Jedro

Pravica razdreti pogodbo kot oblikovalna pravica ni predmet zastaranja, njeno uveljavljanje pa je s časovnega vidika vezano na obstoj pravice zahtevati izpolnitev pogodbe.

Določba 387. člena ZOR o pripoznavi dolga se nanaša tudi na razmerja dolžnika v pravdi, ki se je končala z zavrnitvijo zahtevka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom glede umaknjenega dela tožbe ustavilo postopek in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. S sodbo je zavrnilo:

(1) primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sporazum o razdružitvi skupnega premoženja z dne 6. 1. 1992, sklenjen med tožnico in sedaj pokojnim F. B., razveljavljen oz. podrejeno razvezan,

(2) prvi podredni tožbeni zahtevek (a) za razveljavitev oziroma podrejeno razvezo prej navedenega sporazuma, (b) za ugotovitev, da so določene nepremičnine skupna last tožnice in tožencev kot dedičev po pokojnem F. B., (c) za razdelitev skupne lastnine, tako da se na njej vzpostavi solastninski delež tožnice do ½ in solastninski delež vsakega od tožencev do 1/6, (d) za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, primernega za vknjižbo navedenega tožničinega solastninskega deleža, ter (e) za izplačilo denarnih zneskov iz naslova delitve skupnega premoženja in za ugotovitev polovičnega deleža na določeni terjatvi tožencev do tretje osebe, in

(3) drugi podredni tožbeni zahtevek za (a) izročitev opremljenega poslovnega prostora v izmeri 70 m² na Z. v last in posest, (b) za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice na tej nepremičnini na ime tožnice do 40/100, (c) za izročitev poslovnega prostora v izmeri 103,28 m² na T. , (d) za odpoved prvotoženke in drugotoženke njunima solastninskima deležema na tem lokalu in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo solastninskega deleža v višini 28/100 v korist tretjetoženca, (e) za plačilo določenega denarnega zneska in za plačilo mesečnega zneska 511,29 EUR od vložitve tožbe do izpolnitve zahtevka pod (a).

Sodišče je zavrnilo ugovor razsojene stvari, pritrdilo pa je stališču prvih dveh toženk, da so zahtevki zastarani. Pravica pogodbi zveste stranke, da razdre pogodbo, je obligacijskopravno upravičenje. Upoštevaje 361. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je za pričetek teka tega roka odločilno, kdaj bi tožnica mogla, morala ali lahko opomnila zapustnika na neizvrševanje obveznosti in mu dala dodatni rok. Glede na to, da je zaradi neizvrševanja obveznosti po pogodbi 3. 5. 1993 vložila tožbo, bi mu lahko najkasneje tedaj dala dodatni rok za izpolnitev obveznosti (v tem postopku 30 in 8 dni). Ko bi se rok iztekel (glede na to, da je zapustnik tedaj ugovarjal, da je pogodbo izpolnil, bi se zagotovo iztekel brez uspeha), bi bila tožnica najkasneje 12. 6. 1993 upravičena dati dodatni rok. Ker je pravica tožnice zahtevati razdrtje pogodbe/odstopiti od pogodbe/zahtevati ugotovitev, da je pogodba razdrta/razveljavljena, zastarala 13. 6. 1998, ni pomembno, ali je prva toženka prejela dopis tožnice, v katerem je postavila dodatni rok za izpolnitev.

Tožnica je namreč postavila dodatni rok potem, ko je njena pravica že zastarala. Dejstvo, da je med strankami že tekla pravda, na tek zastaralnega roka ne vpliva. Prav tako ni prišlo do pretrganja zastaranja zaradi morebitne pripoznave dolga. Toženci so ves čas izhajali z enotnega stališča, da sporazum velja. Ker je tožničina pravica odstopiti od sporazuma, ga razdreti, razveljaviti, zahtevati ugotovitev, da je razdrt, razveljavljen oziroma razvezan, zastarala, so primarni in oba podrejena zahtevka neutemeljeni.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da za pričetek teka zastaranja ni odločilno, kdaj je tožnica zapustnika oziroma njegove dediče opomnila na neizvrševanje obveznosti in jim dala dodatni rok za izpolnitev, marveč kdaj bi to mogla oziroma bi lahko storila. Tožnica je dala dodatni rok za izvršitev obveznosti šele v letu 2003 (toženka pa je bila z njim seznanjena najkasneje ob vročitvi tožbe), torej več kot 10 let, odkar je potekel pogodbeni rok za izvršitev obveznosti iz sporazuma. Vsi dajatveni zahtevki, ki izvirajo iz sporazuma, tako tisti, ki sledijo zahtevku na razveljavitev oziroma razvezo pogodbe, kot tisti, ki se nanašajo na izpolnitev sporazuma (z izjemo izstavitve listin za vpis v zemljiško knjigo za stanovanje na Š. in glede uporabe vikenda ...), so bili tedaj že zastarani (zastarali so 13. 6. 1998). S tem so bili zastarani tudi zahtevki za razveljavitev oziroma razvezo sporazuma oziroma ugotovitev, da je sporazum že sam po sebi razveljavljen oziroma razvezan. Tožnica ni zatrjevala takšnih konkludentnih dejanj, ki bi povzročila pretrganje zastaranja. Ker glede zahtevka za izstavitev listine v zvezi s stanovanjem na Š. in glede uporabe vikenda ... tečeta druga postopka, v katerih tožnica izhaja iz predpostavke, da pogodba obstaja, v obravnavani zadevi ne more uveljavljati zahtevka za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve tega dela obveznosti.

