Jedro

Ker tožniku ni mogoče očitati, da je tudi sam prispeval k nastanku škode, je podan 100 % temelj odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se znesek 16.320,00 EUR, vsebovan v točki I.1. izreka sodbe spremeni v znesek 24.500,00 EUR, spremeni se znesek 8.780,00 EUR, vsebovan v točki II. izreka tako, da se nadomesti z zneskom 600,00 EUR, posledično se spremeni izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji vsebovan v točki I.2. izeka tako, da se znesek 3.135,01 EUR nadomesti z zneskom 3.697,10 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 653,31 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 84/2017 z dne 27. 8. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. 1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 16.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 3. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka, odmerjene v višini 3.135,01 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka, pod izvršbo. II. Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 8.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 3. 2015 dalje do plačila se zavrne.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka subjektivno tožniku odgovorna za škodo, katero je je le-ta utrpel v škodnem dogodku dne 27. 12. 2013, pri opravljanju njegovega dela v kuhinji, kjer mu je v bližini krušne peči, kamor je odšel zaradi procesa dela spodrsnilo, na zaradi politega olja spolzkih, mokrih oziroma mastnih ploščicah in se je telesno poškodoval. Ugotovilo je krivdno odgovornost, ker delodajalec ni poskrbel za njegovo varno delo, kajti talne ploščice na katerih je tožnik padel, niso imele oziroma nimajo ustrezne drsnosti in bi jih bilo potrebno dodatno zaščititi z izvedbo protizdrsnega premaza keramike. Ker pa bi moral biti tožnik bolj previden in bolj pazljiv pri gibanju med delom, je sodišče prve stopnje iz teh razlogov ocenilo, da je tudi tožnik sam, zaradi nezadostne pazljivosti in posledične premajhne skrbnosti pri opravljanju svojega dela prispeval k nastanku škodnega dogodka v višini 15 % (člen 6/II OZ). Nato je odločilo še o višini nepremoženjske škode, katera pripada tožniku. Ugotovilo je, da je tožnik pri padcu utrpel zlom leve pogačice, v okviru katerega je šlo za odlom zgornjega dela leve pogačice, ki ga je bilo potrebno operativno nastaviti in učvrstiti z metalno ploščico in vijaki. Ugotovilo je, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem ter cel spekter telesnih bolečin, katere bodo trajale tudi v bodoče, zato mu je iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 8.000,00 EUR prisodilo 6.200,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel tako primarni kot sekundarni strah, zato mu je iz naslova strahu od zahtevanih 1.500,00 EUR prisodilo 1.200,00 EUR, za skaženost je tožbeni zahtevek zavrnilo (v tem delu ni pritožbe tožnika). Za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je tožniku od zahtevanih 15.000,00 EUR prisodilo 11.200,00 EUR, ker je ugotovilo, da je tožnik zaradi poškodbe kolena zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo poklekanje, počepanje, kar ga ovira tako pri poklicnem delu kakor tudi pri vsakodnevnem življenjskem delu. Pri tem je uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih 8.780,00 EUR. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Pritožbo podaja zoper zavrnilni del in sicer v delu, kjer je po mnenju pritožbe sodišča prve stopnje neutemeljeno tožniku prisodilo 15 % soprispevek, glede višine pa podaja pritožbo, ker je mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno pravično denarno odškodnino kot jo je zahteval iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, za strah in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno tožniku pripisalo soprispevek, saj je tožnik na tem mestu padca hodil z običajno in potrebno skrbnostjo in je padel zgolj zaradi tega, ker so bila tla mokra. Kot je ugotovil izvedenec gradbene stroke - varstva pri delu, so te konkretne ploščice, v kolikor so mokre, zelo nevarne. Zaradi tega ne moremo tožniku očitati, da je sploh kaj prispeval k nastanku škodnega dogodka. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da so tudi suhe ploščice zelo nevarne za uporabo. Tožnik na tem mestu prej nikoli ni padel in se ni poškodoval, kar vse kaže na njegovo zanesljivost in potrebno skrbnost pri hoji, čeprav opravlja svoje delo bolj dinamično in v relativno ozkem prehodu. Tudi izvedenec je ugotovil, da tožnik ne bi mogel napraviti ničesar za bolj varno delo, za varno delo bi zadostovalo le to, da bi bilo potrebno tla protizdrsno sanirati in da bi bil najosnovnejši in najhitrejši način, da se izvede protizdrsni premaz keramike. Zato je mnenja, da tožniku ni možno očitati soodgovornosti. Glede višine prisojene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožnik mnenja, da je sodišče v prenizkem znesku prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče je takšno odškodnino odmerilo in pri tem ni upoštevalo, da iz sodbe VS RS VS 002084 izhaja, da je sodišče v enaki zadevi prisodilo 7.298,56 EUR odškodnine za telesne bolečine, katere so primerljive s posledicami, katere je v tem škodnem dogodku zadobil tožnik. Po mnenju pritožbe je sodišče v premajhni meri upoštevalo, da bo lahko tožnik tudi glede bodočih telesnih bolečin trpel tudi bolečine srednje intenzitete, ki se pojavljajo ob dolgotrajni hoji, ob hoji navkreber, ob daljši hoji po neravnem terenu in ob dolgotrajni vožnji z osebnim vozilom. Tudi glede primarnega in sekundarnega strahu tožeča stranka meni, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino. Tožnik je namreč trpel tako primarni kot sekundarni strah. Tudi pri odmeri odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje v premajhni meri prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ni upoštevalo dejstva, da tožnik živi na kmetiji, da je pred poškodbo opravljal dela na kmetiji, sedaj pa lahko opravlja zgolj lažja dela, ker ne more več klečati. Tožnik tako ne more več opravljati del na kmetiji. Prav tako se ne more ukvarjati več s športom kot sta odbojka in košarka. Tožnik ne more sam voziti osebnega vozila dalj časa, tako tožnik opravi vožnjo le v eno smer, drugo smer pa njegova partnerka. Glede na takšne pritožbene navedbe predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik najprej pritožbeno pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje glede na navedbe tožene stranke in glede na ugotovljeno dejansko stanje nastanka poškodbe in da je poškodba nastala dejansko zaradi tega, ker je bil delovni prostor opremljen z neprimernimi ploščicami, ni pravilno ugotovilo, da je tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Zato je njegov ugovor, da ni soprispeval k nastanku škode, utemeljen. Sodišče je ugotovilo, da zavarovanka tožene stranke ni poskrbela za ustrezno delovno pohodno površino, da bi bila zagotovljena varnost delavcev pri opravljanju njihovega dela in je s svojim ravnanjem, ko ni zagotovila protizdrsnih ploščic in ni opozorila na njihovo nezadostno protizdrsnost, dopustila možnost nastanka poškodb. Prav tako ni v zadostni meri poskrbela za ustrezno organizacijo dela, tako da bi lahko tožnik svoje delo opravljal brez nevarnosti za svoje zdravje in življenje, saj je kot delodajalec predvidela le način čiščenja samo v izjemnih dogodkih in to takoj po dogodku s krpo, sicer pa ni bilo organiziranega čiščenja. Kljub takšnim kršitvam pa je nato sodišče prve stopnje zaključilo, da meni, da bi moral biti tožnik bolj previden in bolj pazljiv pri gibanju med delom in iz teh razlogov sodišče ocenjuje, da je tudi sam, zaradi nezadostne pazljivosti in posledične premajhne skrbnosti pri opravljanju svojega dela (člen 6/II OZ), prispeval k nastanku škodnega dogodka v višini 15 %. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila tla obložena z neprimernimi ploščicami, ki so nevarne za delo tako, ko so suhe kakor tudi ko so mokre, tako tožniku ni mogoče očitati, da je za škodni dogodek odgovoren tudi sam. Sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zaključuje, da bi moral biti tožnik bolj previden in bolj pazljiv pri gibanju med delom, pritožnik pa v pritožbi pravilno navaja, da tožnik do sedaj ni imel nobenih poškodb na tem delovnem mestu in da je delodajalec tisti, kateri ni poskrbel za to, da bi namestil pohodno površino, ki bi bila varna za delo. Izvedenec je namreč ugotovil, da delovna površina ni bila primerna za delo v nobenih pogojih, torej ne glede na to ali so tla suha, mokra ali naoljena, da so bila tla torej neustrezna za delo. Na takšno neustreznost tal pa kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zavarovanec tožene stranke tožnika ni opozoril in zato ni bilo od tožnika treba pričakovati večje skrbnosti pri hoji in da bi tožnik moral biti bolj previden in bolj pazljiv pri gibanju med delom, ker tudi ni bil opozorjen na to, da so tla neprimerna tako, če so suha kakor tudi, če so mokra ali naoljena. Tako glede na takšno obrazložitev tožniku ni mogoče očitati, da je tudi sam prispeval k nastanku škode ali je povzročil, da je bila škoda večja kot je bila in zato sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe o sorazmernem zmanjšanju odškodnine in ni uporabilo prvega odstavka 171. člena v zvezi s 185. členom OZ in je tako podan 100 % temelj odškodninske odgovornosti.

