Jedro

Večkratne opustitve dolžne kontrole prometa znotraj avtobusne postaje, ko je tožnik opravljal delo na delovnem mestu dispečer, zaradi katerih je prišlo do izpada evidence posameznih postajnih dogodkov (prihodov in odhodov avtobusov) v prometni dnevnik in zaradi tega do izpada dohodka, ker prevozniki avtobusov, katerih prihod in odhod ni bil evidentiran, niso plačali postajnih dogodkov v skladu z veljavnim cenikom, predstavljajo kršitve pogodbenih oz. drugih delovnih obveznosti in s tem utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz krivdnega razloga), ki je bila podana tožeči stranki dne 29. 4. 2013; - ugotovitev, da je tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu dispečer, v Službi ..., Oddelek ..., tudi po 3. 5. 2013 ter ji delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2013 ni prenehalo pri toženi stranki dne 3. 5. 2013; - vrnitev nazaj na delo na delovno mesto dispečer ter priznanje vseh pravic iz dela in po delu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 3. 5. 2013 dalje do vnovičnega nastopa dela, ter obračun bruto mesečne plače (pravilno: nadomestila plače) v višini 969,71 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam plačilo mesečnih neto plač v znesku 581,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter vpis manjkajoče delovne dobe za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela v delovno knjižico, vse v osmih dneh, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je štelo, da je izpolnjen pogoj za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj bi bilo predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, izrečeno tožeči stranki dne 16. 7. 2012, utemeljeno. Sodišče je štelo za dokazano, da je tožeča stranka neopravičeno izostala z dela, torej da je podana kršitev, ki takšen ukrep utemeljuje, ter navedlo, da je bilo izplačilo plače tožene stranke tožeči stranki za citirane dneve sicer izvršeno, vendar to ne pomeni, da kršitev ni bila storjena. Tožena stranka je tožeči stranki neutemeljeno izrekla opozorilo, saj tožnikove odsotnosti od 2. 7. do 6. 7. 2012 ni evidentirala kot neopravičen izostanek z dela, ampak kot plačan dopust. Če bi dejansko štela, da je tožnik neopravičeno izostal z dela (pet delovnih dni), bi tožniku lahko izrekla izredno odpoved na podlagi 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 – ZDR), pa tega ni storila. Če bi tožeča stranka res neopravičeno izostala z dela, kar se ni zgodilo, saj ji je podaljšani dopust odobril nadrejeni A.A., sploh ne bi imela pravne podlage, da bi tožeči stranki obračunala plačo in v plačilni listi prikazala, da je bil tožnik na rednem letnem dopustu. Tožnik le z lastno besedo lahko dokazuje, da mu je bilo koriščenje dopusta odobreno ustno. Tožena stranka je poslovala tako, da pisnih potrdil o odsotnosti zaradi letnega dopusta delavcem ni izdajala, sedaj pa to s pridom izkorišča v tem postopku in s pričami, ki so pri njej še vedno zaposlene in iz strahu pred izgubo zaposlitve ne upajo povedati po pravici, da je tožnik imel odobren dopust. Opustitev dolžnosti izdaje potrdila o koriščenju dopusta je potrebno pripisati v breme tožene stranke in ne tožeče stranke, kot je to storilo sodišče. Razlogi sodbe so glede odločilnih dejstev v zvezi z utemeljenostjo opozorila sami s seboj v nasprotju, saj sodišče ne pojasni, na kakšni podlagi je tožena stranka tožeči stranki lahko izvršila plačilo za čas sporne odsotnosti tožeče stranke z dela, če le-te ni predhodno ali vsaj kasneje kakorkoli odobrila tožeči stranki.

Sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih glede navedb tožeče stranke v zvezi z navedbami tožene stranke, da postavitev video nadzora, kot ga je izvajala tožena stranka nad prispelimi avtobusi na Avtobusno postajo v B., ni izpolnjevala splošnih pogojev, kot jih določa 74. člen ZVOP-1. Tožena stranka ni objavila obvestila o izvajanju video nadzora, ki bi bilo vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati video nadzor. Omenjeni video nadzor se je posredno izvajal tudi nad tožečo stranko, saj je tožena stranka prav z navedenim video nadzorom izvajala kontrolo nad delom tožeče stranke in na podlagi vpisanih evidenc v knjigo postajnih dogodkov s primerjavo dejansko, preko video nadzora, zabeleženih prihodov avtobusov, ugotovila obstoj zatrjevanih kršitev delovnih obveznosti. Glede na dokazno breme tožena stranka v zvezi z ugovorom tožeče stranke, da ni zakonito postavila video nadzora, ni predložila nobenih dokazov. V pripravljalni vlogi je samo navedla, da ji ni jasno, kako bi tožeča stranka s pridobitvijo podatkov o registrskih tablicah avtobusov posegala v zasebnost tožeče stranke, torej kako bi z zbiranjem podatkov o avtobusih in registrskih tablicah protipravno posegala v osebnostno sfero tožeče stranke in obdelovala njene osebne podatke. To dejstvo ne drži. Glede na 24. člen ZVOP-1 bi tožena stranka morala zagotoviti in kot dokaz predložiti tudi evidenco, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj so bili posamezni osebni podatki, ki se nanašajo na kraj in čas opravljenega dela tožeče stranke in njeno evidentiranje o stanju dogodkov iz evidence video nadzornega sistema uporabljeni ali drugače obdelani in kdo je to storil, in sicer za obdobje, ko je možno zakonsko varstvo pravice posameznika zaradi nedopustnega posredovanja ali obdelave osebnih podatkov. Prav na tej podlagi bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj je delavec C.C. pregledal evidenco video nadzora o stanju postajnih dogodkov za obdobje od 13. 1. 2013 do 1. 3. 2013 in ugotovil obstoj kršitve in ali je na tej podlagi C.C. dejansko šele 5. 3. 2013 naredil uradni zaznamek (priloga B 13). Z video nadzorom se je izvajal nadzor ne samo nad postajnimi dogodki avtobusov, ampak tudi nad delom tožeče stranke. Vprašanje varstva zasebnosti je v razmerju delodajalec delojemalec vedno potrebno reševati primerno, saj se pri tem vprašanju sooča več nasprotujočih si interesov – na eni strani interes delodajalca, ki ima pravico do oblasti nad svojimi sredstvi in tudi pravico, da jih nadzira, na drugi strani pa zakoniti interes zastopanega, ki pričakuje določeno stopnjo zasebnosti in samostojnosti ter zaupnosti na delovnem mestu. Ustavno sodišče je za uporabo načela sorazmernosti zapisalo tudi, da ni a priori dopusten vsak poseg, ki je sicer nujen, če bi se hotela varovana pravica zavarovati v celoti, kadar tudi prva pravica zasluži enako močno varstvo. Tožena stranka ni predložila dokazov, s katerimi bi morala dokazati, da je dokaze – CD video posnetke – sploh zakonito pridobila, zato bi moralo sodišče glede na določilo 1. odstavka 84. člena ZDR-1 (pravilo o dokaznem bremenu) tožbenemu zahtevku ugoditi, saj tožena stranka ni pravno veljavno dokazala obstoja kršitev, zaradi katerih je tožeči stranki izrekla redno odpoved.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe ustrezno opredelilo tudi do za tožečo stranko bistvenih spornih vprašanj – tako glede utemeljenosti opozorila pred odpovedjo oziroma pomena dejstva, da je bila za sporne dneve, ki jih je tožena stranka štela za neopravičen izostanek z dela, evidentiran plačan dopust in izplačano nadomestilo plače, kot glede video nadzora, glede katerega tožeča stranka opozarja, da se ni izvajal zakonito. Tožena stranka navedeno bistveno kršitev uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer v bistvu uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 88. in 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan v skladu s citiranimi določbami ZDR, da je bilo tožniku predhodno dne 16. 7. 2012 podano utemeljeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, da je bila tožniku zagotovljena pravica do obrambe, redna odpoved iz krivdnega razloga pa je bila podana pravočasno, v skladu s 6. odstavkom 88. člena ZDR. Pravilno je presodilo, da so podani zakonski pogoji in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz krivdnega razloga.

