Jedro

Zastaranje terjatve, pri kateri mora upnik dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev, sicer začne teči takrat, ko ta rok preteče. Vendar glede začetka teka zastaranja to pomeni, da začne zastaranje teči od takrat, ko bi upnik najprej lahko oziroma mogel dati dolžniku dodatni rok in ne šele od takrat, ko to dejansko stori.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Prva in druga tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika dela zahtevka ustavilo postopek na ugotovitev, da v skupno premoženje tožeče stranke in pok. F. B. spadajo nepremičnine – počitniška hiša v Š. ter stanovanje, poslovni prostor in dve garaži v A. Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženim strankam prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin, naštetih v izreku sklepa. S sodbo je zavrnilo primarno postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je sporazum o razdružitvi skupnega premoženja z dne 6.1.1992, sklenjen med tožečo stranko in F.B., umrlem 16.11.1993, razveljavljen oziroma podrejeno razvezan. Zavrnilo je prvi podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se sporazum o razdružitvi skupnega premoženja z dne 6.1.1992, sklenjen med tožečo stranko in F.B., umrlem dne 16.11.1993, razveljavi oziroma podrejeno razveže ter na ugotovitev, da so nepremičnine, naštete v nadaljevanju izreka, skupna last tožeče stranke in toženih strank kot dedičev po pokojnem F.B., ki se razdeli tako, da se delež tožeče stranke na nepremičninah ugotovi oziroma določi v idealnem solastniškem deležu do ½, delež toženih strank pa se ugotovi oziroma določi v solastniškem idealnem deležu do 1/6 za vsako toženo stranko. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v izreku sodbe, v idealnem solastniškem deležu do ½ na vsaki navedeni nepremičnini v korist tožnice. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne tožnici plačati zneske, navedene v nadaljevanju izreka sodbe in sicer iz naslova kupnine za poslovni prostor v B, likvidacijske mase podjetja P.B. d.o.o., prihrankov na bančnih računih pri avstrijskih bankah, gotovinskih prihrankov, premičnin in opreme v stanovanjski stavbi T. 35 ter prodaje avtomobila Porsche, vse navedeno skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2003 dalje, skupaj s procesnimi obrestmi od vložitve vloge dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne plačati tožnici znesek iz naslova terjatve do M.L. ter na ugotovitev, da je terjatev toženih strank do M.L. skupno premoženje pravdnih strank in da je delež tožeče stranke na tej terjatvi ½ in delež vsake tožene stranke 1/6. Zavrnilo je podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki v roku 30 dni izročiti v last in posest opremljen poslovni prostor v izmeri najmanj 70 m2 tlorisne površine na Z. cesti, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki izstaviti z.k. listino, sposobno za vpis lastninske pravice na nepremičnini poslovnem prostoru – gostinskem lokalu v kleti in pritličju v skupni izmeri 125,69 m2, vpisanem pod zap. št. 15 v B-listu z.k. vl. št. 604, parc. št. 3699, k.o. T., v korist tožnice v idealnem solastniškem deležu do 40/100, ki je v z.k. vpisana na ime pok. F.B., da so tožene stranke dolžne izročiti tožnici praznega oseb in stvari poslovni prostor v izmeri 103,28 m2 v stavbi T. 40, po z.k. podatkih nepremičnina gostinski lokal v kleti in pritličju v skupni izmeri 125,69 m2, vpisan pod zap. št. 15 v B-listu z.k. vl. št. 604, parc. št 3699, k.o. T., da sta se prva in druga tožena stranka dolžni odpovedati vsaka svojemu solastniškemu idealnemu deležu do 14/100 na nepremičnini poslovnem prostoru – gostinskem lokalu v kleti in pritličju v skupni izmeri 125,69 m2, vpisanem pod zap. št. 15 v B-listu z.k. vl. št. 604, parc. št. 3699, k.o. T., v korist tretjetožene stranke ter tretjetoženi stranki izstaviti z.k. listino, sposobno za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v korist M.B., nadalje, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki plačati 3.782.411,61 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in procesnimi obrestmi od vložitve vloge dalje do plačila, vsaka do 1/3 ter da so dolžne tožeči stranki vsak zadnji dan v posameznem koledarskem mesecu plačati 511,29 EUR v tolarski protivrednosti na dan zapadlosti, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti pa do plačila posameznega obroka preživnine, vsaka do 1/3. