Jedro

Za tožnika pripadnost domači vasi ni tako temeljnega pomena, da se ji ne bi mogel odreči, saj je rojstni kraj zapustil in odšel v glavno mesto Kabul, tudi po presoji sodišča pa poreklo tožnika, ki si ga deli z ostalimi prebivalci vasi, oziroma zgolj njegova pripadnost domači vasi, ne more zadoščati za sklep, da tožnik pripada posebni družbeni skupini. Tožnikova pripadnost domačemu ljudstvu tako ni nespremenljiva na način, da domače vasi ne bi mogel zapustiti in je kot takšne očitno ni dojemal niti tožnik sam, ki je domačo vas zapustil in se skupaj z ožjimi člani svoje družine preselil v Kabul.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika V. M., roj. 1984 v kraju Tatu, Day Kundi, državljana Islamske republike Afganistan, za priznanje mednarodne zaščite.

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, kaj je tožnik navedel v prošnji, ki jo je vložil dne 2. 11. 2015, in na osebnem razgovoru. Iz njegovih izjav izhaja, da je rojen v kraju Tatu, provinca Day Kundi, okraj Ashtarlay, kjer živi 10 do 15 družin. Vsi so Hazari in v sorodu med seboj. Iz Afganistana je odšel oktobra 2015, saj se je pred petimi meseci začel spor med njegovo vasjo Tatu in med vasjo Naubali Maut, ki jo vodi premožen in vpliven S. A. Obe vasi sta etnično hazarski. Tožnik je povedal, da je S. od njega in drugih vaščanov zahteval podkupnino, davek, jih ropal, dajati so mu morali celo del dote. Hotel je, da tožnik in sosedje hodijo k njemu delat brezplačno ter zahteval, da zanj opravljajo razne naloge, od ropanja, pobijanja, ustrahovanja, pa tudi vrtnarjenja in popravljanja. Zbiral je ljudi za svojo manjšo vojsko. Imel je tudi rudnik in je hotel, da bi tožnik tam zanj brezplačno delal. Dobesedno ga je hotel za sužnja. S. sin B. je skupaj z njegovimi pristaši prišel k njemu v hišo in mu povedal, da se jim mora pridružiti, drugače ga bodo ubili. Spraševali so ga tudi po denarju. Dva tožnikova brata že delata zanj, ga ubogata in sta njegova sužnja, tožnik pa tega ni hotel. 3. Tožnik je povedal, da so se ljudje naveličali zatiranja in so se zbrali ter odšli v Nili po pomoč. Takrat so prišli k S. policisti, vendar jih je ta razorožil in ugrabil ter zadrževal dva oziroma tri dni, potem pa jih spustil. Od takrat naprej vlada in policija ne upata več na njihovo področje, vendar pa so se njihovi problemi nadaljevali. Tožnikov bratranec je zatem odšel v Kabul na televizijo in povedal, kaj se dogaja in da jih S. nadleguje. S. je to videl in obtožil tožnika, da je naščuval bratranca in druge ter jih organiziral, da protestirajo, zaradi česar so neznani napadalci tožnika v bližini doma pretepli, mu vzeli motor in prisilili, da njegov drug mladoletni bratranec to gleda. Tožnik je še isto noč zapustil vas, saj se je bal za svoje življenje in najprej odšel k sorodniku v sosednjo vas, nato pa v Kabul k ženinemu bratu, kjer so ga takoj sprejeli in kamor so po 4-5 dneh prišli še žena in otroka. V Kabulu je bil približno 15 dni, potem pa so mu sorodniki in znanci povedali, da je eden S. ljudi poizvedoval po njem. Ob tem je tožnik pojasnil, da v Kabulu večinoma na enem področju živijo ljudje iz podobnih etničnih skupin in se večinoma med seboj poznajo, tako da ni težko koga najti. Videl je, da je njegovo življenje v nevarnosti in po približno 25 dneh je odšel na pot proti Evropi.

4. Glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je tožnik tako povedal, da ga S. A. išče kot glavnega organizatorja protesta in zarote proti njemu. Ker je zelo bogat in vpliven, ima povsod vezi in mu ni težko ga najti ter se mu maščevati. Drugi sovaščani, ki niso želeli sprejeti njegove vladavine, so že pobegnili iz njihovega kraja, tisti, ki so ostali, pa so sprejeli njegovo tiranijo. Tožnik meni, da v drugem kraju ne bi bil varen, saj ima S. razširjene lovke povsod. Povedal je, da je imel poleg navedenega v izvorni državi težave tudi zato, ker je Hazar, saj se to vidi na njegovem obrazu. Kadar so Hazari odšli v predel, kjer so talibani, so jih ti nadlegovali in lahko tudi ubili, zato se jim je sam izogibal. 5. Tožnik je povedal, da v njegovi izvorni državi živijo še žena in trije sinovi, ki trenutno živijo pri ženinem bratu v Kabulu. Družina mu je sporočila, da se počuti varno, da pa imajo stric in nečaki še vedno težave. Nobenih informacij nima, kako je S. reagiral na njegov odhod iz vasi, bratranec, ki je bil udeležen v protestih, pa je bil po njegovem odhodu ubit. 6. Tožena stranka je na podlagi predložene tazkire, na kateri v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju niso našli znakov ponarejanja, ugotovila istovetnost tožnika. Nato je presojala tožnikovo verodostojnost skladno s tretjim odstavkom 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik se je po mnenju tožene stranke kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, saj je pripovedoval prepričljivo in tekoče ter korektno odgovarjal na vprašanja. Glede razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sicer predložil dve fotografiji osebe, ki ima poškodovano nogo, fotografijo, na kateri so vidne modrice na hrbtu osebe, katere obraz ni viden, ter fotografijo kombija v blatu, vendar pa predloženih fotografij ni mogoče šteti kot dokaz, saj na nobeni fotografiji ni tožnika in iz fotografij tudi ni mogoče ugotoviti razloga nastanka poškodb, ki jih prikazujejo. Kljub temu glede na tožnikovo izpovedbo po mnenju tožene stranke ni bilo pričakovati, da bi predložil kakšne konkretne dokaze, zato je presoja 2. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru nebistvena. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da so izjave tožnika glede razlogov zapustitve izvorne države medsebojno skladne in je zato podana notranja konsistentnost njegovih izjav.

7. Glede zunanje konsistentnosti tožnikovih izjav tožena stranka ugotavlja, da je tožnik predložil članek in video posnetek, iz katerih izhaja, da so nekateri prebivalci province Day Kundi konec marca 2015 pred parlamentarno zgradbo v Kabulu protestirali proti ilegalnim aktivnostim vodilnih v okrožju, in sicer naj bi šlo za brata H. M. in B. M., ki od kmetov izsiljujeta denar, vlada pa ju ne more ustaviti, saj imata dobre povezave. Tožena stranka ugotavlja, da se predložene informacije razlikujejo od izjave tožnika, ki naj bi ga izsiljeval S. A., saj, četudi je tožnik sicer omenjal, da je k njemu prišel sin S. A., B., tožena stranka informacij o osebi S. A. ni našla. Na podlagi preučenih informacij je tožena stranka kljub temu ugotovila, da omenjena problematika na območju Day Kundi res obstaja. Protizakoniti oboroženi gangsterji postajajo vedno močnejši, zato je bilo v okraju Ashtarlay napotenih 23 policistov, da preverijo tamkajšnje razmere, vendar pa so policiste krajevni vojaški poglavarji ugrabili, jim ukradli orožje ter vozila. Čeprav tožena stranka ni uspela pridobiti informacij o S. A., ki ga omenja tožnik, informacije o izvorni državi potrjujejo obstoj takih ilegalnih oboroženih skupin, proti katerim tudi policija ne more ustrezno ukrepati, tako da tožnikove navedbe o delovanju oboroženih skupin in moči posameznih veljakov, v konkretnem primeru S. A., torej ustrezajo informacijam o izvorni državi.

8. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil kakor hitro je bilo to mogoče, pri čemer je potoval s t.i. migrantskim valom, zaradi česar je mogoče slediti njegovim razlogom, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil že prej v kakšni drugi državi. Pri oceni splošne verodostojnosti je tožena stranka upoštevala, da tožnik ni samovoljno zapustil azilnega doma in da niso podane kakšne druge okoliščine, ki bi lahko bistveno vplivale na oceno njegove verodostojnosti, zaradi česar je presodila, da je tožnik splošno verodostojen.

