Jedro

Tožnik je v obravnavanem primeru imel možnost in tudi dolžnost izraziti namero za vložitev prošnje za azil takoj po ilegalnem prihodu v Republiko Slovenijo pri eni od policijskih postaj na mejnih prehodih, vsekakor pa bi za azil lahko zaprosil že v Sežani. O teh dolžnostih je bil tožnik že seznanjen, saj v Republiki Sloveniji ne vlaga prošnje za azil prvič. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da od tožnika naj ne bi bilo mogoče zahtevati poznavanja dolžnosti, da izrazi namero za vložitev prošnje za azil takoj ob prvem stiku z državnimi organi Republike Slovenije. Poleg tega je pravilno tudi sklepanje tožene stranke, da bi prosilec za azil, ki naj bi mu v izvorni državi, iz katere je pobegnil, grozili s smrtjo, da bi si rešil življenje, zaprosil za azil v prvi varni državi, ne pa, da bi nekaj dni bil v Italiji in si nato izbiral državo z ugodnejšim obravnavanjem prosilcev za azil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep tožene stranke z dne 26.7.2007, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 3 alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/06- UPB) tožniku omejila gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od 25.7.2007 do 25.10.2007, saj je glede na njegovo pot s Kosova preko Italije, od koder je ilegalno prišel peš v Slovenijo ter iz Sežane z vlakom v Ljubljano, menila, da prosilec za azil zavaja oziroma zlorablja azilni postopek s tem, da lažno predstavlja razloge (da naj bi mu v izvorni državi grozili upniki s smrtjo), na katerih temelji njegova prošnja za azil v Sloveniji. Tožena stranka je sklepala, da bi ob tako hudih grožnjah tožnik lahko zaprosil za azil že v Italiji.

Po presoji sodišča prve stopnje so razlogi, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev štela, da obstaja sum, da tožnik zlorablja postopek, ker lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, neutemeljeni oziroma pavšalni in je zato tožbi ugodilo. Sodišče prve stopnje se ne strinja s stališčem tožene stranke, da bi tožnik že v Italiji lahko zaprosil za azil, do koder je bil pripeljan iz izvorne države, nato pa ilegalno prišel peš v Slovenijo. Dejstvo, da je prišel iz varne tretje države, ima lahko pomen v postopku odločanja o prošnji za azil, ne pa pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa. Od prosilca za azil ni mogoče zahtevati, da pozna pravni pomen instituta varne tretje države in da če le-tega ne pozna, da gre za zlorabo postopka. Tožnik je na zaslišanju pojasnil, da ni vedel, da lahko izrazi namero zaprositi za azil tudi v Sežani in dejstvo, da je želel priti v Azilni dom v Ljubljani, samo po sebi še ne bi pomenilo suma zavajanja postopka. Tožena stranka se sklicuje tudi na napačno sodno prakso. Iz tega sledi, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev naredila napačen sklep (2. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena Zakona o azilu, ZAzil).

