Jedro

Tožnikova utemeljitev, da je postopek za nastanitev v Italiji drugačen, sama po sebi ne more predstavljati argumenta za obstoj zlorabe postopka ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, ko je tožnik sam odšel na policijsko postajo takoj po prihodu v Ljubljano in v sprejemljivo kratkem času po prihodu v Slovenijo. Dejstvo, da je tožnik v navedenih okoliščinah prišel iz varne tretje države, ima lahko pomen v postopku odločanja o prošnji za azil, ne pa v konkretnem postopku presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa. Ni mogoče od prosila za azil zahtevati, da pozna pravni pomen instituta varne tretje države, in da če le-tega ne pozna, da gre za zlorabo postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. ... z dne 26. 7. 2007 odpravi.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku (roj. ...1978) omejila gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma v Ljubljani, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 25. 7. 2007 od 12.45 ure do dne 25. 10. 2007 do 12.45 ure. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da iz depeše PP Ljubljana-Center z dne 25. 7. 2007 izhaja, da je prosilec dne 24. 7. 2007 iz Trsta peš odšel proti Sloveniji. Mejo je prestopil ilegalno na neznanem mestu v gozdu. Čez gozd in planine je hodil približno 8 ur, ko je prišel v Ž., kjer je najprej spil kavo. Potem se je z vlakom iz Ž. ob 19.50 odpeljal v Ljubljano, kamor je prišel ob 22.00 uri. Izstopil je iz vlaka, se okrepčal, nato pa odšel na policijo na železniški postaji, kjer je izrazil namero, da želi v Sloveniji zaprositi za azil. Iz prošnje za azil z dne 25. 7. 2007 izhaja, da je matično državo zapustil pred dvema tednoma in zaprt v kombiju potoval vse do Italije. Od tam je z avtobusom odpotoval do italijansko-slovenske meje, ki jo je prečkal peš in ilegalno. V Ž. je bil štiri ure, nato pa je z vlakom odpotoval v Ljubljano, kjer se je javil policistom na železniški postaji in jim rekel, da želi zaprositi za azil. V Italiji ni zaprosil za azil, ker imajo tam drugačen sistem, kot v Sloveniji. Ko prosilec zaprosi za azil, dobi potrdilo in čaka, da ga pokličejo na razgovor, šele kasneje prosilca namestijo v Azilni dom. Vmes se mora sam znajti za bivanje. V Sloveniji pa prosilce takoj namestijo v Azilni dom in zato se je odločil, da zaprosi za azil v Sloveniji. V Ž. ni zaprosil za azil, ker tam ni azilnega doma. Tožena stranka dodaja, da je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je prosilec prvič zaprosil za azil v Sloveniji dne 18. 10. 2005. Ministrstvo za notranje zadeve je v postopku izdalo odločbo št. ..., s katero je njegovo prošnjo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Odločba je postala pravnomočna dne 28. 11. 2005. Prosilec je pri podaji druge prošnje za azil pojasnil, da se zoper takratno odločitev Ministrstva za notranje zadeve ni pritožil. Istočasno s prejemom negativne odločbe je napisal izjavo, da se želi vrniti v matično državo. Policija ga je odpeljala v izpostavo Centra za tujce v Prosenjakovce, od koder je bil dne 8. 12. 2005 z letalom vrnjen v matično državo. Tožena stranka pravi, da je v konkretnem primeru podan sum, da prosilec zavaja ali zlorablja azilni postopek v Republiki Sloveniji. V primeru, če bi bil tožnik resnično preganjan, bi za azil zagotovo zaprosil že v Italiji, ki je bila zanj prva varna država. Poleg tega tožena stranka pripominja, da prosilec za azil v nobenem primeru ne more na podlagi lastnih kriterijev izbirati, v kateri državi bo zaprosil za azil, ampak je dolžan to storiti v prvi varni državi. Glede na to, da je Italija članica Evropske unije, bi bilo od tožnika upravičeno moč pričakovati, da za azil zaprosi že tam, saj tudi sam ni navedel, da Italija zanj ne bi bila varna država. Njegova pojasnila o tem, da za azil v Italiji ni zaprosil, ker tam prosilcev za azil ne nastanijo takoj v azilni dom, kot to storijo v Sloveniji, pa pristojni organ ocenjuje kot popolnoma nesprejemljive. Tudi prosilčeve izjave o tem, zakaj za azil ni zaprosil v Ž., so po mnenju tožene stranke skrajno neprepričljive in še dodatno kažejo na sum, da prosilec zlorablja azilni postopek. Glede na to, da je prosilec ob svojem prihodu v Ljubljano odšel na policijsko postajo in izrazil namero, da želi v Sloveniji zaprositi za azil, bi bilo od njega upravičeno moč pričakovati, da bi isto namero zaupal že policistom PP Ž. Pri tem je povsem neumestno sklicevanje na to, da za azil v Ž. pač ni zaprosil, ker tam ni Azilnega doma. Če bi bil prosilec v svoji matični državi resnično preganjan zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, do te mere, da bi jo bil zaradi tega prisiljen zapustiti, bi za azil moral zaprositi ob prvem stiku s slovenskimi varnostnimi organi, ne pa, da je najprej štiri ure hodil po Ž., v miru spil kavo in se nato odpravil proti Ljubljani. Glede na dejstvo, da je prosilec v Sloveniji prvič zaprosil za azil že dne 18. 10. 2005, prosilec nedvomno dobro pozna azilni postopek v Sloveniji, med drugim mu je gotovo dobro znano, da mora za azil zaprositi v prvi zanj varni državi oziroma mora za azil zaprositi takoj po svojem vstopu v Slovenijo. Ob tem Ministrstvo za notranje zadeve pripominja, da mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, poznati pravni red države, predvsem predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, njegove pravice in obveznosti, ter se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov. Tožena stranka pravi, da je to odločitev oprla na mnenje Upravnega sodišča, kot to izhaja iz sodbe št. U 1144/2005-7 z dne 30. 5. 2005 (primer A.A.).

