Jedro

Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku pravilno presojalo utemeljenost začasne odredbe ob času njene izdaje (in ne ob času odločanja o ugovoru zoper njo) in je tako pravilno ocenjevalo, ali je tožeča stranka ob času izdaje začasne odredbe izkazala obstoj pogojev po 272. čl. ZIZ.

Sodišče torej po prostem preudarku določi potreben čas trajanja začasne odredbe, pri čemer je vezano na okvire, ki jih s predlogom za izdajo začasne odredbe postavi upnik (tožeča stranka).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v 1. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (1.) zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasno odredbi ter (2.) odločilo, da se ne izreče denarna kazen, zagrožena s sklepom opr. št. P z dne .

Zoper 1. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pritožuje tožena stranka. V pritožbi najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje prišlo do zaključkov, ki so med seboj v nasprotju, zaradi česar ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče namreč v uvodnem delu izpodbijanega sklepa navaja, da so pogoji iz 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) za izdajo predlagane začasne odredbe podani, nato pa v predzadnjem odstavku istega sklepa (v katerem sodišče utemeljuje svojo odločitev glede izreka denarne kazni) navaja, da pogoji iz naveden določbe ZIZ niso podani. Tožena stranka v zvezi s tem poudarja, da je pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo potrebno upoštevati dejansko stanje, ki velja v času odločanja o ugovoru, saj zaradi sprememb v vmesnem času, pogoji za začasno odredbo lahko niso več podani, kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Sodišče je namreč pred odločanjem o ugovoru dne 15.12.2006 opravilo narok, na katerem je tožena stranka tožeči stranki izročila vso zahtevano dokumentacijo. S tem pa so prenehali pogoji za izdajo začasne odredbe oziroma je odpadel namen zavarovanja, ki mora biti podan ves čas trajanja začasne odredbe. Sodišče bi zato moralo novo nastalo situacijo upoštevati tudi pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe in ugovoru ugoditi oziroma ustaviti postopek zavarovanja in razveljaviti vsa opravljena dejanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo, ne da bi toženi stranki omogočilo, da se izjavi o navedbah tožeče stranke v njeni vlogi z dne 22.12.2006, v kateri tožeča stranka zatrjuje, da ji tožena ni izročila celotne dokumentacije, ki je predmet izdane začasne odredbe, kar naj bi posledično pomenilo, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz izdane začasne odredbe. S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Nadalje tožena stranka poudarja, da je pri t.i. regulacijskih začasnih odredbah, kot je v obravnavani zadevi, potrebno zelo restriktivno razlagati pogoje za izdajo začasne odredbe. S takšno začasno odredbo se namreč dejansko odloča o glavnem tožbenem zahtevku, kar pomeni, da bo dejansko prišlo do končne meritorne odločitve s tem, da se ne bo izpeljal celoten dokazni postopek oziroma s tem, da pravdne stranke ne bodo imele na razpolago vseh procesnih institutov, ki jih omogoča pravdni postopek. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke potrebno ugotoviti, da nevarnost iz 2. odst. 272. čl. ZIZ niti teoretično ne more biti podana, saj je s tem, ko je tožena stranka izročila zahtevano dokumentacijo, tožbeni zahtevek tožeče stranke na izročitev dokumentacije dejansko že bil uveljavljen. V takšnih primerih bi sodišče moralo restriktivno odločati tudi o času, za katerega se izdaja začasna odredba. ZIZ namreč ne določa, da mora začasna odredba trajati do pravnomočne odločitve o glavnem zahtevku, kar pomeni, da zakon odločitev o trajanju začasne odredbe prepušča sodišču, ki mora odločiti, kakšen naj bo razumno potreben čas trajanja oziroma veljavnosti začasne odredbe. V primerih kot je obravnavan, kjer se z izpolnitvijo začasne odredbe dejansko hkrati izpolni tudi sam tožbeni zahtevek, je po oceni tožene stranke sodišče dolžno takoj, ko dolžnik izpolni svojo (enkratno) obveznost iz začasne odredbe, postopek zavarovanja ustaviti in razveljaviti vsa opravljena dejanja. Tožena stranka nadalje poudarja, da ni podana niti verjetnost vtoževanega tožbenega zahtevka po 1. odst. 272. čl. ZIZ. Potrebno je namreč ugotoviti, da zatrjevana škoda, ki naj bi nastala tožeči stranki, sploh ni nastala oziroma je ravnanje tožene stranke kvečjemu bilo v korist tožeče stranke. Kot je razvidno iz izpiskov prometa na osebnih transakcijskih računih tožene stranke, je slednja iz svojih osebnih računov ves čas izvrševala plačila, s katerimi je poravnavala različne obveznosti tožeče stranke. Tožena stranka je zato s svojim ravnanjem tožeči stranki kvečjemu omogočila