3. Tožnica v reviziji zoper odločitev o primarnem in o prvem podrednem zahtevku (zoper odločitev o drugem podrednem zahtevku je vložila predlog za dopustitev revizije in hkrati revizijo za primer, če bo revizija v tem delu dopuščena) uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker iz obrazložitve sodb ni mogoče razbrati presoje o številnih dejstvih, ki so jih zatrjevale pravdne stranke, je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je zatrjevala, (1) da je predmet delitvenega sporazuma iz leta 1993 razdelitev skupnega premoženja med razvezanima zakoncema na način, da celotno premoženje ostane predniku tožencev, posamezne individualno določene stvari in pravice pa pripadejo tožnici, (2) da je razvezo tega sporazuma uveljavljala že v pravdi II P 301/96, kjer je bila tožba pravnomočno zavrnjena, ker tožnica pred uveljavitvijo razveze ni dala dolžniku dodatnega roka za izpolnitev obveznosti in ker je bila tožnica glede na pripravljenost dolžnika izpolniti obveznosti in glede na njeno zavračanje te izpolnitve v upniški zamudi, (3) da je po koncu pravdnega postopka prekinila svojo zamudo in tožencem dala dodatni rok za izpolnitev, toženci pa svojih obveznosti niso izpolnili, ampak so začeli kršiti celo tiste obveznosti, ki so bile prej nesporne (uporaba vikenda in preživninska obveznost), (4) da je zaradi tega, ker je bila od skupno pet obveznosti po pogodbi izpolnjena le ena (izročitev avtomobila), na novo uveljavila razvezo sporazuma in razdelitev skupnega premoženja po zakonskih deležih. V sodbah ni niti ocene, ali te trditve držijo, in še manj ocene o številnih drugih zatrjevanih relevantnih dejstvih.

Stališče izpodbijane sodbe o zastaranju dajatvenih zahtevkov iz delitvenega sporazuma in o zastaranju zahtevka za delitev skupnega premoženja je napačno, ker gre za nezastarljive zahtevke. Sporni sporazum predstavlja sporazum o razdelitvi skupnega premoženja. Tožničina zahteva za realizacijo tega sporazuma predstavlja zahtevo enega od skupnih lastnikov, da se skupno premoženje razdeli na sporazumno dogovorjeni način. Ker pravica skupnega lastnika za delitev skupne lastnine ne zastara, zahtevka, ki ju uveljavlja tožnica v pravdi, nista zastarana (drugi odstavek 16. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR, in prvi odstavek 69. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ).

Napačno je nadalje stališče, da toženci niso pripoznali domnevno zastarane obveznosti izročitve poslovnega prostora, sodbi pa sta v tem delu pomanjkljivo obrazloženi. V pravdi je zatrjevala, da so toženci pripoznali obveznost izročitve poslovnega prostora, ker sta prvi dve toženki v pravdi II P 301/96 vložili nasprotno tožbo, s katero sta zahtevali, da je tožnica dolžna prevzeti poslovni prostor, pri tem pa vztrajali še v pritožbi, vloženi v letu 1999, tretji toženec pa je ves čas pravde, pred njo in po njenem zaključku tožnici ustno obljubljal, da ji bodo dolžnikovi dediči sporazum izpolnili. Upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča je za pripoznavo dolga šteti dolžnikovo ravnanje, ki predstavlja sporočilo upniku, da dolg vsaj po temelju ni sporen (II Ips 971/93, II Ips 147/96, II Ips 539/98, II Ips 306/2002, II Ips 690/2003, II Ips 541/2006). Ker je bila obveznost pripoznana, do vložitve obravnavane tožbe v oktobru 2003 ni mogla zastarati. Izpodbijana sodba pa poleg tega niti ne opredeljuje, na katera ravnanja se nanaša njegovo stališče o tem, da toženci niso pripoznali svoje obveznosti, in je zaradi tega podana tudi kršitev iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišči se nista opredelili do tožničinih ugovorov v zvezi z zastaranjem zahtevka iz naslova preživnine. Razvezo delitvenega sporazuma je uveljavljala zato, ker ji toženci po letu 2003 niso več plačevali preživnine, z drugim podrednim zahtevkom pa je uveljavljala plačilo zapadlih preživninskih obveznosti od 1. 6. 2003 dalje, kar očitno ni zastaralo. Sodbi o tem nimata razlogov, stališče izpodbijane sodbe, da sta zahtevka zastarala, pa je materialnopravno zmotno.