V tožbi tožnik pravi, da ne zlorablja postopka, saj je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države zaradi političnih razlogov, kjer so mu grozili s smrtjo člani ilegalne organizacije, policija pa mu ni nudila zaščite. V Slovenijo je zašel in tako prišel celo do italijanske meje in je že takoj ob prijetju zaprosil za azil, vendar policisti njegove prošnje niso zabeležili. Predlaga odpravo sklepa in da se ga namesti v odprti oddelek Azilnega doma. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka sprejela kot verodostojne podatke in navedbe tožnika, da je iz izvorne države pripotoval v zaprtem kombiju v Italijo, da je z avtobusom dopotoval do italijansko-slovenske meje, da je iz Trsta v Slovenijo prišel peš in ilegalno dne 24. 7. 2007 in sicer po osmih urah hoje po gozdu, da je v Ž. šel na kavo in nato odšel na železniško postajo in se ob 19.50 odpeljal z vlakom v Ljubljano, kamor je prišel ob 22.00. Ko je izstopil iz vlaka, se je okrepčal in odšel na policijsko postajo, kjer je izrazil namero zaprositi za azil. Sodišče je ta dejstva preverilo tudi na zaslišanju tožnika in tožnik je s svojo izpovedbo ta dejstva potrdil. Tožena stranka je v dokazni oceni upoštevala tudi izjavo tožnika, da ni vedel, da lahko za azil zaprosi že v Ž., ampak je menil, da to lahko stori samo v Ljubljani. Za toženo stranko ni sporno, da je tožnik po navedeni poti in v navedenih časovnih okvirih samostojno odšel na policijsko postajo na železniški postaji v Ljubljani in izrazil namero zaprositi za azil. Tudi to pomembno dejstva je sodišče preverilo na zaslišanju in se je izkazalo za verodostojno.

Razlogi, da je tožena stranka na podlagi tako ugotovljenih dejstev štela, da obstaja sum, da tožnik zlorablja postopek, ker lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, pa so neutemeljeni oziroma pavšalni, zato je sodišče tožbi ugodilo.

