Jedro

Tožniki bi lahko s pritožbo zoper odločbo o ukinitvi statusa javnega dobra uspešno ščitili le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin, ki se navezujejo na javno prometno infrastrukturo.

Po presoji sodišča je odločitev pritožbenega organa, da tožniki niso upravičene osebe za vložitev pritožbe zoper odločbo občinske uprave o odvzemu statusa javnega dobra, pravilna in zakonita, zato tožniki ne morejo biti stranka v upravnem sporu zoper to odločbo.

Izrek

Tožba zoper sklep župana Mestne občine Novo mesto št. 47820-40/2012 z dne 14. 2. 2013 se zavrne.

Tožba zoper odločbo Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 47820-40/2012 (1802) z dne 19. 11. 2012 se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je župan toženke zavrgel pritožbo tožnikov zoper odločbo, s katero je organ prve stopnje odvzel status javnega dobra nepremičninam s parc. št. 1134/7, 1127/1 in 1128/2, vsa k.o. ..., ki so v lasti toženke (1. in 2. točka izreka), ter odločil, da bo po pravnomočnosti te odločbe toženka dala zemljiškoknjižni predlog za izbris zaznambe javnega dobra pri navedenih nepremičninah in vpis lastninske pravice toženke (3. in 4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je občinski svet na županovo zahtevo v skladu s 23. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) sprejel sklep o ukinitvi statusa javnega dobra, ker navedene nepremičnine v naravi ne predstavljajo več javne ceste, ampak funkcionalno celoto z nepremičninami kompleksa tovarne zdravil ... Občinska uprava je po uradni dolžnosti odločila, kot izhaja iz izreka te odločbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da je župan pritožbo tožnikov zavrgel na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker so jo vložile neupravičene osebe. Ugotovil je namreč, da izkazujejo zgolj dejanski in ne pravnega interesa, kot ga opredeljuje 43. člen ZUP. Pojasnil je, da imajo četrta tožnica ter peti in šesti tožnik (tako kot šesti pritožnik, ki tožbe ni vložil) neposreden dostop do javne poti, ker njihove nepremičnine ležijo neposredno ob javni poti. Četrta tožnica dostopa do javne poti po poti na parc. št. 889/2 k.o. ..., katere lastnica je, nepremičnina s parc. št. 880/3 k.o. ..., ki je v lasti petega tožnika, leži ob isti javni poti in se nanjo neposredno navezuje, šesti in sedmi pritožnik (v tem upravnem sporu šesti tožnik) pa imata s svojih nepremičnin omogočen neposredni „uvoz“ na javno pot. Prvemu tožniku ter drugi in tretji pritožnici se dostop do javne poti v ničemer ne spremeni, saj za dostop do javne poti uporabljajo prej navedeno zemljišče četrte tožnice.

Tožniki se z navedenima odločitvama ne strinjajo in v tožbi pojasnjujejo, da za dostop do svojih nepremičnin uporabljajo mestno ulico L., ki med drugim poteka tudi po nepremičninah s parc. št. 1134/7, 1128/2 in 1127/1, vsa k.o. ... Do ukinitve javnega dobra in do ukinitve kategorizacije javne poti JP 799256 ter kategorizacijo spremenjene JP 799255 naj bi prišlo le pet mesecev po sprejemu Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto (Uradni list RS, št. 18/12), s katerim sta bili kategorizirani dve javni poti in sicer JP 799255, ki je med drugim obsegala tudi parc. št. 1128/2 in 1127/1, in JP 799256, ki je med drugim obsegala parc. št. 1134/7 k. o. ... Po spremenjenem odloku (Uradni list RS, št. 59/12) je mestna ulica L. kot javna pot kategorizirana le v dolžini 201 metra, prej pa je bila v dolžini 1160 metrov. Menijo, da toženka neutemeljeno sledi zgolj interesom Tovarne zdravil ... d.d., širjenje omenjene tovarne pa naj bi bilo bodoče negotovo dejstvo, na katero toženka ne bi smela opreti svoje odločitve. Trdijo, da sporne nepremičnine še vedno služijo namenu, zaradi katerega jim je bil dodeljen status javnega dobra, in da obe javni poti iz prvotnega odloka izpolnjujeta predpisana merila za kategorizacijo javnih cest, zaradi česar jih je občina dolžna kategorizirati. V zvezi s tem se sklicujejo na stališča Ustavnega sodišča in navajajo, da so vložili pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 2. člena Odloka o spremembi in dopolnitvi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto.