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške 4.565,09 EUR, drugotoženi stranki pa povrniti njene pravdne stroške 4.578,80 EUR, obema v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da izpodbija sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zavrnilo tako njen primarni zahtevek, s katerim je uveljavljala razdrtje delitvenega sporazuma in zakonski delež na skupnem premoženju, kot tudi podrejeni zahtevek, s katerim je zahtevala realizacijo samega delitvenega sporazuma ter ji s tem odreka sleherno pravno varstvo njenih zahtevkov. Bistveni ugovori v obširnih pritožbenih navedbah so sledeči: pravica razdreti sporazum zaradi neizpolnitve na eni strani in dajatveni zahtevki, sledeči iz samega sporazuma na drugi, so različne pravice. Čeprav izhajajo iz istega pravnega razmerja in obstajajo med istimi strankami, je v razmerju do vprašanja, ali je zastarala tožničina oblikovalna pravica razdreti sporazum, popolnoma drugo in posebno vprašanje, ali so tožnici zastarali tudi sami dajatveni zahtevki, ki jih je imela na podlagi delitvenega sporazuma. Sodišče teh pravic ni obravnavalo ločeno in ni ugotavljalo zastaranje za vsak zahtevek sam po sebi, tožbeni zahtevek pa je v celoti zavrnilo kljub temu, da je zastaranje ugotovilo le za oblikovalni zahtevek. Tožeča stranka je v postopku podrobno navajala razloge, zaradi katerih uveljavlja, da ji dajatveni in dopustitveni zahtevki, sledeči iz spornega sporazuma, niso zastarali. Sklicevala se je tako na nezastarljivost teh zahtevkov, kot tudi na dejstvo, da so toženci posamezne zahtevke deloma izpolnjevali, jih tudi pripoznali, s čemer so večkratno pretrgali zastaranje. Zahtevki iz spornega sporazuma niso zastarljivi zahtevki. Čeprav gre za pogodbo, ki bi lahko zapadla pod obligacijska pravila v smislu vprašanja razveze, pa sami zahtevki ne morejo biti zastarljivi, saj gre za sporazumno dogovorjen način delitve skupnega premoženja. Zahteva tožnice, da se posamezna določila sporazuma realizirajo, predstavlja zahtevek enega od skupnih lastnikov, da se skupno premoženje razdeli na sporazumno dogovorjeni način. Pravica solastnika oziroma skupnih lastnikov zahtevati delitev solastnine pa vsekakor ne zastara, četudi delitev zahteva na način, dogovorjen s sporazumom. Če bi sodišče vendarle presodilo, da gre za zastarljive terjatve obligacijsko pravne narave in ne za zahtevek skupnega lastnika na delitev skupnega premoženja, je tožnica konkretno navajala, da zahtevek za z.k. tradicijo stanovanja ni dospel vse do leta 2002, zato zastaranje na ta zahtevek do vložitve tožbe ni moglo nastopiti. Ta zahtevek je tožnica pravočasno uveljavljala v vzporedni pravdi. Tožnici so vse do leta 1999 pripoznavali obveznost izročitve poslovnega prostora, zato tudi ta zahtevek do vložitve tožbe ni mogel zastarati. Toženci so tožnici začeli odrekati uporabo vikenda v Š. šele po letu 2001. Vse te navedbe je sodišče neupravičeno prezrlo in jih ni ocenjevalo. Ta vprašanja so bistvena, ker je od zastaranja teh zahtevkov odvisno, ali je zastarala tudi oblikovalna pravica tožnice do razveze. Zahtevek tožnice razdreti sporni sporazum je oblikovalno upravičenje, ki je na abstraktni ravni utemeljeno v določbah ZOR o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve. Nastop tega upravičenja je odvisen od tega, kdaj so bili izpolnjeni tisti pogoji iz relevantnih zakonskih določil, ki lahko povzročijo razvezo