Jedro

Seznanitev sodnikov z gradivom, ki se iz spisa ne izloča, ter sodelovanje v senatih, ki odločajo o priporu, niso izločitveni razlogi, niti ne gre za okoliščine iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je S. U. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje oziroma ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen sedem mesecev zapora in stransko denarno kazen 1000 evrov. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo obsojenčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni S. U. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje z napotki, ki izhajajo iz procesnih pravil ZKP, Ustave Republike Slovenije, ustavnih pritožb in KZ.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki navaja, da zahteva ni dovoljena, ker je vložena po roku. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je obsojenec izjavil v vlogi z dne 22. 8. 2012. B.

4. Glede na vsebino odgovora vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma navaja, da je obsojenec obravnavano izredno pravno sredstvo vložil v roku, predpisanem v tretjem odstavku 421. člena ZKP. Obsojenec je sodbo sodišča druge stopnje prejel 18. 8. 2007, zahtevo za varstvo zakonitosti pa je poslal priporočeno po pošti 16. 11. 2007. Namesto na sodišče prve stopnje je obsojenec zahtevo poslal na Vrhovno sodišče, ki je vlogo prejelo 19. 11. 2007 in jo 21. 11. 2007 odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru. Po poizvedbah s strani obsojenca je okrožno sodišče ugotovilo, da v spisu ni vloge z dne 19. 11. 2007 in ga pozvalo, naj predloži kopijo vloge. Le-to je skupaj s spisom 10. 7. 2012 predložilo Vrhovnemu sodišču v odločanje.

5. Kršitev kazenskega zakona po prvem odstavku 372. člena ZKP vložnik utemeljuje z navedbo, da ni storil nič od tega, kar se mu očita oziroma da ni storil nobenega od zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Po prepričanju vložnika mu dejanji, opisani v obtožnici in izreku sodbe, nista z ničemer dokazani. S takšnimi navedbami vložnik ne utemeljuje kršitve kazenskega zakonika, temveč uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Vložnik uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in sicer kršitve iz 2., 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede kršitve iz 2. točke citiranega člena je sodišče prve stopnje v tretjem odstavku na 32. strani sodbe obrazložilo, da je predlog obdolženca za izločitev predsednice senata zavrglo, ker je bil podan z namenom zavlačevanja. Seznanitev sodnikov z gradivom, ki se iz spisa ne izloča, ter sodelovanje v senatih, ki odločajo o priporu, niso izločitveni razlogi, niti ne gre za okoliščine iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Sicer pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni pojasnil, s katerimi „nezakonitimi“ dokazi, ki naj bi bili izločeni iz spisa, se je predsednica senata seznanila, zato v tej smeri Vrhovno sodišče ni moglo preizkušati vložnikovih trditev. Procesne kršitve iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sodišče ne stori s tem, ko ne izvede vseh predlaganih dokazov, prav tako ni podana kršitev iz 11. točke, če sodišče v sodbi ne navaja izpovedb oseb, ki naj bi bile po prepričanju vložnika razbremenilne, pa v dokaznem postopku niso bile zaslišane. Navedbe o nezakonitem priporu so nerazumljive, saj iz njih ni mogoče razbrati, katero kršitev uveljavlja vložnik.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) naj bi bila potrditvah vložnika podana tudi zato, ker se obtoženi v postopku niso mogli seznaniti z dokazi, ki jih je predložilo tožilstvo, predvsem z izjavami prič – tujcev, ker niso uspeli z dokaznim predlogom, da se opravi prepoznava storilcev s strani prebežnikov in ker se niso mogli soočiti z obtoženci, saj je sodišče vse dokazne predloge obrambe zavrnilo. Ob zavrnitvi dokaznega predloga v obrazložitvi sodbe je sodišče pojasnilo, da so ostali izvedeni dokazi v celoti potrdili navedbe v obtožbi, poleg tega pa tujcev ni mogoče zaslišati, saj ni znano njihovo bivališče v tujini. Zaključek o dokazanosti obsojencu očitanega kaznivega dejanja je sodišče oprlo na izsledke telefonskih prisluhov, poročila o tajnem opazovanju in sledenju ter na zagovor obsojenega N., ki ga je podal v preiskavi. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da pravica do zaslišanja obremenilnih prič obsojencu ni bila kršena, saj tako prebežniki kot soobdolženi (kazenski postopki zoper njih so bili izločeni) niso v ničemer obremenili obsojenca, zato ne gre za obremenilne priče, sodba pa se ne opira na njihove izjave (razen soobsojenega N., katerega je obsojeni U. imel možnost zaslišati na glavni obravnavi). Kolikor pa vložnik uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v svojo korist, je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov in pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da morebitno zaslišanje pribežnikov glede na vse ostale izvedene dokaze obsojencu ne bi koristilo. Dejstvo, da tujci obdolženca ne omenjajo, namreč še ne pomeni, da kaznivega dejanja ni storil. S tem, ko sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je sicer prvo predlagalo tožilstvo, nato pa obramba, stranki v postopku nista bili postavljeni v neenakopravni položaj.

C.

8. Ker kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega S. U. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Odločitev o stroških temelji na določbah 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.