Jedro

Glede na to, da je tožnica na vlogi za uveljavljanje pravic iz starševskega varstva navedla naslov stalnega prebivališča in kot je izpovedala sama, ima na naslovu stalnega prebivališča urejen hišni predalčnik in tudi ni mogoče, da bi pošto prevzel kdo drug, je Center za socialno delo pravilno odločbo in sklep z dne 10. 2. 2016 tožnici poslal na naslov stalnega prebivališča. Upravni organ namreč stranki skladno z določbo 96. člena ZUP vroča pisanje na naslov, ki ga stranka sama navede. Zato tudi v konkretnem primeru ni bilo nobene podlage, da bi tožena stranka poizvedovala, kje ima tožnica naslov za vročanje.

Ob nespornem dejstvu, da je bila odločba in sklep Centra za socialno delo z dne 10. 2. 2016 odpremljena isti dan 10. 2. 2016 na naslov stalnega prebivališča tožnice in da je imela pravilen pravni pouk, se skladno s 57. členom ZSDP-1 in enako skladno s 37. a členom ZUPJS, odločba šteje za vročeno 2. 3. 2016, rok 15 dni za pritožbo pa je potekel 17. 3. 2016. S potekom tega datuma je odločba in sklep z dne 10. 2. 2016 postala dokončna in pravnomočna. Zato je bila pritožba, ki jo je tožnica vložila 30. 5. 2016, vložena po izteku roka in prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo sklepa toženca št. ... z dne 16. 8. 2016 in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v predsodnem postopku izpodbijala nastanek fikcije vročitve v skladu s 37. a členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) oziroma tretjim odstavkom 57. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/14 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP-1). Navajala je, da odločba Centra za socialno delo A. nikoli ni prispela v nobenega od njenih hišnih predalčnikov, ne na naslov stalnega, niti na naslov začasnega prebivališča. V postopku je zatrjevala in dokazala, da je imela in ima že od 1. 9. 2015 kot naslov za vročanje določen naslov svojega začasnega prebivališča B., C. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da fikcija vročitve nastopi na formalno prijavljenem naslovu in z nastopom fikcije začnejo teči roki (sklep VIII Ips 264/2016). Poleg tega je Ustavno sodišče RS že večkrat odločilo, da je vročitev mogoča le na naslovu, kjer naslovnik dejansko živi, saj se le s tem zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s pisanjem (odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-277/10, Up-1516/10). Temu so s svojimi odločitvami sledila tudi višja sodišča, na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1150/2014. Iz navedene sodne prakse je lahko sklepati, da je v primeru dveh formalno prijavljenih naslovih pravilna vročitev na tisti naslov, kjer naslovnik dejansko živi. Poleg tega iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 30/2015 izhaja, da je treba naslovniku, ki ima v skladu s 17. a členom Zakona o prijavi prebivališča določen naslov za vročanje, pisanje vročati na ta naslov. Poudarja, da je imela od 1. 9. 2015 dalje prijavljeno stalno prebivališče na naslovu D., E. in začasno prebivališče na naslovu B., C. V skladu s 17. a členom Zakona o prijavi prebivališča je določila naslov za vročanje B., C. Na vlogi za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo pa je res navedla oba naslova, vendar le zato, ker je na vlogi tako predvideno. Na obrazcu je najprej naveden stalni naslov, nato pa tudi začasni naslov in pri nobenem od naslovov ni rubrike oziroma drugačne možnosti označbe, na kateri naslov naj center za socialno delo vroča pisanje vlagateljev. Zato je lahko le ustno opozorila referentko na centru za socialno delo glede naslova za vročanje. Meni, da je s tem izpolnila vse svoje obveznosti glede prijave prebivališča in naslova za vročanje in poskrbela za to, da bo seznanjena s pošto, ki je naslovljena nanjo. Center za socialno delo A. je odločbo o starševskem dopustu in nadomestilu z dne 10. 2. 2016 kljub vsem razpoložljivim podatkom vseeno poslal na naslov njenega stalnega prebivališča, ki pa ni bil naslov za vročanje, niti naslov dejanskega prebivališča. Vztraja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da za nastanek fikcije vročitve odločbe Centra za socialno delo A. z dne 10. 2. 2016 niso bile izpolnjene vse potrebne predpostavke, ker ji odločba ni bila poslana na formalno prijavljen naslov za vročanje. Z omenjeno odločbo se je dejansko seznanila 24. 5. 2016, ko ji je bila ta na njeno prošnjo poslana po elektronski pošti. Zato je pritožba vložena 30. 5. 2016 pravočasna. Meni, da ni utemeljen očitek sodišča prve stopnje, da ni navedla, na kateri naslov naj center za socialno delo pisanja vroča. Očita kršitev 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Sodišče prve stopnje je tudi nedopustno samo vzpostavilo fikcijo, da se je z odločbo seznanila v začetku marca, ko je prvič po porodu prišla preverit hišni predalčnik na stalnem naslovu. Za tak zaključek sodišče nima nobene podlage v spisovnem gradivu. Že ves čas navaja, da odločba ni prispela v noben hišni predalčnik, toženec pa tudi z ničemer ni dokazal, da je odločba tam resnično bila. Nobena od strank v postopku nikoli ni zatrjevala, da se je tožnica z odločbo seznanila v marcu 2016. Toženec pa tudi ni z ničemer drugim zatrjeval in dokazoval, da se tožnica z izpodbijanim sklepom in odločbo ni dejansko seznanila šele 24. 5. 2016. Če pa je sodišče prve stopnje brez podlage ugotovilo, da se je tožnica z izpodbijano odločbo Centra za socialno delo A. seznanila v začetku marca 2016, bi moralo določiti točen datum te seznanitve, saj je v skladu z 98. členom ZUP od dneva, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila, odvisen začetek teka roka za pritožbo. V zvezi z napačnim navajanjem odločbe v izreku izpodbijanega sklepa prilaga sklep o popravi pomote in ne vztraja več pri navedbah v zvezi s tem v tožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

