Jedro

Dolžnost povračila stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, izhaja že iz prvega odstavka 130. člena ZDR. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik do plačila kilometrine glede na dejansko evidentirane in opravljene službene vožnje upravičen tudi na podlagi določb kolektivne pogodbe dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da iz naslova kilometrine v zvezi s službenimi vožnjami za čas od novembra 2003 do aprila 2005 tožniku izplača 12.739,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska dalje do plačila. Višje zahtevke iz naslova stroškov službenih voženj in zahtevek za plačilo nadurnega dela za to obdobje je sodišče zavrnilo, glede odločanja o tožbenem zahtevku za čas pred novembrom 2003 pa se je izreklo za stvarno nepristojno in v tem delu sklenilo zadevo odstopiti pristojnemu okrajnemu sodišču. Presodilo je, da ob v naprej bianco podpisani dokumentaciji o priglasitvi in izplačilu kilometrine tožena stranka ni dokazala, da je tožniku dejansko izplačala kilometrino, do katere je bil glede na opravljena dela po navodilih tožene stranke upravičen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje pomanjkljivo presodilo pritožbene navedbe, da je neupravičeno prevalilo dokazno breme glede plačila kilometrine na toženo stranko, da je sodišče zmotno ocenilo, da tožena stranka ni dokazala spornega izplačila kilometrine, da je sodišče prezrlo, da je začel tožnik plačilo kilometrine uveljavljati šele po prenehanju delovnega razmerja in da bi moralo sodišče zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze ter da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prva dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ni nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Glede na navedeno revizijskih navedb o zmotni oceni dokazov in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja sodišče ni moglo upoštevati, saj to ni dovoljen revizijski razlog.

8. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb, ko je soglašalo, da vnaprej bianco podpisane listine o obračunu in izplačilu kilometrine, ob prepričljivi izpovedbi tožnika, da iz tega naslova dejansko ni prejel ničesar, in upoštevaje tudi druge izvedene dokaze, ne dokazujejo dejanskega izplačila zahtevane kilometrine. Prav tako se je sodišče opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z gotovinskimi izplačili s strani D. D. iz njegovih lastnih sredstev v začetnem obdobju tožnikovega dela, ko je soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v tem primeru ni šlo za izplačilo kilometrine za sporno obdobje. Tako očitek kršitve določb 360. člena ZPP, na podlagi katerih je pritožbeno sodišče dolžno presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, ni utemeljen.

9. Ob ugotovitvi neverodostojnosti vnaprej bianco podpisanih listin o obračunu in izplačilu potnih stroškov sodišče ni kršilo pravil o dokaznem bremenu, ko je presodilo, da kilometrina za sporno obdobje tožniku ni bila izplačana, ker tožena stranka o dejanskem izplačilu le-te ni predlagala in posredovala nobenih drugih dokazov. Da bi sodišče toženi stranki ob tožnikovi prepričljivi izpovedbi, da teh izplačil ni prejel, preprečevalo nasprotne navedbe in dokazne predloge, do katerih je bila na podlagi 212. člena ZPP upravičena, tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala. Zato se na kršitve 212. člena ZPP v reviziji ne more več uspešno sklicevati, saj so revizijski razlogi omejeni le na nekatere absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, na druge bistvene kršitve pa le, v kolikor jih je storilo sodišče druge stopnje (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

10. Tožena stranka v reviziji ne navaja, v čem naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Splošno pravilo o dokaznem bremenu v postopku pred sodiščem izhaja iz določb ZPP. Dolžnost povračila stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, izhaja že iz prvega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik do plačila kilometrine, glede na dejansko evidentirane in opravljene službene vožnje, upravičen tudi na podlagi določb za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe za zavarovalništvo (Ur. l. RS, št. 60/98) in njenega pravilnika.

11. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.