9. V zvezi s pogoji za priznanje statusa begunca tožena stranka povzema, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred preganjanjem lokalnega veljaka S. A., ki je prebivalce zatiral in od njih zahteval denar ter jih ropal, od tožnika pa je zahteval, da se pridruži njegovim ljudem in zanj brezplačno dela. Tožena stranka ugotavlja, da grožnje S. A. ne pomenijo preganjanja, kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1, saj mora med razlogi in dejanji preganjanja obstajati vzročna zveza, ki pa je tožnik ni izkazal. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi se težave v domačem kraju, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, dogajale zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, temveč so se težave dogajale zaradi tega, ker je lokalni veljak želel tožnika za svojega pripadnika in delavca. Tožnik bi moral biti glede na svoje navedbe njegov suženj ne glede na to, katere rase, vere ali narodnosti je oziroma ne glede na to kakšno je njegovo politično prepričanje in kateri določeni družbeni skupini pripada. Tožnik je omenil tudi, da je imel težave v izvorni državi zato, ker je Hazar, kar se vidi na njegovem obrazu, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik zaradi svoje narodnosti ni bil preganjan. Glede na podane izjave je iz svojega kraja odhajal po opravkih približno enkrat na teden v sosednje vasi, tako da mu zaradi njegove hazarske narodnosti ni grozilo preganjanje. Provinca Day Kundi je namreč 86% poseljena s Hazari, v okraju Ashtarlay pa so naseljeni izključno samo Hazari. Tožena stranka kot brezpredmetne zavrača informacije tožnikovega pooblaščenca o preganjanju Hazarov v Afganistanu, saj poročajo o napadih na Hazare na območjih, ki so pod talibanskim nadzorom, tožena stranka pa ni našla informacij, ki bi poročale o napadih na Hazare v okraju Ashtarlay.

10. Tožena stranka ob upoštevanju navedenega ugotavlja, da tožnik ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1, niti ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnik v preteklosti v izvorni državi ni bil izpostavljen preganjanju niti mu to ni neposredno grozilo, zato tudi v prihodnje njegov subjektivni strah pred preganjanjem ni izkazan in tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje.

11. V zvezi s pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite tožena stranka ugotavlja, da tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov grozeče smrtne kazni ali usmrtitve, tako da na podlagi njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bila v Afganistanu ogrožena njegova pravica do življenja ali da bi mu grozila smrtna kazen (1. alineja prvega odstavka 28. člena ZMZ-1). Nadlegovanje S. A., lokalnega veljaka, ki ustrahuje vse ljudi okrog sebe, tožena stranka obravnava v okviru 2. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1 in ugotavlja, da ilegalne oborožene skupine v Day Kundi postajajo vedno močnejše, afganistanske oblasti pa na splošno niso sposobne zaščite pred nasiljem, pri čemer je edina možna izjema mesto Kabul. Afganistanska policija se trudi uveljaviti zakone in preprečevati protizakonite dejavnosti, vendar pri tem ni vedno uspešna, kar potrjujejo tudi informacije, da so v tožnikov okraj Ashtarlay napotili 23 policistov, vendar jih je krajevni vaški poglavar ugrabil in šele po nekaj dneh razorožene izpustil. Tožena stranka glede na navedeno ocenjuje, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v domač okraj Ashtarlay soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi mučenja, nečloveškega in poniževalnega ravnanja oboroženih skupin, pred katerimi ga nacionalne varnostne sile trenutno niso sposobne zaščititi.