Ker gre za nezastarljivo upravičenje, je zmotno stališče sodišč, da je zastarala oblikovalna pravica razvezati delitveni sporazum. Sklicujoč se na Cigojevo stališče o nezastarljivosti oblikovalnih pravic materialnega prava tožnica trdi, da bi sodišče lahko zavrnilo zahtevek le, če bi zavzelo stališče, da so zastarale tiste obveznosti, zaradi katerih neizpolnitve je tožnica uveljavljala razvezo. Ker te obveznosti niso zastarale, tudi oblikovalno upravičenje tožnice, da razveže delitveni sporazum, ni moglo zastarati.

Zmotno je tudi stališče, da je tožnica z uveljavitvijo izpolnitve nekaterih obveznosti že opravila izbiro in s tem izgubila razvezno upravičenje. Pravica zahtevati izpolnitev pogodbe obstaja ves čas, dokler terjatev po pogodbi ni izpolnjena ali ne preneha na drug način. Pravica zahtevati razvezo pogodbo pa upnik pridobi, ko pride dolžnik v zamudo. Gre za opcijo, ki obstaja ves čas dolžnikove zamude in ne preneha z upnikovo zahtevo za izpolnitev pogodbe. ZOR ne določa, da bi upnik izgubil pravico razvezati pogodbo, ko bi zahteval njeno izpolnitev, niti ne določa, da bi izgubil pravico zahtevati izpolnitev pogodbe, če je uveljavljal razvezno upravičenje. Poleg tega je bil postopek glede izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila v zvezi s stanovanjem prekinjen, tožbe pa ni umaknila, ker je stanovanje kot sestavni del skupnega premoženja del zahtevka za ugotovitev obsega in določitev deležev na skupnem premoženju v tej zadevi. Stališče izpodbijane sodbe o opravljeni izbiri pa še sploh ni utemeljeno glede vikenda, ker v zvezi z uporabo vikenda ne teče pravda na podlagi njene tožbe.

Navedene kršitve procesnega in materialnega prava predstavljajo tudi kršitve 22. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP)(obrazloženost sodne odločbe in očitno napačna materialnopravna presoja), 33. člena Ustave in 1. člena Protokola k EKČP (pravica do mirnega uživanja premoženja) ter 53. člena Ustave in 5. člena 7. Protokola k EKČP (enakopravnost zakoncev).

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožencem. Prva in druga toženka sta nanjo odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Predmet presoje v revizijskem postopku je odločitev sodišča (1) o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev o razveljavitvi oziroma podrejeno o razvezi sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja (ki je v sodbi opredeljen kot primarni zahtevek) in (2) o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev o razveljavitvi oziroma razvezi sporazuma, za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za delitev skupnega premoženja (ki je v sodbi opredeljen kot prvi podredni zahtevek). Zoper odločitev o zahtevku za izpolnitev obveznosti iz sporazuma (ki je v sodbi opredeljen kot drugi podredni zahtevek) je tožnica – upoštevaje vrednost spornega predmeta – vložila predlog za dopustitev revizije, tako da ta del izpodbijane sodbe ni neposredno predmet tega revizijskega postopka.

7. Prvotoženkino stališče v odgovoru na revizijo, da revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku ni dovoljena, ni utemeljeno. Tožnica je postavila dve med seboj povezani skupini zahtevkov. Prvo skupino zahtevkov, ki jih je izpodbijana sodba opredelila kot primarni in prvi podrejeni zahtevek, je tožnica opredelila tako, da je pod točko 1) postavila zahtevek za ugotovitev, da je sporazum razvezan oziroma razveljavljen, podrejeno pa za ugotovitev, da se razveljavi oziroma razveže, pod točko 2) zahtevek za ugotovitev o obsegu skupnega premoženja, pod točkami 3) do 6) pa zahtevke iz naslova razdelitve skupnega premoženja. Ne glede na to, da je tožnica opredelila vrednost zahtevkov glede vsake točke posebej, je za presojo o dovoljenosti revizije odločilna skupna vrednost zahtevkov. Zahtevka pod točko 1) predstavljata namreč predhodno vprašanje glede na ostale zahtevke. Ker njihova skupna vrednost presega 40.000 EUR, je revizija v tem delu dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP).