Tožeča stranka tudi v pritožbi zatrjuje, da v času od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012 ni neopravičeno izostal z dela, ker mu je bil podaljšan dopust ustno odobren. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v zvezi z očitkom, ki je bil predmet predhodnega opozorila, ugotovilo, da je tožnik izostal z dela neopravičeno, zlasti na podlagi izpovedi tožniku nadrejenega delavca A.A. Iz njegove izpovedi izhaja, da je bil tožniku odobren dopust v obdobju od 18. 6. 2012 do 29. 6. 2012, nato pa je želel še izrabo v obdobju od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012, vendar mu je s tem v zvezi dejal, da naj glede odobritve drugega dela dopusta preveri razpored dela in da ne bo mogel koristiti dopusta, če bo v predlaganem obdobju od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012 na razporedu. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju razporejen na delo, za ta čas ni imel odobritve nadrejenega za izrabo dopusta, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je z dela izostal neopravičeno. Pri tem ni odločilnega pomena dejstvo, da je tožena stranka tožniku izostanek kljub temu evidentirala kot redni letni dopust in mu izplačala nadomestilo, čeprav tega ni bila dolžna storiti in bi ravnala dosledno, če tožniku za dneve neopravičenega izostanka plače (nadomestila plače) ne bi izplačala. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka za sporne dneve plačala nadomestilo plače, še ne pomeni, da mu je dopust naknadno odobrila. Res je sicer, da bi bilo dokazovanje in ugotavljanje neopravičene odsotnosti z dela nedvomno lažje, če bi tožena stranka delavcem izdajala pisna dovoljenja oz. potrdila o odobrenih dopustih. Čeprav je bila praksa pri toženi stranki drugačna in so se dopusti odobravali le ustno, pa to še ne pomeni, da tožena stranka opustitev izdajanja pisnih potrdil o odsotnosti, to je lastne opustitve, izkorišča v sodnem postopku, kot meni pritožnik. Tudi pritožbeno sodišče nima nobenega razloga za dvom v verodostojnost izpovedi zaslišanih prič, saj le pavšalne ocene tožnika, da priče zaradi strahu pred izgubo zaposlitve ne upajo po pravici povedati, da je tožnik imel odobren dopust, ni mogoče upoštevati. Tožnik je torej v spornih dneh z dela izostal neopravičeno, zato mu je bilo zaradi te kršitve utemeljeno izdano opozorilo, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj za zakonitost obravnavane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z očitanimi kršitvami pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so bile razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje so očitane kršitve tožniku dokazane. Dokazna ocena je pravilna in prepričljiva, saj jo izvedeni dokazi potrjujejo. Pritožba neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da večkratne opustitve dolžne kontrole prometa znotraj Avtobusne postaje v B. v obdobju od 13. 1. 2013 do 1. 3. 2013, ugotovljene v dneh, ki so navedeni v redni odpovedi, ko je tožnik opravljal delo na delovnem mestu dispečer, zaradi katerih je prišlo do izpada evidence posameznih postajnih dogodkov (prihodov in odhodov avtobusov) v prometni dnevnik in zaradi tega do izpada dohodka, ker prevozniki avtobusov, katerih prihod in odhod ni bil evidentiran, niso plačali postajnih dogodkov v skladu z veljavnim cenikom, predstavljajo kršitve pogodbenih oz. drugih delovnih obveznosti. Prav tako ni dvoma, da je tožnik za očitane kršitve odgovoren, saj jih je storil vsaj iz malomarnosti. Gre za kršitve, ki so imele za delodajalca škodljive posledice in so mu tudi povzročile škodo. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zlasti pa ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da naj bi bili dokazi, pridobljeni z video nadzorom, pridobljeni nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da kontrola z video nadzorom, s katerim se beležijo registrske tablice vstopnih in izstopnih avtobusov, ne more posegati v osebnostne pravice tožnika, zato je sklicevanje tožeče stranke na določbe ZVOP-1 neutemeljeno. Če tožena stranka – delodajalec uporablja podatke o video nadzoru za preverjanje, ali dispečer dogodke pravilno evidentira ali ne, prav tako ne gre za ravnanje delodajalca, ki bi nedopustno posegalo v zasebnost delavca.

Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi reparacijski in reintegracijski zahtevek, je torej pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije tudi tožena stranka sama, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1) v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.