Jedro

V regresnem sporu zavarovalnica dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo, t.j., da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino in dejstvo (ravnanje), ki po splošnih pogojih pomeni (zavarovančevo) kršitev te pogodbe in posledično izgubo zavarovalnih pravic; glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca, t.j. toženec se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, da ni kriv za obstoj okoliščine iz 7. točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke, da ni vzročne zveze med to okoliščino in nastalo prometno nesrečo2 in škodo ali (in) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo (nastanek škode).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da bi toženec lahko zmanjšal tveganje za nastanek nezgode, če bi mu na zadnjem delu prikolice gorele pozicijske luči, saj bi tako omogočil voznikom, da bi traktorsko prikolico zaznali na večji razdalji, pa tudi, da bi to tveganje lahko zmanjšal tudi, če bi imel na zadnjem delu prikolice nameščen enakostranični trikotnik s prisekanimi vogali, katerega notranja površina je rdeče fluorescentne barve, zunanji pasovi pa so rdeče barve in odsevni, širina in višina pa znašata 365 mm, ki se uporablja za označevanje počasnih vozil, saj so takšni trikotniki dobro odsevni in jih je mogoče zaznati ponoči že z večje razdalje. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje pa je pravilen tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta, poleg vožnje s prižganim žarometom za osvetljevanje okolice, tudi okoliščini, ki predstavljata tehnično hibo toženčevega vozila, bistveno prispevali k nastanku nezgode oziroma drugače povedano, da je tudi tehnična neizpravnost toženčevega vozila v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom nezgode in posledično škode, ki jo je v njej utrpel motorist A. A. Sodišče sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo materialno pravo t.j. določilo 1. odstavka 6. člena OZ, ko je zaključilo, da bi moral toženec, da bi zadostil potrebni skrbnosti voznika traktorja, pred vsako vožnjo po prometni cesti preveriti, ali pozicijske luči na prikolici delujejo, sploh z ozirom na dejstvo, da prikolica ni bilo njegova, da bi moral v konkretnih okoliščinah tega primera, ko se je po priklopu prikolice na traktor toženec pripeljal na zbrano mesto na polju zaradi spravila koruze in se po koncu nalaganja, ki je po pritožbenih navedbah trajalo cca 10 - 15 minut, odpeljal s polja, to storiti ne le v trenutku izposoje oziroma priklopa prikolice na traktor, temveč vsakokrat preden je zapeljal na prometno cesto, torej tudi v primeru, ko je končal z delom na polju ter zapeljal na regionalno cesto, kjer je nato prišlo do prometne nesreče.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 60 %, pod točko II. izreka pa je še odločilo, da bo o stroških sodišče odločilo s končno odločbo.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki vmesno sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo ustrezno spremeni. V pritožbi najprej na kratko v bistvenem povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi, nato pa sodišču prve stopnje očita, da zopet ni ugotavljalo, ali je tehnična hibnost prikolice oziroma okvara prikolice odločilno prispevala k nastanku škodnega dogodka, torej ni ugotavljalo, ali je med domnevno neizpravnostjo vozila in nastankom škode tožencu podana ustrezna vzročna zveza, ni odločilo o ključnem dejstvu, ali predstavljata okvara luči in odsotnost označbe za počasna vozila na priklopniku bistven vzrok, da je prišlo do trčenja motorista A. A. v zadnji del priklopnika toženčevega vozila. Toženec meni, da je sodišče prve stopnje ignoriralo navodilo senata višjega sodišča iz sklepa Cp 339/2021 z dne 14. 10. 2021, ki je podalo jasno navodilo prvostopenjskemu sodišču, da naj navede jasne in obrazložene pravne zaključke o dejstvu, ki po splošnih pogojih pomeni toženčevo kršitev zavarovalne pogodbe in posledične izgube zavarovalnih pravic, saj z navedbo, da je toženec prekršil kar tri pravila cestnega prometa in da zato odgovarja za nastanek škodnega dogodka z višjim deležem krivde kot nasprotni udeleženec prometne nezgode, ni navedlo jasnih in obrazloženih (pravnih in dejanskih) okoliščin, iz katerih bi bilo moč razbrati, kaj je bil poglavitni vzrok za nastanek škode, ki jo tožeča stranka zahteva od toženca z regresnim zahtevkom. Toženec vztraja, da nedelovanje luči in odsotnost označbe za počasno vozilo nista tisti vzrok, zaradi katerega je prišlo do prometne nezgode. Toženec meni, da ne zadostuje, da sodišče preprosto zapiše, da je toženec prekršil tri pravila, ena od teh se nanaša tudi na domnevno izgubo zavarovalnih pravic in da je zato regresni zahtevek njegove zavarovalnice utemeljen, saj bi moralo precizno argumentirati, zakaj je škoda v vzročni zvezi prav z domnevnimi hibnostmi njegovega vozila in ne zaradi prižganega žarometa ali pa predvsem zaradi neprilagojene vožnje motorista. Toženec vztraja, da tehnična hibnost vozila ni bil bistven vzrok za škode A. A., kar po njegovi oceni izhaja tudi iz trditvene podlage tožeče stranke, ki je trdila, da je prišlo do prometne nezgode, ker je bil nasprotni udeleženec v prometni nesreči zaslepljen in da je ob nenavadni prometni situaciji nasprotni udeleženec samo spustil plin, ni pa zaviral in s tem prilagodil vožnje glede na razmere na cesti. Toženec še enkrat poudarja, da civilna odgovornost za samo prometno nezgodo ni poglaviten kriterij za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Toženec je v svojih navedbah v okviru ugovorne podlage kot tudi v izpovedi na zaslišanju priznal, da je naredil napako, da je na svojem traktorju pozabil prižgan žaromet za osvetljevanje okolice. Namen zadnjih luči na prikolici je, da vozniki, ki vozijo za vozilom s prikolico, vidijo, da je na cesti pred njimi vozilo. Kot je pravilno trdila tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, poglavitni razlog za nastanek prometne nezgode ni bilo dejstvo, da bi nasprotni udeleženec trčil v povsem neosvetljeno vozilo na cesti, temveč je vzrok dejansko obraten, saj je bil traktor s prikolico celo preveč osvetljen. Toženec je imel namreč na traktorju prižgan reflektor za osvetljevanje okolice, ki ga je pozabil ugasniti, kar je pri nasprotnem udeležencu povzročilo zmoto v zaznavanju, saj je mislil, da se po njegovem pasu vozi vozilo v nasprotno smer z dolgimi lučmi. Slednje so motorista zelo slepile, zato je spustil plin in čakal, kaj se bo zgodilo in tako vozil dobesedno na slepo. Toženec meni, da torej tudi, če bi luči na prikolici delovale, nasprotni udeleženec teh sploh ne bi opazil, saj bi videl le snop svetlobe iz reflektorja za osvetljevanje okolice, ki je bil očitno tako močan, da ga je zelo slepil. Še v manjši meri pa bi zaslepljen kakorkoli lahko opazil tablo za počasna vozila, zato tudi ta opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Izpostavlja, da navedeno dejansko stanje potrjujejo obvestilo kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, PP Brežice, št. 2240-488/2016/2 (3JU697-05), z dne 11. 10. 