8. Zahtevki se nanašajo na sporazum o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga 6. 1. 1992 sklenila tožnica in njen tedanji mož (ki je 16. 11. 1993 umrl, v tej pravdi pa kot toženci nastopajo njegovi dediči) in s katerim sta se dogovorila naslednje(1): prednik tožencev se je tožnici zavezal izročiti štirisobno stanovanje na Š. z dovoljenjem, da se po vknjižbi etažne lastnine glede stanovanja vknjiži kot lastnica, posest pa nastopi z dnem podpisa sporazuma; zavezal se je kompletno opremiti stanovanje s pohištvom in gospodinjskimi aparati, tožnica pa lahko iz hiše odpelje tri tepihe in komplet posode (II. točka), prednik tožencev se je zavezal z ustrezno pogodbo v roku 30 dni prenesti na tožnico lastninsko pravico na avtomobilu Opel Kadett, ki je že v posesti tožnice (III. točka), prednik tožencev se je zavezal, da bo "uredil in izročil tožnici v last v roku enega leta lokal na Z. v izmeri cca 70 m2 skupne površine, razen v primeru, če se stranki ne bi sporazumeli za drugo lokacijo, vendar bi v takšnem primeru moral prednik tožencev izročiti tožnici lokal le v izmeri cca 50 m2"; v primeru, da bo tožnica pridobila lokal na Z., se je zavezal izstaviti ustrezno listino za vknjižbo tožničine lastninske pravice oziroma ustreznega solastninskega deleža in deleža pravice uporabe na zemljišču (IV. točka), tožnica, ki je nosilka obrti, bo naredila zaključno bilanco za leto 1991, po podpisu sporazuma pa bosta odprla skupno obratovalnico za dobo enega leta oz. za čas, dokler ne bo tožnica odprla gostinskega lokala, tedaj pa bo tožnica izstopila iz skupne obratovalnice; tožnica bo v skupni obratovalnici vodila računovodske posle, prednik tožencev pa se ji zavezuje plačevati eno leto oziroma do odprtja lokala mesečno preživnino v znesku 1000 DEM v tolarski protivrednosti, s čimer so pokrite vse njegove finančne obveznosti (V. točka), tožnica lahko do rušitve vikenda ... uporablja vikend z otrokoma v sezoni 14 dni in 14 dni izven sezone (VI. točka), tožnica nima do prednika tožencev nobenega zahtevka iz naslova skupnega premoženja razen dogovorjenih (VII. točka),

VIII. točka se nanaša na upravičenost za vložitev predloga za vknjižbo lastninske pravice glede stanovanja; IX. točka se nanaša na davčne obveznosti, XI. točka se nanaša na overitev, XII. točka pa ohranja veljavnost sporazuma tudi za primer, če ne bi prišlo do sporazumne razveze zakonske zveze, "V primeru, če ne bi prišlo do izpolnitve pogodbe pod točko III. in IV., se ta sporazum lahko razveljavi in v takšnem primeru ima tožnica možnost uveljavljati delež na skupnem premoženju. Stranki se še dogovorita, da mora biti lokal opremljen za odprtje." (X. Točka).

9. Pred pravdo v obravnavani zadevi je že tekla pravda, v kateri je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti sporazuma, podrejeno pa je uveljavljala razvezo sporazuma zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi z izročitvijo vozila in z izročitvijo poslovnega prostora. Toženki sta v tisti pravdi vložili nasprotno tožbo za ugotovitev, da je sporazum pravno veljaven in da je tožnica dolžna sprejeti vozilo in 40/100 delež glede poslovnega prostora na T. V prvem sojenju je bilo pravnomočno odločeno o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti sporazuma in o zavrženju nasprotne tožbe. V drugem sojenju je bil 31. 3. 1999 pravnomočno zavrnjen zahtevek za razvezo sporazuma. Po stališču sodišča tožnica (še) ni imela te pravice, ker ni šlo za fiksno pogodbo, niti ni bilo iz okoliščin razvidno, da prednik tožencev ne bi imel namena izpolniti pogodbe, in bi mu zato tožnica morala dati dodaten rok za izpolnitev obveznosti, tega pa ni storila. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku za razvezo pogodbe ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje o delitvi skupnega premoženja. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je bila sodba Vrhovnega sodišča razveljavljena. V novem odločanju je Vrhovno sodišče sprejelo enako odločitev. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi zoper to sodbo dne 12. 12. 2002 ugodilo in odločilo, da se revizija zavrne in da se potrdi pravnomočna sodba o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tožnica je 21. 5. 2003 pozvala tožence k izpolnitvi obveznosti. Dne 15. 10. 2003 je podala izjavo o razdrtju pogodbe. Dne 16. 3. 2003 je vložila tožbo, v kateri je zahtevek za ugotovitev o razvezi sporazuma in za delitev skupnega premoženja utemeljevala s trditvami o neizpolnitvi obveznosti iz II. in IV. točke pogodbe. V vlogi z dne 21. 2. 2006 je postavila zahtevke, ki so predmet izpodbijane sodbe in dopolnila trditveno podlago z navedbami, da so toženci prenehali plačevati preživnino in da ji toženki odrekata pravico do uporabe vikenda.