5. Predmet sodbe presoje je sklep tožene stranke št. ... z dne 16. 8. 2016 v zvezi s sklepom št. ... z dne 30. 3. 2017 o popravi pomote, s katerim je bila zavržena tožničina pritožba, vložena zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 2. 2016. Tožena stranka je štela, da je tožničina pritožba vložena dne 30. 5. 2016 prepozna.

6. Za presojo, ali je pritožba vložena pravočasno, je ključnega pomena ugotovitev, kdaj je bila sporna odločba vročena oziroma se je štela za vročeno in posledično od kdaj dalje je pričel teči 15-dnevni rok za pritožbo.

7. V obravnavanem primeru se glavni spor nanaša na uveljavljanje pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo, konkretno za uveljavljanje pravice do starševskega dopusta in nadomestila. Pravno podlago za odločanje o teh pravicah predstavlja ZSDP-1. Ta v 56. členu določa, da se pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo uveljavljajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. Drugače kot v ZUP-u, je v tem zakonu urejeno vprašanje vročanja v 57. členu. V citirani določbi je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi (tretji odstavek). Gre za izjemo od pravil vročanja, določenih v ZUP in velja za vročanje odločb, s katerimi se odloči o pravici po ZSVD-1, enako pa velja tudi za vročanje odločb, s katerimi je odločeno o pravicah iz javnih sredstev (37. a člen ZUPJS).

8. Ker je v citirani določbi tretjega odstavka 57. člena ZSDP-1 določeno, da se odločba šteje za vročeno 21. dan od dneva odpreme in ker se odločba vroča v hišni predalčnik, to pomeni, da se vroča z navadno pošto. Ker se navadna pošta skladno s Splošnimi pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve (Ur. l. RS, št. 31/07, v nadaljevanju Splošni pogoji) ne evidentira ne pri sprejemanju in ne pri vročitvi, je za ugotovitev, kdaj se odločba, s katero je bilo odločeno o pravici po ZSDP-1 šteje za vročeno, pomemben datum odpreme. Glede na 96. člen ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za ta primer, pa je pomembno tudi, na kateri naslov se odločba vroča oziroma kateri naslov je stranka navedla v vlogi.