2016, ki ga je prejel toženec, pa tudi izpovedi obeh udeležencev prometne nezgode (toženca in kot priče zaslišanega A. A.) in priče policista B. B., ki jih vse v nadaljevanju pritožbe tudi delno povzame. Toženec izpostavlja, da je ta njegov ugovor s svojo trditveno podlago nenazadnje stalno potrjevala tudi tožeča stranka, ki je denimo v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2019 zapisala, da je A. A. videl toženčevo vozilo pred trkom, vendar so ga žarometi tako zaslepili, da je zmotno ocenil prometno situacijo, pa tudi, ko je zapisala afirmativno trditev: „Jasno je torej, da je nevarno okoliščino povzročila tožena stranka s prižganimi žarometi za osvetljevanje okolice“, po tožničinem mnenju, pa so bili ti žarometi prižgani izključno zato, ker ostale luči niso pravilno delovale - svetile, kar pa je zgolj izrečena domneva, ki pa je tožnica ni z ničemer dokazovala. Po mnenju toženca tožeča stranka v postopku stalno priznava, da je poglavitni razlog za nastanek nezgode prekršek po 72. členu ZPrCP in ne tehnična hibnost traktorja oziroma njegovega priklopnika, čeprav skuša prižgane reflektorje za osvetljevanje okolice povezati z nedelujočimi pozicijskimi lučmi, vendar sta toženec in priča C. C. prepričljivo povedala, da se je na polju začel delati mrak, zato je toženec prižgal reflektor za osvetljevanje okolice, kot je to v navadi pri večernem delu, nato pa je te luči pozabil izklopiti in se z njimi vozil po cesti. Tudi izvedenec je dopustil možnost, da je nasprotnega udeleženca A. A. zaslepil reflektor, pri čemer je izvedenec dodal, da če je voznik zaslepljen, tako da ne more videti ovir v dosegu svetlobe žarometov ter natančnega poteka ceste, se od skrbnega voznika pričakuje, da prične zmanjševati hitrost oziroma da ne vozi slepo po cesti. Izvedenec je torej ugotovil oziroma vsaj dopustil kot zelo verjetno možnost, da je na nezgodo očitno vplivala zaslepljenost A. A. veliko bolj kot odsotnost zadnjih luči na prikolici. Toženec sodišču prve stopnje očita, da zmotno šteje kršitev za osvetljevanje okolice vozila po 72. členu ZPrCP kot tehnično hibnost vozila, na podlagi katere lahko zavarovanec izgubi zavarovalne pravice v primeru, da zaradi te kršitve nastane prometna nezgoda, saj storitev prekrška iz 72. člena ZPrCP ne predstavlja nobenega od taksativno naštetih razlogov za izgubo zavarovalnih pravic po prvem odstavku 3. člena Splošnih pogojev, niti razlogov iz tretjega odstavka 7. člena ZOZP. V nadaljevanju pritožbe toženec citira še Zakon o motornih vozilih (ZMV-1) v 41. členu in tudi na podlagi definicije pravnega standarda tehnična brezhibnost vozil iz tega zakona navaja, da ZMV-1 in drugi relevantni podzakonski akti nikjer ne določajo, da bi prižgan žaromet za osvetljevanje okolice veljal za hibnost vozila. Zaradi te napake je za nastanek morebitne nezgode morda (so)kriv, ne izgubi pa zavarovalnih pravic pri zavarovalnici in ta zoper njega ne more uspeti z regresnim zahtevkom na tej podlagi. Toženec poudarja, da bi moralo sodišče, tudi če bi ugotovilo dejansko kršitev obveznosti brezhibnosti vozila, poleg krivde toženca za hibnost traktorja ugotoviti tudi vzročno zvezo med tehnično pomanjkljivostjo in nastankom škode, česar pa po njegovi oceni ni storilo, čeprav je toženec večkrat podal ugovor, da tovrstna vzročna zveza ni podana. Izpostavlja še, da ustaljena sodna praksa v več primerih podaja stališče, da lahko kršitev cestnoprometnih predpisov toženca predstavlja izključni ali prevladujoč vzrok za nastanek škodnega dogodka in tako pretrga vzročno zvezo med tehnično pomanjkljivostjo vozila in nastankom škode (če ta sploh je bila kdaj podana). Toženec torej sklicujoč se na pravno prakso poudarja, da ni vsaka tehnična pomanjkljivost vozila taka, da vožnja z njo neizogibno privede do nastanka prometne nezgode, zato ima toženec kot vsak zavarovanec pravico, da izpodbije domnevo, da je obravnavana prometna nezgoda avtomatično posledica domnevne hibnosti traktorja oziroma prikolice. Toženec zato vztraja, da domnevna odsotnost tehnične brezhibnosti ni poglavitni razlog za nastanek prometne nezgode, kot je v celoti pokazal dokazni postopek, saj je bila vzročna zveza med trkom in tehnično hibnostjo pretrgana primarno s prekrškom prižganih reflektorjev za osvetljevanje okolice traktorja, sekundarno pa z neprimernim ravnanjem nasprotnega udeleženca, ki je bil zaslepljen in se je kljub temu vozil na slepo in vožnje ni prilagodil njemu nejasnim razmeram na cestišču (npr. tako, da bi takoj zaviral in nato svoje motorno kolo popolnoma ustavil). V nadaljevanju pritožbe toženec še izpostavlja, da je v postopku podal tudi ugovor, da za samo tehnično hibnost vozila ne odgovarja. Primarno je nesporno dejstvo v postopku, da toženec ni lastnik dotične traktorske prikolice. S tem je toženec razbremenjen obveznosti rednega vzdrževanja in servisiranja prikolice. Po lastnem prepričanju pa je tudi dokazal, da ni kriv za obstoj okoliščin, ki bi v skladu s splošnimi pogoji lahko pripeljale do izgube zavarovalnih pravic. Toženec je tako skozi postopek stalno zatrjeval, da ni odgovoren za nedelujoče luči na dotični prikolici. Izpovedal je, da so luči ob priklopu na traktor delovale, da je takrat kot vedno pogledal, ali luči pravilno delujejo (ne samo ali so morda pokvarjene, tudi ali je priklop prikolice ustrezno uspel, saj prikolica nima lastnega vira električne energije). Toženec je tako v zvezi s tem podal pravotvorno trditev, da so pozicijske luči na prikolici delovale, ko jo je priklopil na traktor, kar sta potrdili tudi priči C. C. in D. D. Poleg tega je bil v okviru ugovorne podlage toženca podan tudi vzrok, zakaj je prišlo do okvare luči. Podana je bila trditev, da je na prikolici med vožnjo proti končnemu cilju očitno pregorela varovalka, kar je ob zaslišanju potrdil tudi toženec, tožeča stranka pa te navedbe ni prerekala. Poleg tega je tudi izvedenec v izvedenskem mnenju z dne 12. 6. 2020 ugotovil, da obstaja verjetnost, da so luči ob začetku vožnje gorele in da je do okvare prišlo oziroma, kot precej pogosto pri starejših vozilih, do slabega stika v vtičnici prišlo med vožnjo, česar pa voznik ni mogel opaziti med vožnjo, ker v kabini vozila ni signalne lučke, ki bi signalizirala nedelovanje zadnjih luči. Toženčeve trditve je torej potrdila priča, D. D., ki je povedala, da je bila traktorska prikolica izpravna za na cesto in da so posledično tudi luči na prikolici delovale. Dodatno je navedbe potrdila tudi priča C. C., ki si je neposredno izposodil prikolico od D. D., nato pa jo je na njegovo prošnjo naknadno uporabil še toženec. C. C. je pojasnil, da je po izposoji od D. D. tudi sam uporabljal prikolico, zato je vedel, da so luči na prikolici delovale. Preverjanje luči na prikolici po priklopu je podkrepil z navedbo, da se vozi na zemljišča tudi po 15 km in da ima zemljišča na Hrvaškem, tako da ga policisti ne bi spustili čez mejo brez luči na prikolici. Tožeča stranka je sicer trdila, da naj bi bilo po njenem mnenju nenavadno, da bi se vsak voznik, vsakič pred začetkom vožnje prepričal o delovanju luči. To mnenje tožeče stranke, je demantiral postavljeni izvedenec, ki je v dopolnitvi mnenja z dne 5. 10. 2020 zapisal, da skrben voznik po njegovem osebnem mnenju po tem, ko na vozilo priključi prikolico, preveri, če luči na prikolici delujejo, še posebno v primeru, če priključi tujo prikolico, ki je navadno ne uporablja. Po zapisanem je jasno, da je sodišče v 18. točki sodbe napačno ugotovilo dejansko stanje in zato tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je sicer najprej pravilno opredelilo dejansko stanje, da je ob priklopu prikolice toženec preveril delovanje pozicijskih luči in so te delovale tudi med vožnjo, po prometni nezgodi pa se je po pregledu prikolice ugotovilo, da luči niso delovale, ker je pregorela varovalka. Sodišče je nato še ustrezno povzelo izvedensko mnenje, v katerem izvedenec ni izključil te možnosti, ki je pogostejša pri starejših priklopnikih. Izvedenec je podal mnenje, da toženec ni imel nobene možnosti, da bi med vožnjo opazil, da je varovalka pregorela in da luči na prikolici ne gorijo več, saj na števcu traktorja ni imel signalnih lučk, ki bi mu tako informacijo sporočilo med vožnjo. Toženec torej ugotavlja, da je sodišče deloma pravilno ugotovilo, kakšno je dejansko stanje zadeve, torej, da so luči ob priklopu prikolice na traktor delovale in da je kasneje pregorela varovalka, česar toženec med samo vožnjo ni mogel opaziti oziroma ugotoviti. Po njegovem mnenju pa je sporna nadaljnja argumentacija sodišča v nadaljevanju 18. točke obrazložitve sodbe, ko je po pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, po njegovi oceni podalo povsem neživljenjsko interpretacijo pravnih pravil in načel skrbnosti pri uporabi traktorja s priklopnikom. Zapisalo je, da bi toženec moral kot skrbni voznik pred vsako vožnjo po prometni cesti preveriti, ali delujejo luči, sploh z ozirom na dejstvo, da prikolica ni njegova. Toženec nasprotuje prestrogi in neživljenjski skrbnosti, ki bi jo po mnenju sodišča moral izkazati vsak voznik vozil s priklopniki. Razvidno je, da se je sodišče pri tem „pravilu“, ki sicer ni kodificirano v relevantnih predpisih, oprlo na mnenje izvedenca v njegovi dopolnitvi mnenja z dne 5. 10. 