pogodbe. Ker gre pri oblikovalnemu upravičenju tožnice za pravico, temelječo na obligacijsko pravnih predpisih (določbe ZOR), se za to oblikovalno upravičenje tožnice lahko uporabljajo pravila o zastaranju. Vendar je sodišče ta pravila napačno uporabljalo. V prejšnji pravdi je bilo pravnomočno odločeno, da tožeča stranka vtoževane oblikovalne pravice ob zaključku pravde ni imela. Sodišče je namreč presodilo, da tožnica (še) ni mogla razvezati sporazuma, ker dolžniku (še) ni dala naknadnega roka za izpolnitev. Šele, ko je tožeča stranka po pravnomočnem zaključku prejšnje pravde dolžniku dala naknadni rok za izpolnitev oziroma, ko je postalo jasno, da toženci niti v naknadnem roku ne bodo izpolnili spornega sporazuma, je tožnica upravičena razdreti delitveni sporazum. Tožnica je to oblikovalno pravico pridobila šele najprej leta 2003 oziroma tekom tega pravdnega postopka, nikakor pa ne prej. Tožnica med drugim uveljavlja razvezo delitvenega sporazuma, ker ji toženci niso izročili stanovanja na Š. ulici. Tožnica ima stanovanje le v posesti, lastninske pravice pa zaradi ravnanja tožencev, ki bi ji morali izročiti ustrezne listine, ne more dobiti. Tradicija tega stanovanja je po sporazumu izrecno odložena do vpisa etažne lastnine na stavbi, ta zahtevek je zapadel šele z vpisom etažne lastnine, torej v letu 2002. Tožnica je oblikovalno upravičenje razdreti sporni sporazum pridobila tudi zaradi neizpolnitve zahtevka na izročitev poslovnega prostora. Toženci so v času prejšnjega pravdnega postopka tožnici ves čas ponujali izpolnitev zahtevka, z izražanjem te pripravljenosti so seveda tudi pripoznavali obveznost izročiti poslovni prostor in zato sam dajatveni zahtevek ni zastaral. Šele po letu 2003 so nastopile okoliščine, ki utemeljujejo razvezo sporazuma zaradi neizročitve poslovnega prostora. Tožnica uveljavlja razdrtje delitvenega sporazuma nadalje tudi zato, ker ji toženci odrekajo uporabo vikenda v Š. Šele v letu 2001 so zoper njo vložili tožbo na plačilo uporabnine za uporabo tega vikenda, o čemer sodišče vodi vzporedno pravdo. Oblikovalno upravičenje razdreti sporazum zaradi takšnega ravnanja je nastalo šele potem, ko so toženci uporabi vikenda začeli nasprotovati. Glede vročitve poziva z dne 21.5.2003 prvi toženi stranki je tožnica v postopku izrecno zatrjevala in dokazovala, da je sporni poziv prejela najkasneje v zapuščinskem postopku ali pa vsaj z vročitvijo tožbe v tej zadevi, kjer se je v prilogi nahajal tudi omenjeni poziv. Vročitev pozivov niti ni bistvena ob dejstvu, da iz naknadnega ravnanja tožencev izhaja, da delitvenega sporazuma ne nameravajo izpolniti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno ocenilo, kdaj naj bi začel teči zastaralni rok na oblikovalno upravičenje tožnice. Napačno oziroma nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, ker ni raziskalo vseh relevantnih okoliščin, zlasti glede zapadlosti in uveljavljanja posameznih dajatvenih zahtevkov. Tožeča stranka očita sodišču absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker ji ni omogočilo kontradiktornega obravnavanja pred sodiščem, ker se ni opredelila do navedb in dokaznih predlogov tožeče stranke, ker ni upoštevalo prepovedi ponovnega odločanja o pravnomočno razsojeni stvari, ker je sodbo tudi tako obrazložilo, da je ni mogoče preizkusiti in ker o zavrnitvi potrebnega zahtevka ni navedlo nobenih relevantnih razlogov. Domnevno zastaranje oblikovalne pravice razvezati delitveni sporazum namreč še ne pomeni, da so tožnici zastarali tudi dajatveni zahtevki iz samega delitvenega sporazuma. S tovrstnim postopanjem je sodišče v škodo tožnice tudi kršilo ustavne in konvencijske pravice. Tožeča stranka izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

S sklepom opr. št. P 3081/2003-I-119 je sodišče prve stopnje popravilo izrek sodbe v 1. točki tako, da je dodalo „se zavrne“, ker je ugotovilo, da je prišlo do očitne pisne napake.

