Jedro

Ni sporno, da je bila pritožba zoper v tem sporu izpodbijano odločbo zavržena, kar ima enak učinek, kot da pritožnik pritožbe ne bi vložil. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ), DT 4218-31846/2018-16 z dne 11. 9. 2019, s katero je ta odločila, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status (v nadaljevanju izpodbijana odločba).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker pritožba zoper izpodbijano odločbo ni bila izčrpana.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma ugotovi za nično. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma skladno s pooblastili razpiše glavno obravnavo in meritorno odloči o zadevi. V obrazložitvi pritožbe povzema pravni pouk iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa, DT-499-21-26/2020 z dne 17. 8. 2020, in trdi, da ta pritožnika jasno napotuje na vložitev tožbe v upravnem sporu. K temu, torej k vložitvi tožbe v upravnem sporu, pritožnika napotujeta tudi izpodbijana odločba in sklep prvostopenjskega davčnega organa, DT 4218-31846/2018-25 z dne 30. 12. 2019. Ravnanje skladno s pravnim poukom pa za pritožnika, tudi če je ta napačen, ne sme imeti škodljivih posledic, oziroma je takšen upravni akt že sam po sebi ničen. Dodaja še, da je zoper upravni akt, ki ga izpodbija v upravnem sporu, vložil pritožbo in da je bila ta s sklepom, DT 4218‑31846/2018‑25 z dne 30. 12. 2019, zavržena, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje tožbe po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. S tem je bila pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, sklicuje pa se tudi na kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker je sodišče prve stopnje opravilo predhodni preizkus tožbe več kot dve leti in pol po vložitvi tožbe, kar je izven vsakega razumnega roka. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj je tožba po vsebini utemeljena in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V pritožbenem postopku je sporno, ali je sodišče prve stopnje zakonito zavrglo tožbo zoper izpodbijano odločbo.

7. Po določbi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožnik zoper izpodbijano odločbo, torej odločbo o ugotovitvi rezidentskega statusa, DT 4218-31846/2018-16 z dne 11. 9. 2019 (priloga A4), vložil pritožbo, ki jo je prvostopenjski davčni organ s sklepom, DT-4218-31846/2018-25 z dne 30. 12. 2019, zavrgel kot prepozno (priloga A3). Pritožnik se je tudi zoper ta sklep pritožil, drugostopenjski davčni organ pa je z odločbo, DT-499-21-26/2020 z dne 17. 8. 2020, pritožbo zavrnil (1. točka izreka), prav tako je zavrnil pritožnikov predlog, da se v tem upravnem sporu izpodbijana odločba izreče za nično (2. točka izreka). Drugostopenjski davčni organ je pritožnika v pravnem pouku poučil, da zoper 1. točko izreka te odločbe ni dovoljeno pravno sredstvo, da pa je zoper prvostopno odločbo in 2. točko izreka te odločbe mogoč upravni spor (priloga A2, v nadaljevanju tudi odločba drugostopenjskega davčnega organa).

9. Pritožnik je upravni spor sprožil zoper odločbo, DT 4218-31846/2018-16 z dne 11. 9. 2019, o ugotovitvi rezidentskega statusa in sklep, DT-4218-31846/2018-25 z dne 30. 12. 2019, s katerim je bila pritožba zoper omenjeno odločbo zavržena. Ker gre za akta, ki ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi, je sodišče prve stopnje s soglasjem pritožnika (l. št. 34 spisa) zadevo razdružilo tako, da se pod že obstoječo opravilno številko I U 1391/2020 obravnava pritožnikova tožba zoper prvo navedeni akt v tem odstavku, tožba zoper v tem odstavku drugo navedeni akt pa se obravnava pod novo opravilno številko I U 21/2023 (l. št. 32 spisa).

