Jedro

Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji.

Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja določena naravno vzročna povezava med odsotnostjo označbe za počasna vozila na traktorski prikolici in prometno nesrečo (toženec bi z njo zmanjšal tveganje, saj bi bilo njegovo vozilo ponoči bolje zaznavno), vendar znatnega povečanja tveganja za nesrečo zaradi njene odsotnosti nista ugotovili. V spektru tehničnih pomanjkljivosti se tako ta pomanjkljivost po oceni Vrhovnega sodišča uvršča med lažje. Nadalje pa je treba upoštevati tudi ostale ugotovljene vzroke in njihov pomen za nesrečo: nedelovanje pozicijskih luči na traktorski priklici, tako da je bila ta za oškodovanca zaznavna na manjši razdalji, prižgan delovni žaromet na traktorski kabini, ki je motil oziroma slepil oškodovanca in neprilagojena hitrost vožnje oškodovanca vidnemu polju kratkih luči. Ti vzroki imajo skupno nedvomno bistveno večjo težo kot odsotnost označbe za počasna vozila. Upoštevajoč še izjemno naravo institutov izgube zavarovalnih pravic oziroma povračilnega zahtevka zavarovalnice ter merila prave mere, ki je vselej sestavni del vrednotne presoje o vzročni zvezi, Vrhovno sodišče zaključuje, da odsotnosti označbe za počasna vozila pravno-vrednotno ne bi bilo upravičeno pripisati tako velikega pomena za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, da bi bila zaradi tega upravičena izguba zavarovalnih pravic.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 6.920,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnica (zavarovalnica) s tožbo od sodišča zahteva, naj tožencu (njenemu zavarovancu) naloži, da ji je dolžan plačati 14.342,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevani znesek predstavlja del odškodnine, ki jo je tožnica izplačala oškodovancu. Ta je kot voznik motornega kolesa dne 30. 9. 2016 ob 19.33 uri na regionalni cesti iz smeri Bizeljskega proti Bistrici ob Sotli trčil v toženčev neustrezno osvetljen in označen traktor ter se pri tem hudo telesno poškodoval. Tožnica zatrjuje, da je toženec s tem, ko je vozil vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno, izgubil pravice iz zavarovanja in da ima pravico uveljavljati povračilo zneskov, ki jih je poravnala oškodovancu, kot to določajo njeni Splošni pogoji ter drugi odstavek 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP).

