Jedro

Za ponovno odmero pravnomočno odmerjene starostne pokojnine ni pravne podlage. Zato je toženec tožnikovo zahtevo za odmero pokojnine na podlagi plač za leto 1992, za katero so bili plačani prispevki, ki so bile tožniku izplačane v obliki vrednostnih papirjev in ki pri pravnomočni odmeri pokojnine niso bili upoštevane, utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2010 in sklep št. ... z dne 10. 6. 2010 ter da se toženi stranki naloži, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izda tožniku novo odločbo, s tem, da pri izračunu pokojninske osnove upošteva poleg že ugotovljenih zneskov za obdobje od 1977 - 1993 še za leto 1992 bruto znesek v višini 2.040.726,90 SIT oziroma sedaj 8.515,80 EUR in da tožena stranka tožniku izplača razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki pa v svojih odločitvah izpostavlja, da tudi pravnomočna odloča ni nespremenljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi. Ravno v tem delu, pa se sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanj in kršitev materialnega prava. Ko tožena stranka odloča o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, postopka po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami). V navedenem predpisu je ureja tudi obnova postopka. Ko je tožena stranka prejela zahtevo tožnika z dne 7. 4. 2010, bi jo glede na njegovo navedbe in ob spoštovanju načel upravnega postopka (načela zakonitosti, materialne resnice in varstva pravic strank) morala šteti kot pravočasen predlog za obnovo postopka. Glede na dejstvo, da je bila tožena stranka najprej sama obveščena o rezultatih opravljene revizije pri delodajalcu tožnika, pa je bila tožena stranka tudi sama dolžna po uradni dolžnosti obnoviti postopek, ki se je končal z izdajo odločbe o starostni pokojnini z dne 19. 7. 2007. Vse to je tožnik izpostavil tudi v svoji vlogi z dne 26. 11. 2012, vendar se sodišče do njegovih navedb in dokazov ni opredelilo. Sodišče bi tako moralo vprašati tožnika, ali je njegovo zahtevo z dne 7. 4. 2010 morebiti šteti kot pravočasen predlog za obnovo postopka. Prav tako bi se sodišče moralo opredeliti do navedb tožnika, da je bila tožena stranka dolžna po uradni dolžnosti obnoviti postopek. Tožnik odločbe, ki jo je prejel leta 2007 ni mogel izpodbijati kot nezakonite odločbe o odmeri pokojnine, saj je bila revizija po 37. in 38. členu ZMEPIZ pri delodajalcu opravljena šele 27. 11. 2008 in nato 21. 1. 2009 (zapisnik z dne 4. 2. 2009) in je torej šele kasneje izvedela za nova dejstva, ki bi pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS. Tožnik je namreč sodišču predložil odločbo prvostopenjskega organa tožene stranke z dne 4. 11. 2009, s katero je tožena stranka zavarovancu (tožnikovemu sodelavcu) ugodila popolnoma enakemu zahtevku, kot ga je na toženo stranko naslovil tožnik in temu zavarovancu ponovno odmerilo pokojnino, upoštevaje obveznice za leto 1992. Ni dovolj, da se sodišče v sodbi opre na prakso Vrhovnega sodišča RS ampak mora presoditi ali so stranke za svoje trditve ponudile ustrezne dokaze in nato dokazno oceniti predložene dokaze. Tega pa izpodbijana sodba nima, kar pomeni, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje odločilna dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in se je tako da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2010, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjski sklep št. … z dne 10. 6. 2010. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel ob ugotovitvi, da je bilo o tej upravni zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo št. ... z dne 19. 7. 2007. V zadevi je torej odprto vprašanje ali obstaja pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine, tudi z upoštevanjem plač za leto 1992, ki so bile tožniku izplačane v obliki vrednostnih papirjev.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je bila tožniku priznana z odločbo št. … z dne 19. 7. 2007 postala pravnomočna. Tožnik je dne 7. 4. 2010 pri toženi stranki podal zahtevo za ponovno odmero dohodnine. Tožnik vloge ni označil kot predlog za obnovo postopka, temveč je podal zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ki pa jo je tožena stranka s sklepom z dne 10. 6. 2010 zavrgla. Tudi po stališču pritožbenega sodišča Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Za zavrženje je imela tožena stranka tudi ustrezno podlago v 4. odstavku 129. člena ZUP, po katerem se v primeru, če je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, zahteva s sklepom zavrže. Na vprašanje ponovno odmere pokojnin opozarja tudi vrhovno sodišče v več svojih zadevah. Nekatere od teh navaja že sodišče prve stopnje. Tako npr. iz sodbe VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 izhaja, da če je pokojninska osnova izračunana v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač in osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je odmera pokojnine napačna. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih je namenjen sistem pravnih sredstev. Po 4. odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. V spornem obdobju veljavni ZPIZ-1 kot že rečeno ponovne odmere pokojnin ni urejal. Prav tako ni bila mogoča tako imenovana neprava obnova postopka, kot je bila na primer urejena v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) oziroma kot jo vsebuje nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) v 183. členu. To pa pomeni, da je v zadevi odprto zgolj vprašanje, ali je tožnikovo zahtevo vloženo pri toženi stranki dne 7. 4. 2010 šteti kot predlog za obnovo postopka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da njegove zahteve ni mogoče šteti kot predlog za obnovo postopka. Tožnik je pri toženi stranki podal zahtevek za ponovno odmero pokojnine. Niti v postopku pri toženi stranki niti v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni izrecno uveljavljal, da je njegovo zahtevo potrebno šteti kot predlog za obnovo postopka. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2010 sicer izhaja, da je tožena stranka vlogo tožnika obravnavala tudi kot predlog za obnovo postopka. Tudi v tem primeru pa je odločitev tožene stranke pravilna, saj je tožnik nedvomno zamudil subjektivni rok enega meseca, kot je določen v 1. odstavku 263. člena ZUP. Že iz njegove pritožbe vložene zoper prvostopenjsko odločbo z dne 22. 6. 2010 namreč izhaja, da je v mesecu decembru 2009 pridobil zapisnik o opravljeni reviziji ZPIZ-a z dne 21. 1. 2009 pri delodajalcu A. v B., zahtevo pa je pri toženi stranki vložil šele dne 7. 4. 2010, torej prepozno. Glede ostalih pritožbenih navedb, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe pravilno upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na vprašanje ponovne odmere pokojnin. Glede kršitve 22. člena Ustave RS, kot jo tožnik izpostavlja v pritožbi, ki naj bi bila podana s tem, ko naj bi tožena stranka tožnikovemu sodelavcu ugodila, pa pritožbeno sodišče poudarja, da odločitev v drugi zadevi pri toženi stranki nima nobenega vpliva na rešitev predmetne zadeve. Vsako zadevo je namreč potrebno presojati posebej, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje ter veljavne predpise. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala že tožena stranka sama po uradni dolžnosti obnoviti postopek. Predmet presoje sta bili namreč le izpodbijani odločbi tožene stranke. Vprašanje, kako bi moralo postopati tožena stranka potem, ko je opravila revizijo pri tožnikovem delodajalcu, za rešitev predmetne zadeve ni odločilno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.