Jedro

Zgolj dejstvo, da je delavcu po odločitvi delodajalca prenehala pogodba s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, nima za posledico, da delodajalcu ni bilo treba dokazovati pogoja za odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 - torej tudi tega, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora v 8. dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 406,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka mora v 8. dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 500,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15. 7. 2014, ugotovilo, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še vedno traja, naložilo tožencu, da tožnika pozove na delo, ga prijavi v ustrezna zavarovanja, mu zagotovi vpis delovne dobe v ustrezne evidence od vključno 31. 5. 2014 ter mu od tega datuma dalje obračuna plačo v višini 805,00 EUR, od tega zneska obračuna in plača prispevke, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka v višini 641,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik od 2. 6. 2014 do 17. 6. 2014 več kot 5 dni odsoten z dela, ne da bi toženca obvestil o razlogih za izostanek, kar predstavlja odpovedni razlog iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Presodilo je, da je bila odpoved pravočasna, saj je prokurist toženca ugotovil razlog za izredno odpoved šele 8. 7. 2014. Zavrnilo je tudi tožnikove trditve o nezakonitosti odpovedi, do katere je prišlo že naslednji dan po zaključku tožnikovega bolniškega staleža – z 31. 5. 2014 (sobota). Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da je odpoved nezakonita, ker toženec pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni navedel v odpovedi, tega pa ni zatrjeval in dokazal niti v sodnem postopku.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v 2. točki izreka izredne odpovedi datum 31. 5. 2014 nadomestilo z 2. 6. 2014, ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z 2. 6. 2014, in naložilo tožencu, da tožniku od 31. 5. 2014 do 1. 6. 2014 prizna delovno dobo ter ga za to obdobje prijavi v ustrezna zavarovanja, zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 15. 7. 2014, poziv na delo, prijavo v socialna zavarovanja od 2. 6. 2014 dalje ter obračun mesečnih plač. Sklenilo je tudi, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

4. V razlogih sodbe se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje o pravočasnosti izredne odpovedi ter obstoju odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1; odpoved ni v celoti nezakonita zato, ker je toženec kot prvi dan neupravičene odsotnosti štel 31. 5. 2014, kar ni bil delovni dan. V skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR-1 je odločilo, da je tožnikova pogodba lahko zakonito prenehala veljati šele z 2. 6. 2014. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker toženec v odpovedi ni navedel, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje naj bi pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri v primeru odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Toženec je na tej podlagi določil datum prenehanja tožnikove pogodbe - s tem, da ga je nepravilno določil že na dan 31. 5. 2014. To pa pomeni, da tožencu v odpovedi ni bilo treba razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita zmotno uporabo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Toženec v odpovedi in v postopku pred sodiščem ni zatrjeval pogoja za zakonitost izredne odpovedi po tej določbi. Navaja, da je v zvezi s tem pravilno stališče sodišča prve stopnje, sicer pa je ohranitev delovnega razmerja kljub morebitnemu odpovednemu razlogu v dispoziciji delodajalca, ki odpoveduje pogodbo, to pogodbo pa je mogoče ohraniti kljub obstoju razloga za izredno odpoved. Sodišče naj bi zmotno uporabilo 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni bil več podan; tožnik je namreč pojasnil razlog svoje odsotnosti še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Uveljavlja tudi zmotno uporabo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ker naj bi sodišči upoštevali, kdaj se je s kršitvijo seznanil prokurist, čeprav se je toženec z odpovednim razlogom po naravi stvari seznanil že s 7. 7. 2014 in ne šele takrat, ko je za razlog izvedel prokurist. Meni, da nasprotna razlaga pomeni kršitev 6. člena ZDR-1, ki prepoveduje diskriminacijo, saj naj bi bil neupravičeno diskriminiran v primerjavi z delavci pri manjših delodajalcih. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z napačno določitvijo datuma prenehanja delovnega razmerja, saj naj bi napačna določitev datuma pomenila tudi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. V odgovoru na revizijo toženec prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Neutemeljene so revizijske navedbe o prepozni odpovedi in v zvezi s tem očitek nedovoljene diskriminacije. Ne glede na to, ali gre za večjega ali manjšega delodajalca, mora le ta odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Ker nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba (prvi odstavek 20. člena ZDR-1), je bistveno, kdaj ta oseba ugotovi razlog za izredno odpoved. Datum te ugotovitve je dejansko vprašanje, ki je odvisno od okoliščin konkretnega primera in ne od velikosti delodajalca. Revizijske navedbe o kakršnikoli diskriminaciji s tem v zvezi so povsem neutemeljene in niti ne zahtevajo posebne obrazložitve.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi z uporabo 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik očitano kršitev storil že s tem, ko najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Če je delodajalca o razlogih za svojo odsotnost obvestil kasneje, to ne pomeni, daj je kršitev, ki je bila že storjena, s tem prenehala in da mu delodajalec ni mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

11. Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za to, da bi le napačna določitev datuma odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomenila nezakonitost celotne odpovedi. Pri tem namreč ne gre za določitev (napačnega) odpovednega roka (ki ga v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni), temveč le za to, da je toženec tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi dva dni prezgodaj, pa še to le zato, ker je spregledal, da dan odpovedi ni bil delovni dan, temveč sobota.

12. Revizija pa utemeljeno opozarja na določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, po kateri lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zakon torej določa dva pogoja za izredno odpoved (kumulativno), zato za zakonitost odpovedi ne zadošča že ugotovitev, da je podan razlog za odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na stranki, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), mora delodajalec dokazati tudi, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmera ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tudi ob ugotovitvi, da je bil tožnik najmanj pet dni zaporedoma odsoten, o razlogih svoje odsotnosti pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, ni nujno, da so s tem izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved. Bistvene za ugotovitev so vse okoliščine primera in interesi obeh pogodbenih strank. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj ima osebni značaj. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja in podobo (1).

13. Iz 87. člena ZDR-1, ki določa obliko in vsebino odpovedi, ne izhaja, da mora delodajalec v odpovedi poleg pisne obrazložitve dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi navesti tudi obstoj dodatnega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Obrazložitev pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja glede na 87. člen ZDR-1 torej ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zaradi česar delodajalec ta pogoj lahko dokazuje tudi v sodnem postopku. Zato je stališče sodišča druge stopnje, da tožencu v odpovedi ni bilo treba „razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka,“ pravilno in tudi v skladu z enotno in ustaljeno sodno prakso, ki se je razvila že v času ZDR. Glede obrazložitve obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ta zakon v 86. členu ni določal nič drugega kot 87. člen ZDR-1 (2).

14. Tudi ureditev v zvezi z izpolnjevanjem dveh kumulativnih pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitve se z uveljavitvijo ZDR-1 glede na prejšnji zakon ni spremenila. Že prejšnji zakon je v 3. alineji prvega odstavka 111. člena določal možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, v drugem odstavku pa tudi, da v primeru iz 3. alineje prejšnjega odstavka delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Gre za enako opredelitev odpovednega razloga in tega, kdaj v takšnem primeru preneha pogodba o zaposlitvi.

15. Tudi besedilo sedanjega prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je enako kot besedilo prejšnjega prvega odstavka 110. člena ZDR. Navedeno pa po enotni in ustaljeni sodni praksi revizijskega sodišča ne pomeni, da bi že zgolj dejstvo, da je delavcu po odločitvi delodajalca prenehala pogodba s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, imelo za posledico tudi, da delodajalcu ni bilo treba dokazovati pogoja za odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1- torej tudi tega, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (3). Kot že obrazloženo le ugotovitev, da je podan razlog za odpoved, ne pomeni nujno, da so s tem izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved.

16. Nepravilno je torej stališče sodišča druge stopnje, da v primeru obsoja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in odpovedi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela (po drugem odstavku 110. člena ZDR-1), delodajalcu v sodnem sporu ni treba zatrjevati in dokazovati tudi pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Dejstev v zvezi s tem toženec ni navedel v odpovedi, vendar je pomembno, da jih ni navedel ali dokazoval niti v sodnem postopku (pred sodiščem prve stopnje). S tem niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

17. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, tako da je pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in to sodbo potrdilo. V posledici navedene odločitve je tožniku prisodilo tudi stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (24. člen in tar. št. 3210, 3300 in 6002).

Op. št. (1): Glej npr. VIII Ips 286/2005, VIII Ips 278/2008, itd. Tudi iz določbe 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela - MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe 15/92) izhaja, da delovno razmerje ne preneha, če za to ni utemeljenega (resnega) razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca.

Op. št. (2): Glej npr. odločbe VS RS VIII Ips 278/2008, VIII Ips 399/2008, VIII Ips 105/2012, itd. Op. št. (3): Glej npr. odločbe VS RS VIII Ips 104/2006, VIII Ips 294/2006, VIII Ips 339/2007, VIII Ips 343/2007, VIII Ips 183/2010, VIII Ips 85/2011, itd.