12. Tožena stranka v nadaljevanju skladno z 29. členom ZMZ-1 presoja možnost notranje razselitve tožnika v mesto Kabul. Na podlagi tožnikovih izjav ugotavlja, da je tožnik po zapustitvi domačega kraja odšel k svaku v Kabul, tam pa naj bi mu sorodniki in znanci povedali, da eden od ljudi S. A. poizveduje po njem. Po mnenju tožene stranke ta navedba tožnika nima nobene realne osnove za prepričanje, da so ga S. A. oziroma njegovi ljudje iskali v Kabulu, saj so mu to povedali zgolj sorodniki in znanci, sam pa teh ljudi ni nikoli videl ali srečal. S. A. po mnenju tožene stranke ni imel razloga, da bi tožnika iskal drugje v državi; da ga S. išče zato, ker meni, da je glavni organizator protesta in zarote proti njemu, pa je zgolj ugibanje tožnika. Tožnik je sam navedel, da je S. želel od njega predvsem to, da zanj dela, se pridruži njegovi neformalni oboroženi skupini in je njegov suženj. Tožnikove težave so povezane zgolj s krajem Tatu in lokalnim veljakom S. A., katerega ravnanja kažejo na težke splošne razmere, v katerih so živeli vsi krajani, ravnanja in moč S. pa sta bila omejena zgolj na območje tožnikovega domačega kraja. Demonstracij, ki naj bi jih v Kabulu organiziral tožnikov bratranec, se tožnik ni udeležil, zaradi česar njegovo predvidevanje, da S. A. meni, da je on njihov glavni organizator in povzročitelj težav, nima nobene podlage. Tožnik je sam izpostavil, da ima S. zaradi svoje moči povezave tudi drugod po državi, prav zaradi tega pa tožnik sam, posebno sedaj, ko je zapustil domači kraj, zanj ne predstavlja nobene take grožnje, da bi se ga želel znebiti in bi ga zato iskal celo v večmilijonskem mestu kot je Kabul. Glede na to, da tožnik ni bil osebno izpostavljen in se je S. uprl kot eden izmed večje skupine domačinov, tožena stranka ugotavlja, da tožnik nima nobene take osebne okoliščine, ki bi lahko predstavljala povečano tveganje za njegovo varnost pred S. v Kabulu, kamor se je pred njegovim nasiljem zatekel. Afganistanske oblasti so prav v Kabulu sposobne zaščititi ljudi pred nasiljem, zato tožniku v Kabulu ne grozi resna škoda v smislu 2. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1. 13. Tožena stranka je dodatno preverila, ali bi imel tožnik lahko v kraju notranje razselitve težave zaradi svoje hazarske narodnosti in ugotovila, da v Kabulu v primeru tožnika razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ni. Iz preučenih informacij namreč izhaja, da je v mestu Kabul hazarska skupnost močno zastopana in naj bi po nekaterih virih predstavljala skoraj polovico prebivalstva tega velikega mesta, podatkov o kakšnih resnih etničnih trenjih pa ni. Tožena stranka je nadalje preučila tudi, ali se tožnik v Kabul ne more vrniti zaradi varnostne situacije oziroma oboroženega spopada (3. alineja prvega odstavka 28. člena ZMZ-1), ter na podlagi zbranih informacij o izvorni državi ugotovila, da čeprav so v zadnjem letu uporniki v Kabulu izvedli nekaj bolj kompleksnih napadov, ki so zahtevali večje število civilnih žrtev, varnostna situacija v tem mestu še zdaleč ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista. Nekateri napadi v Kabulu so sicer postali bolj intenzivni v smislu, da zahtevajo večje število civilnih žrtev, vendar pa je teh napadov še vedno zelo malo in običajno prebivalstvo ni tarča napadov upornikov. Število civilnih žrtev (od januarja do avgusta 2015 126 mrtvih in 717 ranjenih) glede na število prebivalcev tega mesta kaže, da je ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada v tem mestu zelo nizka. Tožena stranka tako ugotavlja, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1. 14. Glede možnosti življenja tožnika v Kabulu po vrnitvi tožena stranka ugotavlja, da ima tožnik v Kabulu že vzpostavljeno sorodstveno omrežje, saj tam živijo ženina družina, brat in svak in mu ni potrebno živeti v formalnih ali pol-formalnih begunskih centrih, ki so organizirani za razseljene osebe. Četudi država ne izvaja programov pomoči razseljenim osebam, ima tožnik v Kabulu sorodnike in po njegovem odhodu iz rojstnega kraja tam živi tudi njegova ožja družina, žena z otroki, ki mu je v tem času sporočila, da se tam počutijo varne. Osebne okoliščine tožnika so tako tiste, ki omogočajo zaključek tožene stranke, da je njegova razselitev v Kabulu realna možnost. Tudi UNHCR kot izjemo k pogoju zunanje pomoči navaja samske sposobne moške in poročene pare, dovolj stare za delo, ki niso ranljivi. Tožnik bi se lahko vrnil v Kabul na urbano območje, ki je pod nadzorom vlade, kjer že več let živi njegov brat, svak in njegova družina ter sedaj tudi tožnikova žena in kjer, glede na informacije, obstajajo tudi možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb. Tožena stranka ob tem dodaja, da v Republiki Sloveniji Mednarodna organizacija za migracije (IOM) izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev, v ta projekt pa lahko vključijo tudi afganistanske državljane. Tožena stranka omenjenega programa ni obravnavala kot alternativo notranji razselitvi, temveč je ugotovila zgolj, da lahko tožnik ob vrnitvi v izvorno državo koristi določene možnosti, ki jih ponuja IOM.