2020, vendar s to pomanjkljivostjo, da bi moral voznik ne glede na okoliščine primera, venomer pred tem, ko zapelje na cesto pregledati delovanje luči na prikolici. Toženec meni, da je interpretacija oziroma kreacija pravil sodišča brez osnove v realnem življenju. Če bi veljala tako stroga skrbnost, bi morali vozniki vozil s priklopniki (denimo nizozemski turisti znani po prevažanju svojih avtokamp prikolic po Evropi), vsakič, ko se ustavijo na bencinski črpalki, preverjati, ali delajo luči. Morda pa bi se glede na pravilo sodišča morali ustavljati, kar na vsakih 30 min, zgolj z namenom pregleda delovanja svetil na prikolici. Toženec ob tem še izpostavlja, da sta v tej pravdi pojavila dva nasprotna si ekstrema v pojmovanju skrbnosti voznika vozila s prikolico. Na eni strani imamo tako tožečo stranko, ki je mnenja, da je povsem neživljenjsko, da bi voznik sploh preverjal delovanje luči na prikolici po vsakem priklopu prikolice, na drugi strani pa imamo sodišče, ki meni, da bi moral voznik rigorozno vsakič, ko se usede v vozilo s prikolico, pregledovati delovanje luči na prikolici. Toženec meni, da sta obe variaciji opisa potrebnega skrbnega ravnanja ob priklopu in uporabi prikolic neustrezni. Toženec vztraja, da je ustrezno ravnanje voznikov, da delovanje luči preveri pri priklopu in to svoje stališče podkrepi še z dodatnimi listinami, ki jih prilaga pritožbi, gre pa za dokumente izdelane v komercialne namene. Toženec zato meni, da nima prav niti tožeča stranka, saj je logično, da voznik pregleda, ali na ravnokar priključeni prikolici delujejo luči, pa ne le zaradi odkrivanja morebitnih okvar, temveč kot rečeno zaradi preverjanja, ali je prikolica ustrezno priključena na vlečno vozilo, ne le mehansko, temveč tudi, ali je ustrezno priključena tudi električna napeljava prikolice na vir električne energije (še posebej na starejših priklopnikih z že obrabljenimi električnimi vtičniki). Nadalje pa nima prav niti sodišče, ki je nerazumljivo določilo neživljenjsko in prestrogo skrbnost pri preverjanju delovanja luči na priklopniku. Ob tem meni, da sodišče, ko je zavzelo takšno stališče, ni pravilno bralo oziroma razumelo odgovora izvedenca iz dopolnitve izvedenskega mnenja. Njegov odgovor se glasi: „Sam pa menim, da skrben voznik po tem, ko priključi prikolico na vlečno vozilo preveri, če luči na prikolici delujejo, še posebno v primeru, če priključi tujo prikolico, ki je navadno ne uporablja.“ Toženec meni, da izvedenec torej opredeli kot ustrezno skrbno ravnanje toženca, ki je ob priklopu ustrezno preveril delovanje luči, šele nato pa je z vozilom (prvič) odpeljal na cesto proti polju, kjer je potekalo delo. Tako izvedenec, kot drugi strokovnjaki s področja prometa in avtomobilizma (kot izhaja iz priloženih člankov), torej delijo mnenje s tožencem, da ustrezno skrbno ravnanje predstavlja pregled delovanja luči ob priklopu prikolice. Toženec sodišču prve stopnje v nadaljevanju pritožbe še očita, da v ponovljenem postopku ni ugotavljalo nobenih dodatnih dejstev, ne glede samega trajanja toženčevega postanka na polju C. C. in tudi ne glede načina dela. Toženec je bil namreč v dotičnem primeru prevoza koruze na polju zgolj 10-15 minut. Toženec je kot rečeno odšel pomagat pri spravilu koruze, ker so bile vse prevozne kapacitete pri C. C. zasedene, kot je povedal na zaslišanju. Prikolice tako ni bilo potrebno odpenjati od vozila, če to morda sodišče zmotno misli. Toženec se je pripeljal na izbrano mesto poleg kombajna, ki je požel koruzo, nato je zaradi mraka prižgal reflektor in da se je videlo ali koruza iz kombajna po posebnem mehanizmu ustrezno pada v tovorni prostor (keson) prikolice. Ko je bilo nalaganje koruze s kombajna zaključeno, je odpeljal s kraja. Toženec traktorja ni niti ugasnil, temveč je ta v času trajanja natovarjanja bil prižgan v prostem teku, tudi zato, da se akumulator zaradi uporabe reflektorja ne bi spraznil. Toženec je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v skladu s svojo (po mnenju toženca pretirano strogo) interpretacijo skrbnosti preveriti tudi dodatne okoliščine in podrobnosti. Toženec jih v dosedanjem teku postopka ni navajal, ker je menil, da za odločitev v zadevi niso relevantne. Toženec pa s podrobnejšim opisom dejanskega stanja sodišču predoča, da je šlo dejansko v resnici za eno neprekinjeno vožnjo, saj traktor v času spravljanja koruze sploh ni bil ugasnjen. To pomeni tudi, da bi toženec zagotovo opazil nedelujoče luči na prikolici, če bi te pregorele pred odhodom s kraja natovarjanja traktorja. Zaradi tega meni, da je varovalka pregorela šele, ko je z natovorjenim traktorjem šele odpeljal s prizorišče. Tako niti pretirana skrbnost, ki jo tožencu v podanih okoliščinah nalaga sodišče, ne bi preprečila nastanka škodnega dogodka. Na podlagi zapisanega tako toženec vztraja, da je v pravdnem postopku dokazal, da ni odgovoren oziroma kriv za obstoj tehnične neizpravnosti vozila. Toženec ponavlja, da ni lastnik prikolice, da pa je ob izposoji prikolice ravnal z ustrezno skrbnostjo, saj je ob priklopu kratek čas pred nastankom nezgode ugotovil, da luči normalno delujejo, saj v nasprotnem primeru s prikolico ne bi zapeljal na javno cesto, še posebej pa ne ob večernih urah. Sodišče prve stopnje je po prepričanju toženca tako nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje in nato še zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju pa mu očita še bistveno kršitev pravdnega postopka, ker je brez trditvene podlage in podlage v dokazih v nadaljevanju 18. točke za dodatno utemeljitev svojega prepričanja glede delne utemeljenosti dodalo oziroma zaključilo, da po njegovem prepričanju luči, preden jim pregon varovalka oziroma tik preden prenehajo delovati, gorijo slabše, kar bi moral toženec pred prometno vožnjo vzeti v obzir. Ta zaključek sodišča prve stopnje je po oceni toženca problematičen iz več vidikov. Prvi vidik je, da sodišče sploh nima elektrotehničnega ali strojnega znanja, v skladu s katerim bi lahko samo, brez pomoči izvedenca ustrezne stroke, podajalo take ugotovitve. Drugič, sodišče neke tehnične podrobnosti o naravi in delovanju svetlobnih teles predstavlja kot neko splošno znano dejstvo, čeprav v tem primeru ne gre za dejstvo, ki ga v pravdnem postopku ni potrebo dokazovati v skladu s pravili ZPP. Tretjič, trditev je povsem napačna, saj nikakor ne drži, da bi lahko ob običajnem teku stvari napovedal odpoved varovalke vnaprej. Sodišče očitno meša odpoved varovalke s slabimi žarnicami, na priklopniku pa kot rečeno niso pregorele žarnice, saj bi v tem primeru gorela vsaj ena od obeh luči. Glede na zapisano ni bilo mogoče v dejanskih okoliščinah opaziti, da bi luči kakorkoli slabše gorele, kot je prepričano sodišče. Pregorela je varovalka, kar se navadno zgodi hipoma in pred tem običajno ni nikakršnih znakov, da se bo to zdaj, zdaj zgodilo. Varovalka je namreč tipični zaščitni element električnih omrežij, ki sistem varujejo pred kabelskimi požari zaradi pregrevanja, previsokih tokov in kratkega stika. Tako nikakor ne drži povsem napačna ugotovitev sodišča, da bi luči slabše gorele tik preden bi varovalka pregorela, saj varovalka pregori zato, da zavaruje sistem el. sistema pred hujšimi napakami. Sodišče je imelo na voljo to svoje prepričanje preveriti pri izvedencu, vendar to ni storilo. Sicer pa tožeča stranka ni prerekala navedbe s pregorelo varovalko, zato toženec meni, da se je sodišče neupravičeno postavilo v vlogo pooblaščenca tožeče stranke in podaja v sodbi navedbe v njeno korist. Tožeča stranka bi morala tovrstne trditve podati v okviru svoje trditvene podlage, da bi lahko sodišče nato na tem gradilo argumentacijo svoje odločitve. S tem je sodišče izvršilo absolutno bistveno kršitev pravil ZPP, saj je z nezakonitim postopanjem odklonilo možnost obravnavanja teh okoliščin pred sodiščem. Podredno, v primeru da višje sodišče ugotovi, da je podana vzročna zveza med hibnostjo traktorske prikolice in da je za pojav okoliščine, ki predstavlja izgubo zavarovalnih pravic, kriv toženec, slednji ugovarja tudi ugotovljenemu deležu utemeljenosti tožbenega zahtevka. Meni, da ima vmesna sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv, poleg tega pa tudi nasprotuje razlogom sodbe, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil ZPP. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je po oceni sodišča toženec v dosti večji meri prispeval k nastanku prometne nesreče in sicer v 60 %. Sodišče je zopet kot v predhodni sodbi odločilo zgolj o stopnji krivde pri nesreči dveh premikajočih se vozil po prvem in drugem odstavku 154. člena OZ. To je sodišče storilo kljub temu, da mu je Višje sodišče v Celju v sklepu opr. št. CP 339/2021 z dne 14. 