Jedro

Tožnik očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj je samovoljno zapustil azilni dom ter se vanj ni vrnil. S tem je kršil svoje obveznosti po ZMZ-1. Pritožbo zoper izpodbijano sodbo je bilo zato treba zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljeno zavreči. Sprejeta odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-223/2015/30 (1312-09) z dne 18. 8. 2016, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite.

2. Zoper navedeno sodbo je tožnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Iz dopisov tožene stranke z dne 7. 11. 2016 in z dne 5. 1. 2017, ki se nahajata v sodnem spisu, izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je bil 27. 10. 2016 izbrisan iz uradne evidence in se v azilni dom ni vrnil niti do priprave navedenih dopisov. Tožena stranka ne ve, kje se tožnik v tem trenutku nahaja, in posledično meni, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora.

5. Iz Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) oziroma njegovih posameznih določb izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave.

6. Ministrstvo na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

7. ZMZ-1 sicer izrecno ureja samo primere, kadar prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar prosilec samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično njegova prošnja štela za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi prošnji, ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke. Vendar to po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da bi sodišče (sodišče prve stopnje ali Vrhovno sodišče) v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (sodbo v konkretnem primeru), saj, kot je bilo že navedeno, obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (tako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012).

8. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, zato je bil 27. 10. 2016 izbrisan iz uradne evidence. Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito(1) .

9. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavrglo ustavne pritožbe prosilcev, kadar so ti samovoljno zapustili azilni dom ali center za tujce (na primer odločbe Ustavnega sodišča RS Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, Up-1440/06 z dne 7. 2. 2007 in Up-1599/06 z dne 14. 11. 2006). V sklepu Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo, da „se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji, oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“ in „ Ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožniki ne izkazujejo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to ustavno pritožbo. Zato je njihovo ustavno pritožbo zavrglo.“

10. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da tožnik očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj je samovoljno zapustil azilni dom ter se vanj ni vrnil in je s tem kršil svoje obveznosti po ZMZ-1. Zato je pritožbeno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa njegovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora namreč ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, kar velja tudi za pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

11. Sklepno gre izpostaviti še, da sprejeta odločitev tudi ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče (v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 239/2014, I Up 137/2014, I Up 79/2014, I Up 116/2016 in I Up 292/2016) na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

(1) Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih, npr. I Up 92/2013, I Up 476/2012, I Up 470/2012, I Up 300/2013, I Up 239/2014, I Up 116/2016 in I Up 292/2016.