10. Osrednje vprašanje, ki ga zastavlja revizija, je, ali je bila tožničina izjava o razdrtju pogodbe 15. 10. 2003 pravno učinkovita, se pravi, ali so na njeni podlagi nastale pravne posledice razdrtja pogodbe.(2)

11. Revidentkino stališče o nezastarljivosti tega zahtevka, ki temelji na trditvi, da gre za razdelitev skupnega premoženja, ni utemeljeno. Pravilo o nezastarljivosti velja za pravico zahtevati delitev skupnega premoženja, tožnica in njen nekdanji mož pa sta jo s sklenitvijo obravnavanega sporazuma že uresničila. S tem je pridobila pravico zahtevati izpolnitev dogovora, vezano na zastaralne roke, ki veljajo za izpolnitvene zahtevke in na katerega je – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – vezana tudi možnost uveljavljanja pravice razdreti pogodbo. Pravilo o nezastarljivosti bi veljalo šele, če in ko bi tožnica ponovno pridobila delitveni zahtevek, se pravi, v primeru neveljavnosti pogodbe.

12. Utemeljeno pa je revizijsko stališče, da v ZOR določena pravica razdreti pogodbo oziroma pogodbeno dogovorjena pravica razveljaviti pogodbo(3) kot oblikovalna pravica ni predmet zastaranja. Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo, da se določbe ZOR (in enako določbe Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) o zastaranju ne nanašajo na oblikovalne pravice. Določbe o zastaranju terjatev se nanašajo na pravice, katerih predmet je izpolnitveno ravnanje. To izhaja že iz splošnega pravila v prvem odstavku 360. člena ZOR, po katerem z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Pravica razdreti pogodbo ni taka pravica. Sodi med oblikovalne pravice, katerih predmet ni izpolnitveno ravnanje, ampak dajejo subjektu pravice pravno možnost, da z enostransko izjavo volje povzroči nastanek, spremembo oziroma prenehanje pravnega razmerja. Trajanje teh pravic je lahko časovno omejeno, lahko pa tudi ne.(4) Stališče izpodbijane sodbe, da zastaranje pride v poštev tudi pri oblikovalnih tožbah, ki niso omejene s prekluzivnim rokom, je po navedenem zmotno.

13. Navedeno ne pomeni, da je uveljavljanje razveznega upravičenja časovno neomejeno. ZOR ureja le trenutek nastanka te pravice, ne določa pa izrecno, ali jo in če da, kdaj jo izgubi.(5) Pri presoji, ali je uveljavljanje te oblikovalne pravice časovno omejeno, je treba izhajati iz narave pravice. Pravica razdreti pogodbo je ena od dveh možnosti, ki ju ima upnik na razpolago v primeru neizpolnitve dvostranske pogodbe (124. člen ZOR). Upnik ima v primeru neizpolnitve pravico izbire: bodisi zahteva izpolnitev pogodbe bodisi (ob predpostavkah, določenih v nadaljnjih določbah ZOR) izjavi, da razdira pogodbo. Po naravi stvari izpolnitvenega zahtevka nima več potem, ko uveljavi razvezno upravičenje. Zaradi oblikovalnega učinka izjave o razdrtju pogodbe tak zahtevek nima več oziroma ostane brez podlage. Zakon pa ne daje nobene podlage za sklep, da upnik z uveljavitvijo izpolnitvenega zahtevka izgubi razvezno upravičenje. Bistvena vsebina 124. člena ZOR je v tem, da o izbiri sankcije odloča pogodbi zvesta stranka glede na svoje interese.(6) Upnik sme zahtevati izpolnitev pogodbe, po določenem času pa namesto tega uveljaviti razvezno upravičenje.(7)

