (v nadaljevanju revidenti) zoper sklep župana Mestne občine Novo mesto, št. 47820-40/2012 z dne 14. 2. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla pritožbo revidentov zoper odločbo Mestne občine Novo mesto, Občinske uprave, št. 47820-40/2012 (1802) z dne 19. 11. 2012, s katero je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da so nepremičnine parc. št. 1134/7, 1127/1 in 1128/2, vse k. o. 1455-B., javno dobro v lasti Mestne občine Novo mesto (1. točka izreka), da se navedenim nepremičninam odvzame status javnega dobra (2. točka izreka), da bo po pravnomočnosti te odločbe Mestna občina Novo mesto podala zemljiškoknjižni predloga za izbris zaznambe javnega dobra na navedenih nepremičninah (3. točka izreka), da se pri navedenih nepremičninah vpiše lastninska pravica na Mestno občino Novo mesto (4. točka izreka), da posebni stroški v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali (5. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi revidentov, zato revidenti niso osebe, ki so po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravičene vložiti pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Pritožbo je zavrgla na podlagi prvega odstavka 246. člena v povezavi z 229. členom in 43. členom ZUP.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Strinja se z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožbene ugovore revidentov zavrača kot neutemeljene.

3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so revidenti vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb upravnega spora iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 ter zaradi kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kateri so konkretni razlogi, ki so vodili k takšni odločitvi sodišča, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Njihov interes je izkazan. Zemljišča, na katera se nanaša izpodbijana odločba, uporabljajo za dostop do javne prometne infrastrukture. Smiselno ponovijo tožbene navedbe in zatrjujejo, da zaradi ukinitve statusa javnega dobra na navedenih parcelah in ukinitve kategorizacije javne poti JP 799256 in dela javne poti JP 799255 nimajo možnosti neposrednega dostopa do JP 799251 s svojih nepremičnin, izničena je funkcija njihovih zemljišč, saj so ta ostala brez povezave z javno cesto, onemogočena je povezava do infrastrukturnih objektov v Krajevni skupnosti L. (trgovina Mercator, Termotehnika, Avto Krka, zasebni obrtniki in podjetniki, otroško in športno igrišče, markirana pohodna oziroma sprehajalna pot na Trško goro). Glede na odločitev sodišča prve stopnje jim je odvzeta pravica do sodnega varstva zoper odločitve občinske uprave oziroma župana, s tem pa je sodišče poseglo tudi v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Predlagajo, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo revizijske stroške in predlagajo, da se ti naložijo v plačilo toženi stranki.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. 7. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Revidenti v reviziji kot pomembno pravno vprašanje navajajo vprašanje: „Ali imajo tožeče stranke kot uporabniki nepremičnin, katerim je bil ukinjen status javnega dobra, pravico do vložitve pravnega sredstva zoper odločitev občinske uprave oziroma župana o ukinitvi javnega dobra?“

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali revidenti izkazujejo pravni interes za pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa in posledično, ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, ki je zaradi pomanjkanja pravnega interesa za pritožbo zavrgla njihovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa.

11. Izpodbijani sklep tožene stranke, za katerega je sodišče prve stopnje presodilo, da je pravilen in zakonit, temelji na ugotovitvi, da so pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložile neupravičene osebe, saj po presoji tožene stranke izpodbijana odločba ne posega v njihove pravice ali pravne koristi. Po presoji tožene stranke revidenti izkazujejo zgolj dejanski interes ne pa pravnega interesa.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje s potrditvijo pravilne uporabe prvega odstavka 246. člena ZUP v izpodbijanem sklepu tožene stranke, tožbo zoper navedeni sklep utemeljeno zavrnilo. ZUP v prvem odstavku 246. člena med drugim določa, da organ druge stopnje zavrže pritožbo, če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje. Po določbah ZUP ima pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji stranka, lahko pa jo vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena). Pravno korist ZUP opredeljuje kot neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebna korist (43. člen). V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZUP mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes.

13. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijanem upravnem aktu, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da revidenti zaradi ukinitve statusa javnega dobra navedenim nepremičninam (in ukinitve kategorizacije javne poti JP 799256 in dela javne poti JP 799255) niso ostali brez povezave z javno prometno infrastrukturo (glej 2. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe) in nimajo onemogočenega dostopa do javnega cestnega omrežja, na navedenih nepremičninah pa tudi niso pridobili posebne pravice uporabe iz tretjega odstavka Stvarnopravnega zakonika.

14. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in ob tem, da revidenti, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, s pritožbo zoper odločbo o ukinitvi statusa javnega dobra lahko uspešno ščitijo le svoje, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin, ki se navezujejo na javno prometno infrastrukturo, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke, da izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi revidentov. Vrhovno sodišče se strinja tudi z njuno presojo, da ukinitev želene prometne povezave (med zemljišči revidentov in naselji Pod Trško goro, Mačkovec in Ločna) sama po sebi ne more pomeniti posega v pravno varovani položaj.

15. Ker revidenti niso izkazali pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko upravno odločbo, ni bila izkazana njihova aktivna legitimacija (kot upravičenih oseb), je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tej zadevi pritrdilo odločitvi tožene stranke o zavrženju pritožbe (prvi odstavek 246. člena ZUP), pravilna in zakonita.

16. Revizijski ugovori na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

17. Ugovorov, ki so po naravi bodisi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, oziroma ugovorov, ki so po naravi kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, v reviziji ni dopustno uveljavljati (85. člen ZUS-1), zato se Vrhovno sodišče do tovrstnih ugovorov ni opredeljevalo.

18. Ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1) po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Glede odločilnih razlogov pa se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na razloge izpodbijanega upravnega akta, za kar ima pravno podlago v določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 (sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi).

19. Posledično tudi niso utemeljeni pritožbeni ugovori glede kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o tožbi revidentov zoper odločitev drugostopenjskega upravnega organa o zavrženju njihove pritožbe v upravnem postopku in se strinjalo, da za obravnavanje pritožbe (v upravnem postopku) po vsebini, niso bile izpolnjene procesne predpostavke, to je pravni interes tožnikov. To pa ne pomeni, da je bila revidentom kršena ustavna pravica do sodnega varstva in da niso imeli možnosti, da glede svojih pravic oziroma obveznosti začnejo postopek pred sodiščem, kajti tudi za vsebinsko sodno obravnavo pravic, o katerih se predhodno odloča v upravnem postopku, morajo biti najprej izpolnjene procesne predpostavke za upravni postopek, ki pa v tem primeru, kot je v tej sodbi že navedeno in pojasnjeno, niso bile izpolnjene.

20. Vrhovno sodišče je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka:

21. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.