Jedro

Ker je po plačilu odškodnine za negmotno škodo prišlo do objektivnega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja, ki ga stranki nista predvideli, tožnica utemeljeno zahteva za novo škodo dodatno odškodnino.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i tako, da se izrek glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 1.642.351,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.550.000,00 SIT od 27.5.1999 do plačila in od zneska 92.351,00 SIT od 10.10.1994 do plačila vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške v znesku 66.437,00 SIT v 15 dneh." V ostalem delu se pritožba zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 89.654,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 2.759.986,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.667.635,00 SIT od 27.5.1999 do plačila in od zneska 92.351,00 SIT od 10.10.1994 do plačila vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki pa je naložilo še, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 218.518,00 SIT v 15 dneh. Ugotovilo je, da je tožnica po sklenjeni poravnavi za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči 21.3.1996, utrpela novo škodo, za katero utemeljeno uveljavlja odškodnino v tej pravdi.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožnica utrpela novo škodo. Iz mnenj A.P. in J.B. ne izhaja taka stopnja sigurnosti, da gre za novo in nepredvidljivo škodo, kot zaključuje sodišče. A.P. je v mnenju z dne 7.5.1993, ki je bilo podlaga sklenjeni poravnavi, izrecno zapisal, da je možno pričakovati poslabšanje predvsem kolikor tožnica ne bo osvojila sicer napornega režima vsakdanje gimnastike. Težave so bile pričakovane predvsem v zvezi s spremenjeno statiko v spodnjem delu lumbalne hrbtenice, kar se je že tedaj nakazovalo. Da je bila nakazana možnost poslabšanja stanja potrjuje tudi izvedenec J.B.. Ob sklenitvi poravnave je torej pritožnici bila jasna prognoza o možnosti nastanka poslabšanja zdravstvenega stanja. Poslabšanje je bilo zato predvidljivo in ker je v izplačani odškodnini bila zajeta tudi bodoča škoda, ni podlage še enkrat odločati o tej škodi. Iz tega razloga tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Podrejeno pa izpodbija višino dosojenih zneskov za posamezne oblike negmotne škode. Glede odškodnine za psihične bolečine, ki jo je tožnica vtoževala v znesku 300.000,00 SIT meni, da je sodišče prve stopnje sploh kršilo postopek in sicer določbo čl. 2 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je v okviru tega zahtevka prisodilo odškodnino za strah, kar je sodišče samo opredelilo, mimo zahtevka tožnice. Sicer pa je tudi dosojena višina odškodnine pretirana, saj gre za le sekundarni strah. Tudi za fizične bolečine je odškodnina glede na čas trajanja in intenzitete pretirana, sploh pa je previsoko sodišče priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Oba izvedenca sta procent zmanjšanja ocenila na 6 % in ker se v sodni praksi gibljejo odškodnine za procent od 80.000,00 do 120.000,00, zlasti glede na starost oškodovanke, je z izpodbijano sodbo priznana odškodnina za to škodo izven meril, ki jih je sprejela sodna praksa. Tožena stranka zato predlaga, da v primeru, če pritožbeno sodišče ne spremeni sodbe, jo v napadenem delu razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje ali dosojene zneske ustrezno zniža in na novo odloči o stroških postopka ter istočasno uveljavlja tudi plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da tožnica v tej pravdi iztožuje novo škodo, saj je J.B., ki je bil postavljen za izvedenca, prepričljivo obrazložil, da tožnica ob sklepanju poravnave 26.7.1993 ni mogla predvideti takšnega nadaljnjega poteka komplikacij, do katerega je prišlo, ker je le-ta odvisen od številnih faktorjev, ki so v večini nepredvidljivi. Do poškodbe je prišlo 21.3.1992 in ko se je nekaj več kot eno leto po poškodbi sklepala poravnava, po mnenju tega izvedenca, zdravljenje tožnice še ni bilo končano. Pojasnil je, da tudi doktrinarna načela v zavarovalništvu priporočajo oceno invalidnosti ne prej kot dve leti po nezgodi.

