Jedro

Tožbo je vložila le tožnica kot upravnica zgradbe, zato sodišče ne more šteti, da so tožbo vložili tudi etažni lastniki. Zakonsko pooblastilo iz četrtega odstavka 118. člena SPZ in 50. člena SZ-1 pa upravnika ne pooblašča da v svojem imenu vlaga tožbe za zaščito interesov etažnih lastnikov.

Vprašanje soglasja za morebitno odstranitev keramičnih ploščic zaradi izvršitve odrejenih ukrepov ni predmet inšpekcijskega ukrepanja, poleg tega pa to vprašanje tudi ne vpliva na pravni položaj upravnika.

Izrek

Tožba zoper B)1. točko izreka odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Stanovanjske inšpekcije, št. 06132-332/2010 z dne 27. 9. 2010, se zavrže. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je stanovanjski inšpektor nadomestil odločbo št. 06132-332/2010 z dne 6. 8. 2010, ki jo je v A) točki izreka odpravil. S točko B)1. izreka je tam navedenim etažnim lastnikom stavbe na naslovu A., ki jih zastopa tožnica kot upravnica zgradbe, naložil obveznost na svoje stroške v roku 60 dni po vročitvi te odločbe sanirati hidroizolacijo in krovsko kleparska dela na terasi – pohodni strehi nad stanovanjem št. 11 tako, da se prepreči nadaljnje zamakanje v posamezne skupne dele stavbe. Odločil je tudi, da je treba dela izvesti v skladu s predpisi in pravili gradbene stroke. S točko B)2. izreka pa je odločil, da je tožnica kot upravnica stavbe dolžna opraviti potrebne aktivnosti za izvršitev te odločbe in o izvršitvi odrejenih ukrepov nemudoma obvestiti organ, ki je to odločbo izdal. Z B)3. in B)4. točkama je odločil še, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in da ni stroškov postopka.

V obrazložitvi organ navaja, da iz podatkov, ki sta jih posredovala nadzorni odbor stavbe A. in tožnica, izhaja, da v stanovanje št. 11 in v stropno ploščo tega stanovanja zamaka skozi ravno pohodno streho. Tako nadzorni odbor kot upravnik v svojih vlogah menijo, da je izvedba sanacijskih del nujna in da bi po njihovem mnenju sanacijo moral kriti investitor stavbe, od katerega so stanovanje kupili, ali K.V. kot lastnica stanovanja št. 14, B., kateremu pripada obravnavana terasa – pohodna streha, ali pa prejšnji upravnik stavbe.

Stanovanjski inšpektor je na podlagi vloge nadzornega odbora z dne 30. 6. 2010, izjave upravnika z dne 13. 9. 2010, zapisnika o ogledu z dne 27. 9. 2010 ter vpogleda v elektronski kataster stavb in elektronske zemljiške knjige ugotovil, da so izpolnjeni pogoji iz 125. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) za izdajo inšpekcijske odločbe. Ugotovil je, da lastniki stavbe A., ne izpolnjujejo svoje obveznosti objekt vzdrževati v skladu s predpisanimi standardi in da so kršene določbe 1.3.3.0. točke Pravilnika o standardih za vzdrževanje stanovanjih stavb in stanovanj (vzdrževanje ravnih pohodnih streh), saj prihaja do zamakanja v posamezne in v skupne dele stavbe. Ker se deli stavbe, na katere se nanaša izrek odločbe, štejejo za skupne dele stavbe A. so etažni lastniki te stavbe dolžni kriti stroške vzdrževanja v sorazmerju s svojimi lastniškimi deleži. K stanovanju št. 14 v stavbi na naslovu B. pripada le pohodna površina, ne pa tudi talna oziroma stropna plošča, hidroizolacija ter krovsko kleparska dela, ki služijo stavbi A. Po mnenju organa gre za gradbene elemente po četrtem odstavku 5. člena SZ-1. Pojasnjuje, da vzroki zamakanja v tem postopku niso pomembni, prav tako ne tehnologija izvedbe del. Organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je upravnica objekta A., in da kot upravnica zastopa interese etažnih lastnikov, poleg tega pa je bilo tudi njej neposredno naloženo določeno ravnanje. Sklicuje se na zakonsko pooblastilo, ki ga ima kot upravnica za zastopanje etažnih lastnikov in na sklep s pooblastilom upravniku za vodenje tega postopka.