10. 2021 nedvoumno naročilo naj v ponovnem sojenju odpravi opisane pomanjkljivosti in pravilno uporabi materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi že v drugo ni odločalo o tem, ali je poglavitni razlog za nastanek škode domnevna zakrivljena izpravnost vozila, zato sodba zopet nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih. Očita mu, da nima ideje, kako se lotiti relativno kompleksnega dejanskega vprašanja, temveč še vedno navaja, da je toženec bolj kriv za nezgodo, saj je prekršil tri pravila, nasprotni udeleženec pa zgolj eno, ni pa opravilo preizkusa vzročne zveze med nedelovanjem luči na prikolici in nastankom škode v prometni nezgodi. Nadalje, tožencu niti ni jasno, kaj pomeni izrek vmesne sodbe, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 60%. Ali to pomeni, da mora toženec tožeči stranki plačati zgolj 60% zahtevka? To iz razlogov sodbe nikakor ne izhaja, saj na podlagi določil ZOZP mora glede na ugotovljeno dejansko stanje toženec tožeči stranki plačati tožbeni zahtevek v celoti. Tudi 60% odškodnine, ki jo je nasprotni udeleženec A. A. utrpel v obravnavani nezgodi, namreč presega omejitev iz šestega odstavka 7. člena ZOZP. Izrek, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju do 60%, je tako nesmiseln, če toženec zraven bere zaključek 17. točke v obrazložitvi sodbe, ko je sodišče odločilo, da toženec soodgovarja za nastanek nezgode v skladu z drugim odstavkom 154. člena OZ v deležu 60 %. Izrek je s tem nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Tudi če višje sodišče tudi v tem delu potrdi sodbo, pa toženec prav tako ugovarja zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, saj meni, da je nasprotni udeleženec A. A. v celoti odgovoren za nastanek prometne nezgode. Če bi sodišče ponovno ugotovilo, da je krivda udeležencev v prometni nezgodi obojestranska, pa toženec meni, da je večji del krivde na strani nasprotnega udeleženca nezgode, saj je izvedenec ugotovil, da bi moral voznik voziti z zasenčenimi lučmi z mnogo manjšo hitrostjo (53,2 km/h), kot je vozil v trenutku trka (preko 70 km/h). V zvezi s tem tudi ZPrCP prepoveduje voziti hitreje od hitrosti, ki jo je izračunal izvedenec, saj drugi odstavek 71. člena ZPrCP med drugim določa: ″Ob zasenčenju žarometov je treba prilagoditi hitrost vozila dolžini osvetljenega dela ceste.″; to pomeni, da je tudi nasprotni udeleženec prekršil več cestno - prometnih pravil, zaradi česar je on v večji meri odgovoren za nastanek škode. Izvedenec je v zvezi s tem prav tako ugotovil, da nikakor ne bi smel v primeru zaslepitve voziti na slepo, temveč bi moral pričeti z ustavljanjem vozila. Kot že podrobno opisano zgoraj, pa toženec v svojem delu odgovarja izključno zaradi kršitev 72. člena ZPrCP. V skladu z zgoraj zapisanim in z aktualno sodno prakso toženec meni, da sta deleža soodgovornosti udeležencev nezgode v sodbi zopet napačno ugotovljena. Izvedenec je ustrezno ugotovil, da nasprotni udeleženec vožnje v skladu s cestno-prometnimi predpisi vožnje ni prilagodil razmeram na cesti. Izvedenec je zapisal, da glede na to motorno kolo z odvzemom plina le počasi na daljši razdalji zmanjšuje hitrost, je priporočljivo, da bi motorist po preklopu luči pričel z zaviranjem zmanjševati hitrost, ker bi v nasprotnem primeru vozil na slepo (stran 2. dopolnitve izvedenskega mnenja). Dejstvo, da je nasprotnega udeleženca slepil še žaromet za osvetljevanje okolice traktorja, predstavlja še dodatno okoliščino, ki je ″vožnjo na slepo″ še intenzivirala, bi moral po mnenju toženca nasprotnega udeleženca pripraviti do tega, da bi še močneje zaviral, saj mu situacija na cestišču ni bila jasna. Izvedenec je v nadaljevanju dopolnitev svojega mnenja izrecno zapisal, da bi motorist v primeru, da bi začel zmanjševati hitrost po preklopu na kratke luči, bi lahko pred tem, ko bi se traktorju približal na tako razdaljo, da bi ga osvetlili zasenčeni žarometi, brez težav zmanjšal na tolikšno hitrost, da bil lahko nadalje v dosegu osvetljenosti z zasenčenimi lučmi do traktorja hitrost zmanjšal na tolikšno, kot je vozila traktor in bi se trčenju lahko izognil (stran 2 dopolnitve izvedenskega mnenja). Izvedenec govori o hipotetičnem primeru, da bi bil traktor popolnoma neosvetljen, vendar temu ni bilo tako, saj je imel traktor prižgan reflektor na strehi, ki ga je nasprotni udeleženec opazil že od relativno daleč in bi se ob primerni, defenzivni vožnji (zaviranju na obvladljivo hitrost oziroma ustavljanje motornega kolesa, namesto zgolj spuščanje plina) brez težav izognil trčenju. Navedbe iz prejšnjega odstavka toženec dokazuje z dejstvom, da priča E. E., ki je na kraj nezgode pripeljal za nasprotnim udeležencem nezgode, ni imel nikakršnih težav ustaviti za traktorjem. Priča E. E. je imela za reakcijo ustavljanja celo manj časa, ker se traktor ni več premikal, vendar je zaradi razmeram prilagojeni vožnji brez težav ustavil za traktorjem. Če bi bila situacija tako nejasna, kot prikazuje tožeča stranka, bi zagotovo v priklopnik trčil tudi avtomobil navedene priče, ta pa je ob zaslišanju pojasnila, da se je normalno ustavila, kot izhaja iz zapisnika zaslišanja z dne 17. 10. 2019. Po oceni toženca je ob pozornem branju zapisnika izpovedbe A. A., mogoče še dodatno utrditi prepričanje, da nasprotni udeleženec ni ustrezno reagiral glede na prometno situacijo, saj je na zaslišanju dne 6. 6. 2019 povedal, da je v trenutku, ko je zagledal prometno situacijo, bil absolutno prepričan, da eno vozilo, kije vozilo proti njemu po nasprotnem pasu, prehiteva drugo vozilo, ki je v njegovi percepciji vozilo po njegovem voznem pasu, torej je prehitevalo v „škarje“. Iz tega sledi zaključek, da bi moral nasprotni udeleženec v skladu s subjektivno percepcijo zavzeti še bolj defenzivno vožnjo, torej bi moral pričeti z relativno močnim zaviranjem, glede na razmere pa celo z ustavljanjem motornega kolesa. Kljub dejstvu, da je nasprotni udeleženec menil, da vidi dve vozili, ki vozita proti njemu, pa ni začel s pravočasnim zaviranjem. Po logiki stvari, bi se v primeru uresničitve percepcije nasprotnega udeleženca, zgodila še hujša prometna nesreča, saj je treba v poštev vzeti dejstvo, da je traktor kljub vsemu vozil v isto smer kot motorist in ne njemu nasproti. Če v enačbi upoštevamo še zaslepitev nasprotnega udeleženca s svetlobo žarometa, je jasno, da se ni ravnal po načelu defenzivne vožnje v neobičajnih prometnih situacijah, in tako ni prilagodil vožnje razmeram na cesti, kar je nedvomno ugotovil tudi v pravdi postavljeni izvedenec. Iz zapisanega po mnenju toženca sledi zaključek, da je sodišče napačno presodilo tudi sorazmerja krivd obeh udeležencev za nastanek prometne nezgode v skladu s 154. členom, saj toženec vztraja pri tem, da je za nastanek škodnega dogodka v celoti odgovoren nasprotni udeleženec A. A. Podrejeno, v primeru, da bi tudi višje sodišče kljub temu ugotovilo, da je podana obojestranska krivda udeležencev, pa toženec meni, da odgovarja za nastanek nezgode največ v deležu 10%. Toženec meni, da sodišče ni z ničemer argumentiralo, zakaj on odgovarja v 60% deleža za nezgodo, nasprotni udeleženec pa zgolj s 40%. Sodišče tako ni upoštevalo še dodatno zmanjšane odgovornosti toženca po OZ glede na podano krivdo voznikov obeh vozil in tako na pamet, brez obrazložitve, ugotavljalo deleže obojestranske odgovornosti udeležencev prometni nezgodi. Tudi v tem primeru v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih sodbe, zato je podana še dodatna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nazadnje toženec vztraja tudi pri ugovoru, da se je tožeča stranka poslužila zlorabe instituta izvršbe, da mu je s tem bila kršena z ustavo zagotovljena pravica, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, prav tako pa tudi varstvo dela, ki je v Ustavi RS določeno v 66. členu. Vztraja tudi pri stališču, da gre pri tem tožbenem zahtevku za razpolaganje tožeče stranke, ki nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom, saj gre pri naklepni zlorabi instituta izvršbe na podlagi verodostojne listine za neposredno kršitev ustavno varovanih jamstev in pravic tožencu kot šibkejši stranki v sporu, ki izhaja iz potrošniškega pogodbenega razmerja.