15. Po vsem obrazloženem tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, zato je njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila.

16. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je bilo na podlagi listin sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa je tožena stranka izpostavila napačen sklep glede dejanskega stanja in ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, kar vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožnik sprejema oceno tožene stranke, da je pri njem podana splošna verodostojnost, vendar pa se pri uporabi kriterijev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 ne more strinjati z navedbo tožene stranke, da predloženih fotografij ni mogoče šteti kot dokaz za utemeljitev njegove prošnje. Tožena stranka bi morala dokaze predočiti tožniku v izjasnitev, saj bi le tako lahko podala verodostojno oceno razloga nastanka poškodb in istovetnost oseb na sliki, pa tega ni storila. Tožena stranka ni vestno in skrbno presodila navedenih dokazov in je tako ravnala v nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

17. V zvezi s pogoji za priznanje statusa begunca tožnik poudarja, da je tožena stranka napačno zaključila, da grožnje S. A. ne pomenijo preganjanja, saj je po 27. členu ZMZ-1 razlog preganjanja tudi pripadnost določeni družbeni skupini. Tožnik glede na podane izjave pripada posebni agrarni družbeni skupini „10 do 15 družin“, in sicer je tožnik član družbene skupine v vasi Tatu, ki se razlikuje po načinu življenja od vasi Naubali Maut, saj se ukvarjajo s kmetijstvom za lastne potrebe, sosednja vas pa z rudarništvom, pridobivanjem kapitala, ropanjem in podobno. Družbena skupina nima veliko stika z zunanjim svetom, je tradicionalna in stabilna enota s svojim sistemom družbenih odnosov in vlog, v katerih se posameznik rodi in socializira. V družbeni skupini je prisotna samosvoja interakcija in komunikacija medčloveških povezovanj in združevanj, različna od ostalih družbenih skupin v drugih vaseh, tako da obstajajo razlogi preganjanja po 27. členu ZMZ-1. Dejanja S. A., ki je prebivalce zatiral, od njih zahteval denar in jih ropal ter od tožnika zahteva, da se mu pridruži in zanj brezplačno opravlja dela, predstavljajo dejanja po prvem in drugem odstavku 26. člena ZMZ-1, zaradi oddaljenosti vasi in diktatom lokalnega veljaka pa je tožniku sodno varstvo nedostopno. Tožnik je izvorno državo zapustil prav zaradi razloga, ker je pripadal določeni družbeni skupini, varstva lastne države pa ni imel, zaradi česar je upravičen do priznanja statusa begunca. Poleg tega pri tožniku objektivno obstaja tudi resna in neposredna nevarnost tako v domačem kraju kot v Kabulu zaradi njegove narodne pripadnosti, saj ga ljudje S. A. iščejo, večina drugod pa ga ne mara, saj je Hazar. Tožnik je opisal tudi svoj subjektivni strah, spričo lastne smrti.

18. V zvezi s pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite tožnik kot napačen graja zaključek tožene stranke, da njegove navedbe o strahu ljudi S. A. v Kabulu nimajo realne osnove in poudarja, da njegove težave niso vezane zgolj na domač kraj, temveč se strah utemeljeno prenese tudi na mesto Kabul, ki je več milijonsko mesto, izpostavljeno nemoči vladnih organov, da zaščitijo svoje državljane. Varnostni incidenti v mestu so zelo pogosti in o tem, da Kabul ni varno mesto, je mogoče razbrati iz številnih poročil. Tako domača vas kot mesto Kabul za tožnika ob resnih grožnjah, ki jih je bil deležen, predstavljata resno grožnjo za življenje, tako s strani S. A. in njegovih ljudi kot tudi iz splošne situacije mesta in okolice. Tožnik bi bil v mestu Kabul razseljena oseba, te pa v taboriščih in naselbinah v Kabulu živijo v zelo slabih stanovanjskih razmerah, nekateri živijo v šotorih ali pa v kolibah iz blata in doživljajo puščanje ter poškodbe na bivališčih zaradi vode. Dostop do čiste in varne vode je kritična težava. Večina skupnosti v Kabulu poleg tega ni imela lastne namenske zdravstvene ustanove oziroma so te slabo opremljene in nimajo nobenih zdravnikov specialistov. Afganistanski minister za begunce in repatriacijo je zavrnil idejo držav EU, da je Kabul varno mesto za vračanje beguncev, iz poročila EASO iz januarja 2016 pa izhaja, da je varnostna situacija v Kabulu izredno slaba in da število napadov upornikov narašča. Iz poročila Afganistan Analysts Network izhaja, da so talibani aprila 2016 zagrozili z večjim številom napadov.

