Jedro

Dejstvo, da je tožnik zahtevek za plačilo kilometrine za službena potovanja uveljavljal šele po prenehanju delovnega razmerja, ne vpliva na odločitev o utemeljenosti tega zahtevka. Zahtevek je utemeljen v obsegu, v katerem je tožnik službena potovanja opravil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova kilometrine (za službena potovanja) za čas od novembra 2003 do aprila 2005 mesečne zneske, navedene v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (1. odstavek izreka sodbe). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova kilometrine ter zahtevek za povračilo cestnine od novembra 2003 do aprila 2005, dnevnic od novembra 2003 do februarja 2005 ter nadurnega dela od novembra 2003 do aprila 2005 (2. odstavek izreka sodbe). Sklenilo je, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločitev o delu zahtevka, ki se nanaša na neizplačane plače, povračilo stroškov, povezanih z delom tožnika za toženo stranko od julija 2003 do oktobra 2003 in v tem delu zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču (1. točka izreka sklepa) ter da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Zoper ugodilni del navedene sodbe ter (1. odstavek izreka sodbe, 2. točko izreka sklepa) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za plačilo kilometrine delno ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik blagajniške izdatke v celotnem spornem obdobju podpisoval „in bianco“. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo pričanje V.B., ki je izrecno potrdila navedbe tožene stranke o načinu izplačevanja potnih stroškov, ki so se delno plačevali kot akontacija na račun in nato čez nekaj časa v gotovini kot poračun. Priča je tudi povedala, da izplačila neposredno ni opravljala, saj je gotovino zgolj dvigovala in jo nato predala kurirju, ta pa je denar izročil pristojni osebi. Ker je priča B.K. v celoti potrdila takšen način izplačevanja potnih stroškov ter prejem tistega dela potnih stroškov, ki se je izplačeval v gotovini, ni videti razumne podlage za sprejem dokazne ocene, da ravno tožniku le-ti niso bili izplačani. Pomembno je tudi pričanje D.D., ki je opozoril, da tožnik nikoli ni opomnil delodajalca na kakršnekoli nepravilnosti pri prejemu stroškov kilometrine oz. urgiral glede plačil, zahtevek pa je postavil šele po prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je prejel celotno kilometrino, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka se tudi ne strinja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje o neprekoračitvi tožbenega zahtevka v prisojenih zneskih kilometrine za januar, februar, junij, november, december 2004 ter februar in april 2005. Res je tožnik pod točko 1f postavil tožbeni zahtevek iz naslova dodatne kilometrine zaradi ponovnega obiska strank, vendar gre za povsem drug zahtevek. Nedopustno je seštevati vsoto vseh dajatvenih zahtevkov, ter jih obravnavati kot enega, čeprav so po dejanskem in pravnem stanju različni. Uporabljena procesna teorija identitete tožbenega zahtevka ni pravilna. Sodišče bi moralo aplicirati ekvivalenčno teorijo. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je odločalo ultra petitum in s tem kršilo načelo dispozitivnosti. Zato je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik izrecno priznal prejem gotovinskega plačila potnih stroškov v višini 250.000 SIT, zato bi v tej višini sodišče moralo zahtevek zmanjšati oz. poračunati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila kilometrine za službena potovanja, ki jih je opravil kot svetovalec kapitalskih zavarovanj, temelji na določbah Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo (Ur. l. RS, št. 60/98), ki v 2. odstavku 3. točke 52. člena določa, da imajo delavci pravico do povračila stroškov, ki so jih imeli pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, na katerega so bili napoteni, pod pogoji in v višini, ki je določena v tarifni prilogi. Po določbi 4. točke Tarifne priloge se za obračunavanje kilometrine upošteva Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek. V Pravilniku o opravljanju svetovanj s področja kapitalskih zavarovanj in pisanju, izpolnjevanju in priznavanju potnih stroškov za svetovalce kapitalskih zavarovanj in ostalih zaposlenih v podjetju ter o uporabi službenih vozil (sprejetem 1. 1. 2002) je urejen način izpolnjevanja potnih nalogov – potni nalogi se za svetovalce in direktorje podružnic pišejo enkrat mesečno in sicer v začetku meseca, obračunajo pa se v naslednjem mesecu za pretekli mesec. Potne naloge v celoti pripravlja in obračunava referent za obračun potnih nalogov, posamezni vodje enot pa jih dobijo v kontrolo in odobritev; potni stroški se izplačujejo v dveh delih in sicer prvi del do 25. v mesecu, drugi del pa najkasneje do 17. v naslednjem mesecu za pretekli mesec, pri čemer prvi del pomeni akontacijo in se praviloma nakazuje na tekoče račune zaposlenih, drugi del pa predstavlja poračun in se praviloma izplačuje v gotovini. Po določbah pravilnika se potni stroški priznavajo za obiske strank, dodatne obiske strank (zaradi sklenitve zavarovanja, dodatnih pojasnil pogojev zavarovanja na željo stranke ...) in podobno. Potni stroški se priznajo po najkrajši poti, ki vodi iz sedeža podružnice do stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obračunovalka V.B. obračunavala potne stroške na podlagi podatkov iz telefonskega studia, ki je svetovalcem pošiljal naslove strank in ure, ob katerih naj jih obiščejo, svetovalci pa so vnaprej podpisali prazen potni nalog, ki ga je V.B. nato izpolnila s podatki. Iz izpovedi priče V.B. izhaja, da je kot referentka za obračun potnih nalogov na podlagi podatkov, ki jih je o predvidenih obiskih svetovalca pri strankah prejela od telefonskega studia, po zemljevidu računala prevožene kilometre, upoštevala pa je tudi naknadne spremembe, ki jih je studio sporočil in po obračunu izpolnila vnaprej podpisane potne naloge za vsakega svetovalca, pripravila pa je tudi blagajniške izdatke, ki so bili prav tako podpisani vnaprej. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi njene izpovedi, ki jo je utemeljeno štelo za verodostojno, ugotovilo, da je na podlagi pripravljenih blagajniških izdatkov s čekom dvigovala protivrednost gotovine in jo izročala kurirju, ki je gotovino dostavljal tistemu, ki mu je bil gotovino dolžan izplačati. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče prve stopnje pričanje V.B. nepravilno ocenilo, saj je povsem pravilen in logičen zaključek, da izpoved priče V.B. potrjuje tožnikovo izpoved, da je moral vnaprej podpisati neizpolnjene potne naloge in blagajniške izdatke. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje verjelo tudi tožniku, ki je povedal, da gotovine na podlagi blagajniških izdatkov ni prejel, ampak je v gotovini prejel le tri zneske v skupni vrednosti približno 250.000,00 SIT, in sicer s strani D.D., vendar ne proti podpisu blagajniškega izdatka. Ker je priča D.D. zanikala, da bi izplačevala tožniku gotovino po blagajniških izdatkih, dopustila pa je možnost, da je tožniku kaj plačala iz lastnih sredstev, je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je na tej podlagi štelo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku plačala zneske iz naslova kilometrine po blagajniških izdatkih. Če je priča B.K. potrdil, da je sam dobil plačane potne stroške v gotovini, to še ne pomeni, da jih je prejel tudi tožnik. Prav tako pa za presojo pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje ni bistveno dejstvo, da je tožnik postavil zahtevek za plačilo kilometrine za službena potovanja šele po prenehanju delovnega razmerja in da v času zaposlitve pri toženi stranki nikoli ni opominjal delodajalca na nepravilnosti v zvezi z izplačili oz. urgiral glede plačil. Drugih dokazov, ki bi potrjevali pritožbeno navedbo, da naj bi tožnik dobil vse zneske plačane, pa ni, zato je graja sprejete dokazne ocene brez podlage, uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa neutemeljeno.

Tudi stališču tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je ustrezno utemeljilo svojo odločitev glede tožbenega zahtevka za plačilo kilometrine za službena potovanja, ko je navedlo, da je tožniku prisodilo zneske iz naslova kilometrine po podatkih v blagajniških izdatkih, ki so za januar 2004, februar, junij, november in december 2004 ter za februar in april 2005 sicer višji od tožbenega zahtevka, postavljenega v tožbi pod točko 1a), vendar se prisojeni zneski nanašajo na plačilo celotne kilometrine, torej tudi na zahtevek, ki je v tožbi postavljen pod 1f) tožbenega zahtevka, zaradi česar tožbeni zahtevek ni prekoračen. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem strinja, saj je že iz tožbe razvidno, da je tožnik pod točko 1a) ter pod točko 1f) uveljavljal zahtevek za povračilo kilometrine, pri čemer se tožbenim zahtevek pod 1f) nanaša na dodatno kilometrino zaradi ponovnega obiska strank, to je za dodatno prevoženih 15.000 kilometrov, za kar tožnik zahteva plačilo 900.000,00 tedanjih SIT. Iz tožbenih navedb izhaja, da se tudi ta zahtevek za plačilo dodatne kilometrine nanaša na isto časovno obdobje kot zahtevek pod točko 1a). Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj je potrebno pri presoji, ali je tožbeni zahtevek prekoračen, upoštevati celotni postavljeni zahtevek iz naslova kilometrine, torej tudi del zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala pavšalno v ocenjenem znesku (glede na število opravljenih kilometrov za dodatne obiske in ceno kilometra). V potnih nalogih in blagajniških izdatkih, izdanih na njihovi podlagi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo kilometrino, so deloma zajeti tudi stroški, priznani za ponovne obiske strank v skladu z določbami pravilnika tožene stranke, za katere je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka očitno štela, da jih je tožnik dejansko opravil. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bilo sodišče dolžno upoštevati zneske, ki jih je tožnik prejel neposredno od Dušana Drolca, ki naj bi jih le-ta, kar je sam potrdil, izplačal iz lastnih sredstev. Ker ni dokazano, da bi se ta plačila nanašala na plačilo kilometrine, in ni jasno, kaj naj bi bilo s plačilom tega zneska dejansko poravnano, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker prejetega zneska ni odštelo od zneskov iz naslova povračila kilometrine, do katerih je tožnik upravičen.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen, 2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).