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 60 %. Pojasnilo je, da toženec na traktorski prikolici ni imel delujočih zadnjih pozicijskih luči, niti odsevne označbe (trikotnika) za počasna vozila, imel pa je prižgan delovni žaromet za osvetljevanje okolice, ki ga je po delu na polju pozabil ugasniti, kar vse je bistveno prispevalo k nastanku prometne nesreče, saj voznik motornega kolesa ni mogel dobro in pravilno oceniti prometne situacije (traktorske prikolice ni videl, zaradi zaslepitve z žarometom ni mogel razločiti, ali se traktor nahaja na njegovem ali nasprotnem voznem pasu). Po drugi strani pa motorist hitrosti in načina vožnje ni prilagodil stanju vozišča, preglednosti in vidljivosti oziroma vidnemu polju, ko je preklopil iz dolgih na kratke luči, tako da ni mogel pravočasno ustaviti motornega kolesa. Ocenilo je, da je toženec v večji meri prispeval k nastanku prometne nesreče, in sicer v deležu 60 %, voznik motornega kolesa pa v manjšem, 40 % deležu. Štelo je, da toženec po Splošnih pogojih tožnice ni imel tehnično brezhibnega vozila, ker pozicijske luči na prikolici niso delovale, in ker na njej ni imel nameščenega trikotnika za počasna vozila. Kot skrben voznik bi moral - ne le ob priključitvi prikolice na traktor - temveč pred vsako vožnjo po prometni cesti preveriti, ali luči na prikolici delujejo, sploh ker prikolica ni bila njegova, neobstoja krivde za neopremljenost prikolice z označbo za počasna vozila pa toženec ni niti zatrjeval. Presodilo je, da so vse navedene opustitve bistveno prispevale k povzročitvi prometne nesreče. Glede na to je odločilo, da je toženec na podlagi Splošnih pogojev izgubil pravice iz zavarovanja in da je zato tožbeni zahtevek utemeljen v tolikšnem deležu, kot je toženec s svojim ravnanjem prispeval k povzročitvi prometne nesreče - to je v 60 %.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Enako kot sodišče prve stopnje je štelo, da toženčevo vozilo ni bilo tehnično brezhibno, ker na traktorski prikolici niso delovale pozicijske luči in ker na njej ni bilo označbe za počasna vozila, prižgani delovni žaromet pa predstavlja napako voznika, zaradi katere ta po Splošnih pogojih ne izgubi zavarovalnih pravic. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je tudi tehnična neustreznost toženčevega vozila v pravno relevantni vzročni zvezi z nezgodo in škodo. Sledilo je tudi presoji sodišča prve stopnje, da bi moral toženec, da bi zadostil zahtevani skrbnosti voznika traktorja, preveriti delovanje pozicijskih luči na prikolici, in sicer ne le v trenutku njenega priklopa na traktor, temveč vsakokrat, preden je zapeljal na prometno cesto, torej tudi ko je končal z delom na polju.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 48/2023 z dne 5. 4. 2023 na predlog toženca dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je izpodbijana sodna odločba drugostopenjskega sodišča pomanjkljiva, ker iz sodbe druge stopnje ne izhaja argumentacija, da je bistven vzrok za toženčev prispevek (krivdo) k nastanku nezgode v deležu 60 % hibnost vozila? in - ali sta v okoliščinah konkretnega primera sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravni standard skrbnosti voznika traktorja? **Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Smiselno predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje oziroma samo sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

6. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in opozarja na neustrezno enačenje vprašanja deleža odgovornosti glede na ravnanja obeh udeležencev nezgode z vprašanjem relevantne vzročne zveze med tehnično neustreznostjo traktorja in nastankom prometne nesreče. Poudarja, da ugotovitev njegove delne odgovornosti za nezgodo še ne zadošča za utemeljenost regresnega zahtevka tožnice. Prvostopenjsko sodišče je odločilo zgolj o deležih odgovornosti pri nesreči dveh premikajočih se motornih vozil na podlagi 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni pa ugotavljalo relevantnih dejstev z vidika uporabe tretjega odstavka 7. člena ZOZP in prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Tudi drugostopenjska sodba ne vsebuje razlogov za presojo, da je hibnost vozila bistven vzrok za toženčev prispevek (krivdo) k nastanku nezgode v deležu 60 %.

7. Izpostavlja, da skladno s sodno prakso izguba zavarovalnih pravic po naravi stvari ne more biti vezana na okoliščino, ki ni v relevantni vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.1 Vendar sodišči prve in druge stopnje njegovega ugovora neobstoja vzročne zveze nista presojali. Meni, da v izpodbijani sodbi ni podana ustrezna razmejitev med posameznimi vzroki za nezgodo, temveč sodišče očitno kumulativno šteje vse tri toženčeve kršitve za enako odločilne za nastanek prometne nezgode. Navaja, da glede na 60 % delež odgovornosti in stališče o enaki pomembnosti njegovih treh kršitev cestnoprometnih predpisov (vožnja s prižganim žarometom, nedelujoče luči in odsotnost označbe za počasna vozila) za nastanek nesreče, na vsako od teh kršitev odpade 20 %. Okoliščini, ki ju sodišče šteje za bistvena razloga za nastanek nezgode, tako predstavljata le 40 % od celote razlogov za nastanek nezgode. Zaključuje, da njegove kršitve, povezne s hibnostjo vozila, ne predstavljajo odločilnega vzroka za nastanek škodnega dogodka. Poleg tega vztraja, da je od teh treh kršitev v veliko večjem deležu (vsaj 40 %) k nastanku nezgode prispeval prižgan žaromet. Poudarja, da sodna praksa kot splošno znano šteje, da ni vsaka hibnost vozila taka, da neizogibno pripelje do prometne nezgode.2 Navaja, da če bi nedelovanje luči in odsotnost označbe za počasna vozila neizogibno ali v večini primerov privedla do nezgode, bi v prikolico trčil tudi priča A. A. Prav tako je sodišče druge stopnje ugotovilo, da bi toženec z delujočimi lučmi in omenjeno označbo le nekoliko zmanjšal tveganje in torej ni z gotovostjo prepričano, da je prav hibnost prikolice absolutno in neizogibno pripeljala do nesreče. Meni, da goli obstoj hibnosti ne zadošča za izgubo zavarovalnih pravic. Dodaja še, da je iz fotografij v spisu razvidno, da je imel na prikolici dva odsevna trikotnika, ki pa vseeno nista preprečila trka, saj je bil motorist očitno zaslepljen od delovnega žarometa, tako da odsotnost označbe za počasna vozila ni v vzročni zvezi z nezgodo.