Tožena stranka namreč prvi razlog za neutemeljenost tožbe veže na oceno, da bi tožnik že v Italiji zaprosil za azil, če bi bil resnično preganjan, ker je bila to zanj prva varna država oziroma je na zaslišanju zavzela stališče, da bi tožnik moral že v Italiji zaprositi za azil, ker je to varna tretja država in ker tega ni storil, je podan sum zavajanja postopka. Tožnik je v upravnem postopku in na zaslišanju pojasnil, zakaj ni zaprosil za azil v Italiji. Njegova utemeljitev, da je postopek za nastanitev v Italiji drugačen, sama po sebi ne more predstavljati argumenta za obstoj zlorabe postopka ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, ko je tožnik sam odšel na policijsko postajo takoj ob prihodu v Ljubljano in v sprejemljivo kratkem času po prihodu v Slovenijo. Dejstvo, da je tožnik v navedenih okoliščinah prišel iz varne tretje države, ima lahko pomen v postopku odločanja o prošnji za azil, ne pa v konkretnem postopku presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa. Zato je argument tožene stranke, da je tožnikova utemeljitev "popolnoma nesprejemljiva", pavšalen oziroma arbitraren in nezakonit oziroma ni mogoče od prosilca za azil zahtevati, da pozna pravni pomen instituta varne tretje države, in da če le-tega ne pozna, da gre za zlorabo postopka. Tudi drugi razlog, s katerim tožena stranka utemeljuje sum zavajanja postopka je neutemeljen in zato nezakonit. Tožnik je v upravnem postopku in na zaslišanju pojasnil, da ni vedel, da lahko izrazi namero zaprositi za azil tudi v Ž.. Tožena stranka pravi, da je to "neumestno sklicevanje". To je pavšalna in zato nezakonita utemeljitev suma zavajanja, saj tožena stranka z ničemer smiselno ne utemeljuje, da bi tožnik moral vedeti, da lahko izrazi namero tudi na policijski postaji v Ž. oziroma ob prvem stiku z varnostnimi organi. Ne glede na to pa tudi v primeru, če je tožnik hotel izraziti namero za azil v Ljubljani, ne pa v Ž., ker je želel priti v Azilni dom, to samo po sebi še ne bi pomenilo suma zavajanja postopka v predmetnih okoliščinah, ko tožniku ni mogoče očitati, da je glede na njegov prihod v Slovenijo prepozno prišel na policijsko postajo in glede na to, da se je tožnik sam javil na policijski postaji.

Iz tega sledi, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev naredila napačen sklep (2. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil); poleg tega pa je v zadnjem odstavku obrazložitve tudi napačno uporabila upravno-sodno oziroma ustavno-sodno prakso glede obveznosti poznavanja pravnih predpisov prosilcev za azil. Upravno sodišče je sicer v (pravnomočni) sodbi v zadevi U 1144/2005 z dne 22. 6. 2005 res zavzelo stališče glede obveznosti poznavanja pravnega reda v Sloveniji, ko je navedlo, da mora tujec, ki prebiva v Sloveniji, poznati pravni red, predvsem predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, njegove pravice in obveznosti in da se tujec ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov. Vendar pa je dejanska situacija v zadevi U 1144/2005 bistveno drugačna od predmetnega dejanskega stanja, saj je tožnik v azilni zadevi U 1144/2005 pred izdajo negativne odločbe tožene stranke 8 mesecev nezakonito bival v Sloveniji in v zadevi U 1144/2005 tudi ni šlo za vprašanje, ali bi prosilec za azil moral poznati, kaj pomeni pravni institut varne tretje države, ampak je šlo v zadevi U 1144/2005 za vprašanje, ali bi tožnik po 8 mesecih nezakonitega bivanja v Sloveniji moral vedeti, da obstaja možnost pridobiti azil v Sloveniji. Dejanski situaciji torej nista primerljivi, saj je v predmetni zadevi tožnik še isti dan, ko je prišel v Slovenijo, samostojno odšel na policijo, da zaprosi za azil. Dejstvo, da je tožnik pred tem že enkrat vložil prošnjo za azil in da je dobil negativno odločbo, pa tudi ne dokazuje, da bi moral vedeti, da bi moral za azil zaprositi že v Ž., saj v prvotni odločbi, na katero se sklicuje tožena stranka, to vprašanje ni bilo predmet spora. Poleg tega sodišče pripominja, da navedeno stališče Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi U 1144/2005 izvira iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-119/99 z dne 23. 5. 2002, ki pa se ne nanaša na področje azila, ampak na pravno področje zamenjave tujih vozniških dovoljenj za slovenska vozniška dovoljenja po 134. in 135. členu Zakona o varnosti cestnega prometa. Navedeno stališče Ustavnega sodišča je zato možno uporabiti v azilnih zadevah samo v izjemnih primerih in v omejenem obsegu, ob upoštevanju konkretnih dejanskih okoliščin, kot so bile v zadevi U 1144/2005, ko je prosilec za azil dalj časa bival v Sloveniji preden je izrazil namero zaprositi za azil in je šlo za vprašanje, ali bi prosilec moral vedeti, da lahko v Sloveniji zaprosi za azil. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka, ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve), glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.