9. Iz listinske dokumentacija izhaja, da je tožnica na obrazcu "vloga matere za uveljavitev pravic ob rojstvu otroka" z dne 4. 1. 2016 navedla naslov stalnega prebivališča D., E. in naslov začasnega prebivališča B., C., ni pa navedla, kateri izmed navedenih naslovov je naslov za vročanje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnica tega ni navedla, ker na obrazcu ni posebne rubrike. Čeprav na obrazcu ni posebne rubrike, pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje in tega pritožba ne izpodbija, izhaja, da je tožnica bila ob vložitvi zahteve na centru za socialno delo seznanjena, da odločbe izključno vročajo na naslov stalnega prebivališča in ni mogoče očitati, da je prišlo do kršitve 7. člena ZUP. Tožnica je sicer tekom postopka zatrjevala, da je referentko na centru za socialno delo ustno seznanila, da je njen naslov za vročanje začasno prebivališče. Tega ni z ničemer dokazala, niti ni predlagala izvedbe dokaze z zaslišanjem te referentke.

10. Glede na to, da je tožnica na vlogi za uveljavljanje pravic iz starševskega varstva navedla naslov stalnega prebivališča in kot je izpovedala sama, ima na naslovu stalnega prebivališča urejen hišni predalčnik in tudi ni mogoče, da bi pošto prevzel kdo drug, je Center za socialno delo pravilno odločbo in sklep z dne 10. 2. 2016 tožnici poslal na naslov stalnega prebivališča. Upravni organ namreč stranki skladno z določbo 96. člena ZUP vroča pisanje na naslov, ki ga stranka sama navede. Zato tudi v konkretnem primeru ni bilo nobene podlage, da bi tožena stranka poizvedovala, kje ima tožnica naslov za vročanje.

11. Ob nespornem dejstvu, da je bila odločba in sklep Centra za socialno delo z dne 10. 2. 2016 odpremljena isti dan 10. 2. 2016 na naslov stalnega prebivališča tožnice in da je imela pravilen pravni pouk, se skladno s 57. členom ZSDP-1 in enako skladno s 37. a členom ZUPJS, odločba šteje za vročeno 2. 3. 2016, rok 15 dni za pritožbo pa je potekel 17. 3. 2016. S potekom tega datuma je odločba in sklep z dne 10. 2. 2016 postala dokončna in pravnomočna. Zato je bila pritožba, ki jo je tožnica vložila 30. 5. 2016, vložena po izteku roka in prepozno.

12. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da je bila odločba poslana na napačen naslov in da sporne odločbe nikoli ni prejela. Ker obstaja zakonska domneva, da se odločba 21. dan po odpremi šteje za vročeno, vprašanje ali je stranka odločbo dejansko prejela in se z njo seznanila, ni pomembno. Zato je za samo odločitev tudi irelevantna ugotovitev sodišča prve stopnje, kdaj bi se tožnica lahko z odločbo z dne 10. 2. 2016 seznanila in posledično pravočasno vložila pritožbo. Ker gre za izjemo od pravil vročanja, določenih v ZUP in ZPP, se tožnica neutemeljeno sklicuje na sodno prakso in zavzeta stališča v zvezi z vročanjem po ZUP in ZPP. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje in v izreku navedenega sklepa z dne 16. 8. 2016 pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje sledilo tožbenemu zahtevku in glede na zavrnilno sodbo takšna odločitev brez navedbe sklepa o popravi pomote, nima nobenih negativnih pravnih posledic.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožničina pritožba vložena 30. 5. 2016 zoper odločbo in sklep Centra za socialno delo z dne 10. 2. 2016 prepozna, je utemeljeno v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov pa je tudi pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.