Po mnenju tožnikov naj bi bilo napačno stališče, da za izpodbijanje odločbe nimajo pravnega interesa. V zvezi s tem navajajo, da od svojih parcel pa do A. ceste na eni strani in do javne poti JP 799251, ki vodi do naselja T., naselja M. in naselja L., lahko dostopajo izključno le po spornih parcelah in da druge prometne povezave nimajo. Zaključek drugostopenjskega organa, da je dostop do javne poti JP 799256 ostal enak, naj bi bil nelogičen, saj JP 799256 po spremembi odloka ne obstoji več. Izpodbijani sklep naj bi kršil pravico tožnikov do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi jim bila zaradi ukinitve statusa javnega dobra onemogočena uporaba njihovih nepremičnin in s tem izničena funkcija njihovih zemljišč. Pravni interes naj bi bil izkazan z dejstvom, da ukinitev statusa javnega dobra pomeni poseg v pravice tožnikov kot uporabnikov javnega dobra. Izpodbijana odločba naj bi zaradi vpisa toženke v zemljiško knjigo in prodaje zemljišč že imela pravne posledice tudi na pravice in obveznosti. Ker so ostali brez dostopa do javne poti, bodo prisiljeni svoje nepremičnine prodati Tovarni zdravil ... pod tržno ceno. Sodišču predlagajo, naj izpodbijana sklep in odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da izdaja odločbe na podlagi 23. člena ZGO-1 ne zahteva predhodnega ugotavljanja dejanskega stanja in da je odločba zgolj deklaratorne narave. Meni, da tožniki na spornih nepremičninah nimajo nobene posebne pravice uporabe, da je niso ne zatrjevali ne dokazovali. V nadaljevanju med drugim pojasnjuje tudi, kako lahko tožniki dostopajo do JP 799251, in da dejansko želijo, da se jim zagotovi oz. ohrani bližnjica, ki je bila s splošnimi akti ukinjena, kljub temu, da so krajani želeli, da se ta ukine. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnikom pa naj naloži, da trpijo stroške tega postopka.

Tožniki v pripravljalni vlogi oporekajo stališčem toženke glede potrebe po ugotavljanju dejanskih pogojev za ukinitev statusa javnega dobra in glede deklaratorne narave izpodbijane odločbe. Nasprotujejo trditvi toženke, da je bila javna pot ukinjena na željo krajanov in opisuje okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo tožnikom le navidezno omogočeno razpravljanje o predlogu za ukinitev javne poti.

K I. točki izreka Tožba zoper sklep o zavrženju pritožbe ni utemeljena.

Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi organa druge stopnje, da so pritožbo vložile neupravičene osebe. Po presoji sodišča je odločitev organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, ki jih organ druge stopnje navaja v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da po prvem odstavku 43. člena ZUP stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Zato tožniki nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne morejo utemeljiti z navajanjem, da zemljišča, na katera se nanaša sporna odločitev, poleg njih uporabljajo tudi drugi krajani.

Tožniki bi lahko s pritožbo zoper odločbo o ukinitvi statusa javnega dobra uspešno ščitili le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki nepremičnin, ki se navezujejo na javno prometno infrastrukturo. To pomeni, da v tem postopku svoje interese lahko varujejo le omejeno - zgolj tiste, ki so pravno varovani, ne pa vsakršnih interesov, za katere sicer sami ocenjujejo, da vanje ne bi smelo biti poseženo.