19. Glede na vse navedeno tožnik predlaga sodišču, da ob izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma, da samo spremeni izpodbijano odločbo.

20. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbeni navedbi, da bi morala tožniku v izjasnitev predočiti dokaz, ki ga je tožnik predložil sam, in navaja, da je že v izpodbijani odločbi navedla, da s predloženimi fotografijami ni mogoče dokazovati tožnikovih navedb. Nadalje zavrača tožbeno stališče, da tožnik pripada posebni družbeni skupini, saj glede na določbo 27. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o posebni družbeni agrarni skupnosti. Ne glede na to, da naj bi tožnik pripadal tradicionalni, stabilni enoti s svojim sistemom družbenih odnosov in vlog, zanj to ni tako temeljnega pomena, da se temu ne bi mogel odreči, saj je domačo vas zapustil in odšel v glavno mesto, kjer je navsezadnje spoznal tudi svojo ženo. Tožena stranka je preučila razmere za Hazare v Kabulu in ugotovila, da pri tožniku ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove hazarske narodnosti, nato pa je sprejela zaključek, da varnostna situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik kot civilist zgolj s svojo prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka poudarja, da ponovno navajanje posameznih poročil o slabih življenjskih razmerah razseljenih oseb, ki so bile že preučene pred izdajo izpodbijane odločbe, ne more vplivati na drugačno odločitev. Bistvena okoliščina v primeru tožnika je, da ima v Kabulu že vzpostavljeno sorodstveno mrežo, da tam že živijo njegovi sorodniki in njegova družina ter da mu zaradi tega ni potrebno iskati pomoči v begunskih kampih, kamor se sicer zatečejo razseljene osebe. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

21. Tožba ni utemeljena.

22. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj je ugotovila, da ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je odločitev tožene stranke glede na podatke iz upravnega spisa pravilna in zakonita, pri čemer je mogoče slediti utemeljitvi, kot je navedena v izpodbijani odločbi, zato se sodišče skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na obrazložitev tožene stranke, glede na vsebino tožbenih ugovorov pa dodaja še naslednje:

