Jedro

Upoštevajoč določbo drugega odstavka 352. člena OZ začne petletni objektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskih obveznosti teči s trenutkom nastanka škode. Pravilna je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bilo to najkasneje v septembru 2001, ko je bil izdan nalog za izpraznitev poslovnih prostorov in ne šele potem, ko je odločitev sodišča v zadevi P 447/2001, da izpraznitveni nalog ostane v veljavi, postala pravnomočna.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu uporabnine in povrnitvi vlaganj, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 (petnajstih) dneh, od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 929,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tožbi z dne 18. 10. 2006 navedla, da toženec ni hotel podpisati nove pogodbe za najem njenega poslovnega prostora na parc. št. 994 k.o. ..., ni plačeval najemnine, poslovnega prostora ni uporabljal, vendar ji ga tudi ni hotel izročiti. Navedla je, da je v zadevi P 447/2001 sodišče tožencu naložilo izpraznitev poslovnih prostorov. Od sodišča je zahtevala, naj razsodi, da ji je dolžan plačati nadomestilo za uporabo prostora v višini 250,38 EUR (prej 60.000,00 SIT) mesečno za obdobje od 1. 11. 2001 dalje. Toženec je dne 22. 8. 2007 vložil nasprotno tožbo, s katero je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožeča stranka dolžna plačati 13.484,90 EUR iz naslova vlaganj v poslovni prostor in odškodnino za nematerialno škodo v višini 41.729,26 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo uporabnine v višini 19.407,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevka toženca iz nasprotne tožbe pa je v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od posameznih zneskov uporabnine. Sicer je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z ugoditvijo zahtevku po tožbi za plačilo uporabnine (19.407,41 EUR) in zavrnitvijo zahtevka po nasprotni tožbi za povrnitev vlaganj (13.484,90 EUR) je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki pa ga je Vrhovno sodišče zavrnilo s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 82/2009. Kljub temu pa je toženec revizijo vložil tudi v tem delu. Vrhovno sodišče je zato revizijo zoper odločitev drugostopenjskega sodišča o plačilu uporabnine in povrnitvi vlaganj kot nedovoljeno zavrglo. V nadaljevanju tako povzema le tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na zavrnitev toženčevega odškodninskega zahtevka.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v tem delu toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je „iz prvostopne sodbe mogoče razumeti, da je vtoževana terjatev zapadla najkasneje z izdajo prvostopne sodbe opr. št. P 447/2001 v nasprotni tožbi, dne 14. 4. 2006, ni bila obravnavana.“ Po revidentovem mnenju od sukcesivnega dejanja do vložitve tožbe dne 20. 8. 2007 ni preteklo več kot pet let, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozorila je, da je treba revizijo v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine in povrnitev vlaganj, zavreči, saj zahtevka ne presegata vrednosti spornega predmeta za dovoljenost revizije. Po njenem mnenju pa je revizija v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine neutemeljena, saj je zahtevek zastaran. Škoda, ki jo zatrjuje revident, je namreč nastala v letu 2000, tožba pa je bila vložena šele v letu 2007, kar presega triletni zastaralni rok oziroma petletni absolutni zastaralni rok.

7. Kot rečeno, revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o plačilu uporabnine in povrnitvi vlaganj, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

8. Toženec je v nasprotni tožbi zatrjeval, da je zbolel, ker je tožeča stranka protipravno enostransko odstopila od najemne pogodbe. S tem naj bi potrditvah toženca tožeča stranka kršila njegovo pravico do socialne varnosti in zdravstvenega varstva, pravico do podjetniške svobode in iniciative, zaradi česar je psihično zbolel tako, da ima vse od leta 2000 poudarjeno nespečnost, vrtoglavice, bolečine v trebuhu, bruhanje kisline iz želodca v hrbtenico, vse od leta 2000. Navedel je, da je od leta 2000 brez zaposlitve in je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje v I. 9. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožencu nastala škoda leta 2000, ko je prenehal z dejavnostjo, oziroma najkasneje 30. 9. 2001, ko je bila sodno odpovedana najemna pogodba. Sodišče druge stopnje je ob takšni dejanski ugotovitvi pravilno odločilo, da je toženčev odškodninski zahtevek zastaral, saj je do vložitve nasprotne tožbe v letu 2007 že potekel petletni absolutni zastaralni rok, ki ga Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v tretjem odstavku 352. člena določa za zastaranje odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala s prekršitvijo poslovne obveznosti. Upoštevajoč določbo drugega odstavka 352. člena OZ začne petletni objektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskih obveznosti teči s trenutkom nastanka škode. Pravilna je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bilo to najkasneje v septembru 2001, ko je bil izdan nalog za izpraznitev poslovnih prostorov in ne šele potem, ko je odločitev sodišča v zadevi P 447/2001, da izpraznitveni nalog ostane v veljavi, postala pravnomočna. Tako je neutemeljen revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče pri odločitvi o zastaranju toženčevega odškodninskega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Vrhovno sodišče še opozarja, da na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Tožnik ni opredelil, zakaj naj bi sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi njegovega odškodninskega zahtevka zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče na ta očitek ne odgovarja.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP je Vrhovno sodišče tudi odločilo, da mora toženec tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 929,02 EUR (1650 točk po 0,46 EUR, kar znaša 759 EUR, 2% materialnih stroškov v znesku 15,18 EUR in 20% DDV v znesku 154,84 EUR). Glede na prehodno določbo 44. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) je pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003).