10. V tem upravnem sporu, ki se vodi pod opravilno številko I U 1391/2020, se torej obravnava zgolj dopustnost tožbe zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa o ugotovitvi rezidentskega statusa. To odločbo (zoper katero je mogoče vložiti pritožbo) pa se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu le, če je bila pritožba zavrnjena, saj (še)le takrat upravni akt postane formalno in materialno (po vsebini) dokončen.1 Povedano drugače, upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo (ali drugo redno pravno sredstvo) zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (prvi odstavek 6. člena ZUS-1).2

11. V pritožbenem postopku ni sporno, da je bila pritožba zoper v tem sporu izpodbijano odločbo zavržena,3 kar ima enak učinek, kot da pritožnik pritožbe ne bi vložil.4 Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.

12. Vrhovno sodišče pripominja, da bi bila odločitev enaka, tudi če bi bil pritožnik v pravnem pouku poučen, da lahko zoper izpodbijano odločbo sproži upravni spor. Napačni pravni pouk namreč stranki ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.5 Tudi sicer pravni pouk v odločbi drugostopenjskega davčnega organa, katerega citira pritožnik, ni napačen, kot to zmotno meni pritožnik. V njegovem prvem odstavku je namreč navedeno, da je zoper prvostopenjsko odločbo mogoč upravni spor. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (katerih razlogov pritožnik obrazloženo ne napada), pa je iz vsebine odločbe dovolj jasno razbrati, da gre lahko le za sklep (ki je bil predmet pritožbenega postopka), s katerim je prvostopenjski davčni organ pritožbo zoper izpodbijano odločbo kot prepozno zavrgel in zoper katerega je pritožnik (skladno s pravnim poukom) tudi že sprožil upravni spor. Ta se vodi pod opravilno številko I U 21/2023, in če bo pritožnik v njem dosegel odpravo sklepa o zavrženju in bo posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi moral odločiti po vsebini, bo pritožnik, če z odločitvijo drugostopenjskega davčnega organa ne bo zadovoljen, zoper izpodbijano odločbo o rezidentskem statusu lahko (ponovno) vložil tožbo v upravnem sporu.6 Po navedenem je torej neutemeljen očitek o kršitvah pravice do pravnega sredstva iz 25. člena in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj s to pritožbo izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, ker za njeno vsebinsko obravnavo niso izpolnjene procesne predpostavke, ne temelji na kakšnem stališču, ki bi bilo sporno z vidika ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata navedeni ustavni določbi.

13. Zoper 2. točko odločbe drugostopenjskega davčnega organa pritožnik tožbe ni vložil, zato je pravni pouk, v delu, ki se nanaša nanjo (čeprav ga je pritožnik označil krepko in s tem implicitno kot pomembnega), nerelevanten. Protispisno in že zato neupoštevno pa je pritožbeno stališče, da na vložitev tožbe v upravnem sporu napotujeta tudi izpodbijana odločba in sklep prvostopenjskega davčnega organa z dne 30. 12. 2019 (Vrhovno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da omenjena akta izrecno napotujeta na vložitev pritožbe na Ministrstvo za finance, prim. prilogi A3 in A4).

14. Do ostalih pritožbenih navedb se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj te za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso bile bistvene (prvi odstavek 360. člena Zakon o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

15. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. VSRS Sklep I Up 241/2015 z dne 18. 1. 2017, 7. tč. obrazložitve. 2 Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 246 (v nadaljevanju Komentar ZUS-1). 3 Kot že navedeno v 8. točki obrazložitve tega sklepa je prvostopenjski davčni organ pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrgel kot prepozno, ta (procesna) odločitev je bila potrjena z odločitvijo drugostopenjskega davčnega organa. Da je bila pritožba zoper izpodbijano odločbo zavržena, navaja tudi pritožnik (gl. zadnji odstavek na strani 4 pritožbe). 4 Gl. Komentar ZUS-1, str. 56. 5 Gl. npr. sklep VSRS I Up 34/2021 z dne 21. 4. 2021, 7. tč. obrazložitve, in sklep VSRS I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, 7. tč. obrazložitve. 6 Prim. sklep VS RS I Up 241/2015 z dne 18. 1. 2017, 9. tč. obrazložitve.