14. Okoliščina, da je razvezno upravičenje alternativa izpolnitvenemu upravičenju, utemeljuje sklep, da je njegovo uveljavljanje tudi s časovnega vidika vezano na obstoj izpolnitvenega upravičenja. Dokler ima upnik pravico zahtevati izpolnitev pogodbe, lahko izbere tudi drugo možnost, tj. da pogodbo razdre. Da ni nobene podlage za stališče, po katerem bi bilo to obdobje krajše, je bilo obrazloženo v prejšnji točki. Razlogi, zaradi katerih je v pogodbenem pravu uveljavljen institut zastaranja (ki so navedeni v spodnji obrazložitvi), pa utemeljujejo stališče, da čas, v katerem lahko upnik uveljavlja razvezno upravičenje, ne more biti niti daljši od obdobja, v katerem lahko uveljavlja izpolnitveni zahtevek. Navedeno pomeni, da lahko upnik poda učinkovito izjavo o razdrtju pogodbe do izteka zastaralnega roka za izpolnitveni zahtevek. Od razdrtja pogodbe tečejo zastaralni roki za vrnitvene in odškodninske zahtevke po 132. členu ZOR.(8)

15. Zastaranje pomeni prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 360. člena ZOR). Tak poseg v pridobljeno pravico upnika utemeljuje hkraten obstoj dveh okoliščin: potek določenega časa in pasivnost upravičenca.(9) S potekom časa bo dolžnik vse težje prišel do prepričljivih dokazov zoper morebitno tožbo. Poleg tega upnikovo nezanimanje za terjatev v daljšem časovnem obdobju pri dolžniku ustvarja razumno pričakovanje, da ne bo tožen. Institut zastaranja v opisani vsebini uresničuje načelo vestnosti in poštenja, k spoštovanju katerega so zavezani udeleženci pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskih razmerij (12. člen ZOR). S tem, ko preprečuje spore o časovno oddaljenih zadevah, hkrati prispeva k ustvarjanju jasnih pravnih razmerij in s tem k pravni gotovosti kot elementu pravne varnosti.(10) Z drugimi besedami povedano: zastaranje varuje dolžnika tudi zoper učinkovito uveljavljanje obstoječe terjatve, če je bil upnik glede nje daljši, tj. z zakonom določen čas, neaktiven. Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba razlagati določbe ZOR o pričetku in (po)teku zastaralnega roka.

16. Zastaranje terjatve za izpolnitev pogodbe prične teči z njeno zapadlostjo, se pravi s trenutkom, ko pridobi upnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR). Obveznost zapade s potekom pogodbeno določenega roka. Če rok ni določen, ga je treba ugotoviti glede na namen posla, naravo obveznosti in druge okoliščine (314. člen ZOR). Ker lahko vsaka od obveznosti po pogodbi zapade ob različnem času, tudi zastaranje izpolnitvenih zahtevkov glede posameznih obveznosti prične teči različno. V primeru trajnih (ponavljajočih se) obveznosti, ki jih je dolžnik nekaj časa izpolnjeval, je za pričetek teka zastaranja odločilno, kdaj jih je dolžnik prenehal izpolnjevati.

17. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (387. člen ZOR) in z vložitvijo tožbe, ki meri na ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve (388. člen ZOR), razen če je upnikova tožba zavržena ali zavrnjena ali če jo je upnik umaknil (389. člen ZOR).

18. Dolžnik lahko pripozna dolg ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Po utrjenem stališču sodne prakse ima učinek pripoznave dolga tako dolžnikovo ravnanje, usmerjeno proti upniku, na podlagi katerega lahko upnik razumno sklepa, da dolžnik soglaša z obstojem dolga oziroma da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Za razlago sporne dolžnikove izjave oziroma ravnanja ni odločilno, kako ju je razumel dolžnik, ampak je ob upoštevanju okoliščin, v katerih sta bila dana, treba presojati, ali se navzven (objektivno) kažeta kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg.(11)

19. Določba ZOR, po kateri vložitev tožbe za uveljavitev terjatve v primeru njene zavrnitve ne pretrga zastaranja, ne pomeni, da ravnanj dolžnika v pravdi ni treba ovrednotiti z vidika, ali gre za pripoznavo dolga v smislu 387. člena ZOR. Navedeno pravilo iz 388. člena v zvezi s 389. členom ZOR je trdo. S pričetkom postopka, ki meri na uveljavitev terjatev, je namreč upnik storil prav to, kar je smisel pravil o zastaranju, tj. dolžnika ni pustil v negotovosti, ali bo sploh uveljavil terjatev ali ne, in mu hkrati omogočil uveljavljanje ugovorov zoper njo. Poleg tega tek postopka ni izključno v sferi upnika, ampak nanj v enaki meri odločilno vplivata dolžnik in sodišče. Nenazadnje je izid pravde praviloma negotov in tega, ali bo njen tek pripisan izključno upniku ali ne, ni mogoče z gotovostjo napovedati pred njenim pričetkom, ampak šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Nasprotno razumevanje bi lahko upnike odvračalo od sodnega varstva svojih pravic, kar je – razen v primerih očitno neutemeljenih, šikanoznih ipd. zahtevkov – vsaj vprašljivo, če ne nedopustno.(12) Zaradi zagotovitve ustrezn(ejš)ega ravnotežja med položajema upnika in dolžnika je treba določbo 387. člena ZOR razumeti tako, da se nanaša tudi na ravnanja dolžnika v pravdi, ki se je končala z zavrnitvijo zahtevka.