Prva in drugotožena stranka sta vložili odgovora na pritožbo, zavračata pritožbo kot neutemeljeno in predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka po spremembi tožbe uveljavlja zoper toženo stranko več različnih tožbenih zahtevkov, ki so oblikovalne, ugotovitvene in dajatvene narave, hkrati pa so kumulirani tako, da uveljavlja primarnega in več podrejenih zahtevkov, s predlogom, naj sodišče o njih odloča v primeru zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka (182. člen ZPP). Vsi zahtevki se nanašajo na veljavnost in izpolnitev sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja, ki sta ga dne 6.1.1992 sklenila bivša zakonca, tožnica in pokojni F.B. (v nadaljevanju sporazum). S tem sporazumom se je F.B. zavezal, da bo izročil tožnici na račun skupnega premoženja nepremičnine in premičnine, naštete v II. do IV. točke sporazuma, plačilo preživnine za obdobje enega leta oziroma do odprtja lokala ter souporabo vikenda na morju. Tožnica je podala izjavo, da iz naslova skupnega premoženja, ustvarjenega v zakonu, do pokojnega F.B. nima nobenega zahtevka več (VII. točka sporazuma), pogodbenika pa sta se dogovorila, da se sporazum lahko razveljavi, če ne bi prišlo do izpolnitve pogodbe pod točko III in IV, v takšnem primeru pa ima tožnica možnost uveljavljati delež na skupnem premoženju (X. točka sporazuma). Med pravdnima strankama je že tekel postopek na razvezo sporazuma in ugotovitev obsega in deleža na skupnem premoženju pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II P 301/96, v tej zadevi je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je ugovor pravnomočno razsojene stvari zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zahtevek v obravnavani zadevi postavljen na drugačni pravni in na drugačni trditveni podlagi. Pač pa je sledilo ugovoru tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja vseh pravic, ki jih v zvezi z izpolnitvijo zahtevka tožnica izvaja tako v primarnem kot v podrejenih tožbenih zahtevkih.

Tožeča stranka v številnih vlogah in v pritožbi opredeljuje kot podlago zahtevkov najprej oblikovalno upravičenje razdreti sporazum zaradi neizpolnitve, s čimer bi bila upravičena zahtevati, da se skupno premoženje, ki sta ga ustvarila ona in pokojni bivši mož, razdeli po zakonsko opredeljenih enakih deležih zakoncev, šele če temu zahtevku sodišče ne bi ugodilo, pa zahteva izpolnitev (realizacijo) tistih pogodbenih določb sporazuma, ki so po njenih trditvah doslej ostale neizpolnjene (zemljiškoknjižni prepis stanovanja na Š. ulici 1, izročitev poslovnega prostora, uporaba vikenda v Š., plačilo preživnine). Glede na takšno trditveno podlago tudi v tem postopku (enako kot v pravdni zadevi II P 301/96) tožnica zahteva razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve glede na določbe 124. do 127. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (vsebinsko enake so določbe 103. do 106. člena Obligacijskega zakona – OZ v poglavju o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve). Ker tožnica trdi, da je zaradi delne neizpolnitve pogodbe dala tožencem primeren dodatni rok za izpolnitev glede na določbo 2. odstavka 126. člena ZOR, pa niso izpolnili obveznosti v dodatnem roku, po določbi 3. odstavka 126. člena ZOR nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavine pogodbe, to pa pomeni, da je pogodba razdrta po samem zakonu glede na določbo 1. odstavka 125. člena ZOR. Pravne posledice neizpolnitve v dodatnem roku so torej jasne in pomenijo, da je pogodba avtomatično razdrta (oziroma se razveže po samem zakonu). V takšnem primeru ni nobene potrebe