Jedro

Dejanskega stanja, ki je podlaga za priznanje pravic pri odločanju o priznanju pokojnine in njeni odmeri, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljale dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava.

Določba 220. člena ZPP se nanaša na primere, v katerih že izdana odločba ne obsega odločitve o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka in ne na primere, ko že izdana odločba predstavlja oziroma vsebuje odločitev o edinem predmetu oziroma vseh predmetih postopka, pa naknadno pride le do ugotovitve, da bi o istem predmetu moral organ, ki je odločal, upoštevati še dodatna dejstva ali bi moral drugače upoštevati že znana dejstva. Dopolnilna odločba tudi ne omogoča naknadnega dopolnjevanja razlogov odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila že predmet postopka.

Možnost naknadnega spreminjanja podatkov v matični evidenci (kar določa 43. člen ZMEPIZ) sama po sebi - izven postopkov z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki se nanašajo na odločanje o pravici do pokojnine in njeni odmeri, ne predstavlja podlage za ponovno oziroma drugačno odmero že priznane in odmerjene pokojnine upravičencu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločbe tožene stranke z dne 6. 10. 2010 in sklepa z dne 10. 6. 2010, da mu je tožena stranka dolžna v tridesetih dneh po pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo in pri izračunu pokojninske osnove upoštevati poleg že ugotovljenih zneskov za obdobje od 1977 do 1993 še bruto znesek za leto 1992 v višini 8.515,80 EUR ter mu po dokončnosti odločbe o novi odmeri starostne pokojnine izplačati razliko med že izplačanimi zneski in na novo odmerjeno pokojnino, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mora sodišče pri odločanju uporabiti vse pravne norme, ki utegnejo priti v poštev glede na trditveno podlago in na ta način zagotoviti materialno pravilno odločitev. Sodišči nižje stopnje pri presoji nista upoštevali določbe 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), ki določa izdajo dopolnilne odločbe o vprašanjih, ki v prejšnji odločbi še niso bila zajeta. Z odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 19. 7. 2007 ni bilo odločeno o vštevanju plač v obliki vrednostnih papirjev v letu 1992, kar pomeni, da tožena stranka ni odločila o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Po opravljeni reviziji z 4. 2. 2009 bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti izdati dopolnilno odločbo o pokojninski osnovi z upoštevanjem obveznic za leto 1992 pri tožnikovemu delodajalcu I. d.d., K. Tožnik se zaveda, da pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava (in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena), vendar v trenutku izdaje odločbe o starostni pokojnini tožniku ni bilo znano ničesar o zneskih iz naslova obveznic, ki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Zato mu ni mogoče očitati, da ni vložil pritožbe oziroma predlagal obnove postopka. Njegovo zahtevo z dne 7. 4. 2010 je šteti kot zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe, saj ob izdaji odločbe z dne 19. 7. 2007 ni bilo znano dejstvo, da je treba v pokojninsko osnovo všteti tudi zneske, ki so bili v letu 1992 izplačani v obliki obveznic. Opozarja tudi na določbo 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) in dolžnost upoštevanja vseh dohodkov pri oblikovanju pokojninske osnove, kot to določa 39. člen ZPIZ-1. Nov zahtevek je vložil na podlagi novega dejanskega stanja, in sicer zapisnika revizorja z dne 4. 2. 2009. Sodišči nižje stopnje naj bi tudi prezrli določbo 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadalj.). Iz revizijskega zapisnika jasno izhaja, da bi morala tožena stranka zneske izplačil na račun delavcev upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, naloženo pa ji je bilo tudi, da ugotovljene pomanjkljivosti odpravi v roku trideset dni. Nevzdržno je, da se sodišči sklicujeta na inštitut pravnomočnosti in očitata tožniku, da ni vložil izrednega pravnega sredstva. Sodišči sta prezrli tudi načeli varovanja pravic strank in pravico do enakega varstva. Njegovim sodelavcem je tožena stranka priznala oziroma na novo odmerilo pokojnino z upoštevanjem obveznic iz leta 1992, kar pomeni, da zavarovance ne obravnava enako. Sprašuje se tudi, čemu je bila namenjena revizija podatkov o zavarovalni dobi in zavarovalnih osnovah in zakaj je tožnikov delodajalec toženi stranki naknadno javil podatke na predpisanih obrazcih.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizijsko sodišče je obravnavalo že več sporov, v katerih je šlo za vprašanje priznanja pravice do ponovne odmere starostne pokojnine, ker pri priznanju pravice in odmeri pokojnine niso bila upoštevana izplačila v obliki obveznic pri istem delodajalcu (I. d. d., K.) za leto 1992, nepravilnosti v zvezi z upoštevanjem podatkov in posledično pri odmeri pokojnine pa je tožena stranka ugotovila šele po naknadno opravljenem revizijskem postopku (1). Odločitve so bile enake (2).

7. Pri tem je obrazložilo, da se glede na določbo prvega odstavka 12. člena ZPIZ-1 in 249. člena istega zakona za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni drugače določeno. Dejanskega stanja, ki je podlaga za priznanje pravic pri odločanju o priznanju pokojnine in njeni odmeri, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljale dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna ali neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka. Če je tožnik torej menil, da ugotovitve revizije predstavljajo ugotovitve o novih dejstvih, ki pred tem niso bila znana, in s tem obnovitveni razlog, bi ta dejstva lahko uveljavil s predlogom za obnovo postopka, ki pa bi ga moral vložiti pravočasno. Ni pa zakonske podlage za to, da bi vložil le novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, saj po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom (tako kot je to storil v tem primeru) zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

8. Tudi zavzemanje tožnika za izdajo dopolnilne odločbe ni utemeljeno. Po prvem odstavku 220. člena ZUP lahko pristojni organ na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba), če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Ta določba se torej nanaša na primere, v katerih že izdana odločba ne obsega odločitve o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka in ne na primere, ko že izdana odločba predstavlja oziroma vsebuje odločitev o edinem predmetu oziroma vseh predmetih postopka, pa naknadno pride le do ugotovitve, da bi o istem predmetu moral organ, ki je odločal, upoštevati še dodatna dejstva ali bi moral drugače upoštevati že znana dejstva. Dopolnilna odločba tudi ne omogoča naknadnega dopolnjevanja razlogov odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila že predmet postopka. Tožnik sicer ne navaja, da bi tožena stranka z odločbo z dne 19. 7. 2007 o pravici do starostne pokojnine v konkretno opredeljenem znesku ne odločila o vseh vprašanjih, ki so bila predmet tega postopka, ali da o zahtevku za odmero starostne pokojnine sploh ni odločila v celoti (3).

9. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 43. člena ZMEPIZ, saj možnost naknadnega spreminjanja podatkov v matični evidenci (kar določa 43. člen ZMEPIZ) sama po sebi - izven postopkov z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki se nanašajo na odločanje o pravici do pokojnine in njeni odmeri, ne predstavlja podlage za ponovno oziroma drugačno odmero že priznane in odmerjene pokojnine upravičencu.

10. Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Revizijski postopek se je v tej zadevi končal z zapisnikom o reviziji z dne 4. 2. 2009. Op. št. (2): Glej npr. VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012, VIII Ips 106/2013 z dne 16. 9. 2013, VIII Ips 113/2013 z dne 16. 9. 2013, VIII Ips 124/2013 z dne 16. 9. 2013,VIII Ips 123/2013 z dne 30. 9. 2013, itd. Op. št. (3): Kaj takšnega tudi iz njegove odločbe o priznanju in odmeri starostne pokojnine ne izhaja.