8. Glede drugega dopuščenega vprašanja poudarja, da je ob priklopu prikolice preveril delovanje luči in se na polju zaradi natovarjanja koruze zadržal največ 15 minut, nato pa se je s prikolico odpravil nazaj na cesto, tako da je od priklopa prikolice do nezgode minila manj kot ena ura. Meni, da je neživljenjsko, da bi traktorist ali katerikoli drugi voznik v cestnem prometu pregledoval delovanje luči na priklopnikih več kot enkrat v eni uri. Prav tako je neživljenjsko, da bi moral voznik delovanje luči na prikolici preverjati pred vsako posamezno vključitvijo v cestni promet. Vozniki tovornih vozil so namreč v skladu s profesionalno skrbnostjo poklicnih voznikov dolžni opraviti skrben pregled delovanja tovornega vozila in prikolice enkrat na dan. Toženec pa ni poklicni traktorist, temveč je laik, zato zanj velja pravni standard razumnega človeka. Malomarnost bi bila podana, če bi bila velika večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko tako ravnanje povzroči škodljivo posledico. Zastavlja vprašanje, ali bi moral tudi po nekajminutnem postanku na bencinski črpalki zaradi točenja goriva ponovno pregledati delovanje luči ter ali velja enako za traktor zimske službe, ki stoji na robu ceste, med tem ko komunalni delavci na pripeto prikolico odmetavajo sneg s pločnika? Sodišči prve in druge stopnje ne podata nobenih pravno relevantnih razlogov za uveljavitev tako strogega standarda, prav tako se ne sklicujeta na sodno prakso slovenskih sodišč, sodišča EU ali Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Dodaja, da je tožnica celo zatrjevala, da predstavlja preverjanje delovanja luči ob priklopu prikolice pretirano skrbnost. Tudi izvedenec prometne stroke je v mnenju zapisal, da skrben voznik, potem ko priključi prikolico na vlečno vozilo, preveri, če luči na prikolici delujejo, še posebej, če prikolica ni njegova. Povsem logično pa je, da nadaljnje preverjanje luči po eni uri uporabe vozila ni potrebno. Ob tem pa tožnica tudi ni prerekala njegovih navedb, da je bil vzrok za nedelovanje luči pregorela varovalka, do česar je prišlo med vožnjo, ko je že zapustil mesto nalaganja koruze. Izpostavlja, da je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da je institut izgube zavarovalnih pravic uporaben le v izjemnih primerih voznikovega nedopustnega ravnanja, ki ima praviloma za posledico znatno povečanje rizika nastanka škode.3 Zaostreno stališče sodišč prve in druge stopnje, da opustitev ponovnega pregleda delovanja luči manj kot eno uro po prvem pregledu predstavlja takšno nedopustno ravnanje, pa težko prestane pravno presojo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi bil toženec lahko odgovoren za nedelovanje luči. V zvezi z odsotnostjo označbe za počasna vozila pa ponovno pojasnjuje, da ta pomanjkljivost ni v vzročni zvezi z nezgodo.