za vložitev oblikovalne tožbe na razveljavitev oziroma na razvezo pogodbe, niti ugotovitvene tožbe (ki je sicer dopustna), da je pogodba oziroma v konkretni zadevi sporazum razveljavljen oziroma razvezan, pač pa stranka sodno varstvo doseže z dajatveno tožbo. Zgoraj navedeno je potrebno upoštevati tudi pri presoji ugovora zastaranja (členi 360 do 380 ZOR, sedaj členi 335 do 370 OZ). V zvezi z ugovori tožeče stranke o nezastarljivosti tožbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri ugotovitvenem zahtevku, za katerega mora imeti tožeča stranka pravni interes, zastaranje sicer ne pride v poštev, vsekakor pa zastara obveznost, ki se uveljavlja z dajatvenimi tožbami. Tudi pri oblikovalnih tožbah zastaranje pride v poštev, seveda pa ne v primeru, ko oblikovalna tožba vsebuje zahtevek, ki je po materialnem pravu omejen s prekluzivnim rokom (370. člen ZOR oz. 345. člen OZ), na primer v primeru čezmernega prikrajšanja po 118. členu OZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe v zadostni meri pojasnilo pravno odločilne okoliščine, ki utemeljujejo zaključek o prenehanju pravice zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi zastaranja glede vseh zahtevkov tožeče stranke, tako primarnega kot podrejenih. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR oz. 336. člen OZ). Pravilna je nadaljnja ugotovitev, da je za začetek teka zastaranja odločilno, kdaj bi tožnica mogla, morala ali lahko opomnila zapustnika na neizvrševanje obveznosti iz sporazuma in mu pustila primeren dodatni rok za izpolnitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnica to lahko storila že v letu 1993, ko je zoper pokojnega F.B. vložila tožbo na razvezo sporazuma zaradi neizpolnitve, saj je pred tem že potekel v pogodbi določen rok (enega leta) za izročitev poslovnega prostora in za plačilo preživnine. V zvezi s tem niso utemeljene pritožbene trditve, da bi lahko zastaranje začelo po 361. členu ZOR teči šele takrat, ko je tožnica kot upnica dolžnikom naznanila naknadni rok, kar je bilo šele v letu 2003. Zastaranje terjatve, pri kateri mora upnik dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev, sicer začne teči takrat, ko ta rok preteče. Vendar glede začetka teka zastaranja to pomeni, da začne zastaranje teči od takrat, ko bi upnik najprej lahko oziroma mogel dati dolžniku dodatni rok in ne šele od takrat, ko to dejansko stori. V obravnavanem primeru je tožnica dala dodatni rok za izpolnitev šele v letu 2003 (s tem rokom je bila prva toženka seznanjena najkasneje ob vročitvi tožbe), torej več kot 10 let, odkar je potekel pogodbeni rok za izvršitev obveznosti iz sporazuma. Prav tako je napačno pritožbeno stališče, da zahtevki iz sporazuma niso zastarljivi zahtevki, ker gre za s sporazumom dogovorjeni način delitve skupnega premoženja in torej za stvarnopravno podlago obveznosti. Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni stvarnopravni zahtevek, pač pa obligacijskopravni, ki se opira na prej navedene določbe ZOR, ki urejajo razvezo pogodbe v primeru neizpolnitve. Navedene ugotovitve pa lahko pripeljejo le do zaključka, da so vsi dajatveni zahtevki, ki izvirajo iz sporazuma (z izjemo izstavitve listin za vpis v zemljiško knjigo za stanovanje na Š. in glede uporabe vikenda v Š., kar bo obrazloženo kasneje), s tem pa tudi zahtevka na razveljavitev oziroma razvezo sporazuma oziroma ugotovitev, da je sporazum že sam po sebi razveljavljen oz. razvezan, že zastarali po preteku petletnega zastaralnega roka v letu 1998 (po ugotovitvi sodišča prve stopnje 13.6.1998). Slednje velja tako za tiste dajatvene zahtevke, ki sledijo zahtevku na razveljavitev oziroma razvezo pogodbe, kot tudi tiste, ki se nanašajo na izpolnitev sporazuma, kot izhaja iz obrazložitve sodbe v tem delu, četudi se posebej res ne ukvarja z začetkom teka zastaralnega roka glede posameznih zahtevkov. Tožeča stranka se v pritožbi v zvezi z izročitvijo poslovnega prostora tudi neutemeljeno sklicuje na pretrganje zastaranja zaradi tega, ker naj bi toženci v času prejšnjega postopka dolg pripoznali. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženci niso tožnici niti tekom tega pravdnega postopka, niti tekom pravdnega postopka II P 301/96 dolga pripoznali. Po določbi 2. odstavka 387. člena ZOR (364. člena OZ) lahko pripozna dolžnik dolg ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Takšnih konkludentnih ravnanj, ki bi lahko pomenili pripoznavo dolga, pa tožeča stranka ne zatrjuje, ko navaja, da so bili toženci poslovni prostor očitno pripravljeni izročiti ter da so z izražanjem te pripravljenosti pripoznali svojo obveznost. Glede stanovanja na Š. ulici pa pritožba navaja, da zahtevek na izstavitev z.k. listine za sporno stanovanje ni mogel zastarati, ker je zapadel šele z vpisom etažne lastnine v letu 2002. To sicer drži, tudi v sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da se na podlagi sporazuma vknjiži lastninska pravica na tožnico potem, ko bo stanovanje vpisano v zemljiški knjigi kot etažna lastnina. Glede izstavitve listin za vknjižbo lastninske pravice na navedenem stanovanju med strankama že teče pravdni postopek, po navedbah pritožbe pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I P 596/2000. Pritožba sicer meni, da ta okoliščina ni relevantna za presojo,da tožnica lahko med ostalimi razlogi tudi zaradi neizpolnitve te obveznosti uveljavlja razvezo sporazuma. Pritožbeno sodišče pa meni, da to ne drži, kajti tožnica je z vložitvijo te tožbe že izbrala sankcijo izpolnitve obveznosti. Glede na določbo 124. člena ZOR (103. člen OZ) ima namreč pri dvostranskih pogodbah, pogodbi zvesta stranka izbirno pravico, da lahko zahteva izpolnitev obveznosti ali pod pogoji iz nadaljnjih členov odstopi od pogodbe, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu. Enak je zaključek glede možnosti uporabe vikenda v Š. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med strankama spor glede koriščenja vikenda, ki pa ni predmet tega postopka (torej je predmet drugih postopkov).

Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da je zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke in 12. ter 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev načela kontradiktornega obravnavanja pred sodiščem, razlogi sodišča o odločilnih dejstvih so sicer skromni, vendar zadostni, da omogočajo preizkus pravilnosti odločitve. Glede prepovedi ponovnega odločanja o pravnomočno razsojeni stvari je sodišče prve stopnje sledilo stališču tožnice, da v tej zadevi ne odloča ponovno o že pravnomočno razsojeni stvari.

Tožeča stranka izpodbija pravilnost odločitve tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Zaradi pomanjkanja predpostavke verjetnega obstoja terjatve glede na določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi navedenih razlogov zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP. Obe toženki sta vložili vsaka svoj odgovor na pritožbo, v katerih pa le povzemata svoja stališča, ki sta jih že obširno obrazlagali v že doslej vloženih pripravljalnih vlogah. Zato pritožbeno sodišče šteje, da s tem nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka glede na določbo 155. člena v zvezi z določbo 165. člena ZPP.