Jedro

Tožnik v času od 31. 5. 2014 do 7. 7. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 o tem, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je na podlagi te določbe odločila o datumu prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, s tem da je nepravilno kot datum prenehanja določila že 31. 5. 2014, namesto pravilno 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da toženi stranki v odpovedi ni bilo potrebno razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj zakon določa, da v primeru uporabljenega odpovednega razloga delovno razmerje preneha ne le pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč celo za nazaj s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 15. 7. 2014 se v 2. točki izreka spremeni tako, da se datum 31. 5. 2014 nadomesti z 2. 6. 2014.“ Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 31. 5. 2014, temveč z 2. 6. 2014. Tožena stranka je dolžna tožniku za 31. 5. 2014 in 1. 6. 2014 priznati delovno dobo, ga za navedena dneva prijaviti v socialna zavarovanja - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti in za navedena dneva zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco ZPIZ.

Zavrne se, kar zahteva tožnik več ali drugače, tj. ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2014 in njeno razveljavitev, poziv nazaj na delo, prijavo v socialna zavarovanja - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti za čas od vključno 2. 6. 2014 dalje, priznanje delovne dobe in vpis v evidenco ZPIZ za čas od vključno 2. 6. 2014 dalje ter obračun mesečne plače v višini 805,00 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec za čas od 31. 5. 2014 dalje.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka.“

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 15. 7. 2014 in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo ter še vedno traja (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga z dnem prenehanja delovnega razmerja prijavi v socialna zavarovanja - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, mu prizna delovno dobo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, zagotovi vpis delovne dobe v evidenco ZPIZ od vključno 31. 5. 2014 dalje ter mu od tega dne obračuna bruto mesečno plačo v višini 805,00 EUR, od tega zneska za tožnika obračuna in plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu povrne stroške postopka v višini 641,50 EUR (točka II izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnikova neupravičena odsotnost z dela ni trajala zgolj od 31. 5. 2014 do 17. 6. 2014, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč se tožnik na delo k toženi stranki ni vrnil niti 28. 6. 2014, ko je potekel 10-dnevni počitek, ki naj bi mu ga priporočil ortoped in tudi ne 8. 7. 2014, ko se je zglasil v poslovnih prostorih tožene stranke. Takrat je tožnik A.A. zgolj potožil, da se ne počuti dobro, da nima bolniškega lista in da ne more delati. Tožnik nikoli ni trdil, da je 8. 7. 2014 ali pozneje prišel na delo, temveč se sklicuje le na to, da je delodajalca seznanil z odsotnostjo in da zato ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja brez teka odpovednega roka, pravni standard, ki ga mora sodišče ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Tožnik se očitno sploh ni hotel vrniti na delo k toženi stranki, kar pa je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo. Od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi si želela tožnikove vrnitve na delo, saj je tožnik nezanesljiv delavec in je o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih delovnih obveznosti sploh ni obveščal. Tožena stranka je tožniku dala jasno vedeti, da ne bo tolerirala neupravičene odsotnosti in da mu ne bo lažno pisala dopusta. S tem je izkazala, da brez dejanskega opravičila delo tožnika pri toženi stranki ni več možno. Zaradi tožnikovega ravnanja je prišlo do popolnega porušenja zaupanja tožene stranke do tožnika. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je prokurist B.B. zgolj pavšalno izpovedal, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Zmotno je tudi stališče, da dejstvo tožnikovega fizičnega dela na gradbišču za ta spor ni pomembno, ker ga je prokurist zaznal šele dan po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedena okoliščina namreč kaže, da se tožnik ni želel vrniti na delo k toženi stranki in da se je v času zatrjevane bolezni očitno že ukvarjal z drugim pridobitnim delom. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da tožena stranka ne soglaša z dokazno oceno izpovedbe prokurista B.B., vendar pa vsebina njegove izpovedbe, glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, niti ni bistvena za odločitev v tem sporu. Na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ne ugotavlja takšnih pomanjkljivosti, da izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le v primeru, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v tem sporu. Ta pa so predvsem naslednja: - tožnik, ki je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in je bil do 30. 5. 2014 opravičeno odsoten z dela zaradi bolezni; - tožnik se od 31. 5. 2014 ni več zglasil na delo in vse do 7. 7. 2014 o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke; - tožnik je okrog 17. 6. 2014 po telefonu poklical za kadrovske zadeve pristojno delavko tožene stranke A.A. in ji sporočil, da je bil pri ortopedu, ki mu je naročil še 10-dnevni počitek; - tožnik se je po poteku 10-dnevnega počitka, ki mu ga je 17. 6. 2014 priporočil ortoped, zglasil pri toženi stranki in takrat podpisal izjavo, da od 1. 6. 2014 nima bolniškega staleža; - v vmesnem času je tožnik obiskal osebno zdravnico, ki mu je povedala, da mu za nazaj ne more odobriti bolniškega staleža in da naj se s toženo stranko dogovori za izrabo dopusta v času od 1. 6. do 17. 6. 2014; - tožnik se je pri toženi stranki ponovno zglasil 8. 7. 2014, ko je prinesel izvid ortopeda z dne 17. 6. 2014; - prokurist tožene stranke je bil o tožnikovi odsotnosti z dela obveščen 8. 7. 2014; - tožena stranka je tožnika 9. 7. 2014 vabila na zagovor in mu hkrati vročila pisno obdolžitev v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - tožnik se je 15. 7. 2014 udeležil zagovora; - tožena stranka je tožniku 15. 7. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker v dneh od 31. 5. 2014 do 7. 7. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

9. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je bil v času od 31. 6. 2014 več kot pet dni zaporedoma odsoten z dela, ne da bi jo obvestil o svoji odsotnosti, čeprav bi to mogel in moral storiti. Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da je bil prvi delovni dan po izteku bolniškega staleža, ko bi se tožnik moral zglasiti na delo, ponedeljek, 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da se je pet delovnih dni v katerih tožnik ni prišel na delo nateklo do petka 6. 6. 2014, tožnik pa je toženo stranko prvič poklical po izteku tega časa, tj. okrog 17. 6. 2014. 10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved podana znotraj 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Ta določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na sodno prakso po kateri se šteje, da je delodajalec ugotovil odpovedni razlog, ko se je z njim seznanila tista oseba, ki je pristojna za odločanje o pravicah in obveznostih delavca, kar je v konkretnem primeru bil prokurist B.B., ki je bil s tožnikovo kršitvijo seznanjen šele 8. 7. 2014. 11. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v celoti ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka štela, da je prvi dan neupravičene odsotnosti z dela že 31. 5. 2014, torej prvi naslednji dan po izteku odobrenega bolniškega staleža. Zaradi navedenega je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko kvečjemu nepravilno določen datum prenehanja delovnega razmerja. Glede na izpovedbo priče A.A., da bi se tožnik po zaključku bolniškega staleža na delo moral zglasiti 2. 6. 2014, bi tožena stranka ob pravilni uporabi materialnega prava morala odločiti, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala z 2. 6. 2014 in ne z 31. 5. 2014, kot je odločila v 2. točki izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 110. člena ZDR-1 namreč določa, da v primeru iz 4. alinee prejšnjega odstavka (ta pa se nanaša na primer, ko delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca) delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožnik se do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vrnil na delo, zato je tožnikova pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala veljati šele z 2. 6. 2014 in ne z 31. 5. 2014, kot je pravilno odločila tožena stranka v 2. točki izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem povsem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 o tem, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je na podlagi te določbe tudi odločila o datumu prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, s tem da je nepravilno kot datum prenehanja določila že 31. 5. 2014, namesto pravilno 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da toženi stranki v odpovedi ni bilo potrebno razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj zakon določa, da v primeru uporabljenega odpovednega razloga delovno razmerje preneha ne le pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč celo za nazaj s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 2. točki izreka spremenilo tako, da je datum 31. 5. 2014 nadomestilo z datumom 2. 6. 2014, da je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z 31. 5. 2014 ni prenehalo, temveč je prenehalo z 2. 6. 2014, da je toženi stranki naložilo, da je tožnika dolžna za 31. 5. 2014 in 1. 6. 2014 prijaviti v socialna zavarovanja - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, mu za navedena dneva priznati delovno dobo ter zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco ZPIZ za navedena dneva. Ni pa tožnik za 31. 5. 2014 in 1. 6. 2014 upravičen do plačila, saj se plača obračuna le za delovne dneve, navedena dneva pa sta bila sobota in nedelja. Nadalje je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače, tj. ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2014 in njeno razveljavitev, poziv nazaj na delo, prijavo v socialna zavarovanja, priznanje delovne dobe in zagotovitev vpisa delovne dobe v evidenco ZPIZ za čas od vključno 2. 6. 2014 dalje, ter obračun bruto mesečne plače v višini 805,00 EUR za čas od 31. 5. 2014, plačilo prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec.

14. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in sicer tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožnik do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni upravičen, ker je uspel le z neznatnim delom zahtevka, tožena stranka pa do povrnitve teh stroškov ni upravičena glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). V skladu s to določbo delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena glede na že citirano določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožnik pa do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker stroškov odgovora na pritožbo v konkretnem primeru ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.