23. Sodišče ne more slediti tožbenemu argumentu, da je v obravnavanem primeru podan razlog preganjanja po 4. alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, in sicer tožnikova pripadnost posebni družbeni skupini, ki naj bi jo glede na tožbena zatrjevanja predstavljala posebna agrarna družbena skupnost 10 do 15 družin, ki se po načinu življenja razlikuje od sosednje vasi, nima veliko stika z zunanjim svetom in je tradicionalna, stabilna enota, s svojim sistemom družbenih odnosov in vlog ter samosvojo interakcijo in komunikacijo, kar jo razlikuje od ostalih družbenih skupin v drugih vaseh. Peti odstavek 27. člena ZMZ-1 namreč določa, da se kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče, in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da za tožnika pripadnost domači vasi Tatu ni tako temeljnega pomena, da se ji ne bi mogel odreči, saj je rojstni kraj zapustil in odšel v glavno mesto Kabul, tudi po presoji sodišča pa poreklo tožnika, ki si ga deli z ostalimi prebivalci vasi Tatu, oziroma zgolj njegova pripadnost domači vasi, ne more zadoščati za sklep, da tožnik pripada posebni družbeni skupini. Tožnikova pripadnost domačemu ljudstvu tako ni nespremenljiva na način, da domače vasi ne bi mogel zapustiti in je kot takšne očitno ni dojemal niti tožnik sam, ki je domačo vas zapustil in se skupaj z ožjimi člani svoje družine preselil v Kabul. Iz tožnikovih dejanj, pa tudi izjav v upravnem postopku, ni razvidno, da bi tožnik pripadnost družbeni agrarni skupini 10 do 15 družin smatral za tako temeljnega pomena za njegovo identiteto ali zavedanje, da se ji ne bi mogel in hotel odreči in domače vasi zapustiti, zaradi česar v obravnavanem primeru podlaga preganjanja v smislu pripadnosti posebni družbeni skupini ni podana. Sodišče ob tem dodaja, da je potrebno pri razlagi pojma „posebna družbena skupina“, kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in posledično ZMZ-1, izhajati iz tega, da konvencija ni bila sprejeta z namenom, da se nudi zaščito vsem osebam, ki so podvržene preganjanju, temveč zgolj tistim, pri katerih preganjanje temelji na enem izmed razlogov, ki so taksativno določeni; da se podlage preganjanja „posebna družbena skupina“ ne sme razlagati tako široko, da bi zaradi tega ostale podlage preganjanja postale nepotrebne ali odvečne; in da bi preširoka razlaga pojma „posebna družbena skupina“ oslabila ravnotežje med zaščito prosilcev in omejeno odgovornost držav nuditi zaščito, kot so se jo zavezale nuditi skladno s Konvencijo. Skupina ljudi, kot jo definira tožnik, se glede na vse navedeno ne more opredeljevati kot posebna družbena skupina, ki bi lahko predstavljala podlago preganjanja in posledično utemeljevala podelitev statusa begunca tožniku.

24. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na nevarnost preganjanja v izvorni državi zaradi svoje hazarske narodnosti, vendar sodišče v tem delu pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožniku niti v domačem kraju niti v kraju notranje razselitve ne grozi preganjanje iz omenjenega razloga. Iz tožnikovih izjav je namreč razvidno, da v preteklosti s strani talibanov ni bil preganjan, iz domačega kraja Tatu, za okoliš katerega je tožena stranka ugotovila, da je poseljen izključno s pripadniki hazarske narodnosti, pa je odhajal le enkrat tedensko, in sicer v sosednje vasi, ki niso pod nadzorom talibanov. Ugotovljene okoliščine tudi po presoji sodišča nevarnosti bodočega preganjanja, ki mora biti izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti, ne izkazujejo. Glede na preučene informacije o izvorni državi tožniku nevarnost preganjanja ne grozi niti v mestu Kabul, kjer je hazarska skupnost močno zastopana in naj bi po nekaterih virih predstavljala skoraj polovico prebivalstva tega velikega mesta, podatkov o kakšnih resnih oziroma etničnih trenjih pa tožena stranka ni zasledila in temu tožnik v tožbi obrazloženo ne nasprotuje. Sodišče ob tem dodaja, da ljudje S. A. tožnika glede na njegove trditve v upravnem postopku niso iskali zato, ker naj bi bil pripadnik hazarske narodnosti, temveč zato, ker naj bi se upiral S. nadvladi, zaradi česar tožnik nevarnosti preganjanja s strani S. A. in njegovih ljudi ne more utemeljiti z razlogom preganjanja, ki naj bi ga predstavljala njegova narodnostna pripadnost. Tožena stranka pa je pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru med dejanji S. A. in njegovih ljudi ter razlogi preganjanja po 27. členu ZMZ-1 ni vzročne zveze.

25. Sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka je prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da navedb tožnika o tem, da je s strani S. A. ogrožen tudi v mestu Kabul, ni mogoče sprejeti in da gre zgolj za sklepanje tožnika, ki nima nobene realne osnove, pri tem pa je upravičeno dala poseben poudarek dejstvu, da se je tožnik S. A. uprl kot eden izmed večje skupine domačinov, demonstracij, v katerih naj bi v Kabulu sodeloval tožnikov bratranec, pa se sploh ni udeležil in se tako osebno v protestih ni izpostavljal. Mnenje tožnika, da ga S. A. išče kot glavnega organizatorja in povzročitelja težav, tako tudi po presoji sodišča ni dovolj prepričljivo, da bi tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti uspel izkazati, da mu v večmilijonskem mestu, kot je Kabul, grozi nevarnost nadlegovanja s strani S. A., tožnik pa niti v tožbi ni podal nobenih vsebinskih argumentov, zakaj bi bile ugotovitve tožene stranke o tem, da pri tožniku ni izkazana realna nevarnost, da bi ga S. A. našel in nadlegoval tudi v Kabulu, zmotne. Tožba v nadaljevanju resno grožnjo za življenje tožnika utemeljuje s splošno varnostno situacijo v mestu Kabul, za katero je tožena stranka na podlagi preučenih poročil, ob upoštevanju števila civilnih žrtev glede na celotno število prebivalcev v Kabulu, po oceni sodišča pravilno ugotovila, da kljub posameznim napadom varnostna situacija v Kabulu ni tako slaba, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1. Tožbene navedbe o tem, v kakšnih slabih pogojih živijo ljudje v afganistanskih begunskih taboriščih, pa za odločitev v obravnavanem primeru niso relevantne, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi obrazložila, da je bistvena okoliščina v primeru tožnika, da ima v Kabulu že vzpostavljeno sorodstveno mrežo, saj tam živijo njegova žena, otroci, brat in svak, ki so nastanjeni v hiši ženinega brata, zaradi česar tožniku ob vrnitvi v Kabul ne bo potrebno iskati pomoči v begunskih kampih, kamor se sicer zatečejo razseljene osebe.

26. Sodišče nazadnje ugotavlja, da tožena stranka pri izvedbi upravnega postopka s tem, ko fotografij, ki jih je predložil tožnik, slednjemu ni dala v izjasnitev in jih ni štela kot upošteven dokaz, ni storila bistvene kršitve določb postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe namreč utemeljeno navedla, da nobena fotografija ne prikazuje tožnika in da iz fotografij ni mogoče ugotoviti razloga nastanka poškodb, ki jih prikazujejo, ob tem pa pojasnila, da od tožnika ni bilo pričakovati, da bo za svoje trditve predložil kakšne dokaze, ter mu dejstva, da v postopku ni predložil pravnorelevantnih dokazov, ni štela v škodo. Glede na to, da je tožena stranka tožnika, kljub pomanjkanju dokazil, ocenila za splošno verodostojnega in njegove izjave glede dejstev obravnavanega primera sprejela za resnične, na pravilnost in zakonitost odločitve torej ne more vplivati dejstvo, da pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni pozvala na izjasnitev glede predloženih fotografij, pri čemer je bistveno tudi, da je tožnik omenjene fotografije predložil sam. Tožnik poleg tega v postopku ni zatrjeval, da bi bil na fotografijah prikazan on sam, iz listin upravnega spisa pa je razvidno, da so bile fotografije dne 23. 5. 2015 (kar je pet mesecev pred tožnikovo zapustitvijo izvorne države) javno objavljene na spletnem Facebook profilu osebe D. K. in tako ni razvidno, da bi bile s tožnikom neposredno povezane, tožnik pa niti v tožbi ne konkretizira, kaj naj bi se s predloženimi fotografijami pravzaprav dokazovalo. Upoštevaje navedeno tožena stranka ni ravnala v nasprotju z določbami ZUP, kot to zatrjuje tožnik, zaradi česar je potrebno tudi ta tožbeni ugovor zavrniti.

27. Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi prošnje tožnika za mednarodno zaščito pravilna ter na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Glavne obravnave, katere opravo je s predlogom za svoje zaslišanje smiselno predlagal tožnik, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo, saj je bilo dejansko stanje med tožnikom in toženo stranko sicer sporno, vendar pa je tožnik v tožbi podal zgolj takšne dokazne predloge, ki za odločitev niso bili pomembni. Vsi predlagani dokazi so bili izvedeni že tekom upravnega postopka in sodišče je upoštevalo, da je imel tožnik že pred upravnim organom tako ob podaji prošnje kot ob opravi osebnega razgovora možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih in so njegove navedbe razvidne iz listin upravnega spisa, v tožbi pa ni obrazloženo in utemeljeno, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno odločitev. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS izhaja, da je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov, strankin predlog za razpis glavne obravnave pa mora biti zato obrazložen in v njem mora stranka utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Le v takem primeru je namreč sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti, saj iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odstavek 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, česar tožnik s svojim predlogom za svoje zaslišanje v obravnavanem primeru ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji senata.