Tožnica inšpekcijskemu organu očita, da ne nje ne etažnih lastnikov ni obvestil o ogledu in da je v zapisniku le povzetek navedb lastnice stanovanja št. 14 v objektu B. Zato toženka meni, da etažni lastniki niso imeli možnosti izjave pred izdajo izpodbijane odločbe. Ker si stanovanja pod sporno teraso organ ni ogledal, toženka meni, da dejanskega stanja na mestu, kjer prihaja do zamakanja, sploh ni ugotavljal. Zato naj bi ostal nejasen vzrok zamakanja. V nadaljevanju opisuje okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da s hidroizolacijo in s krovsko kleparskimi deli ni nič narobe. Nejasno naj bi bilo, kako je organ ugotovil, da je bila poškodovana hidroizolacija. Opisana dejstva naj bi nastala po izdaji izpodbijane odločbe, zato naj jih doslej ne bi bilo mogoče uveljavljati. Tudi sicer meni, da je zamakanje mogoče uspešno sanirati le, če so odrejeni ukrepi, ki bodo odpravili vzrok zamakanja. Tožnica meni tudi, da so bile nepravilno uporabljene določbe 125. člena SZ-1, ker po terasi položene keramične ploščice niso skupni del objekta in so v lasti lastnika stanovanja št. 14 B. Sodišču predlaga, naj izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

K I. točki izreka.

Tožba v delu, ki se nanaša na B)1. točko izreka ni dovoljena.

Glede na to, da je tožbo vložila le tožnica, sodišče ne more šteti, da so tožbo vložili tudi etažni lastniki. Zakonsko pooblastilo, na katerega se sklicuje, upravnika ne pooblašča da v svojem imenu vlaga tožbe za zaščito interesov etažnih lastnikov. Tako pooblastilo ni določeno ne s četrtim odstavkom 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ne s 50. členom SZ-1, ki določata pooblastila upravnika. Sodišče ne more upoštevati niti izrecnih pooblastil, ki so jih etažni lastniki dali tožnici, in na katera se v tožbi sklicuje, saj je tožbo kot tožeča stranka vložila le v svojem imenu. Dejstvo, da mora upravnik v skladu s petim odstavkom 118. člena SPZ pri svojem delovanju upoštevati interese etažnih lastnikov, pa ne pomeni, da lahko v svojem imenu uveljavlja sodno varstvo pravic etažnih lastnikov. V delu, v katerem tožnica uveljavlja pravice etažnih lastnikov, torej tožba ni dovoljena, saj s tožbo v tem delu ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, zato je sodišče tožbo zoper B)1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka.

V preostalem delu tožba ni utemeljena.

Tožnica sicer navaja, da tožbo vlaga tudi zato, ker je njej neposredno naloženo določeno ravnanje, vendar v tožbi ne pojasni, v čem naj bi bila odločitev inšpekcijskega organa, da je v okviru svojih pristojnosti dolžna opraviti aktivnosti za izvršitev te odločbe in o tem obvestiti organ, nezakonita.

S tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na ukrep sanacije, ki je z izpodbijano odločbo izrečen etažnim lastnikom, pa ni mogoče utemeljevati nezakonitosti ukrepa, ki je izrečen tožnici. Zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da organ tožnice kot upravnice ni obvestil o ogledu. Kolikor se tožbene navedbe glede odrejenih del nanašajo na obveznosti upravnika, da opravi aktivnosti za izvršitev odločbe, bi bil lahko pravno odločilen le ugovor glede uporabe 125. člena namesto 126. člena SZ-1, vendar je ta tožničin ugovor neutemeljen. Inšpektor je namreč odredil ukrepe na podlagi 125. člena SZ-1, ki se nanašajo na hidroizolacijo in na krovsko kleparska dela na terasi, tj. za sestavne dele stavbe A., in ne sanacije keramičnih ploščic. Vprašanje soglasja za morebitno odstranitev keramičnih ploščic zaradi izvršitve odrejenih ukrepov ni predmet inšpekcijskega ukrepanja, poleg tega pa to vprašanje tudi ne vpliva na pravni položaj upravnika.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper preostali del izpodbijane odločbe neutemeljena, zato jo je v tem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (II. točka izreka).