**Odgovor na revizijo**

9. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - do obravnavane prometne nesreče je prišlo na regionalni cesti iz smeri Bizeljskega proti Bistrici ob Sotli 30. 9. 2016 ob 19.33 uri (tj. 54 minut po sončnem zahodu), ko so bile za vožnjo že nočne razmere; vozniki so lahko zaznavali neosvetljene ovire le v odsevu svetlobe luči njihovih vozil; hitrost vožnje na tem območju je s splošnim predpisom omejena na 90 km/h; toženec je vozil traktor s pripetim traktorskim priklopnikom s hitrostjo med 25 in 30 km/h; na zgornjem zadnjem delu traktorske kabine je gorel delovni žaromet za osvetljevanje okolice vozila, ki ga je toženec pozabil ugasniti po delu na polju, pozicijske luči na zadnjem delu prikolice niso delovale, prav tako na njej ni bila nameščena označba za počasna vozila v obliki enakostraničnega trikotnika s prisekanimi vogali, katerega notranja površina je rdeče fluorescentne barve, zunanji pasovi pa so rdeče barve in odsevni; na prikolici sta bila sicer nameščena manjša in starejša trikotnika, ki pa nista odsevala svetlobe; toženca je dohitel voznik motornega kolesa B. B. in s sprednjim delom motornega kolesa trčil v zadnji desni del traktorske prikolice in se hudo telesno poškodoval; hitrost motornega kolesa pred trčenjem je bila med 70 in 75 km/h; - toženec je s prižganim delovnim žarometom motil oziroma slepil motorista; tveganje za nezgodo bi zmanjšal, če bi na zadnjem delu prikolice gorele pozicijske luči, saj bi tako voznikom omogočil, da bi prikolico zaznali na večji razdalji; tveganje bi tudi zmanjšal, če bi imel na zadnjem delu prikolice nameščeno opisano označbo za počasna vozila, ki jo je mogoče ponoči zaznati že z večje razdalje; - motorist je zaradi prižganega delovnega žarometa sprva mislil, da se nekdo vozi proti njemu po nasprotnem pasu; luči motornega kolesa je preklopil iz dolgih na kratke; ko je nasproti pripeljalo tretje vozilo, je videl, da je toženčevo vozilo na njegovem voznem pasu; ob vožnji s kratkimi lučmi bi lahko natančneje ocenil položaj traktorja pri oddaljenosti okoli 30 m; vendar motorist hitrosti vožnje ni prilagodil zaslepljenosti z delovnim žarometom oziroma vidnemu polju kratkih luči (tj. do 53 km/h), zato ni mogel pravočasno ustaviti motornega kolesa oziroma se izogniti trčenju; - toženec, ki ni poklicni voznik traktorja, je neposredno pred prometno nesrečo pomagal pri spravilu koruze; v ta namen si je prikolico izposodil; po priklopu prikolice na traktor je ugotovil, da pozicijske luči na njej delujejo; nato se je pripeljal na zbirno mesto na polju; traktor s pripeto prikolico je nekaj časa stal na polju, da so nanjo naložili koruzo; preden je zapeljal s polja na regionalno cesto, delovanja pozicijskih luči na prikolici ni preveril; možno je, da pozicijske luči niso delovale, ker je pregorela njihova varovalka, vendar toženec ni dokazal, da bi varovalka luči pregorela šele po odhodu s polja; - toženec je imel v kritičnem času za obravnavani traktor zavarovano avtomobilsko odgovornost pri tožnici; tožnica je motoristu B.B. po odškodninskem zahtevku doslej že izplačala 33.181,99 EUR.

11. Revizija je utemeljena.

**O zadostnosti obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje o vzročni zvezi med tehnično neustreznostjo toženčevega vozila in prometno nesrečo**

12. ZOZP v drugem odstavku 7. člena določa, da ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (t. i. povračilni oziroma regresni zahtevek). To pravico ima v skladu s 6. točko tretjega odstavka 7. člena ZOZP tudi takrat, kadar vozilo, ki ga je vozil voznik, ni tehnično brezhibno. Podobno določajo tudi tožničini Splošni pogoji v sedmi točki prvega odstavka 3. člena, in sicer, da zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja, če vozilo ni bilo brezhibno. V prvi točki drugega odstavka 3. člena pa Splošni pogoji določajo, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovanja, če dokaže, da ni kriv za obstoj te okoliščine.