6. Utemeljena je tudi pritožba glede prenizko prisojene pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kakor tudi iz naslova strahu in psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče prve stopnje je v prenizki meri prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožnik je pri padcu utrpel zlom leve pogačice, v okviru katerega je šlo za odlom zgornjega pola leve pogačice, ki ga je bilo treba operativno naravnati in učvrstiti z metalno ploščico in vijaki. Tožnik je trpel med zdravljenjem tako hude telesne bolečine in sicer ves čas hospitalizacije, nato je trpel srednje hude telesne bolečine, po tem je trpel še dva meseca blage in pretežno stalne bolečine. Sodišče prve stopnje pa je v premajhni meri upoštevalo, da bo tožnik bolečine trpel tudi po tem času in jih še vedno trpi in jih bo trpel tudi v bodoče, pri čemer gre za občasne telesne bolečine, ki se bodo pojavljale ob preobremenjevanju levega kolena in bodo sicer blage intenzitete, vendar pa lahko ob hudih obremenitvah te bolečine preidejo v bolečine srednje hude intenzitete, pojavljajoče se ob dolgotrajni hoji, hoji navkreber in navzdol, ob daljši hoji po neravnem terenu, ob dolgotrajnih vožnjah z osebnim avtomobilom in ob dolgotrajnem sedenju s pokrčenimi koleni. Tožnik pa je v svoji izpovedbi navedel, da opravlja svoje delo na hriboviti kmetiji ter, da ne zmore več vožnje na obe strani, npr. do M. in nazaj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bodo obstajale v tožnikovem življenju situacije zaradi katerih bo tožnik po prepričanju sodišča trpel tudi srednje hude bolečine in sicer pri aktivnostih, ugotovljenih po izvedencu, pri čemer so te pri tožniku še najbolj povezane z delom na delno hriboviti kmetiji in delno pri opravljanju poklica, medtem ko se ostale situacije pojavljajo kot predvidljive v običajnem življenju, kar velja tudi za, v izpovedi tožnika omenjene daljše vožnje z avtomobilom Sodišče prve stopnje tako ni dovolj upoštevalo tožnikova dejstva, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 38 let in da bo tako, te bodoče telesne bolečine (tako občasne telesne kot tudi srednje hude občasne) trpel v bodoče, še daljše življenjsko obdobje. Ob upoštevanju tega dejstva bodočih telesnih bolečin, katere bodo trajale še več kot 30 let v bodoče in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem, katere je sodišče prve stopnje obširno opisalo v točki 23. obrazložitve, se tako izkaže, da je tožnik upravičen do celotne zahtevane pravične odškodnine iz tega naslova v znesku 8.000,00 EUR. Pritožnik tudi pravilno opozarja, da je v zadevi VS RS 002084 bilo prisojenih več kot 7.000,00 EUR za primerljive telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 179 in 182 OZ v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava na pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ob uporabi določbe pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP.