3. Tožeča stranka na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba toženca ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka kot zavarovalnica, pri kateri je bilo sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za vozilo – kmetijski traktor znamke CASE IH tip 856 XL, reg. št. ... s pripetim traktorskim priklopnikom znamke Tehnostroj tip TP 3-17, št. šasije ..., t.j. traktor, od toženca kot voznika traktorja in povzročitelja prometne nesreče dne 30. 9. 2016 na podlagi 6. točke 3. odstavka 7. člena ZOZP in 7. točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke zahtevala povračilo zneska, ki ga je izplačala oškodovancu A. A. kot drugemu udeležencu te prometne nesreče, t.j. vozniku motornega kolesa Triumph znamke Tiger reg. št. ... . Tožeča stranka je zahtevala povračilo oškodovancu izplačanih odškodnin od toženca, ker je ta izgubil pravice iz sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, saj je bil v prometu udeležen z vozilom, ki ni bilo tehnično brezhibno, saj na traktorju ni imel delujočih predpisanih delov glede na to, da na njem niso gorele pozicijske luči, prav tako pa tudi ni bil označen s tablo za označevanje počasnih vozil, obenem pa je nevarno okoliščino povzročil s prižganim žarometom za osvetljevanje okolice vozila. V skladu z omejitvijo, ki jo določa 6. odstavek 7. člena ZOZP, je tožeča stranka zahtevala povračilo v višini 14.342,36 EUR, doslej pa je oškodovancu po vloženem odškodninskem zahtevku že izplačala 8.457,00 EUR in 24.724,99 EUR.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavlja določilo 2. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP), ki določa, da ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. 3. odstavek 7. člena ZOZP določa primere, v katerih ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (regresni zahtevek). To pravico ima v skladu s točko 6. med drugim takrat, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Podobne določbe vsebujejo tudi Splošni pogoji tožeče stranke, ki v 3. členu določajo, kdaj zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, med drugim tako v 7. točki 1. odstavka določa tudi primer, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno, pri čemer se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, če: a) ni imelo veljavnega prometnega dovoljenja ali b) je bilo kakor koli v neskladju z zakonodajo, ki opredeljuje stanje in opremljenost vozila za varno uporabo. V 2. odstavku 3. člena pa Splošni pogoji še določajo, da zavarovanec in sozavarovane osebe ne izgubijo svojih pravic po prejšnjih določbah tega člena med drugim tudi v primeru, če zavarovanec oziroma sozavarovana oseba dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščine iz 7. točke 1. odstavka tega člena.