13. S tem je določeno tudi, kakšno je v tej regresni pravdi (materialno) trditveno in dokazno breme. Tožnica mora tako trditi in ponuditi dokaze, da toženčev traktor ni bil tehnično brezhiben ter da je oškodovancu izplačala odškodnino in koliko. Toženec pa lahko zatrjuje in dokazuje, da je bil traktor tehnično brezhiben, da ni podana vzročna zveza med tehnično neustreznostjo traktorja in prometno nesrečo, da ni kriv za tehnično pomanjkljivost traktorja, da ni (v celoti) odgovoren (154. člen OZ) za prometno nesrečo in da je zavarovalnica oškodovancu izplačala previsoko odškodnino.4

14. Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji. Navedeno je razvidno tudi v obravnavnem primeru, s tem ko je sodišče druge stopnje pojasnilo, da tehnično neustreznost toženčevega vozila predstavljata nedelovanje pozicijskih luči na prikolici in odsotnost označbe za počasna vozila na njej, pri prižganem delovnem žarometu pa gre za napako voznika, zaradi katere po Splošnih pogojih ni mogoče izgubiti zavarovalnih pravic. Ugovor, da ni vzročne zveze med tehnično pomanjkljivostjo toženčevega vozila in prometno nesrečo se torej razlikuje od ugovora, da toženec ni (v celoti) odgovoren za prometno nesrečo v skladu s 154. členom OZ. Temu ustrezno ju obravnava tudi sodišče druge stopnje, in sicer prvega v točkah 15 do 18 ter drugega v točkah 24 do 26 obrazložitve sodbe. Tako ni utemeljen toženčev očitek, da sodišče druge stopnje ne razlikuje med navedenima materialnopravnima sklopoma.

15. Sodišče druge stopnje je izpostavilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi toženec zmanjšal tveganje za prometno nesrečo, če bi na traktorski prikolici gorele pozicijske luči in bi bila na zadnjem delu prikolice nameščena ustrezna označba za počasna vozila. Nadalje je pojasnilo, da pozicijske luči omogočajo drugim udeležencem, da traktorsko prikolico ponoči zaznajo na večji razdalji, podobno pa velja tudi za označbo za počasna vozila ter še dodalo, da je voznik motornega kolesa (oškodovanec), ker ni videl luči na prikolici, najprej videl le delovne žaromete in tako menil, da nekdo vozi proti njemu po nasprotnem voznem pasu. Na podlagi teh dejstev je (enako kot sodišče prve stopnje) sprejelo zaključek, da je nastanek konkretne nezgode mogoče pravno-vrednotno pripisati tudi tehnični neustreznosti vozila. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča omogoča objektiven preizkus drugostopenjske sodbe v obravnavanem delu.

16. Vrhovno sodišče tako na prvo dopuščeno vprašanje odgovarja nikalno: sodba sodišča druge stopnje glede pravnorelevantne vzročne zveze med tehnično neustreznostjo toženčevega vozila in nastankom prometne nezgode ni pomanjkljivo obrazložena. V okviru drugega vprašanja pa bo iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, Vrhovno sodišče presodilo tudi, ali je ta odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna.

**O pravnem standardu skrbnosti voznika traktorja pri presoji toženčeve krivde za nedelovanje pozicijskih luči na traktorski prikolici ter o vzročni zvezi med odsotnostjo označbe za počasna vozila in prometno nesrečo**

17. Z zavarovalno pogodbo, katere sestavni del so Splošni pogoji, sta se pravdni stranki dogovorili, da toženec ne izgubi pravic iz zavarovanja, če dokaže, da ni kriv za tehnično pomanjkljivost svojega vozila (prva točka drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev). Krivde podrobneje sicer nista opredelili, ker pa je namerna povzročitev prometne nesreče skladno 5. točko tretjega odstavka 7. člena ZOZP in 6. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev samostojen razlog za izgubo zavarovalnih pravic, je po presoji Vrhovnega sodišča logično, da sta na tem mestu imeli v mislih malomarnost. Domneva se njena najlažja stopnja, in sicer navadna malomarnost (culpa levis). Ker toženec ni profesionalni voznik traktorja, zanj velja merilo običajne (neprofesionalne) skrbnosti, pri presoji katere je pomembno, ali bi bila večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko določeno ravnanje povzroči škodljivo posledico.5

18. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da bi moral toženec, da bi zadostil zahtevani skrbnosti voznika traktorja, preveriti delovanje luči na traktorski priklici ne le ob njenem priklopu na traktor, temveč tudi preden je spet zapeljal na regionalno cesto, sploh ker prikolica ni bila njegova in je traktor, preden je toženec ponovno zapeljal na prometno cesto, nekaj časa stal na polju, torej izven ceste.

19. Vrhovno sodišče se s takšno presojo ne strinja. Toženec se je ob priklopu izposojene prikolice na traktor prepričal o delovanju luči na njej. Res se je nato s prikolico odpeljal na polje, da bi pomagal pri spravilu koruze. Vendar je treba pri presoji njegove dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je ob pojasnjenem negativen. Merilo skrbnosti, ki sta ga uporabili sodišči prve in druge stopnje pri presoji toženčeve krivde za nedelovanje pozicijskih luči traktorske prikolice, je v okoliščinah konkretnega primera prestrogo in neživljenjsko ter pomeni zmotno uporabo materialnega prava (6. člen OZ).

20. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako toženčev ugovor, da ni kriv za nedelovanje pozicijskih luči traktorske prikolice, utemeljen. Glede odsotnosti označbe za počasna vozila na prikolici toženec takšnega ugovora ne uveljavlja, pač pa vztraja, da odsotnost omenjene označbe ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Sodišči prve in druge stopnje sta v okviru tehnične neustreznosti toženčevega vozila, kateri sta vrednotno pripisali nastanek škodnega dogodka, kumulativno upoštevali vpliv nedelovanja pozicijskih luči ter odsotnosti označbe za počasna vozila na nastanek nesreče. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa se je izkazalo, da je toženec kriv le za odsotnost označbe za počasna vozila. Zato je Vrhovno sodišče moralo presoditi še, ali je ta tehnična pomanjkljivost sama zase takšna, da jo je utemeljeno vrednotno pripoznati za pravno tako pomemben vzrok nesreče, da je nanjo mogoče vezati izgubo zavarovalnih pravic.

21. Izguba zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji oziroma povračilni zahtevek po ZOZP pomeni, da zavarovalnica le začasno krije škodo tretjega, nato pa izplačani znesek regresira od zavarovanca oziroma odgovorne osebe. S tem se praviloma izjalovi pogodbeni namen voznika v zvezi z zavarovanjem njegove avtomobilske odgovornosti. Uporaba omenjenih institutov zato pride v poštev le v takšnih primerih voznikovega nedopustnega ravnanja, ki ima praviloma za posledico znatno povečanje rizika nastanka škode. V nasprotnem primeru bi bili kršeni načeli sorazmernosti ter vestnosti in poštenja.6

22. Tehnična neustreznost vozila je širok pojem, ki zajema obsežno paleto pomanjkljivosti: od tistih, ki očitno onemogočajo varno vožnjo, do tistih, ki na varnost vožnje nimajo nikakršnega vpliva. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja določena naravno vzročna povezava med odsotnostjo označbe za počasna vozila na traktorski prikolici in prometno nesrečo (toženec bi s tako označbo zmanjšal tveganje, saj bi bilo njegovo vozilo ponoči bolje zaznavno), vendar znatnega povečanja tveganja za nesrečo zaradi njene odsotnosti nista ugotovili. V opisanem spektru tehničnih pomanjkljivosti se tako ta pomanjkljivost po oceni Vrhovnega sodišča uvršča med lažje. Nadalje pa je treba upoštevati tudi ostale ugotovljene vzroke in njihov pomen za nesrečo: nedelovanje pozicijskih luči na traktorski prikolici, tako da je bila ta za oškodovanca zaznavna na manjši razdalji, prižgan delovni žaromet na traktorski kabini, ki je motil oziroma slepil oškodovanca in neprilagojena hitrost vožnje oškodovanca (motorista) vidnemu polju kratkih luči. Ti vzroki imajo skupno nedvomno bistveno večjo težo kot odsotnost označbe za počasna vozila. Upoštevajoč še prej pojasnjeno izjemno naravo institutov izgube zavarovalnih pravic oziroma povračilnega zahtevka zavarovalnice ter merila prave mere, ki je vselej sestavni del vrednotne presoje o vzročni zvezi,7 Vrhovno sodišče zaključuje, da odsotnosti označbe za počasna vozila pravno-vrednotno ne bi bilo upravičeno pripisati tako velikega pomena za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, da bi bila zaradi tega upravičena izguba zavarovalnih pravic.

