Jedro

Glede na zakonske določbe, ki urejajo pravila vročanja, je tožena stranka nepravilno opravila vročitev tožeči stranki, ko ji je odločbo vročala na naslov stalnega prebivališča, ki v CRP ni določen kot naslov za vročanje. Zato ni mogoče šteti, da je bila odločba z dne 10. 2. 2016 tožeči stranki vročena 2. 3. 2016, niti da se je z njo seznanila pred 24. 5. 2016; prav tako ni mogoče pritožbe tožeče stranke z dne 30. 5. 2016 obravnavati kot prepozne. Na podlagi prvega odstavka 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se v primeru, da pri vročitvi nastane pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožeča stranka sporno odločbo prejela po elektronski pošti dne 24. 5. 2016, pritožbo pa je vložila 30. 5. 2016, kar pomeni, da je bila pritožba vložena pravočasno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Odpravi se sklep tožene stranke št. 12104-20/2016/2 z dne 16. 8. 2016 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od prejema tega sklepa.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke št. 12104-20/2016/2 z dne 16. 8. 2016, s katerim je bila zavržena pritožba tožeče stranke zoper odločbo št. 1211-1081/2011-06-20 z dne 25. 4. 2013 kot prepozna. Sprejelo je stališče, da sta bila odločba in sklep z dne 10. 2. 2016 tožeči stranki pravilno vročena na naslov njenega stalnega prebivališča in je zato pritožba, vložena 30. 5. 2016, prepozna.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, da sta bila odločba in sklep tožene stranke vročena na naslov, ki ga je tožeča stranka sama navedla v vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in ni bilo nobene podlage, da bi tožena stranka poizvedovala, kje ima tožeča stranka naslov za vročanje.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da ji je bila odločba z dne 10. 2. 2016 pravilno vročena. Na vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev je navedla dva naslova, stalnega in začasnega; na slednjem tudi stalno živi. Naslov za vročanje si je uredila že 1. 9. 2015. Stališče sodišča, da ni bilo podlage za ugotavljanje naslova, na katerem prebiva, odstopa od sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da je pravilna vročitev na tisti naslov, kjer naslovnik dejansko živi, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo seznanil s pisanjem. Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ima dostop do podatkov na podlagi zakona, iz uradnih evidenc pa je razvidno, da je imela tožeča stranka v tem času naslov za vročanje določen na naslovu začasnega bivališča. Bistveno za odločitev je, da odločbe in sklepa z dne 10. 2. 2016 ni prejela pravočasno. Z odločitvijo je bila seznanjena šele, ko ji je bila ta na njeno prošnjo poslana po elektronski pošti po prejemu prvega nakazila starševskega nadomestila. Fikcija vročitve ni nastopila, ker pošiljka ni bila poslana na naslov za vročanje, kjer tudi stalno živi.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je tožeča stranka 6. 1. 2016 vložila vlogo za uveljavitev pravic ob rojstvu otroka. Na obrazcu S-1/1 je izpolnila vse podatke, ki so predvideni, navedla je stalno in tudi začasno prebivališče. CSD je 10. 2. 2016 izdal sklep o združitvi postopka za uveljavitev pravice do starševskega dopusta in pravice do starševskega nadomestila in izdal odločbo o obeh pravicah. Odločba in sklep sta bila odposlana istega dne z dostavo v hišni predalčnik na naslov stalnega prebivališča tožeče stranke. Po prejemu starševskega nadomestila se je tožeča stranka 13. 5. 2016 po elektronski pošti obrnila na toženo stranko, ker je menila, da je nadomestilo izračunano nepravilno. Izračuna ni mogla preveriti, ker ni našla odločbe o odobritvi starševskega dopusta in odmeri starševskega nadomestila. CSD ji je 24. 5. 2016 po elektronski pošti posredoval navedeno odločbo in sklep. Tožeča stranka je dne 27. 5. 2016 vložila pritožbo zoper odločbo z dne 10. 2. 2016 v delu, ki se nanaša na odmero starševskega nadomestila. Organ druge stopnje je 16. 8. 2016 s sklepom št. 12104-20/2016/2 pritožbo zavrgel kot prepozno.

7. Revizija izpodbija stališče sodišč nižje stopnje, da je bila vročitev odločbe veljavno opravljena, zaradi česar sta sodišči pritrdili odločitvi upravnega organa, da se pritožba zoper odločbo z dne 10. 2. 2016 zavrže kot prepozna.

8. Postopek uveljavljanja pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo je določen v petem poglavju Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih2 (v nadaljevanju ZSDP-1). V 56. členu je določeno, da se pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo uveljavljajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. Izjemo od pravil vročanja po navedenem zakonu določa tretji odstavek 57. člena ZSDP-1, ki določa, da se odločba, s katero se odloči o pravici iz zavarovanja za starševsko varstvo, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. 9. Zakon o prijavi prebivališča3 (v nadaljevanju ZPPreb), veljaven v času odločanja tožene stranke, je v 17. a členu določal, da mora posameznik ob prijavi oziroma odjavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma ob prijavi spremembe naslova stanovanja določiti tudi naslov za vročanje. Če ima posameznik v Republiki Sloveniji poleg stalnega prebivališča prijavljeno eno ali več začasnih prebivališč, mora ob prijavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma prijavi spremembe naslova stanovanja določiti, katerih od teh naslovov se šteje za naslov za vročanje.

10. Eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je pravica do izjave v postopku. Bistven pogoj za njeno uresničevanje je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti.4 Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoj pravice do izjave v postopku, je vročanje5. Vročanje mora biti opravljeno pravilno, v skladu z zakonom, dana pa mora biti tudi možnost dokazovanja (ne)pravilnosti vročanja.

11. Vrhovno sodišče ne sprejema stališča sodišč nižjih stopenj, da je bila vročitev odločbe z dne 10. 2. 2016 v hišni predalček na stalnem naslovu tožeče stranke pravilna. Določba 57. člena ZSDP-1 vzpostavlja fikcijo vročitve v hišni predalček, ne določa pa, da je to le na naslovu stalnega prebivališča. Tožeča stranka je na vlogi za uveljavljanje pravic po ZSDP-1 navedla dva naslova, začasnega in stalnega. Skladno z določbami ZPPreb je ob prijavi začasnega prebivališča določila tudi naslov za vročanje. Tožeča stranka je že pred izdajo odločbe z dne 10. 2. 2016 ustrezno registrirala naslov začasnega prebivališča in določila naslov za vročanje. Zato ne sme in ne more trpeti negativnih posledic fikcije vročanja na naslov, ki ni določen kot naslov za vročanje in na katerem dejansko ne živi. To izhaja iz usklajene sodne prakse, po kateri se stranki ne vroča le na zakonski naslov bivališča, ampak na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan6. 12. Revizija utemeljeno izpostavlja kot nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da ni podlage za poizvedovanje, kje ima tožeča stranka naslov za vročanje. Ob dejstvu, da je tožeča stranka na predpisanem obrazcu za uveljavljanje pravic iz starševskega varstva izpolnila vse zahtevane rubrike, da je navedla stalni in začasni naslov, da na obrazcu ni posebne rubrike za vpis naslova za vročanje, bi morala tožena stranka ugotoviti, kateri naslov je določen za vročanje. Tudi zato ima CSD dostop do Centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju CRP), iz katerega lahko oziroma mora pridobiti po uradni dolžnosti podatke o dejstvih, potrebnih za obravnavo vloge in odločanje o pravicah, razen če stranka to izrecno prepove. CSD oziroma organ druge stopnje bi moral tako preveriti, kateri od naslovov, ki jih je tožeča stranka navedla na vlogi, je v CRP določen kot naslov za vročanje.

13. Prav tako je napačno izhodišče sodišča druge stopnje, da je vročitev pravilna zato, ker je bila tožeča stranka ob vložitvi vloge seznanjena, da CSD vroča le na naslov stalnega prebivališča. Odločitev CSD, da pošiljke vroča samo na naslov stalnega prebivališča, je v nasprotju s citirano zakonsko podlago, ki za vročanje odločb CSD oziroma tožene stranke ne določa nobene izjeme. Zato tudi ni odločilno, ali je tožeča stranka ob vložitvi vloge CSD seznanila z naslovom za vročanje.

14. Stališče sodišča druge stopnje, da pravno podlago za odločitev predstavlja 96. člen Zakona o splošnem upravnem postopku7 (v nadaljevanju ZUP) in da na tej podlagi upravni organ stranki vroča pisanja na naslov, ki ga stranka sama navede, je zmotno. Sodišče namreč spregleda, da ta člen ureja primere spremembe naslova med postopkom. Tožeča stranka ni spremenila naslova med postopkom. Zato te določbe ZUP ni mogoče uporabiti. Na vlogi je navedla dva naslova, da se v tem primeru vroča na naslov stalnega prebivališča pa ne izhaja iz nobene določbe ZUP, ZDSP-1 ali ZPPreb.

15. Glede na povzete zakonske določbe, ki urejajo pravila vročanja, je tožena stranka nepravilno opravila vročitev, ko je tožeči stranki odločbo vročala na naslov stalnega prebivališča, ki v CRP ni določen kot naslov za vročanje. Zato ni mogoče šteti, da je bila odločba z dne 10. 2. 2016 tožeči stranki vročena 2. 3. 2016, niti da se je z njo seznanila pred 24. 5. 2016. Pritožbe tožeče stranke z dne 30. 5. 2016 ni mogoče obravnavati kot prepozne. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZUP se v primeru, da pri vročitvi nastane pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožeča stranka sporno odločbo prejela po elektronski pošti dne 24. 5. 2016, pritožbo pa je vložila 30. 5. 2016, kar pomeni, da je bila pritožba vložena pravočasno.

16. Vrhovno sodišče je v skladu s 380. členom ZPP reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo sklepa tožene stranke št. 12104 - 20/2016/2 z dne 16. 8. 2016 in toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta v roku 30 dni od prejema tega sklepa, pri čemer bo pritožbo tožeče stranke obravnavala kot pravočasno in odločila po vsebini.

1 Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 26/14 s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 9/01 s spremembami. 4 Odločba Ustavnega sodišča U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009. 5 A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 274. 6 Odločba Ustavnega sodišča U-I-279/2008 z dne 9. 7. 2009, VSL sklep II Cp 2947/2015, sklep VS RS I Up 30/2015 z dne 1. 6. 2016. 7 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.