8. V regresnem sporu zavarovalnica dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo, t.j., da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino in dejstvo (ravnanje), ki po splošnih pogojih pomeni (zavarovančevo) kršitev te pogodbe in posledično izgubo zavarovalnih pravic; glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca, t.j. toženec se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, da ni kriv za obstoj okoliščine iz 7. točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke, da ni vzročne zveze med to okoliščino in nastalo prometno nesrečo2 in škodo ali (in) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo (nastanek škode).

9. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločilo o temelju tožbenega zahtevka in sicer z vmesno sodbo z dne 9. 4. 2021, ki pa je bila po pritožbi toženca v celoti razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Cp 339/2021 z dne 14. 10. 2021. Z izpodbijano vmesno sodbo je o temelju tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje tako odločalo ponovno.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi na podlagi vseh izvedenih dokazov1 v novem sojenju kot nesporno med strankama ugotovilo, da se je dne 30. 9. 2016 ob 19.33 uri na cesti v bližini stanovanjske hiše B., pripetila prometna nesreča, ko je toženec vozil kmetijski traktor reg. št. ... s pripetim traktorskim priklopnikom po regionalni cesti, kjer ga je dohitel A. A., voznik motornega kolesa reg. št. ... in s sprednjim delom motorja trčil v zadnji desni del traktorja, pri tem je izgubil oblast na motorjem in se prevrnil desno izven vozišča. Kot nesporno med strankama je nadalje ugotovilo, da je imel toženec v času prometne nesreče traktor zavarovan pri tožeči stranki, kot neprerekano dejstvo pa je ugotovilo, da je tožeča stranka do sedaj A. A. po odškodninskem zahtevku že izplačala 8.457,00 EUR in 24.724,99 EUR. Nadalje je še ugotovilo in zaključilo, da se je prometna nesreča pripetila zaradi krivde obeh udeležencev tako toženca kot tudi motorista A. A., da je slednji s svojo vožnjo pred trčenjem v zadnji del traktorske prikolice toženca kršil določilo 45. člena ZPrCP, saj hitrosti in načina svoje vožnje ni prilagodil stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti tako, da bi ves čas vožnje obvladoval svoje motorno kolo, na drugi strani pa je toženec kršil 71. člen in 72. čl ZPrCP, saj na vozilu, ki ga je vozil v času nesreče - traktorski prikolici ni bilo prižganih luči, pri čemer bi toženec moral kot skrben voznik po tem, ko je priključil prikolico na vlečno vozilo preveriti, če luči na prikolici delujejo, sploh glede na to, da prikolica ni bila njegova, to bi moral storiti vsakokrat preden je zapeljal na prometno cesto, torej tudi v primeru, ko je končal z delom na polju ter zapeljal na regionalno cesto, poleg tega je imel toženec v času vožnje po prometni cesti prižgan žaromet za osvetljevanje okolice vozila, katerega je po tem, ko je prenehal z delom na polju, pozabil ugasniti, v skladu s Pravilnikom o delih in opremi vozil pa bi moral toženec, glede na to, da traktor s prikolico ni presegal hitrosti 40 km/h, na zadnji strani prikolice imeti tablo ali nalepko za označevanje počasnih vozil, ki mora biti homologirana. Sodišče prve stopnje je nadalje še presodilo, da je toženec pri vožnji traktorja s priključkom na dan 30. 9. 2016, pred trkom z vožnjo in zaradi nepravilne uporabe delovne luči, prekršil kar tri pravila cestnega prometa in sicer ni imel delujočih zadnjih luči na traktorski prikolici, vozila tudi ni imel pravilno označenega (označba za počasno vozilo), poleg tega pa je v času vožnje po cesti imel prižgan žaromet za osvetljevanje okolice vozila, kar je vse bistveno prispevalo k nastanku prometne nesreče, saj voznik motorja A. A. zaradi opisanih (ne)ravnanj toženca, ni mogel dobro in pravilno oceniti prometne situacije, ker traktorske prikolice sploh ni videl, prav tako pa zaradi zaslepitve z žarometom na traktorju ni mogel razločiti ali se ta nahaja na njegovem ali pa nasprotnem voznem pasu. Zaključilo je še, da zaradi tega A. A. ob nastanku situacije ni mogel pravilno reagirati. Ker pa tudi sam pred trkom hitrosti in načina svoje vožnje ni prilagodil stanju vozišča, preglednosti in vidljivosti tako, da bi ves čas vožnje obvladoval svoje motorno kolo in ni prilagodil hitrost vožnje vidnemu polju pred svojim vozilom, torej po tem, ko je preklopil iz dolgih na kratke luči ni dovolj zmanjšal hitrosti in ni pričel z zaviranjem, zato ni mogel pravočasno ustaviti svojega vozila. Zaradi vsega opisanega je ocenilo, da je toženec v dosti večji meri prispeval k nastanku prometne nesreče in sicer v 60%, na drugi strani pa je voznik motorja za nastanek prometne nesreče odgovoren v manjšem 40% deležu. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo še obstoj okoliščin, ki po Splošnih pogojih tožeče stranke pomenijo zavarovančevo kršitev zavarovalne pogodbe in posledično izgubo zavarovalnih pravic in pri tem zaključilo, da je toženec vozil traktor, ki ni bil tehnično brezhiben, saj med vožnjo na zadnjem delu traktorske prikolice niso delovale pozicijske luči, poleg tega pa traktor ni bil opremljen s primernim trikotnikom oziroma tablo za označevanje počasnih vozil, kar je v neskladju z ZPrCP ter Pravilnikom o delih in opremi vozil. Zaključilo je še, da toženec ni dokazal, da ni kriv za obstoj tehnične neizpravnosti vozila. Kot skrbni voznik bi namreč moral pred vsako vožnjo po prometni cesti preveriti, ali pozicijske luči delujejo, sploh z ozirom na dejstvo, da prikolica ni bilo njegova, poleg tega pa luči, preden jim pregori varovalka oziroma tik preden prenehajo delovati, gorijo slabše, kar bi toženec pred predmetno vožnjo moral vzeti v obzir. Prav tako je toženec v času prometne nezgode vozil traktor, ki ni bil opremljen za varno uporabo, saj na njem ni imel nameščene table za označevanje počasnih vozil, uporabo katerega sicer predvideva Pravilnik o delih in opremi vozil, zato po določilih Splošnih pogojev tožeče stranke ni imel tehnično brezhibnega vozila iz več razlogov, in sicer tudi iz razloga, ker na zadnjem delu prikolice ni imel nameščenega trikotnika oziroma table za označevanje počasnih vozil. Vsa že opisana (ne)ravnanja toženca so po zaključku sodišča prve stopnje bistveno prispevala k povzročitvi prometne nesreče, torej tudi dejstvo, da traktor ni opremil s trikotnikom oziroma tablo za označevanje počasnih vozil, neobstoja krivde za tako neopremljeno vozilo pa ni niti zatrjeval. Zaradi vsega povedanega je sodišče prve stopnje sklepno zaključilo, da je toženec izgubil pravice iz zavarovanja na podlagi 7b točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke, zato je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v 60 %, torej v tolikšnem deležu kot je s svojim ravnanjem prispeval k povzročitvi prometne nesreče. 11. Po ugovoru toženca zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine se o zahtevku tožeče stranke odloča v kontradiktornem pravdnem postopku, v katerem se predlog za izvršbo tožeče stranke obravnava kot (nepopolna) tožba, račun tožeče stranke, ki je bil sicer podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa je postal le eden izmed listinskih dokazov tožeče stranke. V tem pravdnem postopku se je tako z izpodbijano vmesno sodbo odločalo o temelju tožbenega zahtevka po izvedenem dokaznem postopku z upoštevanjem vseh procesnih kavtel, ki jih zagotavlja ZPP, zato za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembne oziroma so neutemeljene vse tiste pritožbene navedbe toženca, v katerih izraža svoje stališče, da tožeča stranka ne more od svojega zavarovanca kot potrošnika terjati z izdajo fiktivne fakture ali fiktivnega obračuna obresti, da bi zato morala tožbeni zahtevek zaradi regresa zaradi izgube zavarovalnih pravic uveljavljati neposredno s tožbo pred pravdnim sodiščem, da se je tožeča stranka poslužila zlorabe instituta izvršbe, da mu je bila zato kršena z ustavo zagotovljena pravica, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, prav tako pa tudi varstvo dela, ki je v Ustavi RS določeno v 66. členu, pa tudi, da gre pri tem tožbenem zahtevku za razpolaganje tožeče stranke, ki nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom, saj gre pri naklepni zlorabi instituta izvršbe na podlagi verodostojne listine za neposredno kršitev ustavno varovanih jamstev in pravic tožencu kot šibkejši stranki v sporu, ki izhaja iz potrošniškega pogodbenega razmerja.

12. Neutemeljeni so tudi vsi očitki toženca, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane vmesne sodbe je povsem razumljiv, prav tako tudi ni v nasprotju z razlogi izpodbijane vmesne sodbe. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o temelju (podlagi) tožbenega zahtevka in razsodilo, da je po temelju (podlagi) le-ta utemeljen do 60%, kar je povsem skladno tudi z razlogi izpodbijane vmesne sodbe in njenim zaključkom v točki 18. obrazložitve, da je, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec izgubil pravice iz zavarovanja na podlagi 7b točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke, tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v 60 %, torej v tolikšnem deležu kot je toženec s svojim ravnanjem prispeval k povzročitvi prometne nesreče. Čeprav gre v tej pravdi za regresni zahtevek in ne za odškodninski zahtevek, to na sam izrek vmesne sodbe nima nobenega vpliva. Omejitev iz 6. odstavka 7. člena ZOZP, podobno kot to velja tudi za omejitve zaradi višine dogovorjene zavarovalne vsote v odškodninskih sporih, ne sodi v izrek vmesne sodbe, se pa upošteva pri odločanju o višini tožbenega zahtevka.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni z ničemer argumentiralo, zakaj toženec odgovarja za nezgodo v deležu 60%, nasprotni udeleženec pa zgolj v deležu 40% ter da je sodišče prve stopnje, kar tako na pamet, brez obrazložitve ugotavljalo deleže obojestranske odgovornosti udeležencev v prometni nezgodi, saj so za takšen zaključek sodišča prve stopnje navedeni povsem zadostni razlogi v točki 17. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, ki se tako da tozadevno tudi pritožbeno preizkusiti.