**Odločitev o reviziji**

23. Odločitev sodišč druge in prve stopnje je po obrazloženem materialnopravno zmotna. Revizijsko sodišče je zato reviziji toženca ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

24. Ker je spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo Vrhovno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po kriteriju uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora tožnica, ki z zahtevkom ni uspela, tožencu povrniti njegove stroške celotnega pravdnega postopka. Te je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi predloženih stroškovnikov ter v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Toženčevi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 4.658,72 EUR (500 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi, 500 točk za odgovor na dopolnitev tožbe, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo, po 250 točk za vsako od nadaljnjih štirih pripravljalnih vlog ter po 50 točk za vlogi z dne 5. 3. 2021 in z dne 14. 12. 2021, za prvi narok 500 točk, za nadaljnje štiri naroke za vsakega po 250 točk, glede vsakega naroka po 120 točk za odsotnost iz pisarne, za narok dne 6. 6. 2019 urnina 50 točk, 38,75 točk za materialne stroške, 22 % DDV na odvetniške storitve, kilometrina za pet narokov v višini 418,10 EUR, 55,00 EUR za sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi ter izvedenina v višini 405,75 EUR). Toženčevi stroški v zvezi s pritožbama znašajo 1.205,64 EUR (500 točk za pritožbo z dne 15. 5. 2021, 500 točk za pritožbo z dne 12. 5. 2022, 20 točk za materialne stroške, 22 % DDV na odvetniške storitve ter sodna taksa v znesku 459,00 EUR). Njegovi stroški revizijskega postopka pa znašajo 1.055,64 EUR (500 točk za predlog za dopustitev revizije, 350 točk za revizijo, 17 točk za materialne stroške, 22 % DDV na odvetniške storitve ter sodna taksa v višini 421,00 EUR). Vrhovno sodišče tožencu ni priznalo stroškov pregleda zadeve, poročila ter obvestila stranki, saj so te storitve zajete v ostalih storitvah, za katere mu je stroške že priznalo. Toženčevi stroški celotnega postopka tako znašajo 6.920,00 EUR. Tožnica jih je dolžna plačati v petnajstdnevnem izpolnitvenem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

**Sestava senata in glasovanje**

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 9/2018 z dne 5. 4. 2018. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2016 z dne 12. 4. 2018. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 365/2011 z dne 10. 10. 2013. 4 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2016 z dne 12. 4. 2018, II Ips 9/2018 z dne 5. 4. 2018, II Ips 1016/2008 z dne 14. 6. 2012, II Ips 1089 z dne 19. 4. 2012, II Ips 589/2009 z dne 10. 2. 2011 in II Ips 682/2009 z dne 28. 10. 2009, G. Ristin, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, SZZ, Ljubljana 2008, str. 73 ter G. Ristin, Zavarovanje avtomobilske odgovornosti - vprašanje regresa, Pravosodni bilten, št. 3/2019, str. 93. 5 Npr. vmesna sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 119/2021 z dne 1. 6. 2022 ter N. Plavšak, E-PAKET OBLIGACIJE S KOMENTARJEM OZ, Komentar 135. člena OZ. 6 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 365/2011 z dne 10. 10. 2013 in II Ips 9/2018 z dne 5. 4. 2018. 7 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016.