20. Za odgovor na temeljno vprašanje o pravni učinkovitosti izjave o razdrtju pogodbe bi bilo po navedenem treba zavzeti stališče o tem, (1) ali je tožnica imela pravico razdreti oziroma razveljaviti pogodbo, v primeru pritrdilnega odgovora pa presoditi še, (2) kdaj jo je pridobila in (3) kdaj je ta pravica prenehala. V zvezi s prvim vprašanjem bi moralo biti v sodbi ugotovljeno, ali so bile posamezne pogodbene obveznosti izpolnjene in ali je zaradi neizpolnjenega dela obveznosti pridobila pravico razveljaviti oziroma razdreti pogodbo. V zvezi z drugim vprašanjem bi moralo biti zavzeto stališče, kdaj je zapadla katera od pogodbenih obveznosti (kdaj je tožnica pridobila izpolnitveni zahtevek) oziroma kdaj je tožnica (morebiti) prišla v upniško zamudo. V zvezi s tretjim vprašanjem bi moralo biti zavzeto stališče, ali je bil tek zastaranja pretrgan, ker so dolžniki pripoznali dolg.

21. Ugotovitve, ki bi omogočale odgovor na prvo vprašanje, v izpodbijani sodbi ni. Poleg tega je bilo v zadevi sporno, ali je bila s pogodbenim dogovorom o pravici razveljavitve pogodbe zaradi kršitve dveh pogodbenih obveznosti izključena upničina pravica razdreti pogodbo na podlagi določb ZOR o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve. Izpodbijana sodba se tudi do tega vprašanja ni opredelila. Izostanek odgovorov na navedena vprašanja bi bil opravičljiv, če bi bilo mogoče že ob upoštevanju tožbenih navedb zavzeti stališče, da je bila izjava o razdrtju pogodbe pravno neučinkovita. Take presoje v izpodbijani sodbi ni.

22. Odgovor izpodbijane sodbe na drugo vprašanje izhaja s pomanjkljivega in posledično zmotnega materialnopravnega stališča. Sodba izhaja s stališča, da je za začetek teka zastaranja(13) odločilno, kdaj bi tožnica mogla, morala ali lahko opomnila zapustnika na neizvrševanje obveznosti iz sporazuma in mu pustila primeren dodatni rok za izpolnitev, ni pa zavzela stališča glede zapadlosti posameznih pogodbenih obveznosti ob upoštevanju pogodbenega dogovora in načina izvršitve posameznih izmed njih. Sodba se ni opredelila do tožbenih navedb, da so glede obveznosti v zvezi s stanovanjem, mesečno obveznostjo plačevanja denarnega zneska in uporabo vikenda dolžniki prišli v zamudo šele po letu 2000. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je zmotno tudi stališče izpodbijane sodbe, da zaradi uveljavljanja izpolnitvenega zahtevka v zvezi s stanovanjem in zaradi pravde, ki teče med strankama glede možnosti koriščenja vikenda, tožnica v zvezi s tema obveznostma ni mogla razdreti pogodbe. Dejstvo, da tožnica v drugi pravdi uveljavlja izpolnitveni zahtevek, ne preprečuje, da v določenem časovnem trenutku ne vztraja več pri izpolnitvi in razdre pogodbo. To pomeni le, da odtlej nima več izpolnitvenega zahtevka. Pravice razdreti pogodbe iz tega razloga ne bi imela več le v primeru, če ta obveznost ne bi obstajala oziroma bi bila že izpolnjena, take ugotovitve pa zaenkrat ni.(14) Še toliko manj je utemeljeno stališče v zvezi z dogovorom o uporabi vikenda, ki ga sodba opira na ugotovitev, da "teče spor glede njegovega koriščenja".