14. Nadalje je neutemeljen tudi očitek toženca, da sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi zopet ni ugotavljalo, ali je tehnična hibnost prikolice oziroma okvara prikolice odločilno prispevala k nastanku škodnega dogodka, da ni ugotavljalo, ali je med domnevno neizpravnostjo vozila in nastankom škode podana ustrezna vzročna zveza, da ni odločilo o ključnem dejstvu, ali predstavljata okvara luči in odsotnost označbe za počasna vozila na priklopniku bistven vzrok, da je prišlo do trčenja motorista A. A. v zadnji del priklopnika toženčevega vozila, pa tudi, da je zopet odločilo zgolj o stopnji krivde pri nesreči dveh premikajočih se vozil po 1. in 2. odstavku 154. člena OZ, saj je vzročno zvezo med domnevno neizpravnostjo vozila in nastankom škode ugotavljalo v točkah od 15. do 18. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, ko je sklepno zaključilo, da so vsa že opisana (ne)ravnanja toženca, torej ne zgolj vožnja s prižganim žarometom za osvetljevanje okolice, temveč tudi okoliščini, da ni imel delujočih zadnjih luči na traktorski prikolici in da vozila pa tudi ni imel pravilno označenega (označba za počasna vozila), bistveno prispevala k nastanku prometne nesreče. 15. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v točkah 15. in 16. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, ki so dokazno podprti, temeljijo namreč na izvedenih dokazih, še zlasti pa na dokazih z zaslišanjem toženca kot stranke in priče A. A. ter na dokazu z izvedencem prometne stroke, toženec pa jih pritožbeno niti ne izpodbija konkretizirano, da bi toženec lahko zmanjšal tveganje za nastanek nezgode, če bi mu na zadnjem delu prikolice gorele pozicijske luči, saj bi tako omogočil voznikom, da bi traktorsko prikolico zaznali na večji razdalji, pa tudi, da bi to tveganje lahko zmanjšal tudi, če bi imel na zadnjem delu prikolice nameščen enakostranični trikotnik s prisekanimi vogali, katerega notranja površina je rdeče fluorescentne barve, zunanji pasovi pa so rdeče barve in odsevni, širina in višina pa znašata 365 mm, ki se uporablja za označevanje počasnih vozil, saj so takšni trikotniki dobro odsevni in jih je mogoče zaznati ponoči že z večje razdalje. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje pa je pravilen tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje v točkah 17. in 18. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da sta, poleg vožnje s prižganim žarometom za osvetljevanje okolice, tudi okoliščini, ki predstavljata tehnično hibo toženčevega vozila, bistveno prispevali k nastanku nezgode oziroma drugače povedano, da je tudi tehnična neizpravnost toženčevega vozila v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom nezgode in posledično škode, ki jo je v njej utrpel motorist A. A. Drugačno stališče toženca, izraženo in obširno obrazloženo v pritožbi, da tehnična hibnost vozila ni bila bistven vzrok za škodo, da sta bila poglavitna oziroma edina razloga za nezgodo vožnja toženca z žarometom za osvetlitev okolice in nepravilna vožnja drugega udeleženca prometne nesreče, motorista A. A., je pravno zmotno in nima opore v izvedenih dokazih.

16. Četudi drži, da je toženec k nastanku nezgode bistveno prispeval tudi s svojo vožnjo s prižganim žarometom za osvetlitev okolice, kot to izpostavlja v pritožbi, četudi bi držalo, da je večji prispevek k nastanku nezgode pripisati okoliščini, da je drugega udeleženca nezgode A. A. zaslepi reflektor za osvetljevanje okolice in četudi je res tudi drugi udeleženec prometne nesreče v svoji izpovedi potrdil, kar je v izpodbijani vmesni sodbi povzelo tudi sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da so ga zaslepile luči (žaromet) na traktorju, in kar je potrdil tudi izvedenec v izvedenskem mnenju, pa to še ne pomeni, da k nastanku nezgode ni bistveno prispevala tudi tehnična hibnost traktorja toženca. Prav nasprotno. Že toženec sam v pritožbi pravilno navaja, da je namen zadnjih luči na prikolici, podobno pa velja tudi za trikotnik oziroma tablo za označevanje počasnih vozil, da vozniki, ki vozijo za vozilom s prikolico, vidijo, da je na cesti pred njim vozilom. Kot izhaja iz v vmesni sodbi v točki 14. obrazložitve povzete izpovedi drugega udeleženca prometne nesreče, je le-ta tudi še povedal, da je pred trkom najprej videl le bele luči na vozišču in da je sprva zato predvideval, da se nekdo vozi proti njemu, po nasprotnem voznem pasu in da je nato šele, ko je pripeljalo še eno vozilo proti njemu in ko sta bili obe luči poravnani, ugotovil, da so ene luči na njegovem voznem pasu. Ob tem je še poudaril, da je videl samo bele luči, zadnjih luči na prikolici traktorja pa ni videl, saj niso delovale. Glede na takšno izpoved drugega udeleženca nesreče, iz katere izhaja, da je, ker ni videl zadnjih luči na prikolici, ki niso delovale, (najprej) videl le bele luči (žarometa za osvetlitev okolice) traktorja, zaradi katerih je predvideval, da se nekdo vozi proti njemu na nasprotnem voznem pasu, nato pa so ga tudi zaslepile, je tako sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je tudi tehnična hiba traktorja, t.j., ker med vožnjo na zadnjem delu traktorske prikolice niso gorele pozicijske luči in ker na zadnjem delu prikolice ni bil nameščen enakostranični trikotnik, ki se uporablja za označevanje počasnih vozil, predstavljala bistven vzrok za nastanek nezgode, saj bi, kot to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prometne stroke, če bi pozicijske luči na prikolici gorele, to voznikom omogočilo, da bi traktorsko prikolico zaznali na večji razdalji, prav tako pa so trikotniki za označevanje počasnih vozil dobro odsevni in jih je mogoče ponoči zaznati že z večje razdalje.

17. Pravilnosti takšnega zaključka sodišča prve stopnje toženec ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na obvestilo kršitelju, da se izjavi o ugotovitvah in okoliščinah prekrška, PP Brežice z dne 11. 10. 2016, ki ga je prejel toženec in iz katerega izhaja, da je s prižganim žarometom za osvetljevanje okolice slepil in motil udeležence cestnega prometa, niti s sklicevanjem na izpoved kot priče zaslišanega policista B. B., ki je potrdil, da je bil tožencu izdan plačilni nalog zaradi prižganih delovnih luči na traktorju, niti s sklicevanjem na izpoved drugega udeleženca nezgode A. A., da so ga luči na traktorju zaslepile in da če teh luči ne bi imel prižganih, bi sam imel dolge luči na motorju in bi opazil traktor, niti s sklicevanjem na izpoved priče C. C., ki je potrdil navedbe in izpoved toženca, da je le-ta prižgal reflektor za osvetlitev okolice, ker se je na polju začel delati mrak, niti z lastnim laičnim mnenjem in sklepanjem, da drugi udeleženec prometne nesreče pozicijskih luči na prikolici, četudi bi delovale, sploh ne bi opazil zaradi snopa svetlobe iz reflektorja oziroma žarometa za osvetljevanje okolice in da iz istega razloga tudi ne bi opazil table za počasna vozila, saj takšno sklepanje toženca glede na mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, da bi toženec zmanjšal tveganje za nastanek prometne nesreče, če bi mu na prikolici gorele pozicijske luči in če bi imel nameščen enakostranični trikotnik oziroma tablo za označevanje počasnih vozil, ker bi drugi udeleženec lahko traktor s prikolico opazil oziroma zaznal že z oziroma na večji razdalji, nima opore v izvedenih dokazih.

18. Iz razlogov v točki 18. izpodbijane vmesne sodbe povsem jasno in nedvoumno izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da traktor, ki ga je vozil toženec, ni bil tehnično brezhiben iz razlogov, ker med vožnjo na zadnjem delu traktorske prikolice niso delovale pozicijske luči in ker traktor ni bil opremljen s primernim trikotnikom oziroma tablo za označevanje počasnih vozil, kar je v neskladju z ZPrCP ter Pravilnikom o delih in opremi vozil. Prižganega reflektorja za osvetljevanje okolice sodišče prve stopnje ni štelo za tehnično hibo, zaradi katere bi toženec v skladu s 6. točko 3. odstavka 7. člena ZOZP oziroma v skladu s točko 7b 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke izgubil zavarovalne pravice, zato so pravno nepomembne in posledično tudi neutemeljene vse obširne pritožbene navedbe toženca, v katerih, tudi s sklicevanjem na določila ZMV-1, utemeljuje, zakaj prižgan reflektor za osvetljevanje okolice ne predstavlja tehnične hibe traktorja.

19. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da toženec ni dokazal, da ni kriv za obstoj tehnične neizpravnosti vozila oziroma za to, da je bilo njegovo vozilo kakor koli v neskladju z zakonodajo, ki opredeljuje stanje in opremljenost vozila za varno uporabo.

20. Pritrditi je sicer tožencu, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage in izvedenih dokazov ter brez potrebnega strokovnega znanja zaključilo, da luči, preden jim pregon varovalka oziroma tik preden prenehajo delovati, gorijo slabše, kar bi moral toženec pred prometno vožnjo vzeti v obzir. Gre za kršitev t.i. razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP, ki pa predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tem konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane vmesne sodbe. Glede na naravo te kršitve jo je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo na takšen način, da pri odločitvi o pritožbi toženca tega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje ni upoštevalo. Tudi brez upoštevanja tega zaključka pa je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je možno, da pozicijske luči niso delovale, ker je pregorela njihova varovalka in ob ugotovitvi, da je delovanje teh luči toženec preveril (le) ob priklopu prikolice na traktor, kar sta, kot to pritožbeno izpostavlja tudi toženec, potrdili tudi priči D. D. in C. C., povsem pravilno uporabilo materialno pravo t.j. določilo 1. odstavka 6. člena OZ, ko je zaključilo, da bi moral toženec, da bi zadostil potrebni skrbnosti voznika traktorja, pred vsako vožnjo po prometni cesti preveriti, ali pozicijske luči na prikolici delujejo, sploh z ozirom na dejstvo, da prikolica ni bilo njegova, da bi moral, kot je to obrazložilo tudi v točki 16. izpodbijane vmesne sodbe, v konkretnih okoliščinah tega primera, ki jih izpostavlja tudi toženec v pritožbi, ko se je po priklopu prikolice na traktor toženec pripeljal na zbrano mesto na polju zaradi spravila koruze in se po koncu nalaganja, ki je po pritožbenih navedbah trajalo cca 10 - 15 minut, odpeljal s polja, to storiti ne le v trenutku izposoje oziroma priklopa prikolice na traktor, temveč vsakokrat preden je zapeljal na prometno cesto, torej tudi v primeru, ko je končal z delom na polju ter zapeljal na regionalno cesto, kjer je nato prišlo do prometne nesreče. Tega, da bi delovanje luči preveril tudi po končanem delu na polju, preden je (ponovno) zapeljal na regionalno cesto, pa toženec ni trdil niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi.

21. V nasprotju z mnenjem toženca, izraženim v pritožbi, po oceni pritožbenega sodišča takšna interpretacija pravnih pravil oziroma pravnega standarda potrebne skrbnosti pri uporabi traktorja s prikolico ni neživljenjska in prestroga, temveč povsem ustrezna. Na pravilnost te razlage pravnega standarda potrebne skrbnosti voznika traktorja ne more vplivati niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je šlo v konkretnem primeru pravzaprav za neprekinjeno vožnjo, ker traktor v času spravljanja koruze na polju sploh ni bil ugasnjen. Bistveno je, da je, četudi je bil ves čas prižgan, traktor nekaj časa (pritožbeno zatrjevano 10-15 minut) stal na polju, torej izven ceste, zato bi moral toženec tudi po oceni pritožbenega sodišča, da bi zadostil potrebni skrbnosti voznika traktorja, preden je spet zapeljal na prometno cesto, preveriti delovanje pozicijskih luči na traktorski prikolici. Takšna zahteva za voznika traktorja gotovo ni pretirana ali nemogoča. Da bi varovalka luči pregorela šele po odhodu toženca s polja, na kar namiguje toženec v pritožbi, pa toženec ni z ničemer izkazal. 22. Prav tako toženec ne more vzbuditi dvoma v pravilnost takšne razlage pravnega standarda potrebne skrbnosti toženca kot voznika traktorja s sklicevanjem na članek Avtomagazina z naslovom: „To je izziv za vsakega voznika. Ste se že spoprijeli z njim?“ v delu poglavja „Prikolica-osnovna nega in na kaj velja biti posebej pozoren“ in na članek VOLVO z naslovom: „Preverjanje luči prikolice“, saj oba članka to problematiko obravnavata na splošni, načelni ravni, sodišče prve stopnje pa je pravni standard potrebne skrbnosti v tej zadevi pravilno presojalo glede na ugotovljene dejanske okoliščine tega konkretnega primera.

23. Ker je sodišče prve stopnje tako povsem pravilno ugotovilo in zaključilo, da toženec ni dokazal, da ni kriv za nedelovanje pozicijskih luči na traktorski prikolici, saj ni bil dovolj skrben pri preverjanju njihovega delovanja, pritožba pa niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da neobstoja krivde za to, da traktor ni bil opremljen s trikotnikom oziroma tablo za označevanje počasnih vozil, toženec niti ni zatrjeval, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določili 6. točke 3. odstavka 7. člena ZOZP in 7b točke 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožeče stranke, ko je zaključilo, da je toženec izgubil pravice iz zavarovanja. Pravilno je to materialno pravo uporabilo tudi z zaključkom, da je zaradi izgube zavarovalnih pravic v enakem deležu, kot je s svojim ravnanjem toženec prispeval k povzročitvi prometne nesreče, po temelju utemeljen tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke.

24. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z vsemi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v točkah od 14. do 17. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe glede načina nastanka prometne nesreče in glede krivde obeh udeležencev prometne nesreče za njen nastanek in posledično za nastanek škode drugega udeleženca, motorista A. A., vključno z ugotovljenimi deleži krivde oziroma odgovornosti vsakega od njiju.

25. V tej zadevi niti ni bilo sporno in tudi pritožbeno ni sporno, da v času nastanka prometne nesreče na traktorski prikolici pozicijske luči niso delovale, da vozilo ni bilo opremljeno s trikotnikom oziroma tablo za označevanje počasnih vozil, pa tudi, da je bil na traktorju prižgan reflektor oziroma žaromet za osvetljevanje okolice, pritožbeno pa tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugi udeleženec hitrosti in načina svoje vožnje ni prilagodil stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti tako, da bi ves čas vožnje obvladoval svoje motorno kolo, saj bi lahko, če bi pričel z običajnim načinom zaviranja oziroma zmanjševanja hitrosti neposredno za tem, ko je priklopil z dolgih na kratke luči in je zagledal luč na traktorju, pred tem, ko bi se traktorju približal na takšno razdaljo, da bi ga osvetlili zasenčeni žarometi, brez težav zmanjšal hitrost na takšno, da bi lahko nadalje v dosegu osvetljenosti z zasenčenimi lučmi do traktorja, hitrost zmanjšal na tolikšno, kot je vozil traktor in bi se tako trčenju izognil, zato je materialno pravno, t.j. v skladu z 2. odstavkom 154. člena OZ, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je obravnavana prometna nesreča pripetila zaradi krivde obeh udeležencev, tako toženca kot tudi motorista A. A., da je toženec prekršil kar tri pravila cestnega prometa, prekršil določili 71. in 72. člena ZPrCP, drugi udeleženec pa je s svojo vožnjo prekršil določilo 45. člena ZPrCP, vse te kršitve pa so bistveno prispevale k nastanku prometne nesreče oziroma povedano drugače, so v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka.

26. Materialno pravno pravilno je glede na dejanske ugotovitve o storjenih kršitvah pravil cestnega prometa sodišče prve stopnje ugotovilo tudi delež krivde obeh udeležencev prometne nesreče, ko je zaključilo, da je toženec vendarle v večji meri prispeval k nastanku nesreče in njegov delež ocenilo na 60%. Zavzemanje toženca v pritožbi za ugotovitev izključne krivde drugega udeleženca v prometni nesreči oziroma vsaj za ugotovitev večjega deleža krivde drugega udeleženca nesreče k nastanku prometne nesreče in posledično zavzemanje toženca za nižji (10%) delež njegove krivde za nastanek škodnega dogodka, je neutemeljeno, saj nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Četudi drži, kar toženec izpostavlja v pritožbi, da je priča E. E., ki je na kraj nezgode pripeljala za drugim udeležencem nesreče, uspela še pravočasno ustaviti za traktorjem zaradi vožnje prilagojene razmeram, pa to še ne omogoča sklepanja, za katerega se zavzema toženec v pritožbi, da je zato odgovornost (krivda) drugega udeleženca nesreče A. A. izključna oziroma vsaj višja od odgovornosti toženca.

27. Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano vmesno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 11. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe.