Jedro

Plačilna lista ne dokazuje, da je bil tožniku dopust odobren, ampak zgolj, kaj je bilo tožniku izplačano.

O posegu v zasebnost oziroma v osebnostno sfero ni mogoče govoriti, če oseba sploh ni objekt nadzora (in tožnik ni bil). Video nadzor je bil v obravnavanem primeru namenjen kontroli javnega prometa in je bil kot tak zakonito sredstvo za ugotavljanje, kateri avtobusi so bili udeleženi v prometu na Avtobusni postaji M. določenega dne (redni in izredni postajni dogodki).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2013, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 3. 5. 2013 in ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na delovno mesto dispečer, za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi, z obračunom mesečne plače v znesku 969,71 EUR ter z izplačilom neto zneskov v višini 581,82 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec. Ugotovilo je, da je tožnik od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012 neupravičeno izostal z dela, saj mu za ta čas dopust ni bil odobren. Zato ga je tožena stranka pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru nove kršitve. Zaradi nove kršitve je bila 3. 5. 2013 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je tožnik večkrat opustil kontrolo prometa znotraj Avtobusne postaje M., kar je imelo za posledico izpad evidence posameznih postajnih dogodkov v prometni dnevnik, kot so prihodi in odhodi avtobusov, kar po pravilniku o opremljenosti avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in avtobusnih postajališč ter načinu opravljanja storitev avtobusnih postaj predstavlja kršitev podatkov prometnega dnevnika. Sodišče je ugotovilo, da je bila odpoved pravočasna, saj je tožena stranka za odpovedni razlog izvedela 5. 3. 2013, ko je prejela uradni zaznamek D. K., odpoved pa je bila podana 29. 4. 2013. Ker so bile kršitve storjene v času od 13. 1. 2013 do 1. 3. 2013, je odpoved podana tudi znotraj šest mesečnega objektivnega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je ugotovitvi, da je tožnik v času od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012 z dela izostal neupravičeno, zato je bilo pisno opozorilo utemeljeno, dokazane pa so tudi kršitve, ki imajo za posledico redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Večkratne opustitve dolžne kontrole prometa znotraj Avtobusne postaje M. so imele za posledico izpad evidence posameznih postajnih dogodkov v prometni dnevnik in zaradi tega izpad dohodka, ker prevozniki avtobusov, katerih prihod in odhod ni bil evidentiran, niso plačali postajnih dogodkov v skladu z veljavnim cenikom. Navedeno predstavlja kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja in sodišče druge stopnje je ocenilo, da ni nobenega dvoma, da je tožnik za očitane kršitve odgovoren, saj jih je storil vsaj iz malomarnosti. Dokazi, ki jih je tožena stranka pridobila z video nadzorom, niso bili pridobljeni nezakonito. Kontrola, s pomočjo katere se beležijo registrske tablice vstopnih in izstopnih avtobusov, ne more posegati v osebnostne pravice tožnika, zato je sklicevanje na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS št. 86/2004) neutemeljeno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da kršitve, ki izhajajo iz opozorila z dne 16. 7. 2012, ni bilo. Dopust mu je odobril nadrejeni delavec T. T., tožena stranka pa mu je za vse dni izplačala nadomestilo in redni letni dopust tudi priznala. Tožena stranka pisnih potrdil oziroma dovolilnic za izrabo dopusta ni izdajala. Razlogi sodbe glede izostanka v času od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012 so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ni pojasnilo, zakaj plačilna lista za mesec julij 2012 ni dokaz, ki bi bil odločilnega pomena. Iz njega izhaja, da je bil tožniku dopust odobren. V nasprotju z izvedenimi dokazi je stališče pritožbenega sodišča, da izplačilo plače za citirane dneve ne pomeni, da kršitev ni bila storjena. Očitno sodišče dvomi v verodostojnost listine, s katero je tožena stranka potrdila, da je bil tožnikov izostanek opravičen. Zaradi navedenih neskladij očita sodišču kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Tožena stranka je bila tista, ki je bila dolžna poskrbeti za natančne evidence prisotnosti in odsotnosti delavcev, pa tega ni storila. V dvomu bi moralo sodišče odločiti v korist tožnika in ne bi smelo upoštevati izpovedi priče T. T., ki je v odvisnem delovnem razmerju s toženo stranko. Nadalje meni, da je tožena stranka kršila določbe ZVOP-1, saj video posnetkov ni pridobila zakonito. Že iz tega razloga bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. Video nadzor, ki se je izvajal na Avtobusni postaji M., ni bil zakonit. V zvezi s tem meni, da je bila storjena relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP. Dokaz z video posnetkom je bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic, zlasti pravice do sodnega varstva in pravice do enakega varstva pravic in pravice do zasebnosti, saj je bilo z video nadzorom nenapovedano nadzorovano opravljanje tožnikovega dela. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, nestrinjanje z dokazno oceno samo po sebi pa ne more pomeniti, da je sodišče storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da kontrola z video nadzorom ne more posegati v osebnostne pravice dispečerja, saj podatki o rezultatih tožnikovega dela niso njegovi osebni podatki. Ne drži tudi, da tožnik ni bil pisno obveščen o video nadzoru, saj so po vsem postajališču nameščena opozorila, da je objekt varovan. Očitek, da se tožena stranka ni posvetovala z reprezentativnim sindikatom glede izvajanja video nadzora pa pomeni revizijsko novoto, na katero se revident ne more sklicevati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z razlogi, ki se nanašajo na pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz 83. člena ZDR, ni podana. Razlogi sodbe glede pisnega opozorila so popolnoma jasni: tožnik je od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012 neopravičeno izostal z dela, saj mu nadrejeni T. T. dopusta ni odobril. Drugačne revizijske navedbe pomenijo nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen revizijski razlog. Izostanek z dela brez odobritve nadrejenega je neopravičen, čeprav je tožena stranka tožniku za čas izostanka plačala nadomestilo. V sodbi sodišča druge stopnje ni glede tega nobene nejasnosti, saj je pravilno obrazložilo, da plačilo nadomestila ne pomeni naknadne odobritve dopusta. Plačilna lista ne dokazuje, da je bil tožniku dopust odobren, ampak zgolj, kaj je bilo tožniku izplačano.

8. Neutemeljen je tudi očitek glede dokaza, ki naj bi bil nezakonito pridobljen z video nadzorom, ker naj bi bile s tem kršene tožnikove ustavne pravice: pravica do sodnega varstva, pravica do enakega varstva pravic in pravica do zasebnosti. Kako naj bi z uporabo dokaza prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva in pravice do enakega varstva pravic, v reviziji ni navedeno in tega iz nje tudi smiselno ni mogoče razbrati. Zato na tak pavšalni očitek ni mogoče odgovoriti. Glede tožnikove pravice do varstva zasebnosti pa je treba ugotoviti, da ta ni bila kršena. Dokaz, ki ga je tožena stranka pridobila z video nadzorom, ni bil pridobljen nezakonito in z video nadzorom tožnikova pravica do zasebnosti ni bila kršena. Tožena stranka je imela na avtobusni postaji nameščene kamere z namenom nadzora javnega prometa. Kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, je nadzorna kamera evidentirala le registrske tablice vozil (kar izhaja tudi iz video posnetkov v prilogi B16), zato na tak način ni moglo biti poseženo v tožnikovo zasebnost. Tožnikovo sklicevanje na ZVOP-1 je neutemeljeno, saj se s tem zakonom (1. člen) določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi, s katerimi se preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika oziroma posameznice pri obdelavi osebnih podatkov. Snemanje registrskih tablic avtobusov, ki vstopajo in izstopajo na javno avtobusno postajo, ni v nikakršni zvezi s tožnikovo zasebnostjo in dostojanstvom. O posegu v zasebnost oziroma v osebnostno sfero ni mogoče govoriti, če oseba sploh ni objekt nadzora (in tožnik ni bil). Video nadzor je bil v obravnavanem primeru namenjen kontroli javnega prometa in je bil kot tak zakonito sredstvo za ugotavljanje, kateri avtobusi so bili udeleženi v prometu na Avtobusni postaji M. določenega dne (redni in izredni postajni dogodki). Primerjava tega podatka s podatkom iz elektronskega dnevnika, ki ga je vodil tožnik, je pokazala, da tožnik ni zabeležil vseh postajnih dogodkov, saj se vpisi iz elektronskega dnevnika niso ujemali z dejanskim prometom. Na ta način ni bila kršena nobena tožnikova ustavna pravica.

9. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi vsi očitki o relativnih bistvenih kršitvah, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo (sodišče druge stopnje pa ponovilo) pri izvajanju dokazov.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Tožnik je v juniju 2012 nadrejenemu predlagal izrabo dopusta v obdobju od 18. 6. 2012 do 29. 6. 2012, nato pa še od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012. Glede želje za drugi del dopusta je nadrejeni tožniku povedal, da dopusta ne bo mogel izrabiti, če bo v tem času na razporedu. Kljub temu, da je bil v tem času na razporedu, tožnik na delo ni prišel. Zato mu je tožena stranka 16. 7. 2012 vročila opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Revizijska trditev, da izvedeni dokazi kažejo na opravičen izostanek, je neutemeljena. Da tožnik ni imel dovoljenja nadrejenega za izrabo dopusta, izhaja iz izpovedi nadrejenega samega. V njegovo izpoved, samo zato, ker je še zaposlen pri toženi stranki, sodišče upravičeno ni podvomilo. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku za čas odsotnosti izplačala nadomestilo, ne dokazuje obratnega in ne vzpostavlja nekakšnega dvoma, v katerem bi moralo sodišče odločiti v tožnikovo korist. Izostanek z dela brez dovoljenja nadrejenega pomeni kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zato je pisno opozorilo pred odpovedjo utemeljeno.

12. V marcu 2013 je tožena stranka ugotovila novo kršitev pogodbenih obveznosti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik večkrat opustil dolžne kontrole prometa znotraj Avtobusne postaje M., kar je imelo za posledico izpad evidence posameznih postajnih dogodkov v prometni dnevnik in zaradi tega izpad dohodka, ker prevozniki avtobusov, katerih prihod in odhod ni bil evidentiran, niso plačali postajnih dogodkov v skladu z veljavnim cenikom. Opustitev pogodbenih in drugih obveznosti (ki je tožnik niti ne zanika) pomeni kršenje teh obveznosti, zato je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Tožena stranka, ki je odgovorila na revizijo, krije na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama svoje stroške revizijskega postopka.