23. Izpodbijana sodba se ni opredelila niti do vseh materialnopravno relevantnih navedb (in ugovorov) v zvezi z izpolnitvijo obveznosti iz IV. točke pogodbe. Stališče izpodbijane sodbe, ki nastanek izpolnitvenega zahtevka veže na datum vložitve tožbe v prvi pravdi, ki je tekla v zvezi z obravnavanim sporazumom, se neutemeljeno ne opredeli do tožbenih navedb v zvezi s potekom izpolnjevanja te obveznosti. Te so namreč narekovale presojo o tem, ali je bila izpolnitev te obveznosti sestavljena iz več dejanj, ali je tožnica v eni od izpolnitvenih faz prišla v upniško zamudo in ali so toženci s svojim ravnanjem v pravdi ali izven nje pripoznali obstoj te obveznosti. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, izjavam toženk v pravdi, tj. ponujeni izpolnitvi pogodbene obveznosti, ni mogoče zgolj zaradi tega, ker so bile dane v pravdi, odreči narave pripoznave dolga, ki pretrga zastaranje, na drug razlog pa iz izpodbijane sodbe ni mogoče sklepati. Prav tako ni mogoče takega učinka že vnaprej odreči zatrjevanim tretjetoženčevim izjavam, da bo izpolnil obveznosti, le da mora počakati na razdružitev zapuščine. Ker je tožnica zatrjevala različno ravnanje posameznih tožencev do nje, ima to lahko za posledico različen tek zastaranja glede posameznih od njih (drugi odstavek 421. člena ZOR).

24. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje v izpodbijani sodbi ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je glede na to treba razveljaviti izpodbijani sodb v delu, v katerem se nanašata na odločitev o primarnem in o prvem podrednem zahtevku, je bilo treba razveljaviti obe sodbi tudi glede odločitve o drugem podrednem zahtevku. Odločitev o podredno postavljenem zahtevku je po pravilih ZPP možna šele, ko je odločeno o primarnem oziroma predhodno postavljenem podrednem zahtevku (prim. tretji odstavek 182. člena ZPP). Glede na to je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Podrobnejši napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

25. Odločitev o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Ker so ugotovitve v zvezi z vsebino pogodbenega dogovora v sodbah nižjih sodišč zelo skope in ker v sodbah ni opore za sklep, da je bila v dosedanjem postopku ugotovljena drugačna vsebina pogodbe od zapisane, jih revizijsko sodišče povzema po sami pogodbi.

Op. št. (2): Za odločitev o obravnavani reviziji ni pomembno, ali gre za pogodbeno dogovorjene (tj. oživitev zahtevka za delitev skupnega premoženja) ali z zakonom predvidene posledice razdrte pogodbe po 132. členu ZOR.

Op. št. (3): V nadaljevanju bo za obe uporabljen izraz razvezno upravičenje.

Op. št. (4): Prim. sodbi II Ips 641/2008 in II Ips 1034/2007 z dne 11. 12. 2008 in sodbo II Ips 370/2007 z dne 14. 1. 2010 in Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 155 in 156 ter Cigoj, Teorija obligacij, 2003 (ponatis), Uradni list SRS, Ljubljana, str. 409. Op. št. (5): Pri nekaterih oblikovalnih pravicah je tak rok določil (npr. pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe), pri drugih ne (npr. predkupna pravica po 533. členu ZOR).

Op. št. (6): Juhart, v Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 564, glede vsebinsko enake določbe 103. člena OZ.

Op. št. (7): Morebiten tek pravde za izpolnitev pogodbe ne more biti ovira za spremembo izbire. Pravno učinkovita uveljavitev razveznega upravičenja bo pomenila le prenehanje materialnopravne podlage za utemeljenost izpolnitvenega zahtevka. Drugače Cigoj v Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Uradni list SRS, Ljubljana, 1978, str. 122, ki meni, da upnik nima pravice izbire, dokler teče pravdni postopek, v katerem zahteva izpolnitev, vendar za tako stališče ne navede argumentov.

Op. št. (8): Prim. sodbo II Ips 58/2003 z dne 12. 4. 2005 in tudi sklep II Ips 198/2007 z dne 17. 12. 2009. Op. št. (9): Prim. Kranjc v Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 446. Op. št. (10): Von Bar, Clive (ur.), Principles, Definitions and Model Rules of European Private Law, Vol. 2, Sellier, European Law Publishers, München, 2009, str. 1141. Op. št. (11): Prim. sodbo II Ips 513/2008 z dne 13. 5. 2010 in v njej navedene odločbe Vrhovnega sodišča, ki opredeljujejo vsebino obravnavanega instituta.

Op. št. (12): Na drugi strani bi pravilo, po katerem bi vsak tek postopka povzročil nov tek zastaralnega roka, dalo preveliko težo upnikovemu položaju. Z namenom uravnoteženega varstva obeh strani vzorčna pravila evropskega zasebnega prava predlagajo pretrganje zastaranja za čas, ko teče postopek (III. knjiga, pravilo 7:302; navedeno po von Bar, Clive, navedeno delo, str. 1167 in nasl.).

Op. št. (13): Iz gornje obrazložitve o nezastarljivosti oblikovalnih pravic izhaja, da je navedeno le posredno pomembno za presojo, ali je bila izjava o razdrtju pogodbe učinkovita.

Op. št. (14): V prid takemu razumevanju govori tudi stališče sodišča v pravdi zaradi izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, ki je – sledeč revidentkinim navedbam – postopek prekinilo.