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Izpodbijani sklep je izdala po diskrecijski pravici na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil zaradi suma zavajanja ali zlorabe azilnega postopka. Za zakonitost odločanja po prostem preudarku so potrebni trije pogoji: izrecno zakonsko pooblastilo za diskrecijsko odločanje, odločba mora biti skladna z namenom, zaradi katerega je bila diskrecijska pravica dana, odločba pa mora biti izdana tudi v mejah pooblastila. Izpodbijani sklep izpolnjuje vse navedene pogoje. Namen uporabljene diskrecijske pravice je preprečevanje oziroma omejevanje škodljivih posledic, ki jih ima zavajanje oziroma zloraba azilnih postopkov na javni red in ekonomsko blagostanje države, meje pooblastila pa predstavlja obstoj suma, da gre za zavajanje ali zlorabo azilnega postopka v smislu določb, ki jih taksativno navaja 36. člena ZAzil. Pri omejitvi gibanja ni potrebno, da bi bil podan sum, da prošnja temelji na namernem zavajanju ali zlorabi postopka, temveč zadošča že sum, da prosilec lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje. V obravnavanem primeru tožena stranka meni, da iz ravnanja tožnika izhaja utemeljen sum, da zlorablja azilni postopek. Strinja se sicer s sodiščem prve stopnje, da prosilcu ni treba poznati instituta varne tretje države, vendar pa stoji na stališču, ki je v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso, da se od osebe, ki se iz resnično utemeljenih razlogov ilegalno zateče v tujo državo z namenom, da tam pridobi mednarodno zaščito, utemeljeno pričakuje, da se takoj javi pristojnim organom tiste države in si takšno pomoč poizkuša pridobiti. V nasprotnem primeru mora svoje ravnanje prepričljivo pojasniti. Samo dejstvo, da je tožnik takoj po prihodu v Ljubljano zaprosil za azil, ne more ovreči suma zlorabe oziroma zavajanje postopka. V vlogi je navedel, da je iz Italije ilegalno in peš prišel v Sežano in nato z vlakom nadaljeval pot do Ljubljane. Tožnik bi lahko zaprosil za azil že v Italiji, ker pa je prišel v Slovenijo ilegalno, bi skladno z 8. členom ZAzil moral v najkrajšem času pri pristojnem organu zaprositi za azil. Policijske postaje pa so prisotne na vseh mejnih prehodih. Na nepoznavanje prava se prosilec ne more sklicevati, še zlasti na dolžnost, ki jo nalaga ZAzil vsem prosilcem, ki so ilegalno prišli v državo. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku, ki se je kot prosilec za azil že nahajal v Sloveniji v letu 2005, ter bil seznanjen z vsemi relevantnimi predpisi s področja azilnega prava, odpravilo omejitev gibanja. Zato je sodišče v obravnavanem primeru nepravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v smislu 2. alinee 36. člena ZAzil. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V pritožbi poudarja, da ne zavaja in ne zlorablja azilnega postopka, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države zaradi političnih razlogov, ker so mu grozili s smrtjo, policija pa mu ni nudila zaščite. Za azil je zaprosil takoj po prijetju v Sloveniji, vendar policisti njegove prošnje niso zabeležili. Sodišče prve stopnje je pravilno napisalo, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi moral vedeti, da mora izraziti namero za prošnjo za azil že v Sežani in ne šele v Ljubljani, kjer se je sam javil na policijski postaji.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je tujec, ki nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, dolžan zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu. Pristojni organ pa je po 2. odstavku 25. člena ZAzil ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, azilni dom ali policija. Tujec lahko izrazi namen vložiti prošnjo za azil tudi pri drugem državnem organu ali organu lokalne skupnosti, ti organi pa so ga po določbi 4. odstavka 25. člena ZAzil dolžni napotiti na pristojni organ. Tožnik je v obravnavanem primeru imel možnost in tudi dolžnost izraziti namero za vložitev prošnje za azil takoj po ilegalnem prihodu v Republiko Slovenijo pri eni od policijskih postaj na mejnih prehodih, vsekakor pa bi za azil lahko zaprosil že v Sežani. Ta tožnikova dolžnost izhaja tudi iz določb 17. člena ZAzil, po kateri so prosilci dolžni spoštovati zakone in druge predpise Republike Slovenije in sodelovati s pristojnimi državnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom. O teh dolžnostih je bil tožnik že seznanjen, saj v Republiki Sloveniji ne vlaga prošnje za azil prvič. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da od tožnika naj ne bi bilo mogoče zahtevati poznavanja dolžnosti, da izrazi namero za vložitev prošnje za azil takoj ob prvem stiku z državnimi organi Republike Slovenije. Poleg tega je pravilno tudi sklepanje tožene stranke, da bi prosilec za azil, ki naj bi mu v izvorni državi, iz katere je pobegnil, grozili s smrtjo, da bi si rešil življenje, zaprosil za azil v prvi varni državi, ne pa, da bi nekaj dni bil v Italiji in si nato izbiral državo z ugodnejšim obravnavanjem prosilcev za azil. V postopku presoje zakonitosti izrečenega ukrepa začasne omejitve gibanja je treba zato tudi po presoji pritožbenega sodišča presoditi vsa relevantna dejstva o tem, kdaj, kako in na kakšen način je prosilec prišel v Slovenijo in kdaj ter v kakšnih okoliščinah po ilegalnem prihodu je podal prošnjo za azil, v kateri navaja razloge groženj s smrtjo. V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka navedla za izrek omejitve gibanja razumne razloge, ki pa jih je sodišče prve stopnje napačno presodilo.

Pravilno je nadalje stališče tožene stranke, da zadostuje za izrek začasne omejitve gibanja prosilcu za azil že sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Tožnik je v svoji prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji sicer navedel, da so mu v njegovi izvorni državi Srbiji grozili s smrtjo, kar pa bo predmet postopka o glavni stvari. Ugotovljena navedena dejstva v upravnem postopku pa tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na sum, da tožnik lažno predstavlja razloge, na katere se v svoji prošnji za azil sklicuje in je zato tožena stranka imela za svojo odločitev podlago v določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil in utemeljeno izrekla ukrep začasne omejitve gibanja.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil in je zato pritožbeno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava na podlagi določbe 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.