Jedro

Ker je po (trditvah tožeče stranke) po sklenitvi poravnave prišlo do poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja, in sicer takšnega poslabšanja, ki ga tožeča stranka v času sklenitve sodne poravnave ni mogla pričakovati, je sodišče sodilo o tem zahtevku kot o zahtevku za novo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati odškodnino v znesku 1.642.351,00 SIT, in sicer 92.351,00 SIT za gmotno škodo, ki ni predmet revizijskega preizkusa, in 1.550.000,00 SIT za negmotno škodo. Prisojeni znesek za negmotno škodo je odškodnina za novo škodo, ki jo mora tožena stranka plačati poleg odškodnine, določene z izvensodno poravnavo z dne 26.07.1993. V preostalem delu je drugostopenjsko sodišče potrdilo zavrnilni izrek prvostopenjske sodbe.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je sodišče druge stopnje zlorabilo pojem "pravičnosti", da gre za "farso" in "nesmisel". Svoje mnenje namerava povedati tudi pred sodiščem v Strasbourgu. Tožnica je strta in sita tega dolgotrajnega postopka. Zato se ni pritožila, čeprav ji je bila že na prvi stopnji prisojena prenizka odškodnina. Sodišče bi moralo upoštevati celotno invalidnost, to je 33% in ne le 6%. Sodišče se nerazumljivo in napačno sklicuje na četrti odstavek 373. člena ZOR. Tudi ne upošteva dejstva, da se je stanje poslabšalo, da tožnica komaj hodi, da se mora zadovoljiti s 4-urnim delom snažilke. Revident tožničino škodo ocenjuje kot "katastrofalno". Primerja prisojeno odškodnino z odškodninami v sosednji Hrvaški, kjer naj bi oškodovanci za 10% zmanjšanja življenjske aktivnosti že pri sami zavarovalnici dobili med 5.000 in 6.000 DEM. Končno trdi, da gre za napačen obračun obresti, ter da je nerazumno in nelogično, da mora tožnica povrniti pritožbene stroške toženke, ki jih ni povzročila.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da na nekorektne očitke revidenta ne bo odgovarjalo.

Revident sicer izrecno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa morebitnih procesnih kršitev konkretneje ne opredeli. Pooblastila sodišča v revizijskem postopku so glede tega revizijskega razloga omejena z določbo 386. člena ZPP. Vrhovno sodišče sme po uradni dolžnosti obravnavati le kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Teh kršitev med postopkom ni bilo. Zato ta revizijski ugovor ni utemeljen.

Prav tako ni utemeljen revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje se je pri odločanju oprlo na 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in merila navedena v teh določbah pravilno uporabilo. Odškodnina, ki jo je prisodilo, je pravična. Očitek, da se tožnica kljub prenizki odškodnini, ki je bila prisojena na prvi stopnji, ni pritožila, zavaja, saj je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo (tako tožbo kot revizijo je vložil isti pooblaščenec).

Sprememba na drugi stopnji je nastala zaradi utemeljene pritožbe tožene stranke.

Revizijsko sodišče zaradi jasnosti zadeve tožnici še pojasnjuje, da je bila v tem postopku obravnavana le tako imenovana nova škoda. Za škodo, ki ji je nastala dne 21.03.1992, je bila najprej sklenjena izvensodna poravnava dne 26.07.1993, na podlagi katere je tožnica prejela odškodnino v znesku 1.900.000,00 SIT. V poravnavi je bilo navedeno, da je z njo poravnana vsa materialna in nematerialna škoda z dodatkom, da bo o morebitni renti zaradi zmanjšanja plače odločano "naknadno". Ker je potrditvah tožeče stranke po sklenitvi poravnave prišlo do poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja, in sicer takšnega poslabšanja, ki ga tožeča stranka v času sklenitve sodne poravnave ni mogla pričakovati, je sodišče sodilo o tem zahtevku kot o zahtevku za novo škodo. Da je tako, je jasno razvidno iz obrazložitve obeh sodb (glej 3. stran drugostopenjske sodbe in 3. stran prvostopenjske sodbe). Že zato ugovor revidenta, da bi moralo sodišče v tem postopku upoštevati celotno tožničino invalidnost v obsegu 33%, ni utemeljen. Sodišči sta pravilno ravnali, ko sta kot novo škodo obravnavali le dodatno 6% poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je nastalo po izvensodni poravnavi zaradi porušene statike hrbtenice.

V sodbi sodišča druge stopnje je v 4. in 5. vrstici prvega odstavka na 4. strani drugostopenjske sodbe res pomotoma naveden "ZOR" in ne ZPP, vendar pa je v istem odstavku (25. vrstica) nato pravilno naveden "četrti odstavek 373. člena ZPP". Ker je drugostopenjsko sodišče to določbo dvakrat citiralo kot podlago za dovoljenost spremembe prvostopenjske odločitve, ima takšna pomota naravo očitne pisne pomote, ki na razumevanje obrazložitve ni vplivala.

Zakaj revident citira zavarovalniško prakso na območju Republike Hrvaške, ni jasno. Škodni dogodek se je zgodil v Republiki Sloveniji in zanj je treba uporabiti slovensko pravo. Obširnejši odgovor na to revizijsko trditev ni potreben.

Revizijsko sodišče nadalje ni smelo upoštevati ugovora, da tožnica sedaj dela s 4-urnim delovnikom kot snažilka. Gre za novoto, ki na revizijski stopnji ni dovoljena (386. in 387. člen ZPP). Med postopkom je bilo zatrjevano in ugotovljeno, da tožnica sicer dela s 4-urnim delovnikom, vendar pa še vedno kot natakarica.

Tudi ni res, da je tožničina škoda "katastrofalna", vsaj ne v pomenu, ki ga uporablja sodna praksa pri odločanju o odškodnini za negmotno škodo. Glede na ugotovljeni obseg nove škode (gre za dejanske ugotovitve, ki niso predmet ponovne revizijske presoje - 3. odstavek 385. člena ZPP) revizijsko sodišče ugotavlja, da merila iz 200. in 203. člena ZOR niso bila uporabljena v tožničino škodo.

Kaj razume revident z napačnim obračunom obresti, prav tako ni jasno, saj tega ugovora ne obrazloži. Sodišči druge in prve stopnje nista napravili nobenega obračuna obresti, tako da poseben odgovor na to trditev ni potreben.

Revident kot odvetnik končno prav gotovo razume stroškovni izrek na drugi stopnji. Tožena stranka je namreč s pritožbo uspela in ima zato na podlagi 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 166. člena ZPP pravico do povrnitve dela pravdnih stroškov v skladu z njenim uspehom v pravdi. Zaradi neuspeha z revizijo mora tožeča stranka na podlagi istih določb ZPP kriti svoje stroške revizijskega postopka.

Stroškovni izrek je zajet v zavrnilnem izreku o glavni stvari.