Prav tako pritožnik pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo iz naslova strahu prisoditi celotno odškodnino v znesku 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik ob dogodku utrpel akuten in izredno hud strah, ki se je nato nadaljeval kot strah med prevozom na pregled k zdravniku, kar je trajalo kakšno uro. Tožnik je trpel tudi sekundarni strah med zdravljenjem in je bil utemeljeno v skrbeh zaradi zdravljenja. Tudi ta strah je bil pet dni hude intenzitete, mesec dni srednje intenzitete ter mesec dni in pol blage. Glede na tako nedvomno utrpel izredno hud primarni strah in na dalj časa trajajoč sekundarni strah, pripada tožniku odškodnina iz naslova strahu v celotno zahtevanem znesku 1.500,00 EUR (člen 179 OZ).

Tudi iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, katero se pritožbeno ne izpodbija (glej točko 30., 31. in 32. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), moralo prisoditi celotno pravično denarno odškodnino iz tega naslova v višini 15.000,00 EUR. Pritožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri ocenilo kar je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca, da je tožnik zaradi trajnih posledic zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo poklekanje, počepanje (kar gre po zaključku sodišča tudi za oviro pri opravljanju poklica kuharja) in za dela, povezana z dolgotrajnim sedenjem, s pokrčenim levim kolenom ter z dolgotrajno vožnjo z osebnim avtomobilom. Tožnik je močno zmanjšano sposoben za hojo navkreber in navzdol, tudi za hojo po neravnem terenu, kar vključuje tudi aktivnosti na hriboviti kmetiji. Tožnik je močno zmanjšano sposoben tudi za rekreativne dejavnosti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v bodoče pri tožniku ni pričakovati izboljšanja stanja levega kolena, je pa možno, da bo pri njem prišlo do manjšega poslabšanja v smislu nadaljnjega razvoja degenerativnih sprememb, predvsem na hrustancu pogačice, lahko pa tudi v ligamentu pogačice, iz tega izhaja, da bo tožnik trpel psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi v bodoče, torej še celo življenjsko obdobje in ker je bil tožnik ob škodnem dogodku star 38 let, je zato potrebno ob upoštevanju vseh teh dejstev, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih pritožba utemeljeno poudarja, tožniku prisoditi celotno pravično denarno odškodnino v znesku 15.000,00 EUR iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je sodišče druge stopnje pri tej spremembi uporabilo določbi členov 179 in 182 OZ.

7. Tudi v celoti gledano je tako prisojena pravična denarna odškodnina primerljiva z odškodninami, že prisojenimi za podobne primere.1

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka in je tudi zvišalo že prisojeno pravično denarno odškodnino za 5.300,00 EUR. Zato je odločilo o zvišanju prisojene odškodnine brez soprispevka tožnika in je prisodilo odškodnino kot to izhaja iz točke I. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

9. Glede na povišano odškodnino za nepremoženjsko škodo, je zato sodišče druge stopnje poseglo tudi v izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožnik je uspel s 97,6 % v postopku na prvi stopnji, zato mu pripadajo njegovi pravdni stroški katere je odmerilo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju njegovega uspeha v pravdi v znesku 3.715,90 EUR, od tako prisojenih stroškov tožnika je potrebno šteti s strani tožene stranke priznanih 18,8 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in po medsebojnem pobotanju se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 3.697,10 EUR.

10. Tožnik je kot pritožnik priglasil tudi pritožbene stroške in sicer stroške za sestavo pritožbe v višini 785 točk in 2 % materialne stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke skupaj z 22 % DDV znaša 653,31 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Glej sodbo VS RS II Ips 577/2000 - zlom pogačice v levem kolenu, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 24 povprečnih plač, sklep II Dor 225/2019, sodba II Ips 16/2009 z dne 26. 3. 2009, sodba VS RS II Ips 664/92 in ostale primerljive.