Podlaga sklenjeni poravnavi je bilo mnenje A.P.. Ta zdravnik pa je tudi sam v mnenju, ki ga je pred pravdo izdelal za tožnico, prišel do ugotovitve, da je pri tožnici prišlo po sklenitvi poravnave do objektivnega poslabšanja težav, da te težave niso običajne in da je zaradi teh novih težav tožničino stanje v primerjavi s tistim ob sklepanju poravnave za 6 % slabše. Sodišče prve stopnje je izvedeniško mnenje J.B. in privatno mnenje A.P., ki sta skladni, korektno in pravilno povzelo in iz njiju potegnilo pravilne pravne zaključke, zato pritožba v tem delu neutemeljeno očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava. Neutemeljen pa je tudi očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 2. čl. ZPP. V pripravljalni vlogi z dne 3.5.1995 je tožnica uveljavlja odškodnino za fizične bolečine (po Zakonu o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR : telesne bolečine), zmanjšanje življenjskih funkcij (po ZOR : duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in psihične bolečine. Tega pojma pa v določbah ZOR niti ni in tako kot je sodišče uporabilo zakonsko besedilo pri ostalih dveh postavkah, je tudi pri slednjem iz opisa prizadetosti tožnice, ki jo je pod tem pojmom pojasnila, pravilno ugotovilo, da tožnica dejansko v tem delu iztožuje odškodnino za strah, ki ga je tožnica trpela v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka. Zato ne gre za neskladje med zahtevano obliko odškodnine in prisojeno, ampak dejansko le za pravilno uporabo zakonskih terminov v sodbi.

Utemeljeno pa v nadaljevanju pritožbe tožena stranka izpodbija višino odškodnine, ne sicer tiste, ki je tožnici priznana za telesne bolečine, saj je ta odškodnina v znesku 600.000,00 SIT glede na trajanje in intenziteto ustrezna. Pač pa je previsoka tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da tožnica v tej pravdi iztožuje le strah, do katerega je prišlo zaradi poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, torej sekundarni strah, ki se kaže zgolj v zaskrbljenosti za zdravje. Glede na intenziteto in trajanje tega strahu, pa bi bila utemeljena odškodnina v višini 150.000,00 SIT, višja je pretirana. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in odškodnino za strah po 4. odst. 373. čl. ZOR v tem smislu spremenilo. Prav tako je treba pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, v katerih opozarja na previsoko odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Dejstvo je, da se v konkretni pravdi odškodnina lahko prisodi le za novo škodo, saj je vsa škoda, ki je tožnici nastala do 26.7.1993, ko je bila sklenjena poravnava, že zajeta v odškodnini priznani s poravnavo. Glede nove škode pa sta si oba izvedenca enotna, da predstavlja sedanje poslabšanje stanja v primerjavi s tistim, ki je bilo ocenjeno v zadnjem izvedeniškem mnenju le 6 %. Tudi iz opisa nadaljnega poslabšanja je razvidno, da ne gre za tako obsežno novo škodo, ki bi utemeljevala odškodnino v znesku 1.767.635,00 SIT, kolikor je z izpodbijano sodbo priznalo za to obliko nepremoženjske škode sodišče prve stopnje. Upoštevaje obseg in intenziteto duševnih bolečin, ki jih zgolj zaradi poslabšanja trpi tožnica in ki je po skladnih mnenjih obeh strokovnjakov ocenjeno le s 6 %, pravična odškodnina iz tega naslova znaša 800.000,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo tako, da je po 4. odst. 373. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo.

Ker odškodnina za materialno škodo, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo v znesku 52.365,00 SIT in znesku 39.986,00 SIT nista sporni, znaša po spremenjeni sodbi skupna odškodnina 1.642.351,00 SIT in v tem smislu je na pritožbo tožene stranke spremenjen izrek prvostopne sodbe.

Zaradi tega, ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo o glavni stvari, je moralo na novo odločati tudi o stroških prvostopnega postopka. Uspeh tožnice po spremenjeni sodbi je nižji in znaša 59 %, zaokroženo 60 %. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 60 % njenih stroškov, ki so skupno odmerjeni na 218.518,00 SIT, kar znese v denarju 131.111,00 SIT. Stroški tožene stranke odmerjeni po Taksni in Odvetniški tarifi pa znašajo skupaj 145.084,00 SIT, saj je tožena stranka utemeljeno uveljavljala 1.660 odvetniških točk, 13.600,00 SIT znaša taksa za odgovor in 3.000,00 SIT materialni stroški. Skupno znašajo zato stroški tožene stranke 161.684,00 SIT. Glede na uspeh v pravdi je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 40 % teh stroškov, kar v denarju znaša 64.474,00 SIT. Po pobotanju stroškovnih zahtevkov je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 66.437,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji.

Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, pa ji je tožnica dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, ki so odmerjeni od zneska, s katerim je tožena stranka uspela, to je od zneska 1.117.635,00 SIT.

Odvetniški stroški znašajo 710 odvetniških točk, taksa 27.000,00 SIT in materialni stroški 600,00 SIT. Tožnica je zato toženi stranki skupno dolžna povrniti 89.654,00 SIT pritožbenih stroškov.