obstoj in celo dobiček, ne pa obratno in je celo tožeča stranka dolžna toženi povrniti vse izdatke, ki jih je ta imela za tožečo stranko. Tožena stranka še navaja, da tudi ni res, da ji z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda. Tožena stranka je namreč s predložitvijo določene dokumentacije razkrila svoje osebne podatke (npr. o stanju na TTR), kar pa ne more biti ocenjeno kot nikakršna škoda. To pa velja tudi v obravnavani zadevi, ko so bili navedeni osebni transakcijski računi tožene stranke uporabljeni izključno za izpolnjevanje obveznosti tožeče stranke, ne pa za osebne namene tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je očitek v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prišlo do zaključkov, ki so med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili (upoštevaje okoliščine v času odločanja o začasni odredbi) izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. čl. ZIZ ter za izrek denarne kazni (2. odst. 226. čl. ZIZ), niso pa izpolnjeni pogoji za izterjavo v sklepu o začasni odredbi izrečene denarne kazni in izrek nove (3. odst. 226. čl. ZIZ), ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeči stranki zaradi izostanka preostalih listin (v primeru, da bi se te sploh nanašale na tožečo stranko), ne bi nastajala težko nadomestljiva škoda, saj ji je z že izročeno dokumentacijo omogočeno normalno poslovanje in zato v zvezi s tem ni izpolnjen pogoj po 2. odst. 272. čl. ZIZ. Neutemeljen je tudi očitek v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo upoštevati dejansko stanje, kakršno je v času odločanja o ugovoru. Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku pravilno presojalo utemeljenost začasne odredbe ob času njene izdaje (in ne ob času odločanja o ugovoru zoper njo) in je tako pravilno ocenjevalo, ali je tožeča stranka ob času izdaje začasne odredbe izkazala obstoj pogojev po 272. čl. ZIZ. Glede vloge tožeče stranke z dne 22.12.2006, v kateri je slednja opredelila še manjkajočo dokumentacijo, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je v zvezi s tem upoštevalo izjavo toženca (ki jo je podal pri zaslišanju dne 15.12.2006), da je izročil vso dokumentacijo po začasni odredbi, ki jo je posedoval, zaradi česar je brezpredmeten pritožbeni očitek toženca, da mu ni bilo omogočeno, da se izjavi o navedbah tožeče stranke v njeni vlogi z dne 22.12.2006, saj jim sodišče prve stopnje (v korist tožene stranke) ni sledilo in posledično tudi ni ugodilo predlogu tožeče stranke, da se izvrši v sklepu o začasni odredbi določena denarna kazen in izreče nova. Ker je tožena stranka zahtevano dokumentacijo tožeči stranki izročila po izdaji začasne odredbe in ker mora sodišče v ugovornem postopku presojati utemeljenost začasne odredbe ob času njene izdaje in ne ob času odločanja o ugovoru zoper njo (kot je bilo pojasnjeno že zgoraj), je nadalje neutemeljen tudi očitek pritožbe, da nevarnost iz 2. odst. 272. čl. ZIZ niti teoretično ne more biti več podana, ker naj bi z izročitvijo zahtevane dokumentacije tožeči stranki tožbeni zahtevek na izročitev predmetne dokumentacije dejansko že bil uveljavljen. V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na čas veljavnosti začasne odredbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skladno z 2. odst. 277. čl. ZIZ sodišče v sklepu, s katerim izda začasno odredbo, odloči tudi, koliko časa naj traja. Sodišče torej po prostem preudarku določi potreben čas trajanja začasne odredbe, pri čemer je vezano na okvire, ki jih s predlogom za izdajo začasne odredbe postavi upnik (tožeča stranka). V obravnavanem primeru je tožeča stranka predlagala, da začasna odredba velja 60 dni po pravnomočnosti odločbe, izdane v predmetnem sporu, pri čemer je sodišče prve stopnje kritično določilo krajši čas veljavnosti, in sicer do pravnomočnosti končne odločbe v tej pravdi. Tožena stranka časovne veljavnosti začasne odredbe v ugovoru ni izpodbijala in je zato ne more več niti v pritožbenem postopku (saj v pritožbi ugovornih razlogov ni dopustno širiti), pri čemer pa tudi ne pove, v čem bi jo časovna veljavnost, kot je določena, sploh ovirala. Prav tako pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v procesnih določbah ni imelo podlage za ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev vseh opravljenih dejanj, kot to zmotno meni pritožba. Brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z verjetnostjo obstoja denarne terjatve, saj je bila začasna odredba izdana v zavarovanje nedenarnega zahtevka na izročitev določene poslovne dokumentacije tožeče stranke. Pritožbene navedbe o nastanku škode toženi stranki, ki naj bi se kazala v obliki razkritja določenih osebnih podatkov, pa so nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).