V tožbi navajajo, da za dostop do svojih nepremičnin uporabljajo prav parc. št. 1128/2 in 1127/1, in 1134/7, vsa k.o. ..., vendar to še ne pomeni, da so na javnem dobru pridobili posebno pravico uporabe iz tretjega odstavka 19. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Na javnem dobru tudi ni mogoče priposestvovanje lastninske pravice (prvi odstavek 44. člena SPZ). V čem naj bi zemljiškoknjižni vpisi o ukinitvi statusa javnega dobra in lastninski pravici toženke vplivali na njihove pravice, tožniki ne pojasnijo. Tudi morebitna prodaja navedenih zemljišč tretji osebi (... d.d.) sama po sebi ne more vplivati na uresničevanje lastninske pravice na zemljiščih, ki so v lasti tožnikov.

Neutemeljen je tožbeni ugovor o nelogičnosti zaključka organa druge stopnje, da je ostal dostop do javne poti JP 799256 popolnoma enak, saj JP 799256 na podlagi spremembe odloka o kategorizaciji občinskih cest ne obstoji več. Iz tožbenih navedb, s katerimi tožniki pojasnjujejo, katere nepremičnine so bile del JP 799255 in JP 799256 pred spremembo in da je preostali del bivše JP 799256 sedaj del nove JP 799255, je razvidno, da se dostop do javne cestne infrastrukture v tem delu dejansko ni spreminjal, spremenila se je le oznaka javne poti. Za pravni interes tožnikov je torej bistvena ugotovitev, da tožniki dostop do javnega cestnega omrežja imajo, saj se jim ta z ukinitvijo statusa javnega dobra na spornih nepremičninah ni spremenil v delu, ki se navezuje na bivšo javno pot JP 799256, sedanjo JP 799255. Trdijo sicer, da so z ukinitvijo statusa javnega dobra odrezani od javne prometne infrastrukture v krajevni skupnosti L. – M., in da je pomembno, da sporne nepremičnine ohranijo status javnega dobra, ker da predstavljajo edino povezavo med zemljišči tožnikov in naselji T., M. in L., vendar s temi navedbami ne utemeljujejo, da zaradi ukinitve statusa javnega dobra na spornih nepremičninah njihove nepremičnine nimajo več povezave s cestno infrastrukturo. Ukinitev želene prometne povezave pa sama po sebi ne more pomeniti posega v pravno varovan položaj.

Zahteva tožnikov po neposrednem dostopu do prav določene javne poti (kot sami navajajo do poti med A. cesto in JP 799251), namreč nima pravne podlage, čeprav naj bi šlo za pot, ki jih neposredno povezuje z „javno infrastrukturo“ v navedenih naseljih (kot pojasnjujejo v pripravljalni vlogi, naj bi šlo za povezavo s trgovino ... zasebnimi obrtniki in podjetniki, otroškim in športnim igriščem in markirano pohodno potjo na ...).

Po navedenem je neutemeljen tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Tožniki namreč z navedbami v tožbi niso izkazali niti posega v lastninsko pravico, še manj izničenja te pravice, ki jo imajo na svojih zemljiščih.

Pravnega interesa za pritožbo zoper odločbo ne izkazujejo niti z razlogi, s katerimi utemeljujejo nepravilnost in nezakonitost ukinitve statusa javnega dobra (namen nadaljnje prodaje zemljišč, nepravilna ugotovitev dejanske rabe zemljišč).

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba zoper sklep o zavrženju pritožbe ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Odločitev je sprejelo na seji, v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

K II. točki izreka Tožba zoper odločbo o ukinitvi statusa javnega dobra ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so podane procesne predpostavke. Ena izmed procesnih predpostavk, ki v postopku mora biti podana, je določena v 3. točki prvega odstavka 36. člena. Na podlagi navedene določbe ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. V tej določbi ZUS-1 torej določa dve procesni predpostavki: pravni interes in priznan položaj stranke v upravnem sporu.

Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ker je po presoji sodišča odločitev pritožbenega organa, da tožniki niso upravičene osebe za vložitev pritožbe zoper odločbo občinske uprave o odvzemu statusa javnega dobra, pravilna in zakonita, tožniki ne morejo biti stranka v upravnem sporu zoper to odločbo. Poleg tega pa presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrženju pritožbe pomeni, da tožniki iz istih razlogov kot za pritožbo zoper odločbo občinske uprave o odvzemu statusa javnega dobra niso izkazali pravnega interesa za tožbo zoper njo. Zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K III. točki izreka Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnikov tudi prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.