Jedro

Ker pokojnemu zavarovancu, po katerem tožnica uveljavlja pravico do vdovske pokojnine, pokojninska doba, dopolnjena v Sloveniji, ni bila upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini (temveč samo na podlagi dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini) in zato ne gre za stanje iz 177. člena ZPIZ-1, ko bi pokojni zavarovanec že opravil izbiro med pokojninami, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka napačna. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je opravilo izpodbijani odločbi in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje, v katerem bo razčistil pogoje na strani umrlega zavarovanca in pogoje na strani tožnice ter odločil o tožničini pravici do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi toženca, opr. št. … z dne 5. 1. 2007 in opr. št. … z dne 20. 3. 2006 ter se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje.

Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 337,08 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženca, opr. št. … z dne 5. 1. 2007 in opr. št. … z dne 20. 3. 2006 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine od 5. 12. 2003 dalje in da je s tem v zvezi toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe tožnici odmeriti in izplačevati vdovsko pokojnino. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da ji pravica do vdovske pokojnine pripada na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter na podlagi administrativnega dogovora o izvajanju sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki sta že vstopila v veljavo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku na priznanje pravice do vdovske pokojnine za čas od 5. 12. 2003 dalje v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. … z dne 5. 1. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. … z dne 20. 3. 2006, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrne. Tako toženec kot tudi sodišče prve stopnje sta odločitev, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, utemeljevala na določbi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1). V 1. odstavku 177. člena ZPIZ-1 je določeno, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravic do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. V 2. odstavku pa je nadalje določeno, da se 1. odstavek 177. člena uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.

Tako toženec kot tudi sodišče prve stopnje sta se postavila na stališče, da je bila pri priznanju pravice do invalidske pokojnine pokojnemu M.T., roj. 18. 5. 1942 in umrlemu 5. 12. 2003, že upoštevana slovenska pokojninska doba.

Glede na predloženo listinsko dokumentacijo, ki je sicer v tujem jeziku, vendar pa so podatki, kot so razvidni iz omenjene dokumentacije, povzeti že v odločitvi toženca in tudi sodišča prve stopnje in so očitno med strankama nesporni, je ugotovitev tako toženca kot tudi sodišča prve stopnje, da je bila slovenska pokojninska doba že upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine, zmotna.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je pokojni tožničin mož M.T. v Republiki Sloveniji dopolnil 9 let, 2 meseca in 8 dni pokojninske dobe v obdobju od 13. 4. 1960 do 17. 8. 1971 s prekinitvami. Iz odločbe (rešenja) tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja št. … z dne 6. 3. 2002 pa izhaja, da znašajo delovna leta 36 let, 6 mesecev in 9 dni in da so delovna leta več kot za 2/4 oziroma več kot za 1/3 pokrita z dobo, dopolnjeno v BIH v trajanju 21 let, kar pomeni, da je pokojni zavarovanec že z dobo, dopolnjeno v BIH izpolnil pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tudi pokojnina je bila pokojnemu zavarovancu odmerjena samo na podlagi dobe, dopolnjene v BIH.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, ni bila upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine pokojnemu zavarovancu in da torej ne gre za stanje, kakršno je urejeno v 2. odstavku 177. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče se je že v več zadevah kot npr. opr. št. Psp 634/2005 z dne 8. 11. 2006 in Psp 263/2008 z dne 3. 12. 2008 postavilo na stališče, da če je v odločbi tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja omenjena tudi slovenska pokojninska doba, je potrebno razčistiti, ali je bila ta doba res potrebna za priznanje same pravice, ali pa je zavarovanec izpolnil pogoje do invalidske pokojnine in za odmero le-te zgolj ob upoštevanju dobe, dopolnjene pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., v nadaljevanju: ZDSS-1) izpodbijani odločbi toženca odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Toženec namreč dejanskega stanja v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni ugotavljal in sicer ob sklicevanju na 177. člen ZPIZ-1. Za priznanje same pravice do vdovske pokojnine je bistveno razčistiti pogoje na strani umrlega zavarovanca in nato tudi pogoje na strani vdove ter nato odločiti o sami pravici do vdovske pokojnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo ugotavljanje omenjenega pred pritožbenim sodiščem dolgotrajno oziroma povezano z nesorazmernimi težavami, kajti toženec razpolaga z vsemi podatki, potrebnimi za izdajo upravne odločbe. Skladno z 2. odstavkom 82. člena ZDSS-1 mora toženec izdati nov upravni akt, najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločitev v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na sporazum o socialnem zavarovanju med RS in BIH, pa pritožbeno sodišče poudarja, da v času odločitve toženca omenjeni sporazum še ni stopil v veljavo, zato ga pritožbeno sodišče pri presoji ni smelo upoštevati. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe, št. 10/2008) je namreč začel veljati šele s 1. 7. 2008 dalje.

Ker je tožnica uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljevanju: OT). Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o priznanju stroškov skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP priznalo zgolj stroške, ki so bili potrebni za spor in katere je pooblaščenec tožnice tudi izkazal, da so bili dejansko opravljeni. Tako je priznalo stroške v višini 300 točk za vložitev tožbe ter 300 točk za udeležbo na glavni obravnavi dne 28. 3. 2008. Priznalo je tudi materialne stroške v višini 2 % in pa DDV v višini 20 %. Skupno število točk tako znaša 734,4. Ob vrednosti točke 0,459 